Pred približno 100 leti se je uveljavilo prepričanje in »strokovni« nasvet zdravnikov, pediatrov in vzgojiteljev, da je treba male otroke in dojenčke, ki jokajo, ko jih damo spat, pustiti, da se izjokajo in nato zaspijo. Ta praksa, ki se je pogosto izvajala iz želje po vzgoji samostojnih otrok ali iz obupa in izčrpanosti staršev, danes naleti na močno kritiko s strani sodobne psihologije in nevroznanosti. Razumevanje osnovnih potreb dojenčka in njegovega načina komunikacije je ključno za njegov zdrav razvoj in vzpostavljanje varne navezanosti.
Jok kot osnovno komunikacijsko sredstvo
Dojenček še ne zna govoriti - njegova edina načina komunikacije sta smeh in jok. Zato jok ni znak razvajenosti ali manipulacije, temveč nujno sporočilo, da nekaj ni v redu. Otroci jokajo zaradi najrazličnejših razlogov: od lakote, bolečine, nelagodja, do potrebe po fizičnem stiku, pozornosti ali preprosto dolgčasa. Tako kot smeh, mora tudi jok dobiti ustrezen odziv skrbnikov. Ta odziv otroku sporoča, da je viden in slišan, da njegovi občutki niso spregledani in da so sprejeti, ne glede na to, ali so pozitivni ali negativni. Ignoriranje joka pa otroku pošlje sporočilo, da so njegove potrebe in občutki nepomembni.
Ko otrok joka, ker potrebuje našo pozornost, in mu te ne damo, zaspi v onemoglosti, strahu in grozljivem občutku zapuščenosti. To ima lahko resne posledice na razvoj njegovih možganov. Sprožijo se reakcije, podobne fizični bolečini, ki vodijo v hormonske spremembe in strukturne ter funkcionalne spremembe v možganih. Zavira se rast in razvoj imunskega sistema otroka, zaradi česar je veliko bolj dovzeten za bolezni.
Znanstveni pogled na pustitev otroka jokati
Ideja, da je jokanje dobro za razvoj pljuč, je povsem nelogična z biološkega in evolucijskega vidika. Zdravi dojenčki, ki ne jokajo, imajo prav tako zdrava pljuča kot tisti, ki jočejo. V pradavnini bi jokanje otroka predstavljalo nevarnost, saj bi privabilo sovražnike v rodovno skrivališče. Zato je biološko gledano jok signal za nevarnost in potrebo po odzivu, ne pa za treniranje pljuč.
Novejše raziskave, kot je tista, objavljena v članku »Brez škodljivih vplivov na navezanost in vedenjski razvoj pri 18 mesecih« z Univerze v Warwicku, so sicer pokazale, da v nekaterih primerih (zlasti po 18. mesecu starosti) pustitev otroka, da se sam potolaži, morda ne povzroči takojšnjih škodljivih posledic na navezanost. Vendar pa je ključnega pomena kontekst in starost otroka. Zlasti v prvih mesecih življenja je dosledno ignoriranje joka lahko pusti resne posledice na razvoju otroka, predvsem glede varne navezanosti.
Dr. Mija M. Klemenčič Rozman s Pedagoške fakultete UL opozarja, da je ideja o samoregulaciji preko joka zmotna, če se otrok ne uči ob odrasli osebi, ki prepoznava njegove potrebe in se nanje odziva. V našem kulturnem okolju še vedno prevladuje zastarela miselnost, da jok krepi otrokova pljučka, kar so znanstvene ugotovitve že zdavnaj ovrgle.
Posledice ignoriranja otrokovega joka
Ko starši ne odgovorijo na otrokov jok, s tem izgubljajo otrokovo zaupanje vanje. Zaupanje otrok v starše pa je nujno potrebno za zdrav vzgojni proces. Če na otrokov jok vedno odgovorimo, mu s tem damo vedeti, da smo tukaj zanj in da mu pomagamo. Če mi zaupamo otroku, se bo tudi otrok naučil zaupanja. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da tisti otroci, ki so jih starši kot dojenčke vedno takoj potolažili, kot večji otroci jočejo precej manj.
Če menite, da s takojšnjim odzivom na otrokov jok ustvarjate slabo navado ali razvado, se motite. Prav nasprotno - s takojšnjim odzivom na otrokov jok ga učite, da lahko uspešno komunicira z vami. Tudi če nikoli ne ugotovite, zakaj otrok joka, ali če otrok kljub vsemu še vedno joka, a joka v vašem naročju, najmanjša stvar, katero takrat ve vaš otrok, je, da ni zapuščen.
Pustiti otroka jokati, tako dolgo, da obupa, ni nevarno samo za otroka, ampak tudi za starše, predvsem za mamico. Mamica je zbegana, ne zaupa več svoji intuiciji. Materino srce pravi, da naj odgovori na dojenčkov jok, toda nekdo drug ji je rekel, da naj se za jok ne zmeni. Ujeta je, ne ve, kaj naj stori - ali naj zaupa sebi in svojim občutkom ali naj zaupa »strokovnjakom« in izkušenim staršem. Dr. Sears v knjigi »Fussy Baby« pravi: »če mati kar naprej posluša nasvete drugih ljudi in ignorira jok svojega dojenčka, se nikoli ne bo naučila zaupati sebi in svojemu otroku.«
Kako pravilno odreagirati na otrokov jok?
