Vedno več parov se srečuje s težavami pri zanositvi. Včasih do zanositve sploh ne pride, drugič pa se nosečnost prezgodaj zaključi s spontanim splavom. Vzroki za neplodnost ali ponavljajoče izgube nosečnosti so lahko različni - od hormonskih, genetskih, imunoloških in hematoloških dejavnikov do infekcijskih in spolno prenosljivih bolezni. Včasih pa razlog za neplodnost ostane nepojasnjen. Pomemben korak na poti do uspešne nosečnosti je celovita diagnostika, ki vključuje tudi natančne laboratorijske preiskave. Laboratorijske analize nam pomagajo odkriti morebitne hormonske, imunološke, genetske, infekcijske ali hematološke dejavnike, ki lahko močno vplivajo na plodnost, ugnezditev zarodka ali potek nosečnosti. Vsaka preiskava ima svoj namen in prispeva k boljšemu razumevanju individualnega zdravstvenega stanja posameznika.
Razumevanje vzrokov neplodnosti: Ključ do uspeha
Razumevanje vzrokov neplodnosti je ključnega pomena za načrtovanje najučinkovitejšega zdravljenja. Preiskave so namenjene ugotavljanju morebitnega neustreznega odziva imunskega sistema ženske na nosečnost. Prisotnost sistemskih avtoimunskih bolezni, motnje v strjevanju krvi in spremembe krvnih celic lahko pomembno vplivajo na proces ugnezditve zarodka, razvoj posteljice in vzdrževanje nosečnosti. Tako prirojene kot pridobljene trombofilne motnje namreč povečujejo tveganje za nastanek krvnih strdkov, kar lahko vodi v mikrotromboze v posteljici. Veliko spolno prenosljivih okužb pogosto poteka asimptomatsko, a vseeno povzročajo vnetje, poškodbe sluznice in neprehodnost jajcevodov, kar zmanjšuje plodnost. Poleg tega lahko povzročajo okužbo zarodka ali ploda ter vplivajo na večjo verjetnost spontanega splava. Zdravljenje okužb lahko poveča možnosti za uspešno zanositev in zmanjša tveganja za zaplete v nosečnosti. Preiskava kariotipa (analiza kromosomov) se priporoča v določenih primerih neplodnosti ali ponavljajočih se splavov, saj lahko razkrije genetske nepravilnosti, ki vplivajo na sposobnost zanositve ali donositve zdrave nosečnosti. Pravilno delovanje ščitnice igra ključno vlogo pri zanositvi in vzdrževanju nosečnosti. Hormoni nadzorujejo zanositev, ovulacijo in vzdrževanje nosečnosti. Kadar niso v ravnovesju, lahko pride do težav z zanositvijo ali nosečnostjo.
Predlagani nabor preiskav je informativne narave in predstavlja pogosto uporabljene diagnostične preiskave na področju reproduktivne medicine. Svetujemo vam, da se o ustreznosti in zaporedju preiskav pogovorite s svojim ginekologom, specialistom reproduktivne medicine ali osebnim zdravnikom. Z znanjem in pravočasno diagnostiko lahko pomembno prispevate k razumevanju vzroka svojih težav in povečate možnosti za uspešno nosečnost.
Kaj pomaga pri zanositvi?
Za doseganje naravne zanositve je normalno, da traja do enega leta. V tem času bodita s partnerjem pozorna na zdrav življenjski slog, ki vključuje dovolj zdrave, neprocesirane in raznolike prehrane, gibanje, regulacijo stresa, kvaliteten spanec ter abstinenco od nikotina, alkohola in drog. Preverita stanje mineralov in vitaminov v krvi in po potrebi dodajajta kvalitetne prehranske dodatke v dovolj velikih odmerkih. Poskrbita za ustrezno telesno težo ter v primeru kakšne kronične bolezni, katerega od vaju, preverite, da je le-ta pod kontrolo. Ženska lahko preveri svoj AMH (anti-Müllerjev hormon), ki daje vpogled v jajčno rezervo, moški pa naredi spermiogram (analizo semenske tekočine). Če to opravita preventivno, bo pregled verjetno samoplačniški. Ta podatek vama sicer ne bo neposredno pomagal pri zanositvi, lahko pa dobita osnovni vpogled v to, ali je treba biti pri zanositvi bolj pozoren na določene vidike.
