Voda predstavlja za človeka edinstveno okolje, ki omogoča drugačne načine gibanja kot na kopnem. Plavanje, kopanje, potapljanje in lebdenje v vodi nudijo občutek prijetnosti in topline, ki sega vse do izkušenj iz maternice. Zato je spoznavanje vode že od najzgodnejšega obdobja življenja ključno za celosten bio-psiho-socialni razvoj dojenčka. Vendar pa se pri tem pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede primernih plavalnih pripomočkov in optimalnega časa za začetek učenja plavanja.
Plavalni pripomočki: Rokavčki, deske, pene in naprednejše rešitve
Med najbolj priljubljenimi plavalnimi pripomočki za otroke so zagotovo rokavčki. Mnogi starši se za njih odločajo predvsem zaradi občutka varnosti, saj so rokavčki ves čas na rokah otroka, medtem ko lahko plavalno desko ali peno otrok v trenutku izpusti. Verjetno tudi z vidika varnosti, ker plavalne deske in pene otrok lahko spusti iz rok, rokavčki pa so ves čas na rokah. Vendar pa strokovnjaki pogosto opozarjajo, da rokavčki niso med najprimernejšimi plavalnimi pripomočki. Eden od razlogov je ta, da rokavčki držijo otroka bolj pokonci v vodi, kar ni idealen položaj za učenje plavanja. Poleg tega nekateri modeli rokavčkov omejujejo gibanje rok, tako da otrok komajda doseže vodo, kar mu lahko preprečuje občutek svobodnega gibanja v vodnem okolju.
Na drugi strani pa plavalne deske in pene, čeprav jih je mogoče izpustiti, omogočajo bolj naraven položaj telesa v vodi in večjo svobodo gibanja. Kot primerne plavalne pripomočke se priporoča različne plavalne deske in plavalne pene v različnih oblikah.
V zadnjih letih pa so se pojavili tudi bolj napredni pripomočki, kot je na primer plavut morskega psa (Swimfin). Ta pripomoček deluje v sozvočju s telesom in je še posebej primeren za otroke, ki se že učijo plavati in potrebujejo le še malo spodbude za samostojno plavanje. Njegova prednost je v tem, da otroku omogoča popolnoma proste roke med plavanjem, saj se s trakovi fiksira okoli prsnega koša. Plavut morskega psa ne drži otroka tako visoko na površini kot rokavčki, kar omogoča bolj naraven položaj telesa. Mnogi starši in celo nekateri trenerji plavanja ga označujejo kot najboljši pripomoček za neplavalce, saj otroka prisili v ležečo lego, ki je ključna za pravilno držo telesa pri plavanju.
Posebej zanimiv je tudi Fredov plavalni obroč, ki je zasnovan tako, da otrok leži na trebušnem delu, pripet pa je z varnostnim pasom. Ta obroč omogoča tudi lastno rekreacijo staršev, saj lahko z njim skupaj zaplavajo. Fredov obroč je na voljo v različnih velikostih (rdeč, oranžen, rumen), ki so namenjene različnim starostnim obdobjem in stopnjam plavalnega učenja. Rdeči obroč je namenjen najmlajšim, saj zagotavlja največjo stabilnost in varnost. Oranžen obroč nudi večjo svobodo gibanja rok in se uporablja za utrjevanje sonožnih udarcev in učenje zaveslajev. Rumeni obroč je najmanjši in omogoča največjo svobodo gibanja, s ciljem avtomatizacije gibov in koordinacije. S postopnim zmanjševanjem količine zraka v obroču se otrok uči skrbeti za lasten vzgon.
Pomembno je poudariti, da nekateri starši uporabljajo tudi "črva", maske z dihalko in plavutke. Vendar pa je ključno, da se pripomočki uporabljajo namensko in da se ne ustvarja odvisnost od njih. Cilj je, da otrok sčasoma postane samostojen plavalec.
Kako otroka pravilno spodbujati k vodi in plavanju?
Za mlajšega otroka in dojenčka je najbolj priporočljivo, če ga imamo kar v naročju. Na tak način ga lažje nadzorujemo in mu nudimo dodatno varnost. Še posebej je to priporočljivo pri otrocih in dojenčkih, ki se vode bolijo. V naročju se dojenček lahko giba, mi ga le dodatno podpremo tam, kjer je treba. Poleg tega različni plavalni pripomočki za dojenčke ne dajejo možnosti, da bi se otrok v vodi počutil svobodnega in na ta način izkoristil vodo. V nekaterih pripomočkih dojenček z rokicami vodo komajda doseže, medtem ko je v naročju voda ves čas zraven. Če jih ne omejujemo z različnimi pripomočki, vsaj na začetku ne, se hitreje navadijo na vodo. Pomembno pa je, da smo, če imamo otroka, dojenčka, v naročju, v vodi vedno le tako globoko, da še vedno lahko stojimo na tleh in nam voda sega nekje do sredine prsnega koša (oziroma do tam, da se sami še počutimo varne), otroka ves čas čvrsto držimo. Z otrokom v naročju nikakor ne plavamo v globoki vodi, kjer ne moremo normalno stopiti na tla.
