Vprašanje pravice do splava je globoko vprašanje, ki zadeva temeljne človekove pravice, reproduktivno avtonomijo in javno zdravje. Medtem ko nekatere države v Evropi in po svetu še vedno ohranjajo stroge prepovedi ali omejitve glede umetne prekinitve nosečnosti, se druge premikajo proti večji dostopnosti in liberalizaciji. Ta članek ponuja pregled zakonodaje in prakse glede splava v evropskih državah, pri čemer izpostavlja raznolike pristope, obstoječe ovire in prizadevanja za zagotovitev enakih pravic za vse. Na svetu je sicer vsako leto prekinjenih približno 46 milijonov nosečnosti, kar pomeni 26 splavov na vsakih sto nosečnosti.
Splošni Pregled in Evropski Trendi
Večina evropskih držav splav omogoča, vendar se stopnja dostopnosti in pogojev za izvedbo bistveno razlikujejo. Medtem ko nekatere države sledijo splošnemu trendu liberalizacije zakonov o splavu, ostajajo izjeme, ki odražajo globoko zakoreninjene družbene, kulturne in verske vplive.
V Evropi so razmere bolj ali manj zakonsko urejene. Med državami, ki imajo najstrožjo politiko do prekinitve nosečnosti, so Portugalska, Španija, Irska, Ciper in Poljska, na Malti pa je splav celo popolnoma prepovedan. V drugih državah Evropske unije, tudi v Sloveniji, je splav dovoljen, v večini držav do 12. tedna nosečnosti.
Posebni Pogoji in Omejitve za Splav
Na Portugalskem, v Španiji, na Poljskem in na Cipru je prekinitev nosečnosti dovoljena le pod posebnimi pogoji, in sicer, če je ogroženo življenje nosečnice in njeno duševno ali telesno zdravje. Na Irskem šteje le ogroženo življenje; splav je dovoljen samo, če je ogroženo življenje mame ali če obstaja možnost, da bo v nasprotnem primeru storila samomor. Irke imajo možnost, da se o splavu in nadaljevanju nosečnosti posvetujejo z zdravstvenim osebjem, lahko pa gredo v tujino in prekinejo nosečnost v državah, kjer je to omogočeno.
Na Finskem in v Veliki Britaniji lahko ženske nosečnost do 24. meseca prekinejo samo pod posebnimi pogoji, in sicer če je ogroženo življenje matere ali njeno psihično zdravje, v primeru posilstva ali incesta ali zaradi ekonomskih in socialnih razmer. Pravico do splava do 12. tedna nosečnosti morata v obeh državah potrditi vsaj dva zdravnika.
Države s Popolno Prepovedjo Splava in Njihove Posledice
Na Malti je splav prepovedan v vseh okoliščinah. Ženska, ki nosečnost nasilno prekine sama ali se posvetuje o prekinitvi, je lahko obsojena na zaporno kazen med 18 meseci in tremi leti. Medicinsko osebje, ki splav izvede, lahko v zaporu preživi do štiri leta, do konca življenja pa jim prepovejo opravljati njihovo dejavnost. Malta je majhen, otoški otok z močno patriarhalno družbo, kjer ima rimskokatoliška cerkev velik družbeni in politični vpliv. Popolna prepoved splava je del nacionalne identitete, povezane s katolištvom.
Po podatkih Centra za reproduktivne pravice je splav popolnoma prepovedan v 24 državah po svetu. Sem med drugim spadajo Andora in Malta v Evropi, Salvador in Honduras v srednji Ameriki, Senegal in Egipt v Afriki ter Filipini in Laos v Aziji. Približno 90 milijonov (5 odstotkov) žensk v rodni dobi živi v državah, ki v celoti prepovedujejo splav. V teh državah so ženske, ki se znajdejo v stiski zaradi nezaželene nosečnosti, pogosto prisiljene k nevarnim, nezakonitim splavom, kar lahko vodi do resnih zdravstvenih zapletov in celo smrti.