Umetna oploditev (IVF/OBMP): Pot do biološkega otroka
Umetna oploditev, znana tudi kot IVF (in vitro fertilizacija) ali OBMP (Oploditev z biomedicinsko pomočjo), je medicinski postopek, namenjen parom, ki po enem letu (ali v določenih primerih prej) rednih nezaščitenih spolnih odnosov ne uspejo zanositi ali se soočajo s ponavljajočimi splavi. Protokol zdravljenja pripravi ginekolog na izbrani kliniki za zdravljenje neplodnosti glede na ugotovljeni vzrok neplodnosti. V Sloveniji zavarovanje krije do 6 postopkov za prvega otroka in še 4 za drugega. Kot izkoriščen postopek se šteje punkcija jajčnikov (ne pa posamezni prenosi zamrznjenih zarodkov iz istega postopka). Pred vključitvijo v postopek oba partnerja opravita potrebne preiskave (ženska ginekološke in hormonske, partner spermiogram). Če naravna zanositev ni mogoča, konzilij potrdi vključitev v postopek.
Možni obliki zdravljenja sta:
- IUI (intrauterina inseminacija): Manj invaziven postopek, pri katerem se pripravljene semenčice vnesejo v maternico ob času ovulacije. Ta metoda je primerna predvsem za pare, katerih neuspeh je posledica nekoliko slabše kakovosti partnerjeve sperme ali neredne ovulacije partnerke. Primerna je tudi za bolnike z imunološkim faktorjem neplodnosti. Metoda IUI olajša pot spermijem do jajčne celice, saj se izognejo škodljivim učinkom okolja vagine in materničnega vratu, s čimer se skrajša čas, potreben za dosego jajčeca. Postopek IUI je popolnoma neboleč. V prvem ciklu zdravljenja IUI zanosi 5 do 10 % žensk. Uspeh je odvisen od starosti ženske in se s starostjo zmanjšuje; po 40. letu se skoraj ne izvaja več.
Intrauterine Insemination (IUI) for Pregnancy | Step by Step Guide | 3D Animation
- IVF/ICSI (zunajtelesna oploditev): Sestoji iz hormonske stimulacije jajčnikov (kratek ali dolgi protokol), punkcije jajčnih celic, oploditve v laboratoriju in prenosa enega primerno razvitega zarodka v maternico. Preostali kakovostni zarodki se zamrznejo in prenesejo pozneje. Zunajtelesna oploditev ali in vitro fertilizacija (IVF, ICSI) je metoda zdravljenja, pri kateri se jajčne celice ženske oplodijo s semenčico partnerja zunaj ženskega telesa - oploditev in vitro. IVF/ICSI postopek se začne s hormonsko stimulacijo ženske, ki je potrebna za pridobitev več jajčec kot pri rednem ovulacijskem ciklusu. Potek stimulacije spremlja zdravnik z ultrazvokom. Zrela jajčeca se zbirajo s punkcijo foliklov pod nadzorom ultrazvoka. Na dan odvzema jajčec se odvzame tudi seme partnerja. Dobljena jajčeca se nato oplodijo s semenčeci partnerja, nastali zarodki pa se gojijo zunaj ženskega telesa v inkubatorju. Po nekaj dneh gojenja (največ 6 dni) se najboljši zarodek prenese v maternico ženske - embrio transfer (ET). Pri IVF-u ločimo dve osnovni metodi: klasičen IVF, ki je manj invaziven in uspešnejši, če je seme zadovoljive kakovosti, ter ICSI (intracitoplazemska injekcija spermija), ki pride v poštev, če je kakovost semena slaba. Bistvo te metode je, da zdrav spermij vnesemo neposredno v citoplazmo zrele jajčne celice. Oplojena jajčna celica ali zigota je izjemno občutljiva na vsakršna odstopanja od optimalnih pogojev, kakršni so v maternici. V ta namen so se sočasno z razvojem sodobnih metod asistirane reprodukcije razvila tudi gojišča in inkubatorji za gojenje zgodnjih zarodkov. Za uspešen razvoj zarodka izven maternice je nujno, da so vsi parametri (pH, temperatura, vlaga, kemična sestava okolja) kar se da podobni tistim v jajcevodih oziroma maternici. Celoten razvoj zarodka v laboratorijskem okolju mora posnemati spremembe pogojev pri potovanju oplojene jajčne celice po jajcevodih in maternici. Zarodki se lahko izven telesa razvijajo največ 5-6 dni, to je do blastociste.