Nekateri otroci obiskujejo plavalni tečaj in se tam naučijo plavati, druge učijo starši. Čisto nič ni narobe, če otroka plavati naučijo starši. Potrebno je le dovolj potrpežljivosti, dovolj domišljije, da lahko prek različnih igric otroka pripravimo tudi do tega, da ni nič narobe, če se potopi pod vodo, da spozna različna gibanja, ki se vsekakor razlikujejo v vodnem okolju od gibanja na suhem. Predvsem pa otrok ne silimo v vodo in v plavanje, če tega ne marajo oziroma se tam ne počutijo varne. Nekateri potrebujejo veliko časa, da jim voda postane domača, drugi obožujejo vodo že od začetka. Niti ne silimo otroka v globoko vodo, če še ne zna dobro plavati.
Poučevanje prostega dihanja pet- in šestletnih otrok
Kdaj je pravi čas za učenje plavanja?
Otrok običajno že sam pokaže zanimanje, da bi se želel naučiti plavanja. Ko izrazi željo, je to dobro izkoristiti. Nekateri otroci imajo že v vrtcih tečaje plavanja, kjer se večina že kar dobro nauči plavati oziroma osvojijo vsaj neke osnove, ki jih potem še nadgradijo. Ni nujno, da čakamo do prvega razreda, če otrok pokaže zanimanje že prej. Zelo dobro se obnese plavanje za dojenčke in male otroke brez plavalnih pripomočkov, kjer se že zelo mali otroci odlično navadijo na vodo in potem tudi kar hitro samostojno splavajo. Nikakor ga pa ne silimo v nekaj, česar si sam še ne želi.
Bolj kot starost se mi zdi pomembna zrelost otroka, oziroma da jih ne silimo v nekaj, ko se nam zdi, da bi se otroci morali naučiti, ampak da sami dobijo moment: 'Rad bi znal plavati'. Ker drugače je ves trud zaman. Ko je otrok pripravljen, takrat posluša nasvete in je hitro učljiv. Prepogosto se zgodi, da zagreti starši otroke silijo v vodo, ti pa cvilijo in jokajo, ker jim to pač ne paše. Otroci najraje nove veščine spoznavajo skozi igro, tudi plavanje. Po raziskavah mamice v večini pravijo, da so otroci prvič splavali med 4. in 5. letom starosti. Nekateri seveda tudi prej, drugi kasneje. Starost kot taka pa nikakor ne sme biti relevanten podatek, po katerem bi se smiselno orientirali. Tako kot pri vseh ostalih stvareh je tudi pri plavanju smiselno poslušati otroka, njegove potrebe, predvsem pa se skupaj z njim zabavati.
Čeprav je idealna starost šest do sedem let, je dobro z učenjem plavanja pričeti čim bolj zgodaj. Ko otroka učimo plavati, je pomembno, da se od samega začetka uči pravilnih gibov. Ko otrok dopolni 3 ali 4 leta, je fiziološko in psihološko zrel za učenje plavanja. Če ste do te starosti otroku dovolili, da je v vodi užival, se potapljal in preizkušal lastno plovnost, lahko splava v nehaj urah učenja pravilnih gibov.
Pomembno je, da se od začetka uči pravilnih gibov
Ne glede na to, kdo ali v kateri tehniki (žabica, hrbtno …) otroka učimo plavati je važno, da se od samega začetka uči pravilnih gibov. Staršem priporočamo, da za prve plavalne zamahe ne uporabljajo rokavčkov ali plavalnega obroča, temveč profesionalne plavalne pripomočke kot sta plavalna deska ali Fredov obroč. Predvsem pa naj otroka vključijo v plavalni tečaj ali pa se dobro poučijo o pravilni tehniki plavanja. Prednosti plavalnega tečaja so številne: otroci se veliko raje učijo v skupini vrstnikov, v društvih uporabljajo kakovostne plavalne pripomočke ter predvsem to, da učitelj, strokovnjak z dobro vzpostavljeno avtoriteto, lažje pridobi njihovo pozornost. Učenje je tako bolj enostavno in hitro, predvsem pa ni stresno.
