Izcedek iz nosu, medicinsko znan kot rinoreja, je pogosto stanje, za katerega je značilno prekomerno nastajanje sluzi v nosnih prehodih. Čeprav je pogosto začasna nadloga, je lahko znak osnovne bolezni, od blagega prehlada do resnejših težav, kot so alergije ali okužbe sinusov. Izcedek iz nosu je najznačilnejši simptom stanja, ki ga strokovno imenujemo rinitis. Rinitis je vnetje sluznice v nosni votlini, ki praviloma zajame tudi sluznico obnosnih votlin in žrela. Poleg nosnega izcedka se lahko pojavi tudi zamašenost nosu. Izcedek in zamašenost sta najpogostejša simptoma rinitisa. Drugi mogoči simptomi so še obrazna bolečina (občutek tiščanja v predelu obnosnih votlin) in poslabšanje ali izguba voha, pri otrocih tudi kašelj. Simptomi lahko motijo spanec, povzročajo razdražljivost in utrujenost.
Razumevanje rinitisa: Vnetje nosne sluznice
Rinitis je vnetje nosne sluznice, ki lahko povzroči širok spekter simptomov, vključno z izcedkom iz nosu in zamašenostjo. Akutni rinitis je pogosto posledica virusnih okužb, kot je navaden prehlad. Simptomi se običajno pojavijo že prvi dan ali najkasneje do tretjega dne po okužbi. Začetek prehlada pogosto zaznamuje praskanje ali bolečina v žrelu, ki ji sledita kihanje in izcedek iz nosu. Na začetku je izcedek bister, sčasoma pa postane gnojen (rumeno do zeleno obarvan) in manj obilen, čemur sledi zamašenost nosu. Pri mlajših otrocih se lahko pojavi vročina, starejši otroci in odrasli pa pogosto občutijo le slabo počutje, rahlo povišano telesno temperaturo in bolečine v mišicah. Suhi kašelj, ki se pojavi v 20 odstotkih primerov, se razvije po treh ali štirih dneh in kmalu preide v kašelj z izmečkom, ki večinoma izzveni v nekaj dneh. Suhi kašelj po virusni okužbi lahko traja tudi do osem tednov.
Kronični rinitis ima lahko alergijske ali nealergijske vzroke. Alergijski rinitis je značilen po vodenem izcedku iz nosu, draženju in srbenju nosu ter kihanju, pogosto se pojavi tudi zamašenost nosu. Pogosti so tudi očesni simptomi, kot so rdečina, srbenje in občutek peska v očeh. Rinitis se lahko pojavi v posameznem življenjskem obdobju, na primer v starosti, ko ga opredelimo kot senilni rinitis, za katerega je značilen predvsem voden izcedek. Včasih je posledica hormonskih sprememb, na primer v nosečnosti.
Izcedek iz nosu je lahko posledica delovanja različnih snovi, kot so dražljivci na delovnem mestu, vroča ali začinjena hrana, lahko pa ga sprožijo tudi nekatera zdravila. Posebej je pomembno izpostaviti rinitis, predvsem v obliki zamašenosti nosu, ki je lahko posledica nepravilne (predolge) uporabe zdravil - lokalnih dekongestivov v obliki kapljic za nos ali nosnih pršil. Kadar posameznik uporablja tovrstna zdravila dlje časa, prihaja do pomanjkanja kisika v sluznici, zaradi česar se ta še bolj odebeli. Učinek dekongestiva je vse šibkejši in krajši, zato je potrebno čedalje pogostejše odmerjanje za dosego prehodnosti nosu. V nosni sluznici pride do strukturnih sprememb, predvsem do izgube najtanjših dlačic - migetalk, ki skrbijo za čiščenje nosne sluznice, in drugih sprememb, ki trajno odebelijo nosno sluznico. Uporabnik to zazna kot trajno zamašenost nosu, ki jo za kratek čas olajša le odmerek zdravila. Brez zdravila praktično več ne more dihati skozi nos. Tako se ujame v začarani krog stalne uporabe zdravila, ki je hkrati vzrok in rešitev težav.
Vloga nosu v telesu in spremembe izcedka
Jure Urbančič, dr. med., specialist otorinolaringolog, pojasnjuje, da je nos del našega filtra za delce, ki jih vdihavamo. Zaradi tega ima posebno anatomsko obliko, ki je precej bolj zapletena, kot je navaden zračnik na prezračevalnem sistemu. Delci, ki so v zraku, se v odvisnosti od velikosti in toka zraka nalagajo na določene dele dihalnih poti, tam jih prestreže sluz, kjer se nabirajo. V sluzi so encimi, soli, glikoproteini, mucini, imunoglobulini, dodajmo še virusne delce, bakterije, morda glive, prašne delce. Pri zdravi osebi je razmerje sestavin in hitrost čiščenja taka, da praviloma ne bi smeli opaziti posebnosti (obarvanja, zastajanja, smradu …). Pri spremenjenih razmerah, kot so vnetje, anatomske spremembe po na primer večjih posegih v nosu, pa se število organskih elementov poveča (vnetne celice, bakterije, virusi, ostanki propadlih celic, drugačna sestava mukusa, zastal mukus zaradi slabšega delovanja cilij ali prevelike količine sluzi).
