Vprašanje, kdaj naj bi otrok prenehal s popoldanskim spanjem, je pogosto vir dvomov in negotovosti pri starših. Medtem ko nekateri otroci naravno opustijo dnevno dremež že pred tretjim letom starosti, drugi še pri štirih ali celo petih letih potrebujejo dodaten počitek, da bi ostali spočiti in dobre volje. Ključno je, da starši pozorno opazujejo svojega otroka in prepoznajo znake, ki kažejo na to, ali je otrok pripravljen na nov režim brez popoldanskega spanja.
Prehodna obdobja in individualne potrebe
Vsak otrok je drugačen, in tako se razlikujejo tudi njihove potrebe po spanju. Katarina, mati 22-mesečnika, se sooča s težavo, da njen sin pri varuški zaspi brez problema ob 11.30 in spi vsaj dve uri, doma pa se še ob dveh popoldan matrajo in ga prepričujejo. Ko končno zaspi, je ura že tako pozna, da ga je treba buditi, da ne potegne predolgo v večer. To ustvarja začaran krog, saj otrok zvečer ni zaspan, če je še ob treh popoldan spal. Zaveda se, da bi otrok morda že lahko zdržal brez popoldanskega spanja, vendar dvomi, saj je imela v glavi, da otrok tja do tretjega ali četrtega leta rabi popoldansko spanje.
Gaia deli podobno izkušnjo s svojo štiriletno hčerko, ki še vedno spi popoldne vsaj dve uri med 12:30 in 15:00, kljub temu da gre zvečer spat okrog 21:00 - 21:30. Če hči ne spi popoldne, je nemogoča, zato je ne bodo ukinili. V vrtcu gre po kosilu spat okrog 12. ure in spi uro ali uro in pol. Doma pa imajo enak problem kot Katarina: zjutraj spanje malo potegne, opoldne pa ni zaspana. Če zaspi popoldne, imajo problem zvečer, saj normalno hodijo spat okrog 20. ure. V takih primerih poskuša animirati hčerko do 18.30 - 19. ure, da potem lažje zaspi.
Po drugi strani pa Mojca Berdnik Vozel navaja, da pri njih "dve leti in konec". V drugo bi šli v podobno smer. Pri 7 mesecih njen dojenček spi samo še po kosilu.
Ana - Nuša poudarja, da je pri teh zadevah nujno poslušati svojega otroka. Če otrok noče zaspat in se matrate, potem nekaj ni v redu. Njihov 20-mesečnik spi enkrat na dan že kar nekaj časa (zvečer po 9. uri, ponoči do pol osmih). Pri tej starosti se ji ne zdi potrebno, da spi dvakrat na dan. Otrok gre spat po 12. uri, spi do kakšne 2. ure popoldne. Količina popoldanskega spanca niha od 1 do 3 ur. Ana - Nuša meni, da bi Katarina lahko spanec pri varuški mirno ukinila, saj jo plačujejo, da otroka čuva. Po njenih izkušnjah bi bilo bolje, da ukinijo dopoldanski spanec.
Pikapolonica pa svetuje, da bi Katarinin "knedeljček" spanje dvakrat na dan resnično ni več potrebno. Pri 20 mesecih oni spijo ponoči 12 ur v enem kosu in popoldne še od dveh do štirih, zvečer pa hodijo pozno spat.
Marjeta omenja, da njena štiriletna hči še vedno spi popoldan, nekje od 13. do 16. ure, zvečer pa se "spokajo" okrog 20. ure in spijo do pol devetih, devetih.
Katarina pojasni, da se je očitno nerazumevanje zgodilo, saj njihov otrok že zdavnaj ne spi več dvakrat na dan, ampak samo enkrat. Hotela je povedati, da pri varuški zaspi že ob pol dvanajstih, doma pa še ob dveh težko, čeprav bi človek pričakoval, da bo dve uri kasneje bolj utrujen. Skratka, ukinili bi komplet spanje čez dan. Glede na odgovore bodo zdaj čez praznike poskusili, če bo šlo, sicer pa bodo spanje uvedli nazaj.
