Vprašanje umetne prekinitve nosečnosti, bolj znano kot splav, je v Sloveniji in po svetu že desetletja predmet intenzivnih razprav, ki segajo od pravnih in etičnih dilem do globoko osebnih odločitev posameznic. Kljub temu, da je pravica do splava v Sloveniji zakonsko zagotovljena do 10. tedna nosečnosti, se v praksi ženske pogosto soočajo z ovirami, ki to pravico omejujejo ali celo onemogočajo. Analiza gibanja proti splavu v Sloveniji razkriva kompleksno sliko, ki jo zaznamujejo nasprotujoča si stališča, družbeni pritiski in vplivi mednarodnih dejavnikov.
Osebne zgodbe, ki osvetljujejo izzive
Izkušnja Ane Kolar, 38-letne trenerke fitnesa in strokovnjakinje za digitalno prodajo, ponazarja, kako težka je lahko odločitev za prekinitev nosečnosti, tudi ko je ta zakonito dopustna. Ana je bila stara 20 let, ko je kljub uporabi kontracepcije zanosila. V tistem času, ko tabletk za prekinitev nosečnosti še ni bilo, je bil postopek zahteven in čustveno izčrpljujoč. Spominja se osornosti zdravstvenega osebja, številnih pregledov in občutka krivde, ki ga je spremljala odločitev. "Že tako sem se počutila krivo, v odnosu do mame, takratnega fanta, sebe, do okolice. Morala sem biti tiho, to se ni smelo razvedeti," pripoveduje. Njena zgodba, čeprav se je zgodila pred 18 leti, odmeva v današnji kontekst, ko se pravice žensk v nekaterih sosednjih državah, kot je Hrvaška, drastično krčijo.
Na Hrvaškem se kljub zakonsko zagotovljeni pravici do splava vse več Hrvatic sooča z nedosegljivostjo te storitve. Zorana Juričić iz mreže Hrabrih sester, ki ženskam pomaga pri prekinitvi nosečnosti, poudarja razliko v strokovnosti in odnosu zdravstvenega osebja v Sloveniji v primerjavi s Hrvaško. "Zdravniki v Sloveniji so mnogo bolj strokovni, ne moralizirajo in niso vpeti v patriarhat," pravi. Hrabre sestre se borijo proti informacijski blokadi in zavajanju, saj so ugotovile, da le redke bolnišnice objavljajo jasne informacije o izvajanju splavov in njihovih stroških. Cene splava s tabletko so se na Hrvaškem zvišale, v zasebnih ambulantah pa so lahko še bistveno višje kot v javnih. Svetovna zdravstvena organizacija sicer priporoča, da se tabletko za prekinitev nosečnosti do 10. tedna prodaja licenciran strokovnjak, ženska pa jo mora vzeti v varnem okolju.
Informacijsko zavajanje in institucionalno nasilje
Mirela Čavajda je leta 2022 razkrila nevarnost informacijskega zavajanja in mehanizme, s katerimi hrvaški ginekologi zavračajo poseg. Njeni zgodbi, ko so ji v 20. tednu nosečnosti povedali, da ima plod možganski tumor z majhno možnostjo preživetja, a so ji štiri javne bolnišnice zaradi ugovora vesti zavrnile kirurški poseg, so sledili javno ogorčenje in protesti. Na koncu so ji omogočili poseg v Sloveniji. Ta primer je pokazal, da pravica do splava, čeprav zakonsko zagotovljena, v praksi ostaja nedosegljiva, kadar zdravstveni delavci izkoristijo "ugovor vesti" v obsegu, ki presega strokovne smernice.
Podobna negotovost se občuti tudi na Poljskem, kjer je leta 2021 30-letna Izabela umrla zaradi sepse, ker so zdravniki čakali, da plod z deformacijami odmre sam, kljub temu da je to lahko ogrozilo njeno življenje. Ustavno sodišče je leta 2020 razsodilo, da je splav zaradi okvare ploda neustaven, s čimer so Poljakinje postale podvržene eni najstrožjih zakonodaj v Evropi. Splav je dovoljen le v primeru posilstva, incesta ali življenjske ogroženosti matere, kar je zaprlo vrata za 90 odstotkov prekinitev. Tudi če je nosečnost posledica posilstva ali incesta, je dostop otežen, saj mora ženska dobiti potrdilo sodnika, kar je v praksi pogosto nemogoče v zakonsko določenem roku.
