Ples, ta starodavna oblika umetnosti, ki sega v same temelje človeškega izražanja, je skozi zgodovino ostal univerzalni jezik, ki premaguje ovire in povezuje srca. Od prvih ritmičnih gibov, ki so spremljali obrede in praznovanja, do kompleksnih koreografij sodobnega plesa, ples ostaja ključni element človeške kulture, ki nam omogoča izraziti tisto, česar besede ne morejo.
Mednarodni dan plesa: praznovanje univerzalnosti
Vsako leto 29. aprila, na rojstni dan Jeana-Georgesa Noverra, očeta novodobnega baleta, praznujemo Mednarodni dan plesa. Ta dan, ki ga je leta 1982 ustanovil Mednarodni plesni komite pod okriljem Mednarodnega gledališkega inštituta ITI UNESCO, je posvečen vsem zvrstem plesa. Njegov namen je častiti to obliko umetnosti, poudariti njeno univerzalnost in spodbujati mir ter prijateljstvo med ljudmi po vsem svetu skozi jezik plesa. Vsako leto ena od uglednih plesnih osebnosti s svetovno priznanimi dosežki izda poslanico, ki nagovarja plesno skupnost in širšo javnost, s čimer se poudari pomen plesa kot sredstva povezovanja in razumevanja.
V Sloveniji je tradicija objavljanja slovenskih plesnih poslanic ob Mednarodnem dnevu plesa stekla leta 2009, pobudo pa je prevzelo Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS). Ta pomemben dogodek nagovarja slovenski plesni krog in javnost, saj besedo predajo priznani domači baletni in plesni ustvarjalci. Med njimi so bili koreograf in umetniški direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug, plesalec, koreograf in pedagog Vlasto Dedovič, prejemnik številnih nagrad Janez Mejač, ter celo baletni umetnik svetovnega slovesa dr. Mikhail Baryshnikov. Njihove poslanice odražajo globoko razumevanje plesa, njegove moči izražanja čustev, ranljivosti in univerzalne človeške izkušnje.
Ples kot izraz neizrekljivega
"Pogosto slišimo, da ples lahko izrazi, kar ni mogoče ubesediti," poudarja mednarodno priznana baletna plesalka Marianela Núñez. "Veselje, žalost in obup postanejo vidni, utelešeni izraz naše skupne ranljivosti. Na ta način ples prebuja sočutje, navdihuje s prijaznostjo in vzbuja željo po zdravljenju, ki preglasi željo po povzročanju trpljenja." V času globalnih pretresov, vojn in krivic, kot jih doživljamo danes, postaja ta notranja moč plesa še toliko bolj relevantna. Ples nam omogoča dati obliko neizrečenemu, raziskovati lastno resnico ter spoštovati sebe in svojo skupnost.
Zgodovina plesa: nit, ki povezuje generacije in kulture
Argentinska baletna prvakinja Marianela Núñez poudarja, da "za pisanje zgodovine ni dovolj spomin." Zgodovina gledališča in zgodovina vsakega posameznika je neločljivo povezana z zgodovino drugih ter z razvojem umetnosti, kot je ples, skozi različne zemljepisne širine. V Kraljevem baletu, na primer, stene krasijo fotografije, ki pripovedujejo zgodbe o plesnih potovanjih in protagonistih, ki so bogatili svet plesa. Institucije, ki podpirajo ITI-UNESCO, kot je Argentinski plesni svet, pogosto delujejo kot varuhi te zgodovine, saj se borijo proti pozabi in si prizadevajo ohraniti in oživiti delo mojstrov, umetnikov in koreografov. "Zavedati se moramo, da plesalci nismo gledalci, ampak dediči plesne tradicije prepletene z umetnostjo, dostojanstvom in odrekanjem," pravi Núñez. Zavedanje o trdnih temeljih preteklosti je ključno za uspevanje plesnega drevesa v prihodnosti.
Ples kot jezik narave in življenja
Kitajska plesalka in koreografinja Yang Liping vidi ples kot temeljni način sporazumevanja s svetom. "Govorica telesa je najbolj spontana oblika človeškega sporazumevanja," pojasnjuje. "Že ko se rodimo, še preden prvič spregovorimo, s svojimi rokami in nogami izvajamo plesne gibe, nato pa iz tega preprostega jezika vznikne ples." V njeni kulturi ples ni le umetnost, temveč je globoko prepleten z življenjem samim. Je način, s katerim se zahvaljujejo soncu, zemlji, izražajo veselje ob dobri letini, iščejo naklonjenost ali odganjajo bolezni. "Če imaš noge, a ne znaš plesati, živiš zaman," je pregovor, ki poudarja tesno povezanost plesa z naravo in bistvom življenja.