Ana - Nuša se opraviči za nesporazum in pove, da pri njih spanja ne bodo ukinili, ker ga Miha potrebuje. Ima obdobja, ko lažje in ko težje zaspi. Zadnje čase je "pravi angleček", pred mesecem dni pa je bil cel "hudič". Takrat so šli velikokrat kar z avtom en krog, da je zaspal, ker drugače je hitro izgubila živce. Zdaj je ugotovila, da brez problema zaspi, če zastre okno ali "da roleto dol". Poleg tega se je navezal na kravico, ki igra uspavanko, kar ga uspava. Ana - Nuša bi na podlagi izkušenj z Mihcem rekla, da je še prezgodaj, da bi ukinili spanje čez dan, a poudarja, naj poslušajo otroka.
Nekdo s 18-mesečnim otrokom pove, da med vikendi ponavadi sploh več ne spi podnevi. Ker so takrat vsi skupaj, se "revelj upira na vse pretege" in ga sogovornik popolnoma razume, saj so le 2 dni na teden vsi štirje lahko cel dan skupaj. Če ga kje na sprehodu slučajno zmanjka (ali v avtu), si lepo napolni baterije in skače zvečer do 11h naokoli. Mnenje je, da je dobro pri otroku držati nek red, ampak pretiravati (se celo matrati) pa res nima nobenega smisla. Take stvari morajo ponavadi mame razčistiti v svojih glavah. Otroci so različni, eni potrebujejo več spanja, eni manj. Če otrok zaspi ob 5h popoldan, pač zaspi. Zvečer bo zato šel kasneje spat, "pa kaj, važno je, da se imamo fajn". Sogovornik je "totalen nasprotnik režima, da morajo otročki ob 8h v posteljo samo zato, da imajo starši potem 'mir'". Meni, da je to "bedarija" in da je veliko kolegic, ki se pritožujejo, kako njihovi otroci zvečer skačejo po posteljah in nočejo zaspati, ker imajo še toliko za opravit. A ni to nekaj najlepšega, da se lahko zvečer skupaj valjate po posteljah? In ni to normalno, da otroci ne želijo spati, ker bi radi bili z nami? Normalno da gre pri varuški spat, saj ni mama. Mama je samo ena. Brez zamere, ni želel nikogar napadati, to je samo njegovo mnenje o spanju otrok.
Še nekdo pove, da "ta velik" hodi še veselo spat po kosilu, pa je v 1. razredu. Kdaj pa kdaj pa pride iz sobe po kakšni pol ure, ker ni mogel zaspat. Tamalčica je stara 22 mesecev in sicer še hodi spat, vendar ima občutek, da bodo letos poleti vsi budni. Bo kar malo čudno.
Mateja deli izkušnjo, da je njena starejša hči šla v vrtec z 2,5 letoma. Prej je bila doma "ista pesem" - prepričevanje, tudi po uro ali dve, vsi živčni, tečni. Ko je končno zaspala, je šla počivat tudi ona, ker je bila preprosto preveč izmučena od vsega. Pri varuški je vedno zaspala brez problema in spala vsaj tri ure (je take sorte, da rabi veliko spanja, ko je budna, je pa blazno živahna). V vrtcu je spala že drugi dan uvajanja in s tistim dnem je bilo konec težav tudi doma. Brez problema v posteljo, niso rekli, da gre spat, ampak da gre le počivat (seveda jo je po nekaj minutah zmanjkalo), spala vedno po dve uri. Če slučajno kdaj v vrtcu ne spi, se ji zelo pozna, saj je potem vse popoldne jokava, tečna, utrujena, zato o ukinitvi spanja sploh ne razmišljajo. Tamala (dobri dve leti) je pa "čriček" drugačne sorte: rabi bistveno manj spanja kot tavelika. Zvečer kasneje zaspi, zjutraj prej vstane, čez dan spi manj. Z njo imajo trenutno "cele veselice" zvečer, saj preprosto ni dovolj utrujena (manjka jim gibanja, poleti so ponavadi po cele dneve zunaj, zdaj je pa to malo težje). A vseeno rabi dnevno spanje, saj je v nasprotnem primeru tako tečna, da ne ve, kaj bi z njo. Mateja zaključi, da je vsak otrok popolnoma drugačen.
Kako prepoznati simptome ADHD pri otrocih
Znaki, da je čas za slovo od popoldanskega spanca
Ko se otrok bliža drugemu rojstnemu dnevu, bi morda bilo dobro začeti razmišljati, da popoldanskemu spanju napišete poslovilno pismo. Na žalost mora biti, tako kot pri vseh drugih dobrih stvareh, tudi teh popoldanskih užitkov enkrat konec. Čeprav je vsak otrok drugačen, "večina otrok preneha spati v popoldanskih urah med tretjim in petim letom," pojasnjuje Elizabeth Pentley, avtorica knjige "Rešitev za spanje brez solz". Ne glede na to, kdaj se vaš otrok odloči, da čez dan ne bo več spal, bo morda to obdobje težko zanj in tudi za vas.
Preden ukinete popoldansko spanje, preverite, če je vaš otrok resnično pripravljen. Razumljivo je, da otrok ne bo sam prišel in rekel: "Hej, mami, zaključil sem s popoldanskim spanjem, ne rabim ga več". Torej, prepričati se morate sami in tukaj je nekaj znakov, ki vam bodo pri tem v pomoč:
- Težave pred spanjem: "Ko otroku popoldanski počitek ni več potreben, ima običajno težave zaspati ob običajni uri," poudarja Elizabeth Super, pediatrinja, specializirana za motnje spanja. Popoldansko spanje se konča takrat, ko otrok ne potrebuje več dodatnega spanja. Rezultat tega je, da bo otroku verjetno težko zaspati v večernih urah. Če otrok potrebuje 45 minut ali več, da se umiri in zaspi čez dan, ali če ponoči spi 11 ali 12 ur skupaj, je to dober pokazatelj, da se lahko odreče popoldanskemu spancu.
- Upiranje: Da otrok ne potrebuje več popoldanskega spanca, boste najlažje opazili po njegovem vedenju. Če se vrti po postelji, vstaja in nekaj časa ne more zaspati, potem je verjetno prišel konec za popoldansko spanje. Če se otrok že začne upirati popoldanskemu spancu in potrebuje več kot 30 ali celo 45 minut, da zaspi in se umiri, to pomeni, da lahko zdrži tudi brez dodatnega spanja v popoldanskih urah.
- Dobro razpoloženje: Otroci, ki so se pripravljeni odreči dnevni dozi spanja, bodo razpoloženi tekom celega dneva. Seveda bo vaš otrok imel spremembe v obnašanju in razpoloženju, a v glavnem bo dobre volje in bo imel dovolj energije, da vzdrži do večera. Če pa je otrok živčen in razdražljiv v večernih urah po neprespanem popoldnevu, mu je dodatni počitek še vedno potreben.
- Enostavno prebujanje: Tudi brez popoldanskega spanja bo otrok ponoči dobro spal in najverjetneje se bo dobro razpoložen zbudil sam, kar je lahko pokazatelj, da ni več potrebe po dodatnem spanju.
Znaki, da se otrok še ni pripravljen odreči popoldanskemu spanju
- Otrok popoldan brez težav zaspi: Če se otrok ne upira popoldanskemu spanju, zaspi hitro in spi več kot eno uro, verjetno ni pripravljen opustiti popoldanskega počitka.
- Nerazpoloženost: Če je otrok nervozen in razdražljiv v večernih urah po neprespanem popoldnevu, mu je dodatni počitek še vedno potreben.
- Dremanje v avtomobilu: Če se vaš malček še vedno uspava v avtu med vožnjo, se zelo verjetno še ni pripravljen posloviti od popoldanskega spanja.
- Zehanje: Prvi znak, da je nekdo zaspan, je vsekakor zehanje. Če si vaš otrok menca oči, zeha in utihne ter se umiri, potem veste, koliko je ura.
