Gibalni razvoj dojenčka je fascinanten proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Čeprav obstajajo splošna razvojna obdobja, je pomembno poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Ena izmed prvih in najpomembnejših nalog v gibalnem razvoju dojenčka je samostojno obvladovanje glave. Ta sposobnost predstavlja temelj za nadaljnje motorične dosežke in omogoča otroku, da začne aktivno raziskovati svoje okolje.
Gibalni razvoj dojenčka: Prvi mesec - Začetki gibanja in refleksni odzivi
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. V tem obdobju je zelo pomembno, kako rokujete z njim. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Gibalni razvoj dojenčka: Drugi mesec - Usmerjanje k sredini in asimetrični tonični vratni refleks
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši; pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks. Ta refleks je najbolj izrazit od drugega tedna do drugega meseca ter okrog 2. meseca starosti izveni. Ta refleks gradi občutek sredine in prispeva k graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. Obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj.
Gibalni razvoj dojenčka: Tretji mesec - Stabilnost, simetrija in začetki koordinacije
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot ramena, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju se dobro razvija simetrija telesa. Roki ima ob tem v enakem položaju na obeh straneh telesa, vrat je dolg in brada usmerjena proti prsnici. Zelo je pomembno, kako rokujete z njim v tem obdobju. Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet. Njegova glava je težka, zato mu jo je potrebno v zgodnjem obdobju ustrezno podpreti. Pa vendar to ne pomeni, da dojenčku glavo fiksirate z držanjem za glavo. S fiksiranjem glave in omejevanjem »samostojne borbe proti gravitaciji« lahko dojenčku nehote škodite in onemogočate naraven razvoj kontrole glave v vse smeri.
Gibalni razvoj skozi mesece: Od prvih premikov do samostojne hoje
Gibalni razvoj dojenčka je proces, ki se nadaljuje skozi celotno prvo leto življenja in dlje, prinašajoč nove izzive in dosežke. Vsak mesec prinaša napredek na področju kontrole telesa, koordinacije in samostojnosti.
Četrti mesec: Vzravnanost, dvig medenice in prvi poskusi obračanja
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Peti mesec: Močnejši dvig medenice, zanimanje za stopala in aktivno obračanje
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Šesti mesec: Pivotiranje, odpiranje dlani in prvi poskusi opore na štirih
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani; ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
How to Help Baby Crawl: 7 Tips to Help Teach Your Baby To Crawl!
Sedmi mesec: Samostojno premikanje po vseh štirih in prvi poskusi samostojnega sedenja
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja: Prvi poskusi dvigovanja in pridobivanje ravnotežja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami; tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Od hoje ob opori do prvih samostojnih korakov
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja; roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. V prvem letu življenja poteka razvoj dojenčka zelo hitro in v nekaj mesecih se otrok nauči obrniti s trebuha na hrbet in obratno, sedeti, plaziti in nato hoditi. To so pomembni mejniki za razvoj otroka.
Babyhandling: Ključ do pravilnega rokovanja in spodbujanja gibalnega razvoja
"Babyhandling" oz. rokovanje z dojenčkom predstavlja način, kako naj starši s pravilnimi prijemi in vodenjem spodbujajo dojenčkove naravne fiziološke vzorce drže in gibanja. Danes dajemo temu vse večji poudarek, ker je na tržišču vse več tehničnih pripomočkov, ki naj bi staršem pomagali pri dnevnem preživljanju časa z otrokom. Otrok potrebuje za svoje gibanje ravno površino, ki mu daje varnost, zato so tla najboljša izbira. Uporabi se kakovostna blazina, ki je dovolj velika, ni zdrsljiva in dojenčku nudi varnost pred padci. Otroci danes preživljajo vse preveč časa vpeti v vozičke, hojice, nosi se jih v različnih rutah, kengurujčkih in nahrbtnikih ter sta jim tako vse premalo omogočena igra in gibanje na tleh oz. travi. Otroka se na sprehodih naj ne bi prevažalo, temveč naj bi čim več samostojno hodil takoj, ko osvoji samostojno hojo. Do takrat se ga spodbuja h gibanju na tleh, da se čim več kotali, obrača, dviguje in vstaja po svojih zmožnostih.