Yang Liping svojo umetnost črpa neposredno iz narave: "Svetloba mesečine, pav z razprtim repom, preobrazba metulja, prelet kačjega pastirja nad gladino vode, zvijanje gosenice, mravlje, ki se postavijo v vrsto …" Njena koreografija "Pavova duša" je odraz spoštovanja do simbola svetosti in lepote. Plesna kultura človeštva, ki je bogata in raznolika, črpa svoje bistvo iz opazovanja narave in živih bitij. Tradicionalni plesi, kot so tisti iz Yunnana in Tibeta, predstavljajo dediščino prednikov, ki jo Yang Liping s strastjo prenaša naprej. Hkrati pa se posveča tudi sodobnim eksperimentalnim predstavam, ki temeljijo na filozofiji "učenja od narave" in "enotnosti človeka in vesolja", kar je duhovno jedro njene umetnosti.
Ples v času krize: utelešenje upanja in odpornosti
Južnokorejska baletna plesalka Kang Sue-jin poudarja, kako je pandemija COVID-19 zaustavila življenje, kakršnega smo poznali, in nas prisilila k ponovnemu premisleku o pomenu plesa. "V daljni preteklosti je bil ples prvo sredstvo izražanja in medsebojne komunikacije skozi gib; nato je postal uprizoritvena umetnost, ki vsakič znova gane dušo in navdihuje občinstvo," pravi. Ples, kot umetnost trenutka, ki je ustvarjena s celotnim telesom in dušo, je bil zaradi svoje minljivosti še posebej prizadet. Kljub omejitvam pa spomini na čase, ko so plesalci "žareli kot dragulji", pripovedovali o človeških strahovih, volji in veri v življenje, ostajajo dragoceni.
Balet "Giselle", ki je bil prvič uprizorjen leta 1841, je s svojim sporočilom o ljubezni onkraj smrti med pandemijo tolažil in spodbujal ranjene človeške duše. Kot pravi Kang Sue-jin, "veličastni duh balerine poskuša ubežati gravitaciji tuzemskih stisk." V času osamljenosti in utrujenosti je plesno občinstvo žejno sočutja in tolažbe, ki jo nudijo plesni umetniki. Verjamejo, da "plahutanje naših kril prinaša upanje v srca tistih, ki ljubijo plesno umetnost ter jim daje pogum pri premagovanju te pandemije."
Nemški baletni plesalec Friedemann Vogel dodaja, da se vse začne z gibom, ki je "izpopolnjen za sporazumevanje." Čeprav je brezpogojna tehnika pomembna, je na koncu bistveno tisto, kar plesalec z gibom izrazi. V času, ko so gledališča zaprta in festivali odpovedani, so se svetovi plesalcev ustavili. "Ni telesnih stikov. Ni predstav. Ni občinstva," pravi Vogel. Vendar pa je prav ta kolektivni izziv plesni skupnosti prinesel globoko zavedanje o nujnosti njihovega dela in pomenu plesa za družbo. "Plesalce nas pogosto občudujejo zaradi naših telesnih zmožnosti, a naša duševna moč je še večja."
Južnoafriški plesalec, igralec, koreograf in plesni učitelj Gregory Vuyani Maqoma razmišlja o plesu kot o smislu življenja. V času "nepredstavljivih tragedij", ki jih opiše kot "obdobje po človeku", je ples ključen za spominjanje na človečnost. "Smisel in empatija morata preseči dolgotrajno obdobje nesporne virtualne pokrajine razpada," poudarja Maqoma. Ples mora biti jasen znak voditeljem, da smo "vojska divjih mislecev" z namenom spreminjati svet. Ples je svoboda, ki bi morala osvoboditi tudi druge. Čeprav ni političen, postane tak, ker je stkan iz človeških stikov in se odziva na okoliščine, da bi človeku povrnil dostojanstvo. "Ko plešemo s svojimi telesi, ko se premikamo po prostoru in se med seboj povezujemo, postanemo sila gibanja, ki prepleta srca, se dotika duš in prinaša ozdravljenje, ki ga tako brezupno potrebujemo."
