Tragedija Williama Shakespeara, Romeo in Julija, je že stoletja navdihujoča sila, ki odmeva skozi čas in umetniške oblike. Ta nepozabna zgodba o strastni, a prepovedani ljubezni med mladima zaljubljencema iz sprtih družin je pustila neizbrisen pečat, ne le v literaturi, temveč tudi v mestu, ki ga je Shakespeare izbral za njuno usodno prizorišče - v Veroni. Vsakoletni obiskovalci tega romantičnega italijanskega mesta se pogosto srečajo s fizičnimi manifestacijami te zgodbe, ki so postale priljubljene turistične znamenitosti, hkrati pa odražajo globok kulturni in zgodovinski pomen tragedije.
Zgodovinski in literarni korenini Romea in Julije
Čeprav je Shakespeare z dramsko pesnitvijo Romeo in Julija (napisano med letoma 1591 in 1595) tej zgodbi vdahnilo življenje in jo dvignilo na raven neprekosljivega literarnega dela, njeni korenini segajo globlje. Zgodovinarji nravi zatrjujejo, da so romantično ljubezen v 11. stoletju »iznašli« provansalski popotni vitezi, čeprav je idealni vzorec odnosa med moškim in žensko, ki ga lahko tako označimo, opisan že v stari zavezi, v poseben mit. V starih italijanskih kronikah so našli zapise o nesrečni aferi, ki je bila večkrat upesnjena v helenističnem romanu in v poeziji zlatega rimskega obdobja. Visoka renesansa je ideal romantične ljubezni priredila, v času, ko so Verono pretresali poulični spopadi med konkurenčnimi klani in je bila vsaka večja hiša v mestu obzidana in utrjena kot trdnjava, se je ta ljubezen pripetila dvema sprtima veronskima družinama.
Prvo znano literarno obdelavo te zgodbe je leta 1562 pod naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet izdal Anglež Arthur Brooke. Pozneje, leta 1567, je Wiliam Painter zgodbo zapisal v prozni obliki z naslovom Palace of Pleasure. Shakespeare je črpal od obeh, zgodbo zapisal v obliki dramske pesnitve, jo razširil in dodal številne stranske like. Njegova tragedija je delo zgodnjega obdobja njegovega ustvarjanja, ki pa je kljub temu postavilo temelje za kasnejše razumevanje in upodabljanje neustavljive, a tragične ljubezni.
Verona: Mesto Romea in Julije
Verona, prestolnica istoimenske pokrajine v severovzhodni Italiji, je postala sinonim za Romea in Julijo. Mesto, ki šteje približno toliko prebivalcev kot Ljubljana, ima staro in sila fotogenično mestno jedro, ki je najlepše odkrivati peš. Središče dogajanja je zagotovo Piazza delle Erbe, trg, obdan s številnimi palačami in stolpom Torre dei Lamberti. Če imate le čas, se povzpnite nanj in si oglejte mestni vrvež od zgoraj. Na trgu Bra vas bo navdušila Arena, tretji največji ohranjen amfiteater na svetu, ki sprejme prek 20.000 gledalcev in vsako poletje gosti svetovno najbolj znane operne produkcije. Pred Areno se lahko za nekaj evrov slikate s postavnimi rimskimi vojaki ali pa kakšen kovanec podarite številnim uličnim umetnikom. Pred obiskom Verone si lahko naredite načrt ogleda, vendar vam tudi med spontanim pohajkovanjem ne bo zmanjkalo znamenitosti, do katerih vas bodo vodile lične informativne table.
Zagotovo sta mestu poleg Rimljanov in renesanse močan pečat pustila njena najbolj znana prebivalca Romeo in Julija. Domnevni Julijin balkon, ki je bil sicer dozidan šele v 20. stoletju in to prav s turističnim namenom, je postal zelo oblegan in je nujna postojanka za obiskovalce Verone. Gre za mali dvorec, ki je nekoč pripadal znani rodbini del Capellos iz 13. stoletja, zgodba katere bi lahko delno navdahnila Shakespeara. Dvorec je danes preurejen v renesančno galerijo in muzej kostumov.
Dokazi ljubezni: Kip Julije in njena dojka
Prav toliko občudovanja kot balkon žanje tudi bronasti kip Julije pod njim - oziroma njena dojka. Ta kip, ki je že desetletja priljubljena romarska točka zaljubljenih parov, je doletela pričakovana usoda. Kip Julije v naravni velikosti, ki stoji pod njenim balkonom v italijanskem dvorcu, vsak dan obišče več sto turistov. To pa se v desetletjih turizma ni zgodilo prvič. Kip so iz podobnega razloga morali nadomestiti že leta 2014, ko so po 40 letih njegovega rednega obiskovanja original morali odstraniti in zaščititi.