14 dni po prenosu zarodka se opravi krvni test nosečnosti. Če postopek ni uspešen, se lahko ponovi po ustreznem premoru ali se prenese zamrznjene zarodke.
Kratki in dolgi protokol pri IVF: Razlike in namen
Kadar se par zdravi zaradi neplodnosti in se ginekolog odloči za IVF postopek, je v prvi fazi potrebna stimulacija jajčnikov, zato da se v enem menstrualnem ciklu pridobi več jajčnih celic. Na tak način se poveča možnost, da hormonske stimulacije, v primeru neuspešne zanositve in rojstva otroka, ne bo potrebno ponoviti. V naslednjem poskusu bi le uporabili zamrznjeni zarodek ali jajčno celico, če jih je bilo zaradi bolezni potrebno zamrzniti še predno se je ženska odločila za materinstvo.
Glavna razlika med kratkim in dolgim protokolom je v času trajanja stimulacije, zdravila za stimulacijo pa so v enem delu protokola lahko enaka. Kratek protokol traja približno 10 dni, dolgi pa med 3 do 4 tedne. V dolgem protokolu se najprej zaustavi naravna proizvodnja gonadotropinov in spolnih hormonov, nato pa dodaja umetne gonadotropine, zaradi česar naj bi se jajčniki bolje odzvali in na tak način proizvedli večje število foliklov in jajčnih celic. Navadno se najprej predpiše kratek protokol, ker je manj obremenjujoč, v primeru neuspeha pa se ginekolog odloči za spremembo; lahko poviša dozo hormonov ali kratki protokol zamenja za dolgega.
Kako si pomagati pri neplodnosti?
Par mora najprej vedeti, kakšne so njegove možnosti za zanositev. Če so možnosti za naravno zanositev, denimo zaradi zdravstvenega stanja, izredno majhne ali celo nemogoče, potem se mora odločiti, ali bo zdravljenje z umetno oploditvijo sprejel. Če pa še obstaja realna možnost za naravno zanositev, se lahko poslužita kakšne od metod za doseganje naravne zanositve, kot je poznavanje menstrualnega cikla in ovulacije. Odvisno od razloga za neplodnost je tudi odvisno, s čim si lahko par pomaga. Na kvaliteto spolnih celic lahko vplivata z bolj zdravim življenjskim slogom, na povečanje AMH ali na ovire zaradi bolezni ali prirojenih telesnih napak, pa vpliva ni. Takrat je IVF edina možnost za biološkega otroka. Glede zdravega življenjskega sloga so smernice enake kot pri doseganju naravne zanositve.
Zelo je pomembno tudi čustveno stanje, še posebej ženske, saj je zdravljenje neplodnosti lahko izredno stresno obdobje. Takrat mora biti ženska psihično stabilna, da bo to obdobje preživela kar najlepše in najlažje.