Znanost plesa: Kaj se dogaja v naših možganih, ko plešemo?
Gib kot temelj izražanja in povezovanja
Egipčanska plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Karima Mansour poudarja, da je "na začetku bil gib … in vse od takrat je ples mogočen način izražanja in praznovanja." Že v času faraonov je ples dvigoval duha plesalca in občinstva, glasba in ples pa sta bila opora in tolažba ob razočaranjih. "Gib je naš skupni jezik. Gib je univerzalna govorica, ki pripada vsem," pravi Mansour. Ko prisluhnemo gibu, ki prehaja skozi naše telo, telo ne laže, temveč razodeva svojo resnico.
Ples življenja zahteva gibanje, prizadevnost in prilagodljivost. V času, ko sta povezovanje in povezanost dobila nov pomen, ples ostaja eden najbolj iskanih mehanizmov za ponovno vzpostavitev izgubljene vezi. Ples nas vrača k koreninam, tako v kulturnem kot v osebnem smislu, ter nam omogoča ostati družabne živali. Šele ko se povežemo s seboj in prisluhnemo notranjemu ritmu, se lahko povežemo z drugimi. Ples je prostor, kjer se kultura deli, kjer se meje zlivajo v prostor vključevanja in enotnosti skozi neizrečeno govorico univerzalnosti.
Telo je naše izrazno sredstvo, nosilec našega glasu, misli, občutkov, zgodovine in obstoja. Ples nam omogoča povezati se s svojo resnico, najti mir in tišino, skozi katero lahko slišimo, poslušamo, govorimo in izplesemo vse svoje resnice. Ta trenutek, ko ples postane pomemben, je trenutek, ko se lahko premikamo od navpičnega proti vodoravnemu, ustvarjamo ali preurejamo kaos, ustvarjamo lastne resničnosti in minljive trenutke, ki nas lahko navdihujejo in spreminjajo. "Ples je zdravilec. Ples je kraj, kjer se srečuje človeštvo," zaključuje Mansour, ki poziva k preseganju mej, kriz identitete, nacionalizma in okvirjev, ter k iskanju gibanja in zagona v univerzalni govorici plesa.
Kubanska koreografinja, plesalka in učiteljica Marianela Boán dodaja: "Tvoje telo je spočeto pred tabo in je prostor za vse rituale, ki ti pripadajo. Ko prisluhneš svojemu telesu skozi ples, slišiš tudi mnoga telesa…" Ta misel nadalje poudarja globoko povezavo med telesom, plesom in kolektivno izkušnjo.
Ples in nosečnost: harmonija giba in telesne modrosti
Medtem ko je ples sam po sebi oblika telesnega izražanja, se v času nosečnosti pojavi poseben poudarek na povezovanju z lastnim telesom in njegovimi spremembami. Izkušnje, kot je ta, ki jo je delila Miša Margan, novinarka in novopečena mamica, razkrivajo, kako lahko gibanje in ples v nosečnosti prispevata k boljšemu počutju in razumevanju telesa. Čeprav specifični plesni stili morda niso neposredno omenjeni v kontekstu nosečnosti v priloženih besedilih, se splošno načelo gibanja kot koristnega za nosečnice, ki je omenjeno v povezavi z nosečniško sladkorno boleznijo, lahko razširi tudi na ples. Zdravljenje nosečniškega diabetesa pogosto vključuje redno telesno vadbo, kar lahko vključuje tudi nežne plesne gibe, ki ne obremenjujejo telesa.
Pomembno je poudariti, da se v času nosečnosti priporoča prilagojena telesna aktivnost, ki upošteva fiziološke spremembe. Ples, kot oblika gibanja, lahko ponudi terapevtske koristi, kot so zmanjšanje stresa, izboljšanje cirkulacije in krepitev mišic, ki so pomembne za porod. Vedno pa je priporočljivo, da se nosečnice pred začetkom kakršne koli nove telesne aktivnosti, vključno s plesom, posvetujejo s svojim zdravnikom ali babico.
Učenje o pomenu gibanja in telesne zavesti, ki ga prinaša ples, lahko nosečnici pomaga pri boljši povezavi s svojim telesom in otrokom, kar prispeva k bolj mirni in izpolnjeni nosečnosti.
tags: #graham #zemlja #v #nosecnosti