Kdaj lahko rečemo, da zna otrok plavati?
Otrok zna plavati takrat, ko lahko samostojno preplava 50 metrov. Znati mora skočiti na noge v globoko vodo in iz navpičnega položaja začeti plavati. To je zelo pomembno, saj je prav to, da človek ne zna iz pokončnega položaja preiti v plavanje, en od pogostih vzrokov utapljanja.
Primerna oprema, zaščita (očala, plavalna kapa)
Ko otrok že plava, bo zelo užival, če bo pod vodo lahko tudi gledal. V času učenja prvih zamahov in prilagajanja na vodo, se nauči odpreti oči pod vodo in zna poiskati potopljen predmet. Seveda pa ni lepšega, kot čofotati v morju z dobrim razgledom. Rešitev je enostavna in vsakomur dostopna - plavalna kapica. Pod njo spravimo lase, ki ne bodo ostali suhi, če smo v vodi vsaj malo aktivni, reši pa nas pred neprijetnim popravljanjem las z obraza vsakič, ko se potopimo. Na nekaterih bazenih pa je le-ta zaradi higiene tudi obvezna.
Poleti na morju ali v bazenu
Vaš raziskovalec zdaj varno čofota v nizki vodi, morda že plava in občuduje podvodni svet. Zdaj ga nikakor ne morete spraviti iz vode. Ko se ves trese in ima že pomodrele ustnice, ga komaj podkupite, da pride na suho in se ogreje. Tukaj je še sonce, ki lahko v poletnih mesecih kljub uporabi kreme za sončenje povzroči opekline. Da bodo vodne aktivnosti prijetne skozi cele počitnice, se držite priporočil, da se umaknete s sonca med 11. in 16. uro ter se v tem času primerno zaščitite z obleko in klobukom.
Zgodnji stik z vodo in razvojni vidiki
Voda daje občutek prijetnosti in topline že iz maternice. Od rojstva do nekje 6. meseca starosti imajo dojenčki omejen način gibanja. Otroku v vodi ponudimo drugo dimenzijo gibanja. Otrok se lahko v vodi giblje, čeprav še ne hodi. Smiselno je že dojenčka "učiti plavati", da spozna vodo kot novo okolje, v katerem se lahko sprosti, prilagaja na novo socialno okolje in uživa v svojevrstnem načinu gibanja. Zgodnji začetek plavanja je pomemben za celoten bio-psiho-socialni razvoj dojenčka. S prvim plavanjem na javnem kopališču ali v morju se lahko dojenček seznani nekje po 6. mesecu starosti.
Otroci se po naravi ničesar ne bojijo. Ali se bo otrok nečesa bal, je odvisno od izkušnje, ki jo bo dobil. Prav zaradi preprečevanja strahu pred vodo je pomembno, da otroku že od rojstva dalje vodo predstavimo kot nekaj, česar se ni potrebno bati. Ko se otroci počutijo varne, bodo lažje osvojili stik z vodo in kasneje tudi plavanje. Če otrok joče in že ima strah, ga nikakor ne smemo siliti v vodo. Postopnost in zaupanje sta ključnega pomena. Otrok se mora najprej počutiti varnega, opazovati vas in okolje okoli sebe.
Smiselno je že dojenčka od 6. meseca dalje "učiti plavati". Če mu omogočimo gibanje v vodi še preden shodi, se bo premikal v vodi s sonožnimi odrivi, ki so kasneje podobni prsnemu udarcu. V kolikor šele po dvanajstem mesecu starosti začnejo z "učenjem plavanja", se bodo po vodi premikali z gibi hoje, torej z izmeničnimi udarci (vrtenje kolesa). Zato bo malčke potrebno ponovno učiti prsnega udarca z nogami. Tega učenja so sposobni šele po tretjem letu starosti. Po dopolnjenem 4. letu starosti pa je realno, da bo otrok pravilno koordinirano plaval.
Prvi stik z vodo mora biti v domači kadi, v miru in v varnem domačem okolju. Kopanje v bazenu je priporočljivo pod strokovnim vodstvom, medtem ko naj bo kopanje v morju le za ohlajanje v vročih poletnih mesecih. Kjerkoli ste, poskrbite, da je otroku v vodi prijetno. Zavedati se moramo, da se dojenčki ohlajajo hitreje kot odrasli, zato naj bo zadrževanje v morju kratkotrajno. Optimalna temperatura vode za plavanje dojenčkov je 32°C do 33°C v bazenu. Daljše zadrževanje v vodi pod 28°C lahko povzroči razna obolenja in zato dojenčka raje namakajte v topli vodi bazena ali močno zmanjšajte čas kopanja v morju.
