Dojenje je naraven proces, ki nudi številne koristi tako materi kot otroku. Medtem ko so pogosteje sprejete krajše dobe dojenja, se vse več pozornosti namenja tudi dolgotrajnemu dojenju, vključno z dojenjem po drugem letu starosti. Ta članek bo poglobljeno raziskal različne vidike dojenja pri dveh letih, vključno z njegovimi prednostmi, morebitnimi izzivi, strokovnimi priporočili in osebnimi izkušnjami.
Razumevanje tandemskega dojenja
Tandemsko dojenje označuje sočasno dojenje dveh otrok, bodisi dvojčkov ali sorojencev z manjšo starostno razliko. Kot je pojasnila Urška Savodnik, svetovalka za dojenje pri La Leche League Slovenija, je o tandemskem dojenju smiselno razmišljati, če je starostna razlika med sorojencema zelo majhna, saj tako zagotovimo dovolj dolgo dojenje tudi za prvega otroka. Marsikatero mamico skrbi, ali bo novorojenček dobil kolostrum kljub dojenju prvorojenca. Odgovor je pritrdilen, saj so za tvorbo kolostruma zadolženi nosečnostni hormoni.
Dojenje v normalni, zdravi nosečnosti sicer ni škodljivo ne za mater ne za plod, vendar morajo biti matere, ki so imele izkušnjo prezgodnjega odpiranja materničnega ustja, pozorne.
Tandemsko dojenje prinaša kar nekaj prednosti: veliko čustveno prednost za starejšega otroka (manj ljubosumja ob rojstvu bratca ali sestrice), tudi za zaloge mleka se vam ni treba bati. Še več, tandemsko dojenje lahko pomaga pri napredku šibkejšega dojenčka, mati pa ima manj težav z navalom mleka in zamašenimi mlečnimi vodi. Mamice, ki bi rade tandemsko dojile, se lahko po pomoč obrnejo na LLL Slovenija (www.dojenje.si).
Osebne izkušnje z dolgim in tandemskim dojenjem
Sonja, 35 let, je nekaj časa dojila oba otroka, ki sta danes stara štiri leta in poldrugo leto. V nosečnosti ni imela z dojenjem starejše hčerke nobenih težav, le proti koncu ji je bil trebuh malce v napoto. Ker je bila hčerka zelo navezana na dojenje, je Sonja odlašala z odstavljanjem; čas pa je tekel, porod se je bližal in takrat je res ni želela odstaviti, da ne bi zasovražila dojenčka. Po prebrani literaturi in spletnih straneh se ji je zdelo, da bo tandemsko dojenje za vse zanimiva izkušnja. Ko se je rodil mlajši, je hčerki dovolila dojenje šele potem, ko se je sin najedel. Patronažna sestra in pediatrinja sta jo namreč prestrašili, da bi lahko mlajšemu primanjkovalo mleka. Vendar je Sonja kmalu ugotovila, da je mleka dovolj in pozneje sta se večkrat dojila oba hkrati. Ko je sin dopolnil štiri mesece, pa so se začele težave. Starejša hči ga je pri dojenju začela motiti, namesto da bi jedel, jo je gledal in se ji smejal. Zato je Sonja prekinila dojenje obeh hkrati in se pogovorila s hčerko. Zmenili sta se, da se bo dojila le zvečer pred spanjem. Oba otroka je nato dojila malo več kot leto dni. Pred nekaj meseci se je starejša hči sama od sebe nehala dojiti. Danes Sonja meni, da ji ne bi nič manjkalo, če se ne bi tako dolgo dojila, pa vendar je bilo veliko lažje dojiti oba, kakor pa se med dojenjem pregovarjati in krotiti ljubosumje. Otroka sta zelo navezana drug na drugega, morda je k temu pripomoglo prav tandemsko dojenje.