Babyhandling oz. rokovanje z dojenčkom je del razvojno-nevrološke obravnave tistih otrok, ki imajo zaostanek ali odklon v razvoju in so vodeni v nevrofizioterapevtskih ambulantah. Pomembno je, da upoštevamo simetrijo leve in desne strani telesa. Vsi starši morajo biti ozaveščeni oz. poučeni o pravilnem rokovanju z dojenčkom, torej o dvigovanju, spuščanju, oblačenju, igranju in vseh ostalih postopkih v vsakodnevnem življenju družine. Starši lahko preprečijo slabe vzorce gibanja, kot so na primer iztezanje navzad v loku, spastičnost, iztezanje glave in trupa, križanje nog, metanje glave nazaj ipd. Ti slabi vzorci gibanja nastanejo zaradi poškodbe možganov in dojenčkove nezmožnosti, da pravilno napravi neke gibe (dvig glave, obrat s hrbta na trebuh in obratno, odriv od podlahti in dlani itd.). Z ustreznimi postopki se dojenčkovim možganom ves čas pošiljajo informacije o pravilnih položajih in kretnjah in tako dojenček nehote vadi ves dan. Pri pravilnem postopanju pazimo, da so dojenčkove roke vedno spredaj, ne smejo zaostati za njegovim hrbtom ali ob straneh, da so komolci pred rameni in da se izvaja rotacija v trupu, kar je še posebej pomembno za sedenje in hojo.
Dokler je dojenček še zelo majhen, naj počiva v rahlo skrčenem položaju, kot zarodek v maternici, ker je to nasproten položaj od iztezanja dojenčka v loku navzad. Ta položaj dobimo tako, da ga leže na boku podpremo s svitkom brisače ali pleničke. Dojenček in svitek imata obliko črke C. Ročice morajo biti pred telesom, prav tako pazimo, da glavica ni potisnjena nazaj. Ta položaj imenujemo gnezdo (angl. nest).
Dojenčka se ne sme dvigovati s podlage kot paket, torej tako, da damo roke pod njegovo glavico in ritko ter ga dvignemo, ali tako, da večjega otroka primemo pod pazduhe in ga kot lutko dvignemo v zrak. Pravilno je, da ga prek svoje roke rotiramo na stran, pri čemer je roka podložena med njegovimi nogami in drži ramo na tisti strani, na katero ga obrnemo. Njegovo zgornjo prosto roko potisnemo prek svoje roke, in če je to potrebno, pridržimo glavico in ga dvignemo. Pri spuščanju sledi obratni vrstni red kot pri dvigovanju. Dojenčka držimo bočno na svoji roki ter ga najprej počasi spuščamo bočno na njegovo ritko in kolk, nato pa ga nežno spustimo na podlago.
Običajno se dojenčka pri menjavanju plenic in negi ritke prime za stopala in dvigne noge v zrak. Dojenčka ne držimo za stopala, temveč svojo roko položimo med njegove noge in držimo njegovo stegno, medtem ko smo drugo nogico naslonili na svojo roko.
Polagajte dojenčka med igro na trebuh, kolikor časa je to mogoče. Morda se bo prvič obrnil, čeprav tega še niste pričakovali. Zmanjšajte uporabo igračk na minimum.
Hranjenje in položaji: Udobje in optimalno hranjenje
Rokovanje (Babyhandling) in položaji dojenčka med dojenjem so medsebojno povezane aktivnosti ob hranjenju in negi dojenčka. Novorojenček še ne zna držati glave, zato je potrebno nekaj pazljivosti. V prvih tednih je važno, da ga nikoli ne dvigujemo, ne da bi mu podprli glavico z rokami. Tudi če ga držite ob sebi z vzravnanim hrbtom, novorojenček vselej potrebuje podporo glavice. Tedenske oznake so le orientacijske, saj se otroci lahko v tem precej razlikujejo.
- Ob rojstvu: Glave ne drži sam; če je ne pridržimo, omahne naprej ali nazaj. Če ga položimo z obrazom na ležišče, zna sam obrniti glavico.
- Pri štirih tednih: Če ga počasi potegnemo in zadržimo v sedečem položaju, lahko za kratek hip zadrži glavo v pokončni legi.