Ko dojenček joka, je najprej potrebno preveriti osnovne potrebe: ali je lačen, potrebuje menjavo pleničke, je osamljen, ga dajejo vetrovi, ali mu je hladno ali pretoplo. Če nič od naštetega ne deluje, je ključnega pomena ostati miren in se otroku čustveno odzvati.
- Uporaba telesnega stika: Objemite otroka, ga stisnite k sebi, ga nežno prigovarjajte, zapojte ali zazibajte. Tudi tesno povijanje lahko dojenčku daje občutek varnosti. Dojenčki so bili v maternici obdani s tekočino, zato jih gibanje, toplota in zvoki materinega telesa (bitje srca) pomirjajo.
- Uporaba glasov: Nežno prigovarjanje, petje ali žgolenje lahko pomirjajoče vplivajo na dojenčka.
- Gibanje: Zibanje, hoja, ples ali vožnja v avtomobilu lahko pomagajo umiriti nemirnega dojenčka.
- Masaža: Nežna masaža in veliko kožnega kontakta dokazano spodbujata boljši razvoj in umirjenost dojenčkov.
- Uporaba rut in slingov: Nošenje dojenčka v ruti ali slingu omogoča bližino telesa, vonja in zvokov starša, kar je zelo pomirjujoče.
- Topla kopel: Topla kopel lahko deluje zelo pomirjujoče tako na dojenčka kot na starša.
Sesalnik: glasba za dojenčke, ki se sprostijo in spijo, beli hrup, zvok sesalca | Svenov kanal |
Jok in dojenje
Veliko doječih mater ob joku otroka samodejno pristavi k prsim. To je naravno in pogosto najboljši način, kako pomiriti otroka. Če ima doječa mati dojenčka, ki veliko joka, se pogosto pojavijo dvomi o zadostni količini ali kvaliteti mleka. Vendar pa mnoge matere, ki so zaradi teh dvomov prešle na umetno mleko, ugotovijo, da dojenček še vedno joka in da so izgubile tisti posebni občutek povezanosti z otrokom, ki je normalen ob dojenju. Dojenje sprošča hormon oksitocin, ki povečuje ljubezen in zaščitniški odnos med materjo in otrokom.
Če se dojenček pomiri s pogostejšim dojenjem, ga pač dojite pogosteje. V času skokovite rasti ali uvajanja goste hrane je pogostejše dojenje normalno. Včasih dojenčki pojedo več, kot prenese njihov želodček, kar lahko povzroči polivanje ali nelagodje. V takih primerih je priporočljivo, da se po hranjenju pristavi nazaj na isto stran dojke, kjer je končal, saj mleko še vedno nastaja, vendar v manjši količini.
Če dojenček joka le občasno, je lahko vzrok v hrani, ki jo uživa doječa mati. Čeprav posebnih diet ni potrebno, je smiselno opazovati morebitno povezavo med določenimi živili in otrokovim jokom ter jih po potrebi izločiti. Nekateri dojenčki so občutljivi na dodatke vitaminov, mineralov ali nadomestkov, ki jih uživa mati ali jih dobiva otrok sam.
Posebne situacije: dojenček s kolikami in nočni jok
Dojenčki s kolikami pogosto jokajo neutolažljivo več ur skupaj, kar je zelo naporno za starše. Med jokom pogoltnejo veliko zraka, kar lahko še poslabša njihovo počutje. V takih primerih je ključnega pomena, da starši ostanejo mirni in prisotni, saj njihova lastna vznemirjenost lahko poveča nemir pri dojenčku.
Pri nočnem joku je pogosto najlažje, da se starši uležijo skupaj z dojenčkom. Mnogi dojenčki se bolje počutijo v postelji staršev kot v svoji zibelki. Če spanje skupaj ni mogoče, je priporočljivo, da je otrokova posteljica blizu, s spuščeno stranico, kar omogoča takojšnje pomirjanje ali podoj. Strah, da se bo otrok "razvadil", je odveč, saj je bil devet mesecev navajen na bližino telesa in zvoke materinega telesa.
Zaključek: Pomembnost uglašenega starševstva
Nova raziskava, ki je spremljala 51 mater in dojenčkov skozi prvo leto življenja, je pokazala, da uglašeno starševstvo - torej pozorno opazovanje in pravočasno odzivanje na potrebe otroka - pozitivno vpliva na razvoj možganske aktivnosti dojenčka, še posebej pri uravnavanju čustev in zmanjševanju strahu. Starši, ki se na otrokov jok in druge signale odzivajo skrbno in nežno, podpirajo razvoj čustvene regulacije in gradijo odpornost, ki bo otroku pomagala pri soočanju z izzivi v prihodnosti.
Uglašeno odzivanje na jok ter s tem na potrebe otroka ne pomeni, da starši skočijo ob vsakem otrokovem joku. Odziv je odvisen od konteksta situacije. Vendar pa je ključnega pomena, da otroka ne pustimo jokati samega v občutku zapuščenosti in nemoči. Pravilno in pravočasno starševsko odzivanje krepi možgane otroka in mu pomaga obvladovati stres ter čustva tudi kasneje v življenju.