Rahela, 34 let, je tandemsko dojila štiriletnega sina in enoletno hčerko. Roko na srce, nikoli si ni mislila, da bo lahko pisala o tandemskem dojenju, saj si v času nosečnosti s Črtomirom, ki danes šteje že skoraj štiri leta, ni znala odgovoriti niti na vprašanje, ali bo dojila. Pred porodom se ni opredelila niti za dojenje niti proti njemu, saj ni vedela, kaj bo prinesel porod. Bi bilo skrajno neumestno, če bi bila velika zagovornica dojenja, potem pa jima dojenje zaradi nekega neznanega vzroka ne bi steklo. Če je iskrena, se pred porodom z dojenjem sploh ni ukvarjala. Vzela ga je kot nekaj naravnega, nekaj, kar se "dobi" v paketu z malčkom. K temu, da je dojenje res uspešno steklo, je ogromno pripomogel Črtomir sam, saj je bil "rojeni" jedec. Prve tri mesece namreč nista počela nič drugega, kot se dojila, podirala kupčke, dremala in se spet dojila, podirala kupčke, dremala … Med dvema obrokoma si je komaj ukradla toliko časa, da si je lahko izčrpala preostanek mleka iz dojk. Če se danes ozre v preteklost, lahko z gotovostjo trdi, da je bil Črtomir pravi mali odvisnež, ki brez dojke ni zdržal niti dobre tri ure. Dojil se je tudi po tistem, ko je upihnil prvo svečko na torti pa še drugo svečko in tudi tedaj, ko je ponovno končno uzrla tako težko pričakovani plusek na testu za nosečnost.
Ko se je prvo navdušenje nad ponovno nosečnostjo poleglo, se je Rahela začela spraševati, ali z dojenjem morda ne škoduje plodu. Ker je o dojenju v času ponovne nosečnosti v slovenski literaturi napisanega izjemno malo (na prste ene roke lahko preštejemo članke, ki obravnavajo to temo), se je na forumu obrnila na svetovalke LLL, ki so ji pomagale tako, da so ji poiskale teme o dojenju v času nosečnosti in tandemskem dojenju na internetnih straneh, ona pa je brala in brala in brala … Najverjetneje se jih ogromno sprašuje, zakaj Črtomira ni odstavila v času nosečnosti ali pred njo, saj je bila druga nosečnost načrtovana. Tudi če bi želela odgovoriti na to vprašanje, ne bi mogla, saj ne ve zakaj. Pač je tako nanesel splet okoliščin in njeno prepričanje (v teh letih se je iz analfabeta za dojenje prelevila v pravo poznavalko in vneto zagovornico), pa tudi dejstvo, da "trenutno ni primeren čas, ker …". Oborožena z znanjem, ki si ga je pridobila s prebiranjem člankov, je prihajala do vedno novih spoznanj, ki so samo še bolj krepila njeno odločitev, da se bosta oba njena otroka odstavila sama, brez prisile, brez joka, brez kakršnih koli travmatičnih izkušenj. Zavedajoč se dejstva, da dojenje plodu ne škoduje, je mirno dojila vseh devet mesecev, celo tisti dan, ko je šla v porodnišnico. Pri tem jo je zelo spodbujal njun pediater dr. Gustav Fodor, pa tudi njena osebna ginekologinja ni imela nič proti, dokler je bilo z njuno sončnico vse v redu in je rasla ter se razvijala v skladu z vsemi pričakovanji.
Končno je na svet pokukala tudi njuna tako težko pričakovana Iraja Živa. Porod je minil brez zapletov in čeprav je rodila s CR v popolni anasteziji, jo je prvič lahko podojila že v porodni sobi. Dojenje je steklo normalno, le da je že v porodnišnici naletela na težave. Iraja Živa se kljub gromozanskim količinam mleka ni redila. Izkušene medicinske sestre na oddelku so takoj našle vzrok - Iraja se je, ker je bila pač novorojenček, najedla iz predmleka, gosto mleko, ki pa nima samo funkcije odžejanja, ampak predvsem hranjenja, pa je ostajalo v dojkah. Tako si je morala pred vsakim podojem izčrpavati mleko, da je Iraja prišla do tistega pravega, gostega, redilnega mleka. No, tako se je šele tretji dan začela rediti in ni več izgubljala na teži.