Legenda pravi, da se morajo obiskovalci, ki iščejo srečo v ljubezni, postaviti v vrsto in se dotakniti njene desne dojke. Ta gesta, čeprav morda preprosta, predstavlja globljo željo po povezovanju z večno zgodbo o ljubezni in upanje na lastno srečo. Mnenja o tem, ali kip obnavljati ali ne, so nekoliko deljena. Da je vse skupaj le simbolična gesta, saj je zgodba o Romeu in Juliji literarno delo in ne nujno zgodovinsko dejstvo, priča tudi podatek, da hiša, ob kateri kip stoji, ni zares Julijina hiša. Julijina zgodba in njen kip sta tako le simbol neumrljivosti ljubezni, njeni obiskovalci pa večinoma le ljudje, ki verjamejo v moč iskrene naklonjenosti.
Pot do dvorišča in sporočila na zidovih
Posebno doživetje vzbuja tudi prehod do Julijinega dvorišča. Zaljubljeni turisti, stari in mladi, so ga vzeli za svojega in če vas varnostniki ne bodo videli, boste lahko sporočilce z žvečilnim gumijem na polepljene in popisane zidove nalepili tudi vi. Lahko pa sporočilce napišete naravnost na zid. Ti zidovi, posuti z ljubezenskimi sporočili, postanejo živo pričevanje o brezčasni privlačnosti zgodbe Romea in Julije, ki navdihuje nove generacije.
Iz zakulisja tragedije: Besede, ki jih izrečejo liki
Sam odlomek iz Shakespearjevega dela nam ponuja vpogled v napetost in pričakovanje, ki obdajata Julijo med čakanjem na novice od svoje dojke. Julija, nestrpna in polna pričakovanja, se sprašuje, zakaj dojka še ni nazaj. "Devet je bilo, ko je dojka šla; v pol ure, je dejala, da se vrne. Ga ni našla? - To ne. - O, hroma je! Za sle ljubezni naj bile bi misli, hitrejše stokrat bolj od sončnih žarkov, kadar s temotnih holmov noč pode: zato golobje vozijo ljubezen, zato je jadrni Kupid krilat." njena nestrpnost je razumljiva, saj "sonce je na višku dnevne poti in od devetih so minile tri debele ure - nje pa ni nazaj." Julija si predstavlja, kako hitro bi se njene misli zvrstile, če bi imela "čut in toplo mlado kri", saj bi beseda njena "vrgla jo k ljubčku, njegova k meni sem," a "človek star se vidi nam mrtvak, kot svinec je okoren in težak."
Ko dojka končno pride, je njeno stanje očitno: "Vsa trudna sem, dajte, da si odsopem: bole me vse kosti! To sem se gnala!" Julija, ki jo skrbi novica, jo spodbuja: "Da bi imela ti moje kosti in jaz novico tvojo! - No, govori, daj, draga dojka, prosim te, govori." Dojkina utrujenost in bolečine pa prevladujejo: "Jezus, ta sila! Hip bi potrpeli! Ne vidite, kako sem vsa iz sape?" Julija jo požene naprej, saj je njena "izgovor daljši od novice, ki jo odlagaš s tem izgovorom." Sprašuje, ali je vest "dobra ali slaba," saj jo skrbi: "Pomiri me: je dobro ali slabo?"
Dojka, ki je očitno navdušena nad Romeom, izrazi svoje mnenje: "Ej, nekaj posebnega ste si izbrali! Vi pa znate moža izbirati, vi! Romeo, ta pa ta! Seveda ima čednejši obraz kot kateri koli drug, ampak njegovo bedro je vsa bedra, in roka in noga in život - saj ni, da bi človek govoril, ampak vsemu temu ni primere: cvet kavalirstva ravno ni, ampak verjemite mi, da je krotak kakor jagnje. - Le tako naprej, deklica, in boga se boj." Julija, ki je že vedela vse to, se osredotoči na bistvo: "Ne, ne: vse to sem vedela že prej. Kaj pravi o poroki? Hitro, kaj?"
Dojkine bolečine se nadaljujejo: "Joj, to me boli glava! Oh, ta glava! Razbija, kot da hoče počiti. Pa spet tu zadaj - o moj križ, moj križ! Bog vam poplačaj, da me sem in tja pošiljate, da gonite me v smrt!" Julija ji izrazi sočutje: "Res, žal mi je, ko vidim, da trpiš. No, zlata, zlata, zlata dojka, daj, povej mi to, kaj pravi ljubi moj." Dojkine besede postanejo bolj jasne, ko pove: "Vaš ljubi pravi kakor kavalir in vljuden in prijazen, lep gospod, in da se ne zlažem, čednosten - kje pa je vaša mati?" Julija je presenečena nad nenavadnim odgovorom: "Kaj, kje pa je moja mati? - I, doma, Kje pa če biti? Čudno odgovarjaš! »Vaš ljubi pravi kakor kavalir - Kje pa je vaša mati?«"
Dojka je nejevoljna: "O Marička! Tako ste silni? No, saj pravim, res; je to mazilo za moj bolni križ? Poslej sami prenašajte si pošte." Julija jo ponovno spodbudi: "O, kaj besed! No, kaj de Romeo?" Dojkino vprašanje o spovedi: "Kaj smete iti danes k spovedi?" je odgovor na Julijino nestrpnost. Sledi dokončno sporočilo: "Tedaj pa ročno v celico k Lorenzu, Tam čaka mož, ki vzame vas za ženo. Zdaj kri zaljubljena vam sili v lica, na to, kar še povem, vam zagore. Vi v cerkev brž; jaz moram drugo pot, po lestev, da vaš ljubi, ko bo mrak, bo mogel splezati do ptičke v gnezdu. Jaz robotam, da znoj mi lije revi, vi pa se le pripravite za drevi. No, jest grem, vi pa do Lorenza brata." Julija je navdušena: "V največjo srečo! - Zbogom, dojka zlata."