Vloga IVF coacha: Celostna podpora na poti do zanositve
Vloga IVF coacha je ponuditi celostno podporo parom v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Način dela je celosten in glede na izzive in stiske posameznika se sama odloči, kaj potrebuje. Lahko si najprej prebere priročnik za čustveno podporo ženskam v postopkih IVF, in če to ne bo dovolj, nadaljuje s coachingom, učenjem sproščanja z avtogenim treningom ali hipnozo. Cilj coacha ni dajanje nasvetov za hitrejšo zanositev, temveč pomoč pri odločitvah in pri izvedbi, kaj bo posameznik storil, da si poveča možnosti za uspeh. Želja coacha je, da si posameznik tekom procesa IVF čim boljše, ima čim manj stisk, jih lažje premaguje, ko do njih pride, si zmanjša stres in na tak način podpre sebe ter se postavi na prvo mesto. Čas zdravljenja neplodnosti bo morda trajal nekaj let in res ni vseeno, kako se bo v tem času počutil.
Delo z IVF coachom lahko poteka preko brezplačnega uvodnega video klica, po katerem se posameznik odloči, ali potrebuje pomoč. Možnosti so coaching (podporni pogovor), učenje sproščanja z avtogenim treningom (minimalno število srečanj je 8) ali hipnoza (minimalno število srečanj je 6). Srečanja lahko potekajo preko video klica ali osebno. Pri coachingu se lahko sliši le enkrat ali večkrat, čisto po potrebi, avtogeni trening in hipnoza pa potekata v sklopu več zaporednih srečanj.
Zgodovina IVF: Odmevni začetki in sodobni dosežki
- julija 1978 se je v Veliki Britaniji rodila Louise Joy Brown, prvi "dojenček iz epruvete" na svetu. Njena mati Leslie in oče Peter sta se borila z neplodnostjo zaradi Lesliejinih zamašenih jajcevodov. Potem so novembra 1977 pri Leslie opravili poskusni postopek IVF. Vzeli so zrelo jajčece iz enega od njenih jajčnikov in ga združili s Petrovo spermo v laboratorijski posodi, da bi oblikovali zarodek. Čeprav sta Brownova vedela, da je postopek eksperimentalen, jima zdravniki niso povedali, da še v nobenem poskusu niso bili dovolj uspešni, da bi se rodil otrok. A tokrat je bilo drugače. Nekaj dni pozneje se je zarodek vsadil v Lesliejino maternico, devet mesecev pozneje pa je s carskim rezom na svet prišla njena hči.
Postopek, ki je kasneje postal znan kot oploditev in vitro (IVF), so razvili Patrick Steptoe, Robert Edwards in Jean Purdy. Edwards je kot edini preživeli partner leta 2010 za to delo prejel Nobelovo nagrado za medicino. Rojstvo je bilo zelo odmevno, kar so mnogi kritizirali. Vendar pa je Brownova sama branila svoje starše. "Moji starši niso imeli druge izbire, kot da to objavijo," je Louise povedala za Time. "Če ne, bi se našli ljudje, ki bi vprašali, zakaj je ne moremo videti? Kaj je narobe z njo?" Danes je sama pričevalka za postopek, ki ji je dal življenje, razume, kako pomembno je bilo za znanost njeno rojstvo. "Če bi bilo kaj narobe, bi bil to konec IVF," je dejala. Njena starša sta sicer kasneje s pomočjo IVF dobila še hčerko Natalie. Danes sta obe odrasli in imata svoje otroke, ki sta jih spočeli po naravni poti.