Francija: Ustava kot Jamstvo Pravice do Splava
Francija je nedavno postala edina država, ki v svoji ustavi izrecno zagotavlja pravico do prekinitve neželene nosečnosti do 14. tedna. Ta poteza je bila neposredni odziv na nazadovanje reproduktivnih pravic v ZDA. Za je glasovalo skupno 780 poslank in poslancev obeh domov francoskega parlamenta, 72 jih je bilo proti. Po potrditvi vpisa pravice do splava v francosko ustavo je na Eifflovem stolpu v Parizu zažarel napis "Moje telo, moja izbira", ki je simboliziral zmago pravice žensk do odločanja o lastnem telesu. Ankete so pokazale, da večina Francozov podpira ta korak. Podporniki pravijo, da bo trdneje zaščitil pravice žensk, saj je težje spremeniti ustavo kot zakon. Francija je splav legalizirala leta 1975. Leta 1988 je postala prva država, ki je legalizirala mifepriston (pogosto uporabljena tabletka za splav).
Slovenija: Ustava in Zakonska Ureditev
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je v Sloveniji zagotovljena z Ustavo, ki podpira svobodno odločanje o rojstvu otrok in o umetni prekinitvi nosečnosti. Država se zavzema za ustvarjanje pogojev, ki omogočajo staršem, da se lahko svobodno odločajo za rojstva svojih otrok, in zagotavlja dostopnost zdravstvenih ter drugih storitev za uresničevanje te pravice. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti dovoljena na željo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov, brez potrebnega soglasja staršev ali skrbnikov pri mladoletnih osebah. Država prav tako zagotavlja, da so informacije o postopku, možnih posledicah in načinih izvedbe splava jasno in pravočasno podane. Po desetem tednu nosečnosti je pravica do splava omejena in o posegu odloča komisija, ki poseg dovoli le v primerih, ko je to nujno za zdravje nosečnice. Vsaka pacientka ima pravico do nege in ustrezne hospitalizacije po posegu, prav tako pa je zakonodaja pozorna na spoštovanje zasebnosti in varovanje osebnih podatkov pacientk. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) omogoča odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, vključno z umetno prekinitvijo nosečnosti. Slovenija priznava tudi ugovor vesti kot ustavno pravico zdravstvenih delavcev, ki pa ne sme vplivati na pravico do splava. V primeru nujne medicinske pomoči odklonitev pomoči in uveljavitev ugovora vesti nista dopustna, zagotoviti je treba nemoteno uresničevanje pravice do splava.
Hrvaška: Ugovor Vestnosti kot Oviranje Dostopa
Po podatkih iz leta 2022, na Hrvaškem umetne prekinitve nosečnosti, ki je sicer z zakonom dovoljena, zaradi ugovora vesti ne želi opravljati več kot polovica ginekologov. Takrat od 29 javnih bolnišnic, v šestih niso imeli ginekologa, ki bi opravil splav na zahtevo ženske. Na ugovor vesti se sklicujejo tudi številne medicinske sestre in farmacevti. Splav je sicer dovoljen, a dejansko ženske pogosto ne morejo do njega. Javno razpravo o splavu na Hrvaškem je spodbudil primer 39-letne nosečnice Mirele Čavajda, ki je v 24. tednu nosečnosti izvedela, da ima njen otrok velik tumor na možganih, zaradi česar rojstva ne bo preživel ali pa bo hudo prizadet. Ko je želela opraviti splav, pa so jo zavrnile vse klinike, na katere se je obrnila, češ da je splav po desetem tednu nezakonit, čeprav hrvaška zakonodaja dopušča izjeme. Po dvotedenski bitki, ki so jo spremljali tudi mediji, ji je drugostopenjska komisija v Zagrebu odobrila splav, a so jo iz zagrebške klinike napotili v Slovenijo, češ da nimajo kadra, ki bi znal opraviti ta poseg. V državah, kot sta Italija in Hrvaška, so tovrstne zavrnitve zelo razširjene, v Romuniji pa v porastu.