Za najmlajše (dojenčke po 6. mesecu starosti) naj bo temperatura vode med 32°C in 33°C, voda pa redno pregledana in neoporečna. Priporočljivo je, da je kopališče mirno z malo kopalcev. Kopališče naj zagotavlja tudi dovolj svetlobe, da je dojenček v vodi dovolj aktiven. Najprej naj dojenček vodo občuti na stopalih, kasneje nogah, namaka naj roke, čofota in šele na koncu, dojenčka v prsnem položaju počasi potopite v vodo do glave. Glavo načeloma izpuščamo pri močenju na bazenu, da se otroci ne ohlajajo prehitro. Otroka postopoma spodbujamo k potopu glave. Ko bo čas pravi, naj sam potopi glavo. V primeru, da otrok popije nekaj vode ali se nepričakovano potopi, sprejmimo to kot pozitivno nezgodo. Vsekakor ne zganjamo panike, temveč se otroku nasmejmo in ga pohvalimo za novo izkušnjo ter ga stisnemo k sebi.
Varnost na prvem mestu: Kaj storiti, ko otrok popije vodo?
Če otrok popije nekaj vode ali se nepričakovano potopi, je ključno, da ne zganjamo panike. Sprejmimo to kot pozitivno izkušnjo, se otroku nasmejmo, ga pohvalimo za novo izkušnjo in ga stisnemo k sebi. Močan vdor vode v pljuča lahko povzroči tako imenovano sekundarno utopitev, ki se običajno pojavi nekaj ur po dogodku, na primer ponoči. Zaradi tega se v pljučih nabere tekočina (pljučni edem), kar lahko povzroči težko dihanje. Na srečo je to redko, vendar se lahko zgodi, zlasti če nekdo plava in naenkrat popije veliko vode. Še posebej kritično je, kadar se dojenčki potopijo večkrat zapored brez zadostne priprave, brez predhodne potopitve v vodo in brez dihalnega refleksa. Takrat se lahko zgodi, da se glasilke skrčijo in dihalne poti zaprejo - otrok ne more več dihati. V takšnih primerih je treba takoj začeti z ukrepi oživljanja. Starši ne smejo podcenjevati niti domnevno blagega požiranja vode. Takoj pojdite k otroku, pomirjujoče recite: "Močno kašljaj", nežno ga potrepljajte po hrbtu in ga še naprej prosite, naj kašlja - to običajno pomaga. Da se to sploh ne bi zgodilo, je pomembno, da se otroci s potapljanjem seznanijo že zgodaj - najbolje med tretjim in desetim letom starosti. Ko se otroci naučijo dihati skozi usta in nos pod vodo, se nevarnost utopitve bistveno zmanjša.
Plavanje dojenčkov: Več kot le zabava
Plavanje dojenčkov ni plavalni tečaj v tradicionalnem smislu. Gre bolj za to, da se dojenčki navadijo na vodo. Pod strokovnim vodstvom najmlajši skupaj z mamo ali očetom uživajo v igrivih vajah v vodi prijetne temperature. Razlogov, ki govorijo v prid plavanju dojenčkov, je veliko. Voda zaradi svojih fizikalnih lastnosti pozitivno vpliva na človeško telo. Strokovnjaki menijo, da redno plavanje dojenčkov spodbuja celostni razvoj otroka: fizično (dihanje, srčno-žilni sistem, kosti, mišice, krepitev imunskega sistema), motorično (tridimenzionalni gibalni dražljaji, intenziven stik kože s starši), duševno (spodbujanje povezovanja različnih področij možganov) ter čustveno in socialno zorenje.
Optimalna temperatura vode za plavanje dojenčkov je med 29,5 in 32,5 stopinj. To pomeni, da ste lahko z otrokom v vodi približno 40 minut. Če je temperatura vode višja, je obremenitev srca in ožilja prevelika, zato kopanje ne sme trajati več kot deset minut. Da dojenčka zebe, boste videli po marmorirani (listati) koži. Strokovnjaki priporočajo, da začnete tečaj plavanja dojenčka obiskovati s štirimi do petimi meseci in telesno težo vsaj šest kilogramov. Na tej stopnji je imunski sistem dovolj razvit, da lahko proizvaja lastna protitelesa.