Med prehladom se spreminja tudi izcedek iz nosu. Za tiste najbolj radovedne je Jure Urbančič zelo slikovito orisal, da si lahko predstavljamo, da je nos tudi del našega filtra za delce, ki jih vdihavamo. Delci, ki so v zraku, se v odvisnosti od velikosti in toka zraka nalagajo na določene dele dihalnih poti, tam jih prestreže sluz, kjer se nabirajo. V sluzi so encimi, soli, glikoproteini, mucini, imunoglobulini, dodajmo še virusne delce, bakterije, morda glive, prašne delce. Pri zdravi osebi je razmerje sestavin in hitrost čiščenja taka, da praviloma ne bi smeli opaziti posebnosti (obarvanja, zastajanja, smradu …). Pri spremenjenih razmerah, kot so vnetje, anatomske spremembe po na primer večjih posegih v nosu, pa se število organskih elementov poveča (vnetne celice, bakterije, virusi, ostanki propadlih celic, drugačna sestava mukusa, zastal mukus zaradi slabšega delovanja cilij ali prevelike količine sluzi).
Rumen ali rumeno-zelen izcedek iz nosu je pogost pojav. Rumenozelena sluz je običajno znak, da se telo bori z nekakšno okužbo, najpogosteje z okužbo sinusov. Različne barve izločka lahko nakazujejo več stanj, vendar največkrat samo po barvi izločka ni mogoče ločiti bakterijske okužbe od virusne. Sluz iz nosu je tekoča, spolzka snov, ki prekriva sluznico dihalnih poti. Čeprav je sestavljena iz več spojin, ime sluz izvira iz njene glavne sestavine, mucina, glikoproteina, ki ga najdemo v več viskoznih raztopinah v telesu, vključno s slino in želodčnimi sokovi. Sluz je pomemben del dihalnega sistema, ki pomaga ohranjati zdravje, vključno z ohranjanjem vlage v sinusih in mazanjem dihalnih poti, preprečuje prahu in drugim škodljivim delcem vstop v dihala ter pomaga pri boju proti okužbam, ki lahko povzročijo vnetje in bolezni.
Med okužbo se bele krvničke borijo proti vnetju. Med tem bojem proizvajajo koncentrirane encime, ki dajejo izločkom iz nosu drugačno barvo. Običajno je rezultat svetlo zelen ali rumen izcedek iz nosu. Rumeno-zelena barva nosnih izločkov pravzaprav izvira iz mrtvih belih krvničk, ki so opravile svojo vlogo v boju proti virusom, bakterijam, glivicam ali drugim vsiljivcem, ki povzročajo bolezni. Če je izloček zelen, je to jasen znak, da se telo še bolj bori, zato skrbno spremljajte svoje počutje, da boste pravočasno poiskali zdravniško pomoč.
Vzroki za rumeni izcedek iz nosu:
- Virusna okužba: rumeni izcedek je pogosto znak virusne okužbe; bele krvničke, proizvedene za boj proti boleznim, bodo spremenile barvo izločkov zaradi sproščanja vnetnih snovi med imunskim odzivom. Virusna okužba bo verjetno izzvenela sama od sebe v enem tednu, medtem ko lahko bakterijska okužba traja nekoliko dlje.
- Sinusitis: vnetje sinusov lahko povzroči rumeno ali zeleno sluz; pojavi se, ko se sinusne votline zamašijo ali okužijo, kar povzroči čezmerno nastajanje sluzi; ujeta sluz lahko spremeni barvo, ko se zadržuje v sinusnih prehodih.
- Okužbe dihal: pri boleznih, kot sta bronhitis ali pljučnica, lahko vnetje bronhijev ali pljuč povzroči povečano nastajanje sluzi. Prisotnost vnetnih celic in beljakovin v sluzi lahko daje tudi rumen ali zelenkast odtenek.
- Cistična fibroza: pri bolnikih s cistično fibrozo se običajno pojavi nenormalno nastajanje izločkov. Vpliva na beljakovino, ki je odgovorna za uravnavanje pretoka soli in vode v celice in iz njih, kar lahko povzroči gosto, lepljivo sluz v dihalnih poteh, če beljakovina ne deluje pravilno.
- Alergije: alergijske reakcije na alergene v zraku, kot so cvetni prah, pršice ali dlaka hišnