Vsakodnevno dvigovanje, polaganje in rokovanje z dojenčkom so ključni trenutki, ki pomembno vplivajo na njegov celostni gibalni razvoj. Čeprav se zdi preprosto, lahko nepravilni prijemi povzročijo napetosti, oblikujejo neprimerne gibalne vzorce in celo ovirajo razvoj možganov. Razumevanje pravilnih tehnik je zato izjemnega pomena za zagotavljanje zdravega in harmoničnega razvoja od najzgodnejših mesecev življenja. Število prijemov, ki jih starši izvajajo dnevno, je izjemno visoko, zato je nujno, da se zavedamo pomena vsakega posameznega giba.
Zavedanje pomena pravilnega rokovanja
Starši pogosto podcenjujejo vpliv vsakodnevnih opravil, kot so dvigovanje, previjanje in nošenje dojenčka, na njegov dolgoročni razvoj. Kot poudarja fizioterapevtka in specialistka razvojno nevrološke obravnave Špela Gorenc Jazbec, lahko nepravilno izvedeni prijemi povzročijo težave z držo, bolečine v križu ali nepravilno hojo v kasnejšem življenju. Zato je ključnega pomena, da starši na prvo mesto postavijo pravilno izvedbo teh osnovnih manipulacij z dojenčkom. "Če dojenček v trebuhu ni stabilen in močan, gre vse po svoje," opozarja strokovnjakinja. Stabilen in močan dojenček v trebuhu bo sam razvil pravilne vzorce, medtem ko bodo tisti, ki iščejo bližnjice, te neustrezne vzorce pogosto obdržali vse življenje. Pravilno dvigovanje in polaganje sta priložnost za spodbujanje delovanja trebušnih mišic, kar lahko prepreči marsikateri zaplet pri razvoju, kot so na primer noge na X.
Dviganje dojenčka iz ležečega položaja
Pravilno dvigovanje dojenčka iz ležečega položaja je osnovni korak k zagotavljanju njegovega simetričnega gibalnega razvoja. Ključnega pomena je, da se izognemo dvigovanju za roke pod pazduho, saj ta metoda neenakomerno obremenjuje ramenski obroč in lahko povzroči nezaželene napetosti. Namesto tega je priporočljivo dvigovanje preko boka, s celostno podporo telesa.
Ko je dojenček obrnjen na desni bok, mu z levo roko držimo naprej pokrčeno desno nogo. Nato svojo levo roko potegnemo med otrokovimi nogami do njegove desne rame, kjer položimo dlan pod otrokovo ramo, lice oziroma glavo. S svojo desno roko, od komolca do prstov, podpremo otrokovo zadnjico, hrbet in glavo, pri čemer pazimo, da s prsti pridemo na glavico in ne za vrat. Nato otroka z desno roko položimo na levo roko in z obema rokama rahlo stisnemo otroka, ter ga počasi dvignemo, najprej glavo, nato ramena in nazadnje medenico. Ta metoda je še posebej pomembna pri dojenčkih, ki še ne nadzorujejo dobro glave.
Pri starejših dojenčkih, ki glavo že nadzorujejo, je postopek enak, le da s prsti obeh rok ne segamo na glavo, ampak le do ramen. Pri dvigu otroka s svojo desno roko otrokovo levo ramo rahlo potisnemo navzdol, da sam dvigne glavo od podlage. Popolnoma enako ravnamo, če ga želimo dvigniti z drugega boka, le roke se zamenjajo.
Polaganje dojenčka
Polaganje dojenčka sledi principom dvigovanja, le da se izvede v obratnem vrstnem redu. Ko želimo otroka položiti na desni bok, je naša leva roka med otrokovimi nogami položena na trup in pod otrokovo desno ramo. S svojo desno roko smo na otrokovem levem boku, delno hrbtu, in nadzorujemo položaj leve rame in glave. Ko otrokova medenica pride v stik s podlago, z obema rokama še vedno čvrsto držimo otroka. Preden spustimo na podlago še ramo, poskrbimo, da sta obe otrokovi roki usmerjeni naprej. Ko je rama na podlagi, jo spustimo in nadzorujemo še glavo, dokler tudi ta ni na podlagi. Čim starejši je otrok, tem bolj bo sodeloval in več bo naredil sam. Ko vidimo, da otrok sam nadzoruje glavo, mu to pustimo, prav tako tudi, ko se sam opre na roko pri polaganju. Enako ravnamo pri polaganju na drugi bok, zamenjamo le svoji roki.
Dviganje in polaganje dojenčka, ki že sam sedi
Ko otrok že sam sedi na podlagi oziroma se je sposoben že sam usesti, se način dviganja spremeni. V tem primeru se postavimo za otroka. S svojo roko objamemo njegov trup in dlan položimo čisto do lopatice. Ne primemo ga za roko pod pazduho, ker s tem roko in ramo pritiskamo nazaj. Vse prste, celo dlan damo na njegove lopatice, njegovi roki visita čez našo roko. Drugo roko položimo pod ritko in ga dvignemo tako, da je vsa teža na spodnji roki. Ko ga želimo odložiti nazaj na podlago, roke držimo tako kot so bile postavljene pri dviganju, ga odložimo, odmaknemo spodnjo in zgornjo roko. Na tak način ga lahko dvigujemo in polagamo iz tal, vozička, posteljice.
Pomen stabilnega trebuščka in pravilne drže
Aktivnost trebuščka je ključnega pomena za pravilen razvoj. Če dojenček v trebuhu ni stabilen in močan, to vpliva na celoten kasnejši razvoj. Dojenček, ki je v trebuhu stabilen in močan, bo sam od sebe razvil pravilne vzorce. Tisti otroci, ki so v trebuhu dovolj močni, pa lahko iščejo bližnjice, kar se jim potem ostane celo življenje. Spodbujanje delovanja trebušnih mišic že pri dvigovanju in polaganju lahko prepreči marsikateri zaplet pri razvoju, kot so na primer noge na X.
Vse težave z nogami izhajajo iz predela trebuha. Če nismo poravnani v medenici, imamo lahko noge na notri, na ven ali na X. Noge na X so predvsem značilne za tiste dojenčke, ki jih držijo zelo na široko, so veliko nošeni v nosilkah, kjer so noge zelo narazen. Ti otroci pri razvojni fazi, ko bi s položaja iz vseh štirih morali v stranski sed, to spustijo in gredo raje v žabje sedenje. Fizioterapevtka svetuje, da če se otrok usede po žabje, ga prestavimo v stranski sed in mu tega ne dopuščamo. Če sedi na kolenih, noge pod ritko in ima pete skupaj, je v redu. Če pa se usede po žabje, njegov trup nič ne dela, verjetno bo še sključil hrbtenico. V stranskem sedu pa mora trebuh delati, sicer se bo prekucnil.
Kritičen pogled na pripomočke in nosilke
Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna.
Pri nosilkah vidimo problem v tem, da je otrok obrnjen k mami in morajo biti noge postavljene precej na široko. Bolj ko so noge na široko, manj dela trup. Otrok se v nosilki sesede in dobi popolnoma napačen vzorec drže. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenček v njih ne more gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete.
Ko ga peljemo na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Pravilni prijemi pri hranjenju in previjanju
Dojimo lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol.
Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Pri previjanju otroka ne dvigujemo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko. Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. Po prvem mesecu bo začel dvigovati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh.
Kako poviti dojenčka: Navodila po korakih za varno spanje
Razvojne faze in pravilno rokovanje
Prve mesece dojenček sicer glavo obrača, ne more pa je zadržati proti sili teže. Zato naj v naročju LEŽI. Eno roko moramo imeti pod otrokom. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki nam ne sme zdrkniti vznak čez naš komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču. Uporabo kengurujčka v prvih mesecih odsvetujemo.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši.
Spodbujanje gibanja in samostojnosti
Glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. mesecem starosti.
Pomembno je, da otroka ne silimo v položaje in aktivnosti, na katere še ni pripravljen. Sami se jih ne bodo lotevali, mi smo tisti, ki jih prisilimo. Zato tudi pri raznih vadbah z dojenčki svetujemo, da starši počakajo do šestega meseca, ko jim bo na sistematskem pregledu pediater povedal, ali je otrok na to pripravljen. Otrok čuti negativne dražljaje in se nanje odzove z jokom. Takrat je lahko lačen, utrujen, ima polno pleničko, krčke ali pa si samo želi tvoje bližine. Njegov jok ti sporoča, da nekaj moraš spremeniti in ko ti to uspe, tudi jok potihne. To je vajina komunikacija na začetku njegovega življenja in dokler tako rešujeta, je vse prav. Dokler skrbimo za varnost, je strah, da bomo otroku kaj storili, odveč. Zato je najbolje, da otroku gibanje omogočimo v varnem okolju.
Če se vam je kdaj zgodilo, da ste izvajali nepriporočljive prijeme ali pa ste jih do sedaj izvajali dostikrat, to še ne pomeni, da bo vaš otrok čutil primanjkljaje na gibalnem področju kasneje v življenju.
tags: #dvigovanje #dojencka #iz #lezecega #polozaja