V slovenski zborovski ali pevski literaturi se pogosto srečamo s pesmimi, ki zvenijo kot ljudske, vendar je njihov avtor ali vsaj eden od avtorjev poznan. To so pesmi, ki jih je ljudstvo s svojo preprostostjo, vsebino in napevom tako sprejelo, da so postale del njihovega kulturnega izročila. Takšne pesmi, ki so bile ustvarjene umetno, a so zaradi svoje bližine ljudski tradiciji ponarodile, je dr. Zmaga Kumer opredelila kot »ponarodelo pesem«. Kot je pojasnila, «medtem ko umetna pesem ne more biti anonimna, pri ljudski pesmi ime pesnika ni pomembno. Anonimnost ni pravilo, je pa večinski pojav. Če namreč neka pesem - bodisi umetnega, šolanega ali nešolanega pesnika - ustreza okusu in načinu izražanja v ljudski pesmi, jo bodo pevci sprejeli in začeli peti kakor vse druge svoje. Ime pesnika ali skladatelja - čeprav morda slavnega - jim ne bo niti spodbuda niti ovira za posvojitev pesmi. Ko je enkrat sprejeta, doživlja usodo vseh ljudskih pesmi, se lahko spreminja in rojeva variante. Skratka, postane enakovredna drugim ljudskim pesmim. Če jo imenujemo ponarodela pesem, (ob naslonitvi na staro ime narodna pesem za sedanjo ljudsko), to ne pomeni vrednotenja, ampak le opozorilo, da je znan ustvarjalec besedila ali melodije ali obojega.«
V zadnjih dvajsetih letih se je v slovenski zborovski literaturi pojavilo veliko takšnih pesmi, ki si jih je vredno zapomniti. Eden takih ustvarjalcev, ki je s svojim delom pustil neizbrisen pečat v slovenski ljudski glasbi, je Franc Leder, bolj poznan pod vzdevkom Lesičjak. Njegove pesmi, ki izvirajo iz kmečkega življenja in običajev, so se globoko vtisnile v srce ljudstva, ki jih je sprejelo kot svoje.
Življenjepis Franca Lederja - Lesičjaka
Franc Leder, ki so ga klicali tudi Lesičjak, je bil ljudski pesnik in pevec. Rodil se je v Globasnici v Podjunski dolini na Koroškem, ob vznožju Matjaževe Pece. Njegovo pravo ime je bilo France Leder, vzdevek Lesičjak pa naj bi dobil zaradi svoje rdečkaste ali »lisičje« barve las v mladosti, ali pa zaradi pogostih prošenj poslušalcev, naj jim »napravi še lisico«, kar bi lahko pomenilo dodatno pesem ali izvedbo.
Podatkov iz njegovega mlajšega obdobja je malo. V šolo najverjetneje ni hodil, saj v Globasnici takrat še ni bilo šole. Pismenosti se je naučil kasneje, verjetno med služenjem vojaškega roka. Okoli leta 1854 je moral v vojsko v Celovec, kjer je preživel dvanajst let. Med tem časom je bil dvakrat v vojni, in sicer leta 1859 in 1866 v Italiji. Po vrnitvi iz vojske se je sprva zaposlil v bistriških rudnikih, kjer so takrat kopali premog.
Življenje Franca Lederja ni bilo lahko. Imel je tudi težko obdobje, ki ga je globoko zaznamovalo. Po sporu s kmetom Hodnikom glede stavbnega sveta v Globasnici, je prišlo do spopada, v katerem je Lesičjak po nesreči udaril Hodnika tako močno, da je ta umrl. V spoznanju svoje odgovornosti se je sam prijavil sodišču v Pliberku, kjer so ga obsodili na tri mesece zapora. Po prestani kazni si je naložil še strožjo pokoro: eno leto ni spregovoril niti besede, zaradi česar so mnogi mislili, da je postal nem. V tem času je odšel v tujino in se tam izdajal za nemega.