Romantični sprehodi in kulinarične užitke v Veroni
Ob lepem vremenu si privoščite še romantičen sprehod ob Adiži in ne spreglejte čudovitega pogleda na Dolomite (ti bodo kmalu že imeli zasnežene vrhove) in skrite renesančne vrtove. Posebno brezčasnost pa boste doživeli, če se boste med pohajkovanjem ali po njem usedli v eno od številnih kavarnic in si privoščili kozarec rdečega domačega vina, med čakanjem na kosilo ugriznili v ročno izdelan in pravkar pečen grisin ali obloženi kruhek. In če k vsemu temu dodate še odlično kavo ali sladoled ter večerjo v izbrani taverni, vas bo Verona zagotovo popolnoma prevzela.
Neskončna ljubezen, neskončno sovraštvo
Tragedija Romeo in Julija je zgodba o sovraštvu in ljubezni, o prevzetnosti in nestrpnosti, o vzvišenosti in omejenosti duha, je zgodba poezije in nasilja. Zaljubljenca prihajata iz sovražnih družin in poskušata kljubovati socialnim sponam. V ljubezni najdeta brezmejno srečo, ki ju vodi v tragičen konec. Ko Capuletovi priredijo ples, se ga naskrivaj udeleži tudi Romeo. Romeo in Julija se na prvi pogled divje zaljubita, ne da bi vedela, da pripadata sovražnima družinama. Romeo se še isto noč pritihotapi na vrt Capouletovih in z Julijo se dogovorita, da se bosta naslednji dan naskrivaj poročila. Poročno noč preživita skupaj, potem pa se dogodki usodno zapletejo. Mlada zaljubljenca uničijo močno, neubranljivo ljubezensko čustvo, nerazumljivo sovraštvo njunih družin in nesrečen splet okoliščin in naključij.
Zgodba se nadaljuje s tragičnim razpletom, ko Romeovega prijatelja Mercutia zabode Julijin bratranec Tybalt. Tega ubije Romeo, zaradi česar pa ga knez Verone izžene iz mesta. Julija je zaradi Romeovega izgona popolnoma nesrečna, vse pa postane še slabše, ko izve, da so jo starši zaročili z grofom Parisom, njenim tedanjim snubcem. Julija v obupu odide do patra Lorenza, ki jo je poročil z Romeom in ga vpraša, kaj naj naredi. Ta ji da napoj, ki jo bo pogreznil v spanec za 24 ur, medtem, ko bodo njeni bližnji mislili, da je mrtva. On bo pisal Romeu, mu povedal za načrt in ta jo bo odpeljal k sebi. In res: dan pred poroko Julija spije napoj, se pogrezne v spanec, zjutraj jo pride zbudit zaročenec grof Paris in novica se hitro razširi. Tako vsi Capuletovi mislijo, da je mrtva. Pokopljejo jo, pogreb pa vidi eden izmed Romeovih prijateljev in mu strašno vest tudi sporoči. Ta ga doseže hitreje, kot župnikovo pismo, (ki ga brat Janez sploh ni uspel dostaviti), zato se hitro odpravi v Verono. Na poti sreča lekarnarja, od katerega kupi strup, ki ga, če ga bo spil takoj, ubije. Romeo prispe v Julijino grobnico in spije strup. Ko se Julija zbudi, vidi mrtvega Romea, zato se zabode z njegovim nožem. Naslednji dan družina Capulet najde odprto grobnico v kateri ležita Romeo in Julija, torej izve resnico o njiju. Pokara ju tudi knez češ, da sta zaradi slepega sovraštva ubila lastna otroka.
William Shakespeare (1564-1616), pesnik, dramatik, gledališki vodja in igralec, se je rodil očetu usnjarju in čevljarju ter materi iz vrst nižjega plemstva v Stratfordu na reki Avon. Njegovo ustvarjanje zaznamujejo štiri različna obdobja, od zgodnjega, "poskusnega", do obdobja romanc. Ob sonetih in epsko-lirskih pesnitvah je zapustil šestintrideset dramskih besedil, s katerimi se je zapisal med najpomembnejše dramatike vseh časov. Njegov dramski opus predstavlja vrh elizabetinske in vse renesančne dramatike, v kateri je zastavil temeljna eksistencialna vprašanja in nakazal smer kasnejši dramski umetnosti.