Voda je lahko za otroke pravi žur ali pa predstavlja neizmeren strah. Čofotanje, špricanje, plavanje in igranje raznih igric ob ter v vodi je za male čofotače izrednega pomena. Tudi kopanje in tuširanje lahko postane prava dogodivščina. Igrarije za dojenčke in malčke so zabavna, poučna in navihana vadba za vse dojenčke in njihove starše, ki obožujejo vodo. Skozi igrice in pesmice so zapakirani pravilni prijemi, naravne sposobnosti dojenčkov, masaže, strokovno znanje nevrofizioterapevtov, metode Hallwick, znanstveni dokazi ostalih strokovnjakov. Voda za nekatere predstavlja popolno sprostitev, čisti užitek in popolno meditacijo. Dojenčki vodo obožujejo, prej, ko jih vrnemo v prvi dom (maternični bazen), boljše je, saj je spomin še bolj svež, ni potrebno ponovnega prilagajanja na vodo.
Pomembnost strokovnega vodenja in izkušenj
Izr. prof. dr. Dorica Šajber, specialistka za učenje plavanja malčkov in predšolskih otrok, poudarja, da se morajo otroci čim prej naučiti plavati, v prvi vrsti zaradi varnosti. "Znanje plavanja je osnova za prijetno in varno bivanje in gibanje v vodi," je prepričana. Poleg tega pa je poudarila, da se lahko, ko enkrat znaš plavati, začneš ukvarjati s številnimi vodnimi dejavnostmi. "Tudi na čolnu nisi varen, če ne znaš plavati," je izpostavila in dodala, da znanje plavanja odpre velika vrata v svet vodnih dejavnosti.
Šajberjeva svetuje, da se v kolikor je le mogoče, otroke že kot dojenčke vključi v plavalne tečaje. "Fredova šola plavanja" uporablja Fredov obroč, ki spodbuja sonožni odriv, kar omogoča hitrejše učenje plavanja v prsnem položaju. Ta metoda je bila razvita v Nemčiji in se je izkazala za zelo učinkovito. V Sloveniji poteka pod okriljem Plavalne zveze Slovenije že uveljavljen program plavanja dojenčkov in malčkov, ki ga vodijo posebej usposobljeni učitelji plavanja.
Pomembno je, da se starši pred odločitvijo za vključitev v tečaj prepričajo o usposobljenosti učiteljev in da izberejo okolje, ki zagotavlja mirno, čisto in primerno vzdušje za dojenčke. Starši morajo biti mirni in se prepustiti uživanju, saj so otroci ogledalo svojih staršev. Če starši čutijo strah pred vodo, ga bodo najverjetneje prenesli tudi na otroka. Izredna profesorica dr. Dorica Šajber, deluje na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za šport, na predmetu Plavanje z osnovami reševanja iz vode. Poleg tega poučuje na drugih predmetih, ki se navezujejo na vodo kot so Plavanje 2 in 3, na predmetu Vodne aktivnosti v naravi, kjer študente uči osnov potapljanja, vzdržljivostnega plavanja v naravnem okolju, varnosti v vodi itd. Specialistka je za Učenje plavanja malčkov in predšolskih otrok, kjer preko isto imenovanega predmeta predaja znanja študentom, bodočim učiteljem plavanja.
Dorica Šajber pravi, da se morajo otroci čim prej naučiti plavati, v prvi vrsti zaradi varnosti. "Znanje plavanja je osnova za prijetno in varno bivanje in gibanje v vodi," je prepričana. Poleg tega pa je poudarila, da se lahko, ko enkrat znaš plavati, začneš ukvarjati s številnimi vodnimi dejavnostmi, kot so denimo vzdržljivostno plavanje, tekmovalni plavanje, potapljanje, skoki v vodo, umetnostno plavanje, vaterpolo, jadranje na deski in še različni vodni športi. "Tudi na čolnu nisi varen, če ne znaš plavati," je izpostavila in dodala, da znanje plavanja odpre velika vrata v svet vodnih dejavnosti.
Preden shodijo, imajo dojenčki refleks sonožnega odriva - gib, ki ga uporabljamo pri žabici
Marsikateri starš se sprašuje, do kdaj bi se moral njihov otrok naučiti plavati, a Šajberjeva miri. "Vse ob svojem času. Ob svojem času shodimo, ob svojem času gremo v šolo in ob svojem času splavamo, to je seveda povezano z razvojem otroka," pojasnjuje. Prve izkušnje z vodo otroci dobijo že doma, med umivanjem v banjici. Zelo pomembno je, da so te izkušnje prijetne. "Zato tudi pridejo babice na dom, da starše naučijo, kako z otrokom rokovati, jih previjati in dojiti," pravi. Ko govorimo o stiku z vodo zunaj domačega okolja, pa bi se bilo primerno srečati s strokovnjakom za vodno okolje, učiteljem plavanja za dojenčke in malčke. Šajberjeva se ukvarja s plavanjem dojenčkov in malčkov po Fredovi metodi učenja plavanja, kjer s tečajem začenjajo pri šestih mesecih starosti, torej preden otrok shodi.