Po prihodu domov pa se je začela njena "celodnevna služba dojilje". Črtomir je še pred odhodom v porodnišnico strogo določil, katera dojka bo njegova in katera Irajina in tega so se striktno držali. Le da se je naenkrat Črtomir hotel dojiti tolikokrat kot Iraja - na vsaki dve uri. Posledica: v enem mesecu se je zredil za kilogram! Res je, da je tandemsko dojenje pri njih steklo več kot uspešno. Seveda to ne pomeni, da je nenehno dojila oba. Njihovo dojenje je čez dan potekalo nekako tako: ob petih zjutraj se je najprej dojila samo Iraja, ker je brat še sladko spal, ob sedmih sta se dojila oba, potem spet samo Iraja, pred popoldanskim počitkom Črtomira sta se spet dojila oba, prav tako po tistem, ko se je zbudil, potem je pri dojenju do večera prevladovala Živa, zvečer pa sta se še enkrat podojila oba.
Njihovo dojenje je tako potekalo do 1. marca 2008. Tega tako pomembnega jutra za njihovo družino pa se je Črtomir kar naenkrat odločil, da se ne bo več dojil, ker je sedaj že velik fant. Njegovo odločitev so vsi sprejeli z velikim navdušenjem in odobravanjem. Od tedaj na obeh dojkah kraljuje samo Iraja Živa. Čeprav je pred dobrim mesecem upihnila prvo svečko, nič ne kaže, da bi ji bilo dojenje kaj manjši užitek.
Danes Rahela ve, da se je odločila prav. Ljudje v njeni bližini so jo pri aktu tandemskega dojenja podpirali, zato se jim zahvaljuje za vso strpnost, saj je bila mnogokrat utrujena in včasih celo slabe volje, ker ni imela v dnevu niti nekaj minut, ki bi si jih lahko utrgala samo zase.
Strokovna mnenja o dolgem dojenju
Prim. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specialistka pediatrinja, mednarodno pooblaščena svetovalka za laktacijo in predsednica Nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja, je poudarila, da Slovenija, zaradi svoje lege med romanskim in germanskim svetom, dojenja nikoli ni tako opustila, kot se je to zgodilo na zahodu. V socialističnih državah je bilo dojenje bolj cenjeno, morda tudi zato, ker k nam niso množično prodrli proizvajalci umetnega mleka, predvsem pa je bil porodniški dopust precej dolg. Naklonjenost do otrok je bila v slovanskem svetu malo boljša kot v germanskem. Na zahodu pa je bilo trženje mlečnih nadomestkov neusmiljeno. Zaradi tega se je pri Svetovni zdravstveni organizaciji in pri Unicefu spodbudilo raziskovanje, ugotovili so namreč, da v zahodnem svetu otroci bolj zbolevajo, kot bi pričakovali glede na »čudovito« hrano. Raziskave so tekle po vsem svetu in so služile kot osnova, da je v 90. letih Svetovna zdravstvena organizacija priporočila, da se otroci dojijo. Začela se je tudi pobuda novorojenčkom prijaznih bolnišnic.
Dojko je v začetku potrebno spremeniti, novorojenčku prijazno bolnišnico v Mariboru je dr. Golob spreminjala, sodelovala pa je tudi pri vseh drugih v Sloveniji. Potrebnega je bilo veliko truda, nekaj let traja, da spremeniš navade ljudi. Babice, sestre in tudi zdravniki so pač mislili, da je treba otroka dati stran od mame. Absolutno! Če so v začetku delali raziskave predvsem o zdravju otroka, zadnjih 30 let potekajo tudi raziskave o vplivu na zdravje matere. Po eni strani gre za neposreden vpliv takoj po porodu: manjša je krvavitev maternice in hitreje se ustavi, v materi se izloča hormon sreče oksitocin, ki jo pomiri, manj čuti bolečino, v centralnem živčnem sistemu se razvije tudi center za materinstvo, zaradi česar mati otroka in vse, kar pride z njim, dosti lažje prenaša … Vse to je dokazano. V razvoju se vključujejo številni elementi, temu pravimo epigenetika. Ko se otrok doji, mu namreč mati z mlekom predaja svoj genetski material; DNA, RNA, matične celice … S tem se otroku prej popravi škoda, ki je morda kdaj nastala. Zato je zelo pomembno mamino mleko; v obdobju prvih šestih mesecev so epigenetski vplivi zelo veliki in jih kreira mamino mleko za vsakega otroka posebej. Mama dela hrano samo za svojega otroka in če doji še tujega otroka, postaneta ta dva otroka prek mleka zaradi genetskih vplivov na neki način v sorodu. V maminem mleku je ogromno koristnih vrst bakterij, ki izvirajo iz njenega črevesja. S tem, ko jih prenese na otroka, ta postane odporen podobno kot mama. Mamino mleko omogoča optimalno rast in razvoj otroka, spodbuja razvoj njegovega imunskega sistema in ga ščiti pred okužbo.