Po preteku pokore se je vrnil v domačo vas. Z igranjem citra in petjem si je sprva služil denar. Ob pomoči dobrih sosedov si je zgradil lastno, skromno hišico. Po poroki je s svojo ženo prideloval borovničevo žganje, »črničevec«, ki ga je prodajal po sejmih. Poleg tega si je s svojo glasbo še naprej služil denar. Hodil je po sejmih in gostilnah, kjer je s petjem kratkočasil ljudi, opisoval pa je dogodke iz življenja, od rojstva do smrti. S svojim petjem je znal pritegniti množice, tako domače kot tuje obiskovalce.
Proti koncu življenja se je Lesičjakovo zdravje poslabšalo. Glas mu je odpovedal, kar je pomenilo konec njegovega petja. Zadnje leto svojega življenja je bil priklenjen na posteljo. V tem času mu je ob večerih obiskoval Kovačev Lekše, ki mu je Lesičjak narekoval svoje pesmi. Lesičjak je Lekšetu zapustil tudi svoje citre. Po dolgem bolehanju je umrl 23. januarja 1908, star 75 let. Pokopan je na globaškem pokopališču.
Ustvarjalnost in vsebina pesmi Franca Lederja - Lesičjaka
Lesičjak je bil ljudski pesnik v pravem pomenu besede. Snov za svoje pesmi je jemal iz vsakdanjega življenja kmeta, od rojstva do groba. Njegove pesmi so bile zato ljudem blizu in so jih radi prepevali, pogosto tudi brez vedenja, kdo je njihov avtor.
Najbolj priljubljena in še danes najbolj znana Lesičjakova pesem je »Pesem od rojstva«. V enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka, od joka ob rojstvu, prek sprejema v družino in družbo, do krsta, ki mu prinaša pravico do nebes. Ta pesem ponazarja Lesičjakovo sposobnost opazovanja življenjskih dogodkov in njihovega preprostega, a globokega opisovanja.
Poleg opisovanja vsakdanjih dogodkov in praznikov, se je Lesičjak v svojih pesmih dotikal tudi človeških slabosti in napak. S pikrimi besedami, pogosto v humoristično-satirični obliki, je stavil pred oči posameznikom njihove napake, kot so pijančevanje, igranje iger na srečo ali potepanje. Njegove najbolj odkrite besede so včasih imele neprijetne posledice zanj, saj so nekatere pesmi, kot sta »Pesem o Gustelnu Paru« in »Pesem od bala«, politična oblast prepovedala zaradi žaljive vsebine. Za prvo je moral celo šest tednov prestati v zaporu.
V pesmih, kot je »Pesem od nespametnih ljudi«, je opisoval splošne človeške slabosti, ki niso prizanesle niti ženskam, kar je razvidno iz »Pesmi od kmeta, ki se je slabo oženil«. Težave in križi posameznih stanov so bili prav tako dobro opisani, na primer v pesmi »Pesem od sedanjega časa«, znani tudi pod naslovom »Denarcev ni«, ki je bila natisnjena v zbirki J. Scheinigga.
Lesičjak je opeval tudi veselo lovčevo življenje v pesmi »Bistriški jager«. Vojaško življenje in njegove težave so opisane v »Pesmi od štelenga« in »Pesmi kranjskega rekruta«, kjer je realistično prikazano trpljenje in muke novincev.
Vinski trti je posvečena »Pesem od vinske trte«, ki priča o nekoč uspevanju te rastline na Spodnjem Koroškem. Pesem »Pesem rajnega župnika« je posvečena spominu na župnika Ajholcerja iz Globasnice. Lesičjak je rad prepeval tudi »Pesem od vigredi« in »Pesem od vigredi II«, ki ju je zabeležil tudi Scheinigg, čeprav brez Lesičjakovega imena.
Napeve za svoje pesmi je Lesičjak skladal sam. Niso bili nujno umetniško dovršeni, a so bili zato lažje zapomnljivi. Pogosto se je naslanjal na motive že znanih narodnih pesmi, kar je še dodatno pripomoglo k njihovi priljubljenosti. Spretno je izbiral pesmi glede na kraj, kjer je pel, in glede na poslušalstvo.