Pojasnila je, da ima dojenček refleks sonožnega odriva, ki je podoben prsnemu udarcu (žabici). "Ko je dojenček v vodi v prsnem položaju, se s sonožnim odrivom premika po vodni gladini. Na vadbi spodbujamo sonožne odrive (žaba-žaba), ki prehajajo v hoteno gibanje. Ko otrok shodi, ta refleks izgine in se v vodi premika z izmeničnimi gibi - kot bi hodil. Tisti, ki so hodili na vadbo, v večini osvojijo sonožni udarec, ki je podoben prsnemu plavanju. Tako se otrok kasneje hitreje nauči plavati," je razložila.
Na tečajih zato uporabljajo Fredov plavalni obroč, ki ima poseben prsni del zaradi katerega otrok ni v vertikalnem, pač pa v ležečem položaju, kar tudi spodbudi refleksni sonožni odriv. "Dojenčka v Fredovem obroču v vodi spodbujamo z igračko, povabimo ga, da se nam približa. Njegovo gibanje je avtomatično s sonožnim odrivom," pravi Šajberjeva. Odriv pred otrokom tudi naglas poimenujejo "žaba-žaba" in kasneje, ko že shodi in se tudi v vodi giblje z izmeničnimi gibi, ob besedi "žaba" avtomatično začne sonožno brcati. "Iz refleksnega gibanja torej preide v hoteno gibanje," je povedala strokovnjakinja.
Pojasnila je še, da je sonožni odriv (po domače žabji odriv) tudi najmočnejši od vseh tehnik plavanja (prsno, kravl, hrbtno in delfin). Zakaj je to pomembno? "Če pademo v vodo, na primer z roba bazena ali s čolna, se v vodi znajdemo v vertikalnem položaju, in na površje ne bomo uspeli priti s kravlovimi udarci, ampak bomo uporabili prsni udarec," pravi.
Otrok se torej že kot dojenček lahko nauči nožnega dela prsnega plavanja, a če želimo, da bo malček samostojno plaval, ga moramo naučiti še ročnega dela- tako imenovanega zaveslaja. Šajberjeva pravi, da učenje plavanja do približno tretjega leta starosti niti ni mogoče. "Otroci shodijo pri približno 12. mesecih, spregovorijo pri približno dveh letih, prej jim torej ne moreš razložiti, kako naj koordinirano uporabljajo še roke," je povedala in pojasnila, da v tem zgodnjem obdobju najprej samo posnemajo, pri približno tretjem letu starosti pa še roke uskladijo v koordinirano plavanje.
Kaj pa praksa 'metanja' dojenčkov v vodo?
Šajberjeva je predstavila tudi kratko zgodovino učenja plavanja in različne programe plavanja po svetu, ki jih lahko razdelimo v tri glavne kategorije: potapljanje dojenčkov, plavanje dojenčkov z obračanjem na hrbtni položaj in plavanje dojenčkov po Fredovem programu, kjer spodbujajo sonožni odriv, da kasneje hitreje splavajo.
Prva veja razvoja plavanja dojenčkov je potapljanje. Razvijala se je tako v Rusiji, kot tudi v Ameriki in Avstraliji. Predvsem v Avstraliji so zaradi hudih vročinskih valov družine odhajale k vodi in na bazene, da bi se ohladile. "Če se glava ohladi, se hladi tudi telo, zato so ljudje v vodo potapljali tudi glavice dojenčkov. Še zlasti pri dojenčkih je glava v primerjavi s telesom proporcionalno veliko večja kot pri odraslih in še bolj vpliva na regulacijo toplote v telesu," pojasnjuje profesorica. "Hitro so ugotovili tudi, da dojenček ne aspirira vode in da ne potone na dno, ampak je specifično lahek," je povedala.
Druga veja izvira iz Kanade, kjer imajo številne hiše na dvorišču bazen, mamice pa so na porodniškem dopustu zgolj tri mesece. "V hiši so potem varuške ali čistilke in lahko se zgodi, da niso dovolj pozorne in otrok pade v vodo. Zato so dojenčke začeli učiti obračanja na hrbet. Dojenčki nimajo zakostenelih kosti, imajo veliko hrustanca in obstanejo na gladini vode," je povedala, a opozorila, da se kljub temu lahko utopijo, če so v prsnem položaju, saj so v tem primeru usta pod vodo. "Če se obrnejo v hrbtni položaj, nos in usta ostanejo zunaj," je pojasnila in dodala, da je to ključen obrat, ki otroku lahko reši življenje.