Svetovna zdravstvena in glavne pediatrične organizacije ter Unicef priporočajo dojenje do dveh let, in sicer zaradi razvoja imunskega sistema in otroka samega. Nekako do dveh let je namreč otrok navezan na mamo in se boji, da bo izginila, če gre skozi vrata, nato se začne navezovati na vrstnike. Zanimiv je podatek, da so se mnogi zelo pomembni ljudje v zgodovini dojili tri leta. Nekje med drugim in tretjim letom je čas za odstavljanje, za fantke po navadi malo pozneje kot za punčke, saj fantki potrebujejo malo več dojenja. Ponekod na svetu imajo pri treh letih celo odstavitveno slovesnost. Kot zanimivost vam povem, da so delali primerjavo z drugimi sesalci, glede na njihovo življenjsko dobo, do kdaj bi moral biti človek dojen. Ugotovili so, da bi morali biti v skladu s tem naši otroci dojeni nekje do začetka osnovne šole oziroma do takrat, ko imajo mlečne zobe. Ni ji všeč, če nekdo obsoja mamo, ki dolgo doji. Strinja se, da je med temi mamami včasih tudi patološko navezovanje na otroka, ampak takšno navezovanje je možno tudi, če ne doji. Glede tega imamo zelo pomanjkljive podatke, saj računalniški sistem ne zajema podatkov iz vse države. Zanesljive podatke imamo le za porodnišnice, in sicer ob odpustu doji več kot 90 odstotkov mater. Po delnih podatkih NIJZ matere v Sloveniji v povprečju dojijo 7 mesecev. Tistih, ki sploh niso dojeni, je v Sloveniji le 2-3 odstotke. A pogostnost dojenja se po odpustu iz porodnišnice hitro zmanjšuje. Tako je na primer dojenih le še 54,6 odstotka šestmesečnih in 22,3 odstotka dvanajstmesečnih otrok.
Kot mednarodno pooblaščena svetovalka za laktacijo vsakodnevno svetuje mamam in vidi, da je v prvem mesecu zelo veliko težav. Ena so ranjene bradavice, težave s pristavljanjem, občutek pomanjkanja mleka, nezadovoljen, jokav otrok, otrokovo slabo napredovanje na teži. Dogaja se tudi, da je običajno med 10. in 20. dnem mleka preveč; pogosto namreč otrok spije samo prvo mleko in si hitro napolni želodček ter neha, ko še ni sit in zato ne napreduje pri teži, zato mu dodajo umetno mleko. Vsak podoj si lahko predstavljate kot naše klasično kosilo: juha, meso in krompir ter pecivo. Mleko namreč med vsakim dojenjem postaja vedno bolj mastno in otroček ni zadovoljen, dokler ne pride do peciva. Če to pecivo na koncu poje, s tem prejme nekakšno uspavalo, pomirjevalo. Če pa otrok poje dve juhi in dvojno meso ali samo juho in malo krompirja, s tem ne bo zadovoljen. Malček namreč pogosto nima moči, da bi pojedel celo kosilo naenkrat, zato je s presledki, kar lahko mamo zbega. Ko ga odstavi, kmalu postane lačen in bi spet jedel. In namesto da bi mu dala kosilo naprej, kjer je končal, ga da na drugo dojko, kjer se spet začne z juho … Mleko namreč nastaja sproti in je vedno sproti prilagojeno potrebam otroka, njegovi starosti in razvojni stopnji. V tem primeru smo seveda hvaležni za prilagojeno umetno mleko, ki ni idealno, je pa vseeno dobro prilagojeno. Kljub temu vsebuje le kakšnih 30 koristnih snovi, mamino mleko pa 300. Ob tem je priporočljivo, da mama kljub hranjenju po steklenički nudi otroku kožni stik; čim več ujčkanja in cartanja, samo dotik z mamo ga namreč pomirja. Ob tem naj mu tudi poje in govori, pri dojenju se namreč razvijajo vsi čuti: vid, okus, sluh in dotik, ki modulira razvoj možganske skorje.
