Pravica do ustvarjanja družine je temeljna človekova pravica, ki v sodobni družbi pogosto zahteva pomoč medicine. Umetna oploditev, kot medicinsko podprta oblika združevanja spolnih celic, je v Sloveniji postala pomemben vidik zdravljenja neplodnosti in uresničevanja reproduktivnih pravic. Vendar pa ta postopek ni le tehnični proces, temveč je prepleten z vrsto pravnih, etičnih in socialnih vprašanj, ki so v zadnjih letih doživela pomembne premike, zlasti zaradi odločitev ustavnega sodišča.
Pravica do umetnega spočetja in zasebno življenje
Vsak posameznik ali par ima pravico do umetnega spočetja otroka, če je naravna pot do spočetja izjemno težka ali nemogoča. To pravico varuje temeljna človekova pravica do zasebnega in družinskega življenja. V Sloveniji je ta pravica uresničljiva tudi v primerih, ko bi postopek umetne oploditve lahko preprečil prenos hudih dednih bolezni na otroka. Umetna oploditev je definirana kot medicinsko podprta združitev semenske in jajčne celice, bodisi genetskih staršev ali darovalca.
Financiranje postopkov umetne oploditve v Sloveniji je urejeno s strani države. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje krije štiri poskuse umetne oploditve. Po porodu so starši upravičeni do nadaljnjih štirih poskusov, ki jih prav tako krije zavarovanje. Kljub temu da je pravica do spočetja otroka s postopkom umetne oploditve varovana, je njeno uresničevanje lahko omejeno z določenimi pogoji in pravnimi ter etičnimi omejitvami, ki izhajajo iz narave dela s človeškimi spolnimi celicami. Posameznik nima pravice zahtevati metode umetne oploditve, ki je s strani države ne odobri.
Pogoji in omejitve pri izvajanju umetne oploditve
V Sloveniji je bil postopek umetne oploditve po veljavni zakonodaji do nedavnega dovoljen izključno za raznospolne zunajzakonske ali zakonske pare na podlagi vloge. Poleg teh pogojev obstajajo tudi pomembne etične omejitve. Kloniranje človeka z uporabo postopka umetne oploditve je strogo prepovedano. Prav tako izbira otrokovega spola ni dovoljena, razen v izjemnih primerih, ko bi določen spol lahko podedoval genetsko bolezen. Nadomestno materinstvo v Sloveniji ni zakonsko urejeno in zato ni dovoljeno.
Pred začetkom postopka zdravnik nudi podrobna navodila in svetovanje glede umetne oploditve. V primeru uporabe darovanih spolnih celic je pred postopkom obvezno psihološko in socialno svetovanje. Informacije o posameznih primerih umetne oploditve in darovanja spolnih celic se hranijo kot poslovna skrivnost. Identiteta darovalca spolnih celic ostaja neznana tako darovani celici uporabljenemu paru kot tudi otroku, spočetemu s to metodo. Slovensko pravo izrecno prepoveduje kakršnokoli zahtevo za določitev očetovstva ali materinstva darovalca v zvezi z otrokom, rojenim po poti umetne oploditve. Osebni podatki posameznikov, udeleženih v postopku, se hranijo v registru zdravstvene ustanove do 50 let, kar je primerno glede na pravila medicinske znanosti in prakse.
Zgodovinski premiki in sodne odločitve
Ustavno sodišče je v svoji odločbi presodilo, da so določbe zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), ki so samske ženske ter ženske v istospolnih zakonskih zvezah ali zunajzakonskih skupnostih izključevale iz postopkov umetne oploditve, neskladne z ustavo. Državni zbor je bil pozvan, da to neskladje odpravi v roku enega leta.
Zakonodajalec je s prejšnjo ureditvijo skušal preprečiti, da bi otrok, spočet z biomedicinsko pomočjo (OBMP), odraščal brez očeta. Korist otroka je bila utemeljena s prepričanjem, da otroku ne more biti v korist, če odrašča sam z materjo ali v istospolni družini, ter da je njegova korist varovana le v t. i. tradicionalni družini. Ustavno sodišče pa je ugotovilo, da tak cilj ni ustavno dopusten. Zahteva, da ženska najprej poišče partnerja in poskuša zanositi po naravni poti, je bila označena kot očitno nasprotje njenemu dostojanstvu in zasebnosti. Glede žensk v istospolnih zvezah je sodišče ponovno poudarilo, da so istospolni partnerji v primerljivem položaju z raznospolnimi partnerji glede sklenitve zakonske zveze in da so po značilnostih partnerskega razmerja v bistveno enakem pravno upoštevnem dejanskem položaju.