Leta 1997, ko se je Šajberjevi rodil otrok, je začela preučevati vse obstoječe metode plavanja, da bi ugotovila, katera bi bila najboljša za njenega otroka. "V 70. in 80. letih je bilo o plavanju dojenčkov napisano veliko negativnih člankov, saj da se je povečalo število vnetij ušes, nosu in grla. Takrat tudi bazeni niso bili ogrevani, vodo je pač ogrelo sonce, kolikor ga je. Ogrevane bazene smo dobili konec 80. let," je pojasnila. "Po člankih sem videla tudi, da so ta drugi del, torej to obračanje, skoraj prepovedali psihologi," pravi. Otroka so vrgli v vodo, kjer sta čakala vaditelj in mama in ga spodbujala, naj prekriža noge in se obrne, dojenček pa se je nato cel zadihan, ko je komaj lovil sapo, komaj obrnil. "Psihologi so pisali o tem, kakšne posledice bo imel otrok, ko bo odrasel, če ga mama vrže v vodo in ga 'muči', da ne pride do zraka," je povedala.
Tretja veja - Fredova šola plavanja s pomočjo Fredovega obroča
Nato pa je začela preučevati še tretjo vejo, ki prihaja iz Nemčije (Fredova šola plavanja). Začetnik je bil Fred Warmuth, profesor športne vzgoje, ki je majhne otroke plavati najprej učil z rokavčki. "Ugotovil je, da rokavčki pri majhnih otrocih, otrocih, ki niso dovolj močni, ali pa dojenčkih, ne delujejo najbolje, saj so roke sicer zunaj vode, vendar pa so usta pod vodo," razlaga Šajberjeva. Potem je poskusil s klasičnim obročem, a je ugotovil, da se obroč nagne naprej in se prekucne ali pa je otrok v vertikalnem položaju. "Obroč je zato zadaj odrezal in tako naredil prostor za gibanje nog. Dodal je trebušni del in odstranil rokavčke, tako pa prišel do tako imenovanega Fredovega obroča," razlaga.
Šajberjeva, bivša plavalka in tudi trenerka plavanja, pravi, da se v 90. letih, ko se ji je rodil otrok, v Sloveniji ni dalo dobiti veliko plavalnih pripomočkov. "Šla sem v Italijo, Avstrijo in na Madžarsko in kupila vse možne rekvizite za plavanje," je povedala. Kot pojasnjuje, je imelo v obdobju približno 10 profesorjev in profesoric na fakulteti za šport dojenčke, in s takratnim dekanom prof. Krešimirjem Petrovićem so se dogovorili, da so lahko tamkajšnji bazen uporabljali za učenje plavanja. "Preizkusili smo vse rekvizite, ki so jih imeli na razpolago. Preizkusili smo tudi različne programe učenja plavanja dojenčkov in se nazadnje odločali med italijanskim sistemom, po katerem se v vodo nameče vse možne igračke, starš je s svojim otrokom, vaditelj pa hodi od enega do drugega, francoskim sistemom, ki pravi, da moraš otroka pustiti, da povsem sam raziskuje vodo, starš naj bi ga samo opazoval in mu dal možnost gibanja in pa nemškim, torej Fredovim sistemom, in se nekako odločili, da je ta najboljši," pojasnjuje.
Začetki plavalne šole za dojenčke v Sloveniji
"Odločila sem se, da bomo ta Fredov program v Sloveniji razvijali naprej. Gre za sistem, ki spodbuja sonožni odziv in tako z dojenčkom hitreje prideš do znanja plavanja v prsnem položaju," pravi. Ko je bil o njihovi šoli plavanja za dojenčke v medijih objavljen televizijski prispevek, se je v roku 14 dni v šolo želelo prijaviti 100 dojenčkov. "Takratni dekan je odobril plavanje dojenčkov in še danes sem mu hvaležna, saj je s to potezo pripomogel k razvoju plavanja dojenčkov v Sloveniji. Freds Swim Academy iz Nemčije pa nam je podaril prvih 10 obročev, da smo izvedli prvi tečaj. Študentje so se spraševali kaj počnejo vsi ti dojenčki na fakulteti, ali lahko pridejo pogledat. Tako smo začeli zapisovati vaje, ki sem jih vodila v vodi in nastala je prva skripta, z leti pa tudi knjiga," pravi. Plavanje dojenčkov se je nato razširilo na področje celotne Slovenije, zato so šolo prenesli pod okrilje Plavalne zveze Slovenije, pod katero tečaje izvajajo še danes. Danes je šol po tem sistemu nekoliko manj, saj je bilo v času pandemije več kot dve leti vse zaprto. "Treba je namreč usposobiti vaditelje, učitelje, imeti dovolj kakovostnega kadra, saj se zavedamo, da se ukvarjamo z najranljivejšo skupino in je naše delo zelo odgovorno".