Poljska: Restriktivna Zakonodaja in Posledice
Večinsko katoliška Poljska ima eno najbolj restriktivnih zakonodaj glede prekinitve nosečnosti v Evropi. Splav je prepovedan, razen v primerih posilstva in incesta ter kadar je ogroženo materino življenje ali zdravje. Zakonodajo so leta 2021 še zaostrili, ko je ustavno sodišče pritrdilo vladi pod vodstvom stranke PiS in odločilo, da je prekinitev nosečnosti zaradi okvare ploda protiustavna. Odločitev je sprožila množične proteste. Donald Tusk, liberalni premier Poljske, je dejal, da bo vlada v parlament vložila predlog zakona o zakoniti in varni prekinitvi nosečnosti do 12. tedna nosečnosti. Z drugim predlogom zakona bodo uvedli prost dostop do jutranje tabletke od 15. leta starosti. Kot smo pisale v zadnjih Tedenskih (s)pet, pa je poljski predsednik Andrzej Duda vložil veto na zakon, ki bi Poljakinjam omogočil lažji dostop do jutranje tabletke.
Decembra je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izjavilo, da je odnos Poljske do ženske, ki je morala zaradi okvare ploda potovati v tujino za splav, kršilo njene človekove pravice. Čeprav je bila sodba specifična za en primer, pravni viri pravijo, da bi lahko na koncu pripeljala do širših sprememb na tem področju. Januarja 2021 je bila na Poljskem uvedena skoraj popolna prepoved splava, ki postopek dovoljuje le v primerih posilstva, incesta ali ko je ogroženo življenje matere. S to prepovedjo je bila odpravljena izjema za splav v primerih hudih in nepopravljivih nenormalnosti ploda. To je bil leta 2019 sicer razlog za 98 odstotkov splavov v tej državi. Novembra 2021 so na Poljskem izbruhnile množične demonstracije po smrti ženske, ki je umrla v 22. tednu nosečnosti zaradi sepse, potem ko je njena družina povedala, da je bilo reševanje njenega življenja odloženo zaradi prepovedi.
Na Poljskem je center za splave, ustanovljen marca 2025 v Varšavi, redno tarča nadlegovanj in groženj protestnih skupin.
Velika Britanija: Dostopnost in Dekriminalizacija
Splav je v Veliki Britaniji dovoljen do 24. tedna nosečnosti, vendar ni omejitev v primerih, ko je življenje ženske ogroženo ali ko ima plod hudo okvaro. Shema "tablete po pošti", ki so jo uvedli med pandemijo COVID-19, ženskam omogoča, da prekinejo nosečnost doma (do 10. tedna). Splavi po nosečnosti, ki traja dlje, morajo biti izvedeni v klinikah. Obsodba ženske lani, ki je prekinila pozno nosečnost s tabletami, je sprožila pozive nekaterih politikov in aktivistov k popolni dekriminalizaciji splava. Britanska svetovalna služba za nosečnost pravi, da se je število žensk in deklet, ki so pod policijsko preiskavo zaradi zakonov o splavu v tej državi, v zadnjih letih povečalo.
Italija: Zakonska Možnost, Praktične Težave
Ta pretežno katoliška država dovoljuje prekinitev nosečnosti v 90 dneh od zanositve od leta 1978, vendar dostop do splava je druga zgodba. Po podatkih italijanskega ministrstva za zdravje, dve tretjini tamkajšnjih ginekologov zavračata izvedbo postopka iz moralnih ali verskih razlogov. Desna predsednica vlade Italije, Giorgia Meloni, je proti splavu, vendar je rekla, da ne bo poskušala spremeniti zakona. Povedala je le, da želi ženskam ponuditi alternative. V Italiji je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka tamkajšnjih ginekologov.
Španija: Odprava Obveznega Obdobja Čakanja
Španski parlament je lani odobril zakonodajo, ki dekletom, starim 16 in 17 let, omogoča splav brez soglasja staršev. Zakon je prav tako odpravil obvezno tridnevno "refleksijsko" obdobje za ženske, ki želijo prekiniti nosečnost. Španska reforma na tem področju iz leta 2010 je ženskam omogočila prekinitev neželene nosečnosti po lastni želji v 14 tednih ali do 22 tednov v primerih resnih okvar ploda. Vendar večina žensk naleti na težave pri dostopu do splava zaradi zdravnikov, ki zavračajo izvedbo postopka.