Dokazano je, da so precej večkrat bolni akutno in kronično, tudi na dolgi rok. Več je diabetesa tipa 1 in 2, več vnetja srednjega ušesa in respiratornih obolenj, drisk, pozneje v življenju tudi nekaterih rakavih obolenj. To je bil pravzaprav motiv, ki je spodbudil Svetovno zdravstveno organizacijo za ukrepanje in delovanje na tem področju. Najpomembnejša oblika pospeševanja dojenja je pomoč, ki pa je ne more nuditi, če je nekdo noče. Ženska si mora to najprej želeti. Ko to vpraša v ambulanti, si velika večina želi, in v tem primeru lahko pomaga. Projekt Dojenju prijazno mesto je usmerjen ravno v to, da v mestih organizirajo podporne skupine za pomoč pri dojenju, s strokovno usposobljenimi, o dojenju izobraženimi certificiranimi svetovalkami za dojenje. Mame pa morajo biti informirane, kam naj se obrnejo za pomoč. Večinoma niti ne potrebujejo več spodbude, niti promocije, saj bi rade dojile, ker vedo, da je to koristno za otroka, vendar naletijo na težavo.
Hábitos de higiene para crianças - Recopilação - Higiene corporal, lavar as mãos e escovar os dentes
Znanstveni pogled na dolgotrajno dojenje in zobno zdravje
Znanstvena študija, ki jo je pred kratkim objavila revija Pediatrics, je pokazala, da se možnosti za nastanek kariesa pri otrocih, ki jih matere dojijo dve leti ali več, občutno povečajo. 23,9 odstotkov otrok, ki so jih matere dojile 24 mesecev ali več, je imelo hujše oblike kariesa, 48 odstotkov pa vsaj en s kariesom obolel mlečni zob. Pri otrocih, ki so jih matere dojile dve leti ali dlje, so bile možnosti za nastanek kariesa za kar 2,4-krat večje kot pri otrocih, ki so jih dojile manj kot leto dni.
Vodja študije, Karen Peres, izredna profesorica na Univerzi v Adelaidu v Avstraliji, pojasnjuje, da obstaja več razlogov za to povezavo. Otroci, dojeni več kot 24 mesecev, so ponavadi tisti, ki jih matere dojijo "na zahtevo". Večja pogostost dojenja in nočno dojenje pa otežujeta čiščenje zob.
Márcia Vitolo, profesorica zdravstvenih ved na Zvezni univerzi za zdravstvene vede v Porto Alegreju v Braziliji, verjame, da obstaja povezava med dojenjem in kariesom, kadar so tudi druge okoliščine manj zdrave - kot je na primer pogosto dojenje, kasneje pa tudi uživanje zelo sladke hrane, celo sladkarij. Tudi njena podobna študija je pokazala, da so možnosti za nastanek kariesa pri otrocih, dojenih več kot 24 mesecev, kar dvakrat večje. Podobne raziskave so v preteklosti prav tako izvedli znanstveniki v Nemčiji in Italiji, in tudi tam so povezavo med dolgotrajnim dojenjem in kariesom potrdili.
Vendar pa je pomembno izpostaviti tudi pozitivne učinke dojenja na zobe. Druga študija Peresove je pokazala, da imajo dojenčki, ki jih matere dojijo le šest mesecev, za kar 72 odstotkov manj težav z zobmi. Dojenje lahko hkrati zmanjša tveganje za nastanek tako imenovanega odprtega ugriza, ki nastane kot posledica dolgotrajne uporabe dude.
Ameriška akademija za pediatrijo dojenje sicer priporoča tudi po dopolnjenem prvem letu starosti, kadar to želita tako otrok kot mati. Svetovna zdravstvena organizacija pa dojenje priporoča tudi po dveh letih. Po njihovih navedbah namreč obstajajo koristi tako za mater kot otroka. Materino mleko otroku zagotavlja osnovne hranilne snovi za rast in razvoj, hkrati pa zmanjšuje tveganje za nalezljive bolezni, ušesne bolezni in drisko. Materi lahko dojenje pomaga pri hitrejšem doseganju prednosečniške teže ter zmanjšuje tveganje za nastanek raka na jajčnikih in dojkah.