So pa bili številni prestrašeni ob vprašanju, kaj njeno rojstvo pomeni za človeštvo. Verske skupine so nasprotovale ideji o "igranju Boga" z razmnoževanjem v procesu, med katerim umrejo številni zarodki. Celo sekularni družbi se je zdela zamisel zaskrbljujoča. Časopisi in bralci so izpostavljali primer Aldousa Huxleyja Brave New World iz leta 1934, v katerem je naravno spolno razmnoževanje prepovedano in ljudi gojijo v laboratorijih po postopku, podobnem tistemu, ki se je zgodil, preden so zarodek položili v Lesleyjevo maternico. "Smo na spolzkem pobočju," je leta 1978 za Time povedal britanski genetik Robert J. Berry. "Zahodna družba je zgrajena okoli družine; kaj se zgodi z družino, ko ločiš spolnost od razmnoževanja?"
A IVF postopek je po njenem rojstvu pridobival na prepoznavnosti. V Sloveniji so se prvi otroci iz epruvete rodili le šest let pozneje kot Brown. Po podatkih Znanstvenega muzeja se je z IVF po vsem svetu rodilo približno 6 milijonov otrok. Še vedno pa divja razprava o tem, kdo bi moral imeti dostop do zdravljenja in kdo bi ga moral plačati. V Sloveniji šest postopkov krije ZZZS, v ZDA pa povprečni cikel stane 12.000 dolarjev! Da je še vedno prepoznavna po tem, kako je prišla na svet, Brownove ne moti: "Bila sem v supermarketu z možem in sinovoma in za seboj sem slišala korake. Bila je ženska in imela je 4-letnika - enako starega kot moj sin - in majhnega dojenčka v vozičku. Rekla je, da se je vedno želela zahvaliti moji mami in meni, ker brez naju nikoli ne bi imela teh dveh. To te spravi v solze." "Sem povprečna državljanka in medicinska senzacija," pravi. Kako je bila spočeta, je izvedela pri štirih letih. "Mama in oče sta se usedla in mi pokazala film, ki so ga posneli vladni uradniki o mojem rojstvu. Povedali so mi, da sta Steptoe in Edwards mami in očetu 'pomagala', da sta me imela. Seveda nisem popolnoma razumela, vendar sem Steptoeja in Edwardsa poznala kot prijazna človeka, saj sem ju občasno srečevala. Mislim, da je bila to dobra poteza mame in očeta, ki sta se za to odločila, ker ju je skrbelo, da bom v šoli deležna kakšnih opazk na to temo." Zadovoljna je, da danes večina postopek vidi v pozitivni luči: "Večina ljudi se zaveda, da je IVF prinesel srečo mnogim ljudem. Moja mama je prvotno odšla k zdravniku zaradi depresije - a v središču je bila njena nezmožnost zanositve. Danes lahko veliko več žensk dobi pomoč pri zanositvi in ko pogledajo zgodovino IVF, cenijo delo pionirjev. Z veseljem ohranjam spomin na mamo, očeta, Steptoeja in Edwardsa s svojo zgodbo."
Čeprav drži, da je postopek IVF danes široko sprejet, pa ima še vedno svoje nasprotnike. V ZDA želijo nekatere konservativne zvezne države z zakonodajo postopek omejiti do te mere, da ga klinike ne želijo izvajati. Gre za bitko, ki šele poteka, a v začetku leta je vrhovno sodišče Alabame razsodilo, da se zamrznjeni zarodki po državni zakonodaji štejejo za otroke, kar pomeni, da če zarodek ne preživi oploditve in vitro (IVF), bi bili ženska, njen zdravnik ali klinika za IVF lahko tarča kazenskega pregona. Skoraj nemudoma so klinike za IVF po vsej zvezni državi ustavile svoje zdravljenje zaradi strahu, da bi njihova prizadevanja, da bi staršem pomagali ustvariti ali povečati družino, veljala za nezakonita. Skrajni republikanci so celo poskušali prepovedati financiranje zdravnikov, klinik in zavarovalnic, ki vojaškemu osebju nudijo storitve IVF. "To so ljudje, ki so tvegali svoja življenja, da bi zaščitili naše svoboščine po vsem svetu. Nekateri od njih celo trpijo zaradi neplodnosti zaradi izpostavljenosti, do katere je prišlo med službovanjem," je opozorila kongresnica Susie Lee, ki je tudi svoja dva otroka dobila s pomočjo IVF. "Neplodnost je bolezen in IVF je zdravljenje. In ni zdravljenja, ki je bolj za življenje kot IVF. Milijoni staršev po vsem svetu so ga uporabili za rast svoje družine. In vendar ko so republikanci v kongresu imeli priložnost zaščititi IVF na nacionalni ravni, so ta prizadevanja zavrnili."