Nemčija: Dekriminalizacija Informiranja in Obvezno Svetovanje
Nemški parlament je leta 2022 odpravil zakonsko določilo iz obdobja nacizma, ki je zdravnikom in klinikam preprečevalo informiranje o možnostih za umetno prekinitev nosečnosti. S tem je bilo končano obdobje, v katerem so se na podlagi tega določila, znanega kot odstavek 219a, številni zdravniki soočali s sodnimi kaznimi, vključno z zaporom do dveh let ali globami. Omenjeno določilo je bilo uvedeno leta 1933 in je bilo v veljavi vse do nedavnega. Takratni nemški pravosodni minister Marco Buschmann je poudaril nesmiselnost obstoja takšne prepovedi v sodobnem času. Odprava določila je omogočila zdravnikom, da ponudijo celovite informacije o splavu, hkrati pa so bili oproščeni vsi zdravniki, obtoženi na njegovi osnovi od leta 1990. Kakorkoli, nekateri strokovnjaki za reproduktivne pravice pravijo, da je pritisk protiabortnih aktivistov privedel do manjšega števila zdravnikov, ki izvajajo postopek. Poleg tega morajo v Nemčiji ženske, ki želijo opraviti umetno prekinitev nosečnosti v prvih 12 tednih nosečnosti, opraviti obvezen posvet v uradnem centru. Namen posveta je, da bi jih v dialogu vzpodbudili k nadaljevanju nosečnosti, čeprav je končna odločitev njihova. V državi letno opravijo okoli 100.000 umetnih prekinitev nosečnosti, čeprav zadnja leta njihovo število pada.
Madžarska: Zaostrovanje in Poslušanje Srčnega Utripa
Splav v prvih 12 tednih je legalen od leta 1953, vendar je Madžarska leta 2022 zaostrila pravice na tem področju. Na Madžarskem lahko ženske prekinejo nosečnost do 12. tedna, če so v osebni stiski, nov odlok pa je pomenil, da morajo pred prekinitvijo nosečnosti poslušati srčni utrip zarodka. V skladu z odlokom bodo morale ženske ob vlogi za splav predložiti zdravniško potrdilo, v katerem je navedeno, da so bile jasno seznanjene z dejavniki, ki kažejo na prisotnost življenjskih funkcij zarodka. Leta 2011 so sprejeli novo ustavo, ki zagotavlja, da bo življenje ploda zaščiteno od trenutka zanositve, vendar v njej ni izrecne prepovedi splava.
Irska: Preobrat po 35 Letih Boja
Ta katoliška država je leta 2019 odpravila skoraj popolno prepoved splava po referendumu leta 2018. Do takrat je približno 3.000 žensk na leto potovalo v Veliko Britanijo za prekinitev nosečnosti. Vprašanje je prišlo v ospredje leta 2012, ko je ženska, ki je spontano splavila, umrla zaradi sepse, potem ko so ji zdravniki zavrnili prekinitev nosečnosti. Splav je zdaj dovoljen do 12. tedna nosečnosti in kasneje, ko je plod hudo okvarjen ali je zdravje ženske ogroženo. Leta 2018 je irski parlament sprejel zakonodajo, ki prvič v zgodovini države dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti. Nova irska zakonodaja dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do 12. tedna nosečnosti ter ob pogojih, ko je ogroženo življenje nosečnice oziroma bi nosečnost zelo poslabšala njeno zdravstveno stanje. Umetna prekinitev nosečnosti je dovoljena tudi v primerih hudih nepravilnosti zarodka, zaradi katere bi lahko novorojenček umrl do 28 dni po rojstvu. Na referendumu je 66 odstotkov irskih volivcev podprlo odpravo ust constitutionalne prepovedi umetne prekinitve nosečnosti.