Sodišče je tako zaključilo, da glede žensk v lezbičnih parih ni ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico do postopkov OBMP, medtem ko pri samskih ženskah nista izkazani sorazmernost in nujnost posega v to pravico.
Referendum in njegova posledica
Leta 2001 je vlada Janeza Drnovška sprejela novelo zakona, ki je med drugim dovoljevala umetno oploditev žensk brez partnerja in omogočala uvoz spolnih celic. Kljub temu je bil po zahtevi 34 poslancev izveden referendum. Vprašanje se je nanašalo na sprejetje sprememb in dopolnitev zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Spremembe so bile zavrnjene s 72,36 % glasov volilcev, pri čemer je bila volilna udeležba nizka (35,66 %). Sporna določba, ki bi samskim ženskam dovoljevala umetno oploditev, je bila glavni razlog za zavrnitev.
Začne se z enim: spolno in reproduktivno zdravje ter pravice
Odločitev Ustavnega sodišča in njene posledice
Po skoraj četrt stoletja je Ustavno sodišče v odločbi U-I-418/20 ugotovilo, da so izpodbijane določbe ZZNPOB v neskladju s pravico partnerk istospolne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti ter samskih žensk do nediskriminatorne obravnave. Prepoved dostopa do postopkov umetne oploditve izključno zaradi osebnih okoliščin spolne usmerjenosti in zakonskega stanu je bila označena kot protiustavna. Sodišče je poudarilo, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok zajema dostop do zdravstvenih storitev, ki omogočajo zdravljenje neplodnosti. Čeprav s tem ni zagotovljena "pravica do otroka", mora zakonodajalec spoštovati načelo enakosti, prepoved diskriminacije in največjo korist otroka.
Odločitev ustavnega sodišča je pozdravila stranka Levica, ki je v odzivu zapisala, da se bo s to presojo "popravila ena največjih krivic, ki sta jo desničarska politika in RKC v Sloveniji storili ženskam, ki želijo biti matere". Poudarili so progresivni značaj slovenske ustave in zavarovanje pravic žensk ne glede na njihovo osebno stanje. Referendum iz leta 2001 so označili za zavajajočega in nelegitimnega.
Tudi Zagovornik načela enakosti je pozdravil odločitev, saj se je Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na ZZNPOB, strinjalo z njegovim stališčem.
Na drugi strani je opozicijska NSi izrazila negativno presenečenje nad odločitvijo, poslanka Vida Čadonič Špelič pa meni, da je Ustavno sodišče zanemarilo največjo korist otroka, ki je po njenem mnenju to, da ima otrok oba starša.
Starostna omejitev pri umetni oploditvi
Poleg vprašanj glede statusa posameznika ali para, se v Sloveniji pojavlja tudi vprašanje starostne omejitve pri izvajanju umetne oploditve. Ženskam po dopolnjenem 43. letu starosti zdravstvena zavarovalnica v Sloveniji ne povrne stroškov zunajtelesne oploditve. Primer ženske, ki je zahtevala povračilo stroškov postopkov, opravljenih na Češkem, je obravnavalo Ustavno sodišče. Sodišče je presodilo, da omejevanje starosti na 43 let pri umetni oploditvi ni v skladu s človekovimi pravicami in svoboščinami.
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo sicer pravice do umetne oploditve ne omejuje s starostjo, določa pa, da mora biti ženska v starostnem obdobju, ki je primerno za rojevanje. Strokovnjaki poudarjajo, da se verjetnost uspešne oploditve drastično zmanjšuje s starostjo, kar povečuje tudi tveganje za razvoj otroka z določenimi kromosomskimi napakami. Starost ženske je namreč ključni dejavnik, ki vpliva na možnost zanositve, saj se sposobnost jajčnika z leti močno zmanjšuje. Moški imajo v tem pogledu prednost, saj njihove semenčice ohranjajo svojo kakovost dlje časa.