- Pri šestih tednih: Če ga položimo na trebuh, začne dvigovati glavico in trup, zdrži pa približno eno minuto. Če ga položimo na hrbet, obrne glavico levo in desno ter jo skuša dvigniti.
- Pri osmih tednih: V sedečem položaju se glava že dlje časa zadrži v telesni osi, vendar še ni stabilna.
- Pri dvanajstih tednih: Leže na hrbtu drži glavo v srednji črti in jo dvigne. Leže na trebuhu lahko dvigne glavo in jo nekaj časa zadrži pokonci, če se ob tem opira na komolce.
- Pri šestnajstih tednih: Če leži na trebuhu ali na hrbtu, lahko za krajši čas dvigne glavico.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu.
Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetno…
Normalni motorični razvoj v prvem letu starosti
Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje. Zanimivo je, da se je o normalnem motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem, ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej. Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka (npr. za razliko od normalnega razvoja ptic). Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode, ki je že sama različna od človeka do človeka, vpliva tudi faktor okolja, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju.
Opis normalnega motoričnega razvoja se razlikuje od avtorja do avtorja. Glavni razlog je v tem, ker različni avtorji imajo različen odstotek otrok, ki dosežejo določeno sposobnost kot kriterij » normalnega«, vendar je povsem razumljivo, obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki. Opisali bomo normalni motorični razvoj po V.Vojti, izpopolnjen z izkušnjami Milene Stojčević Polovine. V.Vojta je kot kriterij normalnega, ali termin, ki ga je on uporabljal »idealnega » motoričnega razvoja jemal 50% otrok, kar pomeni motorične sposobnosti, ki jih ima 50% zdravih otrok v določenem obdobju.
Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Vedeti moramo, da obstajajo obdobja, oz. čas, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja. Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih. Važno je poznati razvojno zaporedje motorike otroka, da bi lahko vedeli, kdaj se nekaj lahko pričakuje v razvoju, da bi ga lažje spremljali in se skrbeli zanj. Čeprav bomo tukaj opisali motorični razvoj otroka, je potrebno poudariti, da je mentalni razvoj otroka to, kar »sili« motorični razvoj.
Pri novorojenčkih je za trebušni položaj značilna močna zvitost vseh sklepov, posebno kolkov in kolen, ritka pa je malo dvignjena v zrak. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Ne more jo obrniti na drugo stran, ne da bi se pri tem dotikal podlage. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu, kot na hrbtu. Veliki sklepi so v glavnem upognjeni tudi v položaju na hrbtu. Glava otroka je nagnjena na stran, a hrbtenica upognjena. Roke so rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Nogice so upognjene oz. Otrok živahno izteguje in upogiba noge. To je čas množične motorične spontane aktivnosti. Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno, čeprav so še vedno veliki sklepi v glavnem zviti oz. upognjeni.
Začenja se aktivnejši socialni stik otroka z okolico. Pri tem se naslanja na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu, a sama podpora je približno na polovici podlahtnic. V tem času se razvija »položaj mečevalca«, druga oblika množične spontane gibljivosti. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Značilno za ta položaj je obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Otrok se začenja igrati s svojima rokama, kar imenujemo koordinacija roka-roka. Začenja dobivati sliko o lastnem telesu.
To je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti, tretje oblike množične gibljivosti otroka, ki ne sme trajati več kot 3 mesece, tj. do doseganja opore na komolce. Nadalje, otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo. Otrok se, poleg dvigovanja glave, dviguje tudi v ramenskem obroču za približno 45 º. Opora na roke se pomika na komolce, kar je izredno važen mejnik razvoja, ker predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka. Začenja se razvijati prijem. V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje. Otrok lahko neposredno ujame predmet na drugi strani in pri tem prenese težo telesa na stran. Otrok dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki. To je sprednja obrambna reakcija.