ZDA: Vrhovno Sodišče in Razveljavitev Pravic
Vrhovno sodišče ZDA je 24. junija 2022 ovrglo razsodbo iz leta 1973 Roe proti Wade, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti. S to odločitvijo je milijone ljudi izgubilo pravico do splava. Od sedaj bodo posamezne države ZDA same urejale to pravico. Splav je zdaj popolnoma ali skoraj v celoti prepovedan v 26 zveznih državah - to je več kot polovica vseh zveznih držav. Sporen osnutek je v ZDA sprožil množične proteste v podporo pravici do splava. Po oceni Guttmacherjevega inštituta bi bil umik pravic do splava takojšen. Trenutno je vsaj 23 ameriških držav, ki so imele že pred odločbo Roe prepoved splava v svoji zakonodaji ali pa so sprejele t.i. trigger laws, ki bi omejili dostop do splava. Hkrati so ocenili, da je leta 2019 58 odstotkov Američank v rodni dobi živelo v državah, ki so sovražne do pravice do splava. 35 odstotkov pa jih je živelo v državah, ki podpirajo pravico do splava. Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni se približno 18 odstotkov vseh nosečnosti v ZDA konča s splavom.
Globalni Boj za Dostop do Splava in Vloga Amnesty International
Amnesty International v poročilu "Ko pravice ne veljajo enako za vse: boj za dostop do splava v Evropi" evropske vlade poziva k ukrepom in zagotovitvi enakega in univerzalno dostopnega splava. Poročilo razkriva, da kljub težko pridobljenemu napredku še vedno obstajajo škodljive in nevarne ovire, ki ogrožajo dostop do varne oskrbe pri splavu. Številne upravne, družbene in praktične ovire še naprej preprečujejo univerzalen dostop, pri čemer so marginalizirane skupnosti nesorazmerno bolj prizadete.
Ključne ovire za dostopnost splava vključujejo:
- Stroški: Dostop do splava je lahko izjemno visok, zlasti v državah, kjer oskrba s splavom na zahtevo ni vključena v zdravstveno zavarovanje ali nacionalni zdravstveni sistem.
- Ugovor vesti: Zdravstveni delavci zaradi osebnih prepričanj ali verskih razlogov odklanjajo opravljanje splavov, kar povzroča zamude ali celo popolno zavrnitev dostopa.
- Obdobja čakanja in obvezno svetovanje: Vsaj dvanajst evropskih držav še vedno izvaja medicinsko nepotrebna obvezna obdobja čakanja pred dostopom do zakonitega splava, trinajst držav pa zahteva obvezno svetovanje. Na Madžarskem morajo ženske, ki želijo splav, poslušati srčni utrip ploda.
- Protesti in nadlegovanje: Agresivni in včasih nasilni protesti proti splavu in shodi pred klinikami za spolno in reproduktivno zdravje postajajo vse večja ovira za dostop do splava.
Amnesty International poziva k celoviti odpravi kriminalizacije splava, kar pomeni, da se ne sme kazensko preganjati ali kaznovati niti osebe, ki se odloči za splav, niti osebe, ki ji to omogoči ali opravi storitev splava. Dostop do splava mora postati univerzalen, to vključuje tudi ustrezno oskrbo po splavu.
Zaključek: Nenehen Boj za Reproduktivne Pravice
Pot do zagotavljanja pravice do varnega in dostopnega splava v Evropi je še daleč od konca. Kljub napredku v nekaterih državah, kot je Francija, ki je pravico do splava zapisala v svojo ustavo, številne ovire še vedno vztrajajo. Vpliv verskih organizacij, konservativnih političnih gibanj in obstoj ugovora vesti med zdravstvenimi delavci predstavljajo pomembne izzive. Vendar pa aktivizem civilne družbe, kot je kampanja Inštituta 8. marec, ter mednarodne organizacije, kot je Amnesty International, nadaljujejo pritisk za zagotovitev, da se ženske lahko svobodno odločajo o svojem telesu in reproduktivnem zdravju.
tags: #drzave #kjer #je #prepovedan #splav