Mitovi in resnice o IVF
Kljub temu, da je od prvega IVF postopka minilo že veliko let, pa to ne pomeni, da s postopkom še vedno niso povezani številni miti. Strokovnjaki se vedno znova trudijo, da bi jih razbili.
Mit: Za neplodnost je kriva ženska.Resnica: Neplodnost ni nikogaršnja krivda. Lahko je posledica zdravstvenih težav pri partnerju ali partnerki ali včasih pri obeh. V mnogih primerih je tudi nerazložljiva. Približno pri tretjini parov je vzrok pri ženski, pri tretjini pri moškem, pri tretjini pa pri obeh. Pri okoli 10-15 odstotkih parov pa z znanimi diagnostičnimi postopki vzroka ne znamo ugotoviti.
Mit: IVF zagotavlja nosečnost.Resnica: Oploditev in vitro (IVF) je izjemno učinkovito zdravljenje neplodnosti, vendar ne zagotavlja nosečnosti. Stopnje uspešnosti IVF se razlikujejo glede na več dejavnikov, kot so starost, razlog za nezanositev in kakovost zarodkov. Čeprav lahko IVF znatno poveča možnosti zanositve, lahko nekateri pari potrebujejo več poskusov, da dosežejo uspešno nosečnost, nekaterim to ne uspe nikoli. "Uspešnost IVF je močno povezana s starostjo ženske. Giblje se nekje od 25 do 30 odstotkov na ciklus pri mladih, po 40. letu pa je uspešnost manj kot 10 odstotkov," pojasnjujejo strokovnjaki.
Mit: Dojenčki, rojeni z IVF, imajo zdravstvene in razvojne težave.Resnica: Ni dokazov, da imajo dojenčki, rojeni z IVF, večjo stopnjo razvojnih težav/zaostankov ali telesnih težav, ki prispevajo k zdravstvenim težavam. Zdravstvena tveganja pri otrocih z IVF so le podobna tistim, ki so rojeni z naravno zanositvijo.
Mit: IVF je samo za ženske.Resnica: IVF je tehnika, pri kateri se žensko jajčece in moška sperma zbereta in pripravita za oploditev v laboratoriju. Uporablja se tudi za zdravljenje moške neplodnosti. ICSI-IVF se lahko uporablja na primer v primerih hude moške neplodnosti. Vključuje izbiro enega samega zdravega spermija in njegovo neposredno vbrizgavanje v žensko jajčece.
Mit: IVF pomeni dvojčke.Resnica: Možnost večplodne nosečnosti je večja, zaradi prenosa več kot enega zarodka, vendar v praksi prenašamo enega ali dva zarodka, da bi dosegli zdravo, enoplodno nosečnost.
Statistika in prihodnost OBMP v Sloveniji
V Evropi ima približno 15 odstotkov parov težave z načrtovanjem družine, torej vsaj eden od šestih. Težav z neplodnostjo v prihodnje ne bo manj. Neplodnost je sicer bolezen reproduktivnih organov, vendar se izraža v različnih oblikah. Le nekaj je takšnih oblik bolezni, ko spontano spočetje zagotovo ni mogoče. Večina drugih pa so le različne oblike zmanjšane plodnosti, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali lahko pričakujemo zanositev v načrtovanem obdobju. Verjetnost zanositve z OBMP v enem ciklu je vedno večja, kot je verjetnost naravnega spočetja v enem menstrualnem ciklusu v vsakem življenjskem obdobju ženske.