Nevladna organizacija Federa v sodelovanju s samoplačniško kliniko zagotavlja varno okolje za psihiatre, ginekologe in zdravnike, ki delujejo neodvisno od pritiska kolegov in javnosti. Kljub temu, da zdravniki, ki pomagajo pri ilegalnem splavu, tvegajo izgubo licence in zaporne kazni, se izrek kazni redko zgodi. To pripisujejo splošni konservativni klimi v državi.
Ugovor vesti in diskriminacija
Hrvaška ginekologinja Jesenka Grujić opozarja na diskriminacijo, ki jo opaža med svojimi kolegi. Trdi, da vprašanje abortusa ni zgolj žensko vprašanje, ampak javnozdravstvena težava, na katero ne bi smela vplivati politična ali verska prepričanja zdravnikov. Na Hrvaškem je javna skrivnost, da številni zdravniki zavračajo splav v javnih bolnišnicah, popoldne pa ga opravijo v zasebnih ambulantah za bistveno višjo ceno. Ugovor vesti na Hrvaškem ni urejen, več kot 60 odstotkov zdravstvenega osebja pa ga uporabi pri umetni prekinitvi nosečnosti. Grujićeva poudarja, da bi se morali tisti, ki se odločijo za specializacijo iz ginekologije, zavedati, da bo njihov pacient ženska in da je njeno zdravje pomembno, pri čemer je umetna prekinitev nosečnosti del nalog ginekologa z vidika psihičnega ali fizičnega zdravja.
Policijsko nadlegovanje in varna zatočišča
Na Poljskem se ženske soočajo tudi s policijskim nadlegovanjem. Primer mlade Poljakinje, ki je po posvetu z ginekologom vzela tabletko za splav, a jo je ginekolog prijavil policiji, ponazarja, kako lahko posamezniki izkoristijo svoj položaj in informacije za nadlegovanje. Policija ji je odvzela telefon in jo prisilila v ponižujoče postopke. Nevladne organizacije so sicer dobile tožbo proti izživljanju policije.
Društvo Abortion Dream Team je v Varšavi odprlo center AboTak, prvi javni varni prostor, kjer lahko ženske opravijo medikamentozni splav. Center nudi podporo študentkam, delovnim migrantkam in ukrajinskim begunkam, katerih nosečnost je posledica vojnih zločinov. Ustanoviteljice centra, kot je Justyna Wydrzyński, prva preganjana evropska aktivistka za pravico do splava, delujejo na robu zakona, s ciljem odpreti javno razpravo o splavu in ga odstraniti s seznama tabujev. Po mnenju Natalije Broniarczyk, soustanoviteljice društva, je prav molk tisti, ki je najbolj nevaren, medtem ko sta govorjenje o splavu in iskrenost orožje, proti kateremu so borci gibanja za življenje nemočni.
Finančni vidiki in črni trg
Natalia Broniarczyk iz Poljske opozarja, da je splav v njeni državi postal vprašanje denarja. "Če želiš tabletko, moraš plačati, če želiš opraviti poseg, moraš odleteti v Avstrijo, Nizozemsko, Češko ali Nemčijo in za to potrebuješ denar." Ker si malo Poljakinj lahko privošči stroške potovanja in posega, cveti črni trg, kjer preprodajalci ponujajo tabletke po bistveno višjih cenah. Zoška Marcinek, prostovoljka v AboTak, dodaja, da je ponižujoče, ko ženske prejmejo navadne protibolečinske tablete namesto zdravil za splav, in da oportunistov ne morejo prijaviti. Tudi organizatorji prevozov in prevajanj v tujino pogosto izkoristijo ženske, jih pustijo pred bolnišnico in zahtevajo dodatna plačila.
Verska in politična prepričanja
Teologinja Lana Bobić poudarja, da pravica do splava ne bi smela biti politično vprašanje, temveč javnozdravstveno. "Če se ne smemo odločati niti o svojem telesu in življenju, o čem se potem sploh imamo pravico odločati?" Vstop politike ali vere v to intimno pravico po njenem mnenju pomeni nadzor nad žensko, ne skrb za otroke. Kljub temu, da se večina Hrvatov izreka za katolike, jih večina podpira pravico do splava. Bobićeva, ki je tudi katoličanka, pojasnjuje, da Biblija ne obravnava posebej pravice do splava, ter meni, da je patriarhat "koloniziral religijo".
Opozarja tudi na vprašanje, ali država resnično poskrbi za stanovanja, zdravstvo in šolstvo, da se starši lahko neobremenjeno odločajo o številu otrok. "Če želimo vplivati na število rojstev, vemo, kakšna je pot: kontracepcija, izobraževanje in kakovost življenja," zaključi.