Zobozdravnica Ruchi Sahota poudarja, da je pri vseh prednostih in slabostih dojenja najpomembnejša stvar, ki jo lahko mati stori, še zmeraj ustrezna nega otrokovih zob in posledično zgodnje preprečevanje kariesa. "Tudi materino mleko namreč vsebuje sladkor, ravno zato ga imajo otroci tako radi," pravi zobozdravnica. "Matere naj zato poskrbijo, da po hranjenju dojenčku zmeraj z vlažno krpo nežno očistijo dlesni. Ko pa se prično pojavljati prvi zobki, pa jim te redno čistijo z zelo majhno količino zobne paste." Pomembni so tudi zgodnji obiski zobozdravnika. Sahota priporoča, da starši z otrokom zobozdravnika obiščejo takoj, ko se pojavi prvi zob.
Priporočila za dolgotrajno dojenje in odstavljanje
Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetuje, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo. WHO in Unicef ter Ameriška pediatrična akademija priporočajo dojenje najmanj dve leti in nato tako dolgo, dokler obema to ustreza. To priporočilo velja za vse otroke na svetu.
Odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč, temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let. Odstavljanje se dejansko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja, je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti - dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
Tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…). Dojenje ni samo hranjenje, vaš otrok se želi dojiti tudi iz drugih razlogov. V takem primeru je zelo pomembna vloga obeh staršev, ki morata nuditi otroku dovolj pozitivne pozornosti, veliko topline in ljubezni. V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo tudi otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).
"Dugo" dojenje (2-4 leta) je nekaj povsem normalnega v večini svetovnih kultur že od samega začetka človeštva dalje (ponekod je še danes povprečje trajanja dojenja 4 leta). Šele v zadnjih 100 letih je postalo dolgo dojenje v t.i. razvitem svetu nesprejemljivo. Razlog je v spremenjenem načinu življenja. Toda otrokove potrebe se skozi stoletja niso toliko spremenile, spremenil se je le naš odnos do materinstva. Ugotovljeno je, da se dolgo dojeni otroci (preko 2 let ali več) počutijo bolj varne in imajo manjše težave z odnosi do drugih ljudi, so bolj tolerantni, samozavestni in neodvisni in ne obratno, kot trdijo nekateri psihologi. Proces dojenja naj se zaključi takrat, ko to obema (materi in otroku) ustreza. Otrok prej ali slej preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. Lahko pa glede na svoje želje in potrebe da pobudo za odstavitev tudi mati, vendar naj poteka odstavitev postopoma in z ljubeznijo, da jo otrok lažje sprejme.
Včasih ljudi podaljšano dojenje skrbi, ker menijo, da negativno vpliva na materino zdravje in otrokovo psiho. Zaradi nerazumevanja okolice, se matere velikokrat sprašujejo: Ali je podaljšano dojenje za otroka škodljivo? Ali je z mano res kaj narobe, da rada dojim starejšega otroka? Ali moj otrok res ne bo samostojen (še posebej če je deček), če ga ne bom dovolj zgodaj odstavila? Jasen odgovor na vsa tri vprašanja je NE. Tisočletja so matere dojile otroke krepko čez eno leto starosti in marsikje po svetu je še vedno tako. Otrokove želje in potrebe tekom stoletij se niso spremenile, spremenila se je le naša družba in naši pogledi na dojenje in vlogo dojk. Materino mleko s časom ne izgubi kvalitete, še vedno je bogato s prehrambenimi snovmi, vitamini in minerali in še vedno je najbolj zdrava, idealna in najboljša hrana, ki se je ne more nadomestiti z ničemer drugim. Na področju čustvenega razvoja je dojenje prav tako izrednega pomena tudi za večjega otroka, saj mu dojenje nudi bližino in je njegova varnostna mreža, kadar življenje postane pretežko. Ob velikih razvojnih prelomnicah matere opažajo, da se otroci pogosteje vračajo k prsim. Mnogokrat ljudje namigujejo, da podaljšano dojenje lahko škodi po psihološki plati. Še posebej je to poudarjeno, če je otrok deček. Raziskave so pokazale in potrdile, da podaljšano dojenje nima prav nobenega vpliva na otrokovo sprejemanje seksualnosti. Nobenih povezav ni bilo opaziti, saj bi drugače bilo človeštvo v velikih škripcih, saj so vsa stara ljudstva tako dečke kot deklice dojila globoko v otroštvo.