Ustavno sodišče je v primeru omenjene tožnice ugotovilo, da so pravila zdravstvenega zavarovanja z določbo o starostni meji prekoračila okvir ustavno dopustnega podzakonskega urejanja človekove pravice do zdravstvenega varstva, zato je omenjeni člen pravil razveljavilo. Sodba vrhovnega sodišča, ki je temeljila na tej določbi, je bila prav tako razveljavljena in vrnjena v novo odločanje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) sicer vztraja, da določitev zgornje starostne meje temelji na strokovni presoji in je utemeljena na zdravju otroka in matere, ne pa na omejevanju pravic žensk.
Postopki z darovanimi spolnimi celicami in "siva cona"
V Sloveniji so postopki z darovanimi spolnimi celicami dovoljeni le iz zdravstvenih razlogov, pri čemer mora vsaj eden od bodočih staršev biti otrokov genetski roditelj. Darovalci se odrečejo vsem pravicam do otroka, njihova identiteta pa je strogo varovana. Tudi otroci, spočeti z darovanimi celicami, nimajo pravice izvedeti identitete darovalca, razen v izjemnih zdravstvenih okoliščinah. Spolne celice enega darovalca se lahko uporabijo za rojstvo otrok v največ dveh družinah.
Postopek darovanja vključuje odvzem vzorca semena pri moških in odvzem jajčnih celic pri ženskah po spodbujanju z zdravili. Semenske celice se po šestih mesecih ponovno pregledajo za izključitev okužb, nato pa se lahko uporabijo za oploditev. Za darovane spolne celice v Sloveniji ni dovoljeno prejemati plačila, darovalcu se povrnejo le potni stroški. Kljub zadostnemu številu darovalcev semenčic, darovalk jajčnih celic močno primanjkuje, zato zdravstveno zavarovanje v takih primerih krije tudi stroške zdravljenja v tujini.
Zanimivo je, da je kljub zakonskim omejitvam obstajala in še vedno obstaja "siva cona" - samooploditev s semenom iz tujine. Ker slovenska semenska banka seme prodaja le heteroseksualnim parom, so se samske ženske in ženske v istospolnih razmerjih, ki so želele imeti otroka, pogosto zatekle k naročanju semena iz tujih semenskih bank. Ti postopki potekajo izven sistema medicinsko podprte oploditve (MPO) in niso uradno registrirani, a tudi niso prepovedani. Praksa je znana, predvsem pa se o tem veliko govori na spletnih forumih. Taksšni načini spočetja so hitrejši in cenejši od oploditve v tujini, vendar primerni le za ženske, ki nimajo težav z zanositvijo.
Pred izbiro semena iz tuje banke je priporočljiv posvet z ginekologom in spremljanje ovulacije. V Sloveniji otrok, spočet doma s semenom anonimnega darovalca, nima pravno priznanega očeta, darovalec pa ni pravno odgovoren zanj.
Slovenija v evropskem vrhu in prihodnost
Slovenija se uvršča v evropski vrh po uspešnosti postopkov umetne oploditve. Vsako leto se rodi približno 1.300 otrok, spočetih s tem postopkom, kar predstavlja nekaj več kot pet odstotkov vseh rojstev. Tri ustanove - univerzitetna klinična centra v Ljubljani in Mariboru ter Porodnišnica Postojna - izvajajo zdravljenje neplodnosti in opravijo od 3.000 do 4.000 ciklov zunajtelesnih oploditev na leto. Zavod za zdravstveno zavarovanje je v letu 2018 financiral 3.271 postopkov, cene pa se gibljejo od 900 evrov za spontani cikel do 1.925 evrov za stimuliran cikel.
Z novelo zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki je bila sprejeta junija 2024, je dostop do postopka omogočen tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah, s čimer se sledi odločitvi ustavnega sodišča. Opozicijske stranke so sicer izrazile kritičnost do predloga novele in zahtevale širšo razpravo. Koalicija "Za otroke gre!" je začela zbirati podpise za referendum, vendar je Državni zbor izglasoval sklep o nedopustnosti referenduma, saj novela odpravlja neustavnost na področju človekovih pravic.
Sprejeta novela predstavlja pomemben korak k enakosti in spoštovanju reproduktivnih pravic vseh posameznikov in parov v Sloveniji, ne glede na njihov status ali spolno usmerjenost. Čeprav je pot do te odločitve trajala skoraj četrt stoletja in je bila zaznamovana z referendumom in sodnimi postopki, predstavlja pomemben premik k bolj vključujoči in pravični družbi.