Začenja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice, pri obračanju sodelujejo roke in noge. Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Otrok se začenja vleči po podlagi. Roke so upognjene ob podpori na komolce, noge so iztegnjene, ne sodelujejo pri tem. To se imenuje vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja. Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo. Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja. Razvija se ti. pincetni prijem, najprej prijem s palcem in kazalcem, kasneje z drugimi prsti. Pri tem je eden prst iztegnjen, drugi zvit. Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice. Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj. Otrok je zmožen samostojno sedeti in šele sedaj lahko govorimo o pravem sedenju. Sede lahko iz štirinožnega položaja, ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti. Plazenje je sedaj v celoti razvito. Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic. Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija).
Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni oz. 10.-11. Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček. 12. Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekolika širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podpore. To prvo obdobje po rojstvu je obdobje velikih sprememb in prilagajanj, spoznavanja svojega telesa, usklajevanja gibanja in pridobivanja različnih izkušenj na vseh področjih razvoja.
Refleksi pri dojenčkih
Da se novorojenček, dojenček lažje prilagodi novemu okolju, pride na svet opremljen z različnimi refleksi. Z refleksi se dojenček v tem začetnem obdobju lažje prilagaja. Kasneje jih zamenjajo bolj zapletene reakcije, ki za razliko od refleksov, delujejo na višjem nevrološkem nivoju in so tudi bolj kompleksne ter zapletene. Refleksi naj bi pri dojenčku izginili do nekje tretjega, četrtega meseca starosti. Vsi refleksi niso prisotni v istem obdobju, nekateri so v določenem obdobju bolj izraziti, drugi manj. Vsekakor pa se lahko nakazujejo določene težave, če refleksi ne izginejo oziroma so prisotni še v kasnejših mesecih, ko to ni več zaželeno.
Ker so dojenčkovi možgani v tem obdobju še precej nezreli in se še zdaleč niso dokončno oblikovali, moramo vedeti, da s pravilnim ravnanjem in s primernimi razvojno-gibalnimi vajami lahko ogromno pripomoremo h kakovosti dojenčkovega gibalnega razvoja.
Potek gibalnega razvoja novorojenčka
Samo gibanje pri novorojenčkih je še zelo neusklajeno, gibi so veliki, med seboj nepovezani in si sledijo kot verižna reakcija. Vendar je gibanje z vsakim dnem, tednom bolj tekoče, gladko, obsegi gibov se zmanjšajo in gibanje postaja vedno bolj selektivno. Z razvojem se izboljšuje koordinacija gibanja, ki je posledično vedno boljša tudi zaradi vedno novih gibalnih izkušenj. Da je gibanje lahko tekoče, nadzorovano in med seboj dobro povezano, pa je pomembna tudi usklajena mišična aktivnost.
Usklajena mišična aktivnost in stabilnost
Če je mišična aktivnost primerno usklajena, lahko pričakujemo primerno stabilnost v trupu. To pa omogoča boljši nadzor gibanja okončin in glave. Velikokrat neusklajena mišična aktivnost povzroči nestabilnost v trupu in posledične kompenzatorne odgovore v drugih delih telesa. To pripelje do nepravilnih vzorcev gibanja in drže, kar vpliva na kakovost gibalnega razvoja.
Če je stabilnost v trupu primerna, bo dojenček tudi hitreje usvojil nadzor glave. Za dober nadzor glave je pomembna stabilizacija (mobilna in stabilna) ramenskega obroča. Ravno iz tega razloga je pomembno, da dojenčka dajemo tudi v položaj na trebušček. Na ta način mu pomagamo, da si zgradi še kako pomembno stabilnost ramenskega obroča. S tem pa vplivamo tudi na dober nadzor glave.
Če opazimo, da glavo drži zelo visoko (previsoko za njegovo starost), da so ramena zakrčena nazaj, komolci za linijo ramen in je posledično opora na roke slaba ali pa jo sploh ni, je v tem primeru dojenčku potrebno pomagati, da bo trebušni položaj kakovosten in takšen, kot mora biti. Če to ni možno, je bolje, da ga ne dajemo v trebušni položaj. Saj bi s tem le poudarjali nepravilne gibalne vzorce.
V tem prvem obdobju razvoja je pomembno tudi, kako dojenček občuti svoje telo in gibanje svojega telesa, da se vedno bolj zaveda delov svojega telesa, da dobi občutek za levo in desno stran telesa ter da začuti in ve, kje je sredina, in jo zna tudi zadržati. Pri spoznavanju leve in desne polovice telesa je dojenčku v veliko pomoč asimetrični tonični vratni refleks (ATVR).