- Hiperaktivnost: Včasih otroci, ko so zaspani, postanejo nervozni in hiperaktivni, namesto da bi bili utrujeni. Bodite pozorni na to.
Če še vedno niste prepričani, da je vaš otrok pripravljen ostati brez popoldanskega spanja, je najbolje, da si zapisujete čas zbujanja, število ur spanja, čas normalnega spanja in vedenja čez dan, predlaga dr. Super. Po dveh, treh tednih boste lažje sprejeli odločitev, če otrok še potrebuje popoldansko spanje.
Prehodno obdobje in prilagajanje
Vaš otrok ne bo takoj prenehal s popoldanskim spanjem. Prehodno obdobje lahko traja tudi nekaj mesecev ali celo pol leta. Otrok bo morda kdaj popoldan spal, bodo pa tudi dnevi, ko bo povsem v redu, tudi če ne bo spal. Zato ne ukinite popoldanskega spanja takoj, vendar pa bodite pozorni, če je otrok starejši od šest let in popoldan vsak dan spi. Tudi pozneje lahko pride kakšen dan, ko bo otrok želel popoldan vseeno počivati. Dovolite mu.
Če opazite znake, ki nakazujejo, da otrok ne potrebuje več dodatnega popoldanskega spanca, začnite postopoma. Nič hudega, če otrok med delovnim tednom dva ali tri dni zapored zavrača popoldanski spanec, četrti dan pa ga bo morda že znova potreboval, da bo napolnil svoje baterije in pridobil porabljeno energijo. Sledite otrokovemu ritmu, in če se ta odloči, da je vseeno premalo spal in bi si želel nadoknaditi s popoldanskim počitkom, mu to vsekakor omogočite. Dovolite otroku, da se pri tem sam odloča.
Pomembnost dnevnega spanja za otrokov razvoj
Dnevni spanec je ključen za zdrav razvoj otroka. Medtem ko večina majhnih dojenčkov potrebuje tri ali dva daljša dremeža na dan, se po prvem letu starosti mnogi preusmerijo na en sam dnevni spanec. Znanstvene raziskave poudarjajo pomen dnevnih spancev za zmanjševanje ravni kortizola, stresnega hormona v telesu dojenčka. Večja količina stresnih hormonov v krvi lahko negativno vpliva na otrokovo spanje, vodi do pogostejšega prebujanja in zgodnjega jutranjega prebujanja.
Cirkadiani ritmi, ki uravnavajo naš dnevni cikel spanja in budnosti, so ključni za homeostazo. Kadar ta dva mehanizma nista v ravnovesju, otrok ni spočit. Homeostatična težnja po spanju deluje tako, da dlje kot smo budni, bolj zaspani postanemo. Snovi, kot je kofein, lahko blokirajo sproščanje adenozina, ki povzroča zaspanost, kar lahko vpliva tudi na dnevno spanje dojenčka, če ga uživa doječa mati.
Individualne potrebe in biološki ritmi
Otrokovo budno stanje se spreminja z njegovo starostjo. Novorojenčki zmorejo le 1-2 uri budnosti, medtem ko 6-mesečni dojenčki prenesejo 2-3 ure, pri čemer se potreba spreminja glede na čas dneva. Zanimivo je, da dojenčki zdržijo manj budnega stanja dopoldan, kljub temu da so morda prespali noč. Biologija je pri tem zelo bistra in dnevni spanci imajo veliko vlogo pri otrokovem razvoju.
Pri 18-mesečnem dojenčku lahko opazimo, da zmore 5-6 ur budnega stanja. Kadar dojenček ali malček preseže svoje biološke potrebe po dnevnem spanju, se mu začnejo v telesu nabirati stresni hormoni. Postane preutrujen, kar lahko vodi do pogostejšega prebujanja in zgodnjega jutranjega prebujanja. Koncentracija melatonina je najvišja v prvem delu noči, proti jutru pa narašča kortizol. Če je koncentracija stresnih hormonov visoka, to vodi do pogostejšega prebujanja.