Po prvem letu ima dojenje tri naloge: (1) prehrambeno, ki izgublja na pomenu, saj se otrok že prehranjuje tudi z gosto hrano, (2) zaščitno-imunsko, ki je zelo pomembna pri krepitvi odpornosti in lažjem premagovanju bolezni, in (3) varnostno-čustveno, ki je pomembna za otrokov fiziološki in psihološki razvoj (predvsem razvoj možganov), in sicer toliko, kolikor jo otrok individualno potrebuje. Potreba po dojenju je tudi pri štiriletnem otroku naravna. Čeprav ustrezno sprejema družinsko hrano, ima še vedno močno potrebo po telesnem stiku, toplini, ljubezni, sesanju in varnosti. Poleg drugih načinov lahko te potrebe zadovoljuje tudi z dojenjem.
V sodobni družbi je večina dojenčkov in malčkov odstavljenih nenaravno, na pobudo staršev in okolja. Otroku se v zameno ponudi nadomestek dojke (duda, steklenička…). Malčki med prvim in petim letom, ki še vedno uporabljajo umetne bradavice v obliki dud in stekleničk so neposredni pokazatelj prisotnosti naravne potrebe po sesanju na dojki. Ta potreba je torej prisotna precej dlje, kot jo je zahodna razvita kultura sprejema in moralno dopušča. Sesanje je nujno potrebno za pomiritev naglo rastočega malčka, in sicer dokler ne preneha z izkazovanjem želje po sesanju alternativ (stekleničke, dude, sesanju prsta, las, odejice…). Sesanje alternativ lahko povzroči nepravilno izraščanje zobovja, dojenje pa pripomore k pravilnejšemu oblikovanju zobnega loka in lahko minimizira uporabo drugih tehnik samopomirjanja pri otroku.
Dolgo dojenje je v naši kulturi manj pogosto in manj sprejemljivo zaradi sprememb načina življenja, drugačnega odnosa do materinstva, tehnološkega napredka, npr. možnosti izdelave umetnega mleka in trženja otroške hrane, vpliva medijev, ki dojke predstavljajo kot seksualni simbol, njihovo osnovno funkcijo - dojenje - pa potiskajo v ozadje. Kulturno je postala sprejemljiva navezanost otrok na igračke in umetne bradavice, materine prsi pa so začele zbujati pomisleke ali tudi odpor. Biološke potrebe majhnih otrok pa se skozi tisočletja niso spremenile.
S podaljšanjem dojenja prek prvega leta se dokazano dodatno zmanjšajo številna tveganja: upadajo tveganja za debelost, črevesne in druge okužbe, diabetes, raka, alergije, astmo, bronhitis, vnetja ušes, več dojenja pomeni tudi manj kariesa, boljši razvoj čeljusti in govora. Pri materi dolgo dojenje znižuje tveganje za raka na dojkah in rodilih, manj je osteoporoze, slabokrvnosti in drugih obolenj.
Materino mleko vnaša v otrokovo črevesje snovi, ki krepijo črevesje kot prvo linijo telesne obrambe. To je zelo pomembno pri preprečevanju črevesnih okužb, ki so pri majhnih otrocih nevarne (možnost dehidracije, pogoste hospitalizacije). Pomembna korist dolgega dojenja je preprečevanje alergij v otroštvu in odraslosti. Materino mleko pomaga tudi pri zdravljenju alergij.
Psihološki proces odstavljanja od dojenja je zapleten. Zajema mikrobiološko, biokemično, prehransko, imunološko in psihološko prilagoditev obeh, matere in otroka. Nobena raziskava ni argumentirano utemeljila, da bi bilo dojenje po prvem letu nekoristno ali škodljivo za otroka in njegov psihološki razvoj. Dojenje, ki se meri v letih, je naravno, prinaša veliko koristi in podpira zdrav razvoj otroka. Stara ljudstva so tako dečke kot deklica dojila globoko v otroštvo.