Lesičjakovo delo je pomemben del slovenske ljudske glasbe. Njegove pesmi so bile izraz časa in prostora, v katerem je živel, hkrati pa so bile univerzalne v svojem sporočilu o človeškem življenju, njegovih radostih in žalostih. Čeprav so mnoge njegove pesmi ponarodela, je pomembno ohranjati spomin na avtorja, ki jih je ustvaril s srcem in dušo. Njegovo delo je dokaz, da ljudska glasba ni le anonimno izročilo, temveč tudi rezultat ustvarjalnosti posameznikov, ki jih je ljudstvo sprejelo in obogatilo.
Nekaj njegovih pesmi je bilo uglasbljenih za zborovske zasedbe, kar potrjuje njihovo trajno vrednost. Tako na primer najdemo njegovo »Pesem o rojstvo« v priredbi Luke Kramolca, ki jo je izvajal Mešani pevski zbor KD Rak Rakek. Ta priredba je del širšega projekta, ki obravnava slovenske ponarodela pesmi in njihove avtorje.
Franc Leder - Lesičjak je bil resnično ljudski pesnik, čigar pesmi so bile snovane iz življenja, ki ga je sam živel in opazoval. Njegovo delo ostaja živo pri starejših ljudeh, ki se še spominjajo, kdo jih je zložil, in pri mlajših generacijah, ki odkrivajo bogastvo slovenske ljudske glasbe.
Seznam pesmi, povezanih s Francem Lederjem - Lesičjakom in podobnih ponarodelih pesmi:
V slovenski zborovski literaturi je mogoče najti več kot sto pesmi, ki so videti in zvenijo kot ljudske, a imajo poznanega avtorja. Med njimi izstopajo pesmi, ki so jih ljudje sprejeli kot svoje zaradi njihove vsebine in napeva. Franc Leder - Lesičjak je eden od pomembnih avtorjev takih pesmi.
- Barčica po morju plava (Barčica)
- Ig. En hribček bom kupil (Veseli hribček) (Janez Radovan/A. M.
- En starček je živel (Zadnji kozarc) (Jurij Fleišman) /J.
- Eno pesem vam (Od nedelskih jagrov) (Franc Leder-Lesičjak) /F.
- Glejte, že sonce zahaja (Večernica) (Anton M. Slomšek) /nemški cerk.
- Hola, hola, fantje vstajajte (Juternica) (Anton. M.
- Lepo mlado jutro (Juternica) (Anton. M.
- Je ta človek (Pesem od rojstva) (Franc Leder Lesičjak) /F.
- Lepše rožce ni na svet (Anton M. Slomšek) /Anton M.
- Luba vigred se rodi (Vigred) (Miha Andreaš/A. M. Slomšek) /M.
- Na svetu lepše rožce ni (Vinska trta I.) (po stari A. M.
- Nad vasjo je čredo pasla (Partizanova žena II.) (partiz.bes.) /angl.
- Nmau čriez jizaro (Primož Košat/Franc S. Treiber) /F.
- Nocoj pa, oh, nocoj I.
- Nocoj pa, oh, nocoj II.
- Preljubo veselje (Veselja dom) (Anton M. Slomšek) /Anton M.
- Prišla bo pomlad (ljudsko bes.)
- Sem fantič z zelenega Štajerja (ljudsko bes.)
- Sem se oženu, se kesam (Jurij Vodovnik) /J.
- Slomšek) /kor.
- Svetlo sonce se je skrilo (Večerna, Lahko noč II.) (A. M. Slomšek)(A.
- Vse te uštne liete moje (Janez Dobernig-Afernik) /J.
Dodatek:
- Prijat'li, obrodile (Zdravica) (France Prešeren) /24 uglasbitev.
Med naštetimi izstopa »Pesem od rojstva« avtorja Franca Lederja - Lesičjaka, ki jo je zapisal in priredil Luka Kramolc. Ta pesem je bila izvedena tudi s strani Mešanega pevskega zbora KD Rak Rakek, kar priča o njeni priljubljenosti in pomenu v slovenski zborovski glasbi.
Poleg Lesičjakovih del, je v seznamu tudi več pesmi, ki jih pripisujejo drugim avtorjem, kot so Anton M. Slomšek, Jurij Vodovnik, France Prešeren in drugi. Te pesmi, čeprav morda umetno ustvarjene, so zaradi svoje bližine ljudski duši postale del skupnega kulturnega bogastva.