Pomembno je upoštevati, da se je naša evolucija odvijala v popolnoma drugačnem okolju. Zaviralci spanja, kot so številne sodobne substance, nam onemogočajo naravno uspavanje. V tako kratkem času se naši možgani niso mogli prilagoditi na te spremembe.
Spalne potrebe skozi razvojne faze
Otroci imajo različne potrebe po spanju. Statistike kažejo, da nekje pri 4 mesecih nihajo med 12. in 14. urami celokupnega spanja. Če dojenček spi 1 uro manj, kot potrebuje, se ustvari spalni dolg, ki je stresor za njegov organizem in vodi do alostatskega bremena. Kadar možgani ne dobijo dovolj spanja, začnejo krčiti REM spanje in ga nadomeščati z NREM spanjem, kar je pomembno za razvoj in integracijo možganov.
Kadar je otrok kronično preutrujen, lahko opazimo, da je v določenem delu noči buden za nekaj časa (t.i. "split nights"). Količina in kakovost spanja sta ključni, regulator pa smo še dolgo odrasli. Če te znake preslišimo, se hitro ujamemo v začaran krog.
- Novorojenčki (0-3 mesece): 14-17 ur spanja na dan.
- Dojenčki (4-7 mesecev): 12-15 ur spanja na dan.
- Malčki (1-2 leti): 11-14 ur spanja na dan.
- Predšolski otroci (3-5 let): 10-13 ur spanja na dan.
Ključno pri vseh spremembah in prehodih je opazovati otroka. Spremljajte njegove znake utrujenosti in čas uspavanja. Med 4. in 6. mesecem, po obdobju spalne regresije, je večina dojenčkov pripravljena na prehod iz 4 na 3 dnevne počitke. Med 6. in 12. mesecem se naravno zgodi prehod iz treh na dva počitka. Šele nekje med 13. in 17. mesecem je večina malčkov pripravljena na samo en dnevni spanec. Če vaš malček ta spanec potrebuje, mu ga omogočite vsaj v obliki krajšega dremeža, saj je spanje izjemnega pomena za zdravje in imunski sistem, še posebej ob uvajanju v vrtec.
Potreba po zadnjem preostalem dnevnem spancu pri otroku naravno izzveni med 3. in 5. letom. Če vaš otrok spada med tiste, ki spanca ne potrebujejo že okoli 3. leta, se poskusite z vzgojitelji dogovoriti, da ga v spanje ne silijo, ampak mu omogočijo mirno igro v tišini stran od otrok, ki še spijo.
Nasveti za lažje prehodno obdobje
Če se odločite za ukinitev popoldanskega spanja, je pomembno, da se posvetite otrokovi večerni rutini.
- Rutina: Zaradi rutine vaš malček ve, kaj lahko pričakuje, vam pa pomaga določiti, ob katerem času je ponavadi utrujen, lačen ali se želi igrati. Določene dejavnosti vsak dan izvajajte ob približno istem času ter tako ohranite svoj ritem in ritem vašega dojenčka.
- Mirni trenutki pred spanjem: Zagrinite zavese, preberite knjigo ali zapojte uspavanko, kar naj bo signal za prihod časa za dremež.
- Buden v postelji: Otroka položite v posteljico, ko je še buden. Naučite se razbrati dojenčkove signale utrujenosti (mencanje oči, nejevoljnost, strmenje v prazno) in ga takoj položite v posteljico.
- Samostojno uspavanje: Pri starosti okoli treh mesecev bi se moral dojenček začeti učiti, kako se lahko uspava sam. Ponudite mu možnost, da zaspi sam, namesto da ga ob tem zibate ali dojite.
Pomembnost telesnega stika in čustvene varnosti
Nekateri starši se sprašujejo, ali bi morali otroka "izuriti", da spi sam v svoji sobi, ali je bolje, da spi pri njih. Devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom. To je bilo tako že od začetka človeštva. Spanec z otrokom v isti postelji (ob upoštevanju varnostnih ukrepov) je lahko naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši, boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni.
Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, se izogibajte načinom, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko / žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola.
Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati.
Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Če opazite pri nespečem otroku tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost, je pomembno, da poiščete strokovno pomoč.