Pogosto se poslužujemo metod OBMP, ko se že izteka najprimernejše obdobje za rojevanje. Ker se je v zadnjih desetletjih pomembno spremenil položaj žensk, njihovo uveljavljanje v poklicu in možnosti za ustvarjanje družine, se odločitev za prvo nosečnost pogosto pomika v pozno reproduktivno obdobje, ko je verjetnost za zanositev pomembno zmanjšana. Zato čedalje več parov išče pomoč v OBMP.
V Sloveniji je bila v obdobju začetkov OBMP leta 1984 edini razlog za postopek oploditve zunaj telesa okvara jajcevodov ali stanje po njihovi odstranitvi. Šele veliko pozneje se je med razloge za OBMP vključila tudi moška neplodnost. Metoda ICSI (vbrizgavanje oziroma prenos semenčice v jajčno celico) je v Sloveniji doživela svoj razvoj. Danes je manj znano, da je bil Maribor eno prvih centrov na svetu, kjer so uspešno uporabili metode ICSI in TESE (uporaba semenčice, pridobljene s punkcijo moda). Danes se metoda ICSI uporablja v 60 do 70 odstotkih vseh postopkov OBMP. Problem zdravljenja neplodnosti neznanega vzroka je še dodatno premaknil starostno mejo za zdravljenje. In če je bila na začetku povprečna starost porodnic ob prvem porodu 24 let, ta danes presega 30 let. Področje OBMP je posebej pod pritiskom parov, ki zmotno menijo, da medicina zmore vse in da leta niso ovira za spočetje. Temu delno prispevajo mediji z objavo novic o uspešnih nosečnostih v poznih 40. letih, ne da bi omenili, da gre v teh primerih večinoma za nosečnost z darovanimi celicami.
Po dostopnosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in številu tako spočetih otrok je Slovenija med vodilnimi v Evropi, vendar jo kljub uspešni praksi čaka še kar nekaj dela na področju zagotavljanja mehanizmov nadzora kakovosti centrov, zajamčenjem dostopa do rezultatov zdravljenja pacientom in organizacijo mednarodnega sistema izobraževanja strokovnjakov.
Darovanje celic in socialno zamrzovanje jajčnih celic
Kar zadeva darovanje celic, se razmere v Sloveniji žal niso bistveno spremenile in se tudi ne pričakujejo večje spremembe, kar odraža omejitve, ki jih predvideva naša zakonodaja. Zato veliko parov iz Slovenije išče pomoč v tujini. Občasne kampanje imajo le navidezno uspešnost, namen pa je dajanje vtisa, da se bodo razmere spremenile na bolje.
Shranjevanje jajčnih celic v obdobju, ko je ženska najbolj rodna, za kasnejše obdobje, ko se odloči za zanositev, nima veliko opraviti z zdravljenjem neplodnosti. Zato se razlog za takšno zamrzovanje in hranjenje jajčnih celic za kasnejše obdobje imenuje socialni razlog. Razlog takšnemu postopku leži v dejstvu, da je pri starosti ženske od 20 let okoli 90 odstotkov njenih jajčec genetsko v redu. Pri starosti od 40 let je takšnih samo še 10 odstotkov jajčnih celic in je zato verjetnost zanositve po naravni poti ali z OBMP zelo zmanjšana. Te možnosti slovenska zakonodaja trenutno ne omogoča.
Zaključek
Pot do starševstva je lahko zahtevna in polna izzivov, vendar sodobna medicina ponuja vse več možnosti za pomoč parom, ki se soočajo s težavami pri zanositvi. Celovita diagnostika, razumevanje vzrokov neplodnosti ter sodobni postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo predstavljajo ključne korake na tej poti. Z znanjem, podporo in pravočasnim ukrepanjem se lahko povečajo možnosti za uresničitev sanj o lastnem otroku.