Gibanje "Pohod za življenje" in nasprotujoči si pogledi
V Sloveniji deluje tudi gibanje "Pohod za življenje", ki nasprotuje umetnemu splavu in si prizadeva za rešitev otroka v maternici ter pomoč materam in očetom pred in po porodu. Njihovo glavno sporočilo je, da človeško življenje traja od spočetja do naravne smrti. Čeprav poročila navajajo, da v nagovorih in gradivih gibanja ni neposredne zahteve po prepovedi splava, je njihov cilj ozaveščanje o vrednosti in pomenu človeškega življenja ter alternativah splavu.
Vendar pa obstajajo tudi drugi pogledi. Aktivistka Sara Štiglic je organizirala protishod pod sloganom "Moje telo, moja odločitev", s katerim so želeli opozoriti na posege v temeljne človekove pravice in ženske pravice. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je obsodila neprimeren način komunikacije do drugače mislečih, a hkrati poudarila, da je pravica do splava ustavna pravica, ki jo bo vedno neomajno podpirala.
Mednarodni vplivi in financiranje
Vpliv gibanj proti splavu sega tudi onkraj državnih meja. V ZDA, kjer je gibanje nastalo že v sedemdesetih letih, so "centri proti splavu" deležni finančne podpore iz državnega proračuna. Donald Trump je v svojem mandatu celo prepovedal financiranje nevladnih organizacij, ki ženske informirajo o splavu, organizacije, ki pomagajo pri uresničevanju pravice do splava, pa so v prihodnjih štirih letih zaradi te odločitve izgubile 600 milijonov dolarjev. Vplivni megadonatorji so ustanovili humanitarne fundacije, ki podpirajo aktiviste v ZDA, ti pa nato delujejo v Evropi. Porocilo Evropskega parlamentarnega foruma o spolnih in reproduktivnih pravicah navaja, da so ameriški donatorji med letoma 2009 in 2018 v Evropo prispevali 81,3 milijona dolarjev za financiranje aktivizma proti splavu.
Medtem ko organizacije in klinike, ki promovirajo pravico do splava, prejemajo zasebni in državni denar (na primer ameriška zvezna država Kalifornija), se v Evropi soočajo z različnimi ovirami. Poročilo Ko pravice ne veljajo enako za vse: boj za dostop do splava v Evropi razkriva, da kljub napredku še vedno obstajajo škodljive ovire, kot so medicinsko neutemeljene zahteve, zavračanje storitev zaradi ugovora vesti, pomanjkanje usposobljenih strokovnjakov, omejitve zaradi gestacijske dobe in visoki stroški. Te ovire, v kombinaciji z različnimi stopnjami kriminalizacije, povzročajo dodatno stigmatizacijo, zamude in celo onemogočanje dostopa do nujnih zdravstvenih storitev.
Slovensko-španska koprodukcija Upornica premierno na 28. mednarodnem festivalu dokumentarnega fil...
Pravna ureditev in dejanska dostopnost
Čeprav je v večini držav EU splav zakonsko dovoljen, njegova dejanska dostopnost ni enotna. V Sloveniji je splav na zahtevo dovoljen do 10. tedna nosečnosti, vendar so noseče osebe, ki želijo splav opraviti po tem obdobju, pogosto izpostavljene neprimerni obravnavi pred zdravniško komisijo. Na Poljskem in Malti so zakonske omejitve še strožje, v Italiji in na Hrvaškem pa je ugovor vesti zelo razširjen, kar povzroča zamude ali popolno zavrnitev dostopa.
Pravna psihologinja Marjeta Mencin opozarja, da je trditev, da je splav dovoljen v vseh 27 državah EU, zavajajoča. Formalnopravna ureditev dostopnosti splava ni enotna, in kar je še pomembneje, formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi. Dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. Na Madžarskem morajo ženske, ki želijo splav, poslušati srčni utrip ploda, kar je le ena od novih ovir, ki jih uvajajo države, kot so Madžarska, Italija in Poljska, s ciljem omejiti dostop.
Agresivni in včasih nasilni protesti proti splavu pred klinikami za spolno in reproduktivno zdravje postajajo vse večja ovira. V Sloveniji je pravica do splava zapisana v ustavo, vendar je pomembno, da država poskrbi za izobraževanje ter okrepitev veljavnosti znanstvenega diskurza in znanstvenih dokazov, da bi zagotovili dejansko uresničevanje te pravice.