Asimetrični tonični vratni refleks (ATVR)
Ta refleks je najmočneje izražen nekje v drugem mesecu starosti. Odvisen je od položaja glave. Če je glava obrnjena tako, da dojenček gleda v desno stran, potem sta roka in noga na desni strani telesa bolj iztegnjeni, prav tako desna stran trupa. Leva stran trupa, leva noga in leva roka pa so bolj pokrčene. Pomembno je, da dojenček spreminja položaj glave in na ta način posledično spreminja tudi položaj telesa. Prek gibanja dojenček dobi občutek za levo in desno stran telesa. Prav tako pa ATVR pripomore tudi k občutku za sredino telesa.
Drencanje
Po obdobju precej izrazitega asimetričnega toničnega vratnega refleksa pride obdobje, ko se dojenček začenja usmerjati proti sredini svojega telesa. V starosti treh, najkasneje štirih mesecev mora dojenček že imeti zgrajeno sredino svojega telesa. Poravnan sredinski položaj trupa in glave mora biti prisoten tako v hrbtnem kot trebušnem položaju. Pri izgradnji občutka sredine svojega telesa je dojenčku v veliko pomoč tako imenovano drencanje. To so drobni, ves čas ponavljajoči se minimalni gibi majhnih obsegov, ki se dogajajo okoli sredinskega položaja telesa. So izredno pomembni, saj nakazujejo na dozorevanje živčno-mišičnega sistema. Z drenčanjem dojenček usklajuje mišično aktivnost svojega telesa. Tako posledično ves čas dobiva čutno gibalne izkušnje za sredinsko poravnanost svojega telesa. Drencanje se opazi kot nenehno minimalno gibanje v budnem stanju.
Pomen dvignjene medenice
V tem sredinsko poravnanem položaju pa je pomembno, da je v tretjem, četrtem mesecu starosti dojenček zmožen v hrbtnem položaju zadržati dvignjeno medenico (s pokrčenimi nogami) od podlage. Privzdignjeno medenico v hrbtnem položaju naj bi dojenček držal večino svojega budnega časa. Dvig medenice kaže na to, da sta stabilnost in usklajenost mišične moči v trupu dobri in je dojenček zmožen zadržati omenjeni položaj.
Privzdignjena medenica vpliva tudi na stabilnost ramenskega obroča in na vratne mišice. S tem dojenček pridobi občutek za aktivacijo in sprostitev omenjenih mišic, kar poleg aktivacije v trupu, pomembno vpliva na nadzor glave. To pripomore k obračanju proti boku in nato naprej v obrat na trebušček. Poleg kakovostnega položaja na hrbtu je pomembno, da v tem obdobju usvoji tudi stabilen in dober trebušni položaj z ustrezno poravnavo glave in kakovostno oporo na komolce. V tem položaju kasneje s prenosi teže na eno in drugo stran usvoji tudi obračanje nazaj na hrbet.
Z video razvojno gibalno vadbo Baby Handling, pomembno vplivamo na kakovost vseh prej omenjenih razvojnih faz. Te naj bi dojenček usvojil v prvem obdobju svojega življenja. Na začetku je treba poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Gibalni razvoj dojenčka: Od prvega meseca do samostojne hoje - Povzetek po mesecih
Prvi mesec: Gibanje je nekontrolirano, verižne reakcije, celo telo sodeluje. Na hrbtu glavica pada, na trebuhu se poskuša dvigniti, a neuspešno.
Drugi mesec: Začetno usmerjanje k sredini, manjši obseg gibov. Glavico za kratek čas zadrži v sredini. Prisoten asimetrični tonični vratni refleks. Na trebuhu dvigne glavico dovolj, da dvigne nos od podlage.
Tretji mesec: Glavico dobro drži v sredini, pogleda levo in desno. Noge v položaju s koleni nad kolki, stopala se dotikajo. Roke pripelje na sredino telesa. Prisotno je "drencanje" za stabilnost. Na trebuhu komolci nekoliko pred rameni za stabilen položaj.
Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano, vzdržuje sredino. Dvig medenice, noge v prostoru. Vid vzpodbuja poseganje z rokami. Prekucne se na bok. Na trebuhu na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Možen preklop na hrbet ob odrivu od komolca in kolena.
Peti mesec: Močnejši dvig medenice, zanimanje za stopala. Med obračanjem na trebuh aktivira dvig glave. Stabilnejši v bočnem položaju. Pojavi se "plavanje".
Šesti mesec: Na trebuhu se začne vrteti (pivotiranje). Hoteno odpiranje in zapiranje dlani. Na hrbtu se opre z nogami in dviguje medenico. Obrne se na trebuh s pogledom. Na trebuhu se odrine nazaj na vse štiri.
Sedmi mesec: Začne se premikati po vseh štirih (neobvezno). Samostojno se usede z zasukom. Postane gibalno svoboden za raziskovanje.
Stoja: Prvi poskusi dvigovanja ob opori. Uči se kontroliranega spuščanja nazaj. Pridobiva stabilnost in ravnotežje.
Hoja: Najprej hoja ob opori vstran, nato naprej. Prva hoja negotova, širokobazna. Postopoma postaja bolj stabilna.
Omejite uporabo otroške opreme
Danes je na trgu ogromno opreme za dojenčke in raznih pripomočkov, starši pa delamo napako, ko jih kupujemo in uporabljamo v izobilju. "Bom zelo jasna - nič od tega ni dobro za dojenčka, nobene hojce, gugalnice, skakalnice … Te stvari so zato, da pomagajo vam, ne vašemu otroku. In popolnoma razumem, da jih uporabljate, ko morate kuhati kosilo ali se stuširati, vendar, kadar koli je to mogoče, izberite raje, da otrok leži na ravni površini," piše dr. Aaronova za mother.ly in dodaja: "Za nekaj minut spremenite položaj dojenčka, pustite ga ležati na hrbtu, boku, nato na trebuhu. Odlična alternativa so tudi bombažne nosilke, saj spodbujajo nadzor nad glavo in vratom ter pustijo dojenčku proste roke."
Dojenčku pokažite, kako osvojiti mejnike
Upoštevati morate dejstvo, da dojenček sploh ne ve, da obstaja po previjanju na hrbtu tudi položaj, ko se lahko obrne na trebušček. Dojenčka poskusite nežno fizično obrniti s hrbta na trebuh in obratno. Veliko bolje je namreč, če ga obrnete na podlagi, namesto, da ga dvignete, nato v zraku obrnete in spustite nazaj. Enako velja za dvigovanje rok, da bi nekaj dosegel. Ko je otrok pripravljen na naslednji korak, kakršen koli že bo, mu večkrat pokažite, kako to narediti, svetuje fizioterapevtka.
Bodite pozorni na simetrijo
"Ko vaš dojenček doseže nov mejnik v razvoju, poskrbite, da bo vse počel na obeh straneh, levo in desno. Če opazite, da otrok nekaj ekspresivno počne le na eni strani, zagotovo obstaja razlog za to. V tem primeru namerno postavite igračo na nasprotno stran, da spodbudite simetričen razvoj," pravi dr. Aaronova. Poudarja, da je to pomembno za optimalen razvoj možganov, koordinacijo, ravnotežje in stabilnost. Če se asimetrija ne izboljša v nekaj tednih, pa svetuje, da se posvetujete s fiziatrom.
Zaupajte svojemu občutku
Če vas nekaj skrbi, ostali pa vas tolažijo z besedami: "Saj bo zrasel, bo že dosegel ta mejnik, ko bo pripravljen, ipd." upoštevajte svojo intuicijo in vprašanja naslovite na pediatra, ki vam bo podal odgovore na vaše morebitne dvome in skrbi. Če se izkaže, da ni nič z razvojem vašega dojenčka, vam bo vsekakor lažje, če pa se ugotovi, da obstaja težava, jo je bolje rešiti čim prej.
Ne oklevajte in prosite za pomoč
Če ima dojenček pri nečem težave, ne oklevajte in prosite za pomoč in nasvet fiziatra ali fizioterapevta, delovnega terapevta, logopeda ali drugega usposobljenega strokovnjaka.
tags: #dvigovanje #medenice #dojencek