Dojenčki s tečajem lahko začnejo pri šestih mesecih starosti. Plavalna zveza Slovenije organizira tečaje za dojenčke, malčke in predšolske otroke po Fredovem programu po celi Sloveniji. Pričnejo v začetku oktobra in trajajo do junija. Pred začetkom tečaja jih povabijo na uvodno predavanje, kjer jim predstavijo vsebino in potek tečaja, cilje za posamezno starostno skupino, pogovorijo se o varnosti in pravilih na bazenu ter jim odgovorijo na vprašanja.
'Otroci naj se naučijo plavati na zabaven in varen način'
Nekateri otroci sicer zaradi takšnih in drugačnih razlogov nimajo možnosti, da bi se s plavanjem srečali že prej, se pa v vsakem primeru s plavanjem soočijo v prvem razredu osnovne šole. Šajberjeva meni, da je tako tudi prav. "Učenje plavanja pod strokovnim vodstvom, v majhnih skupinah, da se lahko vsak otrok izrazi, je lahko zabavno in prijetno doživetje," je povedala in poudarila, da učenje plavanja mora biti pozitivna izkušnja. "Otrok rabi ljubezen in varnost," je poudarila kot osnovo, da se bo otrok v vodi dobro počutil in posledično splaval. "Učitelj plavanja je hkrati še motivator, animator, prvi reševalec, odgovoren, da se otrok nauči plavati, da vaje pozitivno vplivajo na otrokov razvoj in zdravje ter da poteka tečaj varno in zabavno. Starše opozarjamo, da naj preverijo komu zaupajo svojega otroka. Vsak učitelj plavanja si pridobi diplomo Plavalne zveze Slovenije in ministrstva, da je usposobljen za učenje plavanja. Naj vam jo pokaže, preden otroka predate," svetuje. Pravi še, da moramo dati otroku v vodi občutek varnosti. "Varno se pa lahko počuti, če je ob njem nekdo, ki stvar obvlada, ki dela strokovno in za katerega otrok čuti, da je suveren," pojasnjuje.
Kaj pa, če se otrok boji vode?
Včasih se, tudi nehote, zgodi, da je imel otrok vseeno negativno izkušnjo z vodo in se je posledično boji. "Če je otrok pri nekem učitelju plavanja dobil strah, menjajte učitelja. Pri tem učitelju ne bo splaval," je prepričana. "Če pa je strah dobil pri staršu, starša ne moreš zamenjati," se je pošalila. V takšnem primeru staršem svetuje, naj poiščejo strokovno pomoč učitelja, ki jih bo vodil čez proces plavanja - individualno ali pa skupinsko s starši v vodi. Pozitivne izkušnje pa seveda otroci, kot že omenjeno, pridobivajo tudi s starši sami doma, in sicer z vsakodnevnim kopanjem, ki naj bo zabavno, prek igre, z igračami. Poudarila je, da v Fredovi šoli plavanja v prvi vrsti učijo starše, ne otrok, saj so starši tisti, ki bodo otroke učili naprej. Pomembno se ji zdi, da učenje prilagodimo otroku in njegovemu razvoju - če se boji globoke vode, začnimo v plitki.
Reševanje iz vode
Šajberjeva je tudi članica državne izpitne komisije za reševalce iz vode pri Ministrstvu za Obrambo. Zanimalo nas je, kako odreagirati, če kot laiki opazimo, da se nek otrok utaplja. "Učitelj plavanja ali starš, ki je otroka pripeljal v vodo, je odgovoren zanj. Je prvi reševalec. Če je to kopališče, je odgovoren tudi reševalec iz vode," je povedala.
Kaj pa lahko naredimo v primeru, da se sončimo in opazimo, da se utaplja nek neznanec? Šajberjeva pravi, da moramo najprej oceniti situacijo. "Če je na kopališču reševalec iz vode, ga opozorimo. Če reševalca ni in smo dobri plavalci, osebo, ki je lažja od nas, rešujemo. Ocenimo v kateri fazi utapljanja je: ali je v prvi fazi - onemogel plavalec, ali je v drugi fazi utapljanja tj. v agoniji, ali je že v tretji fazi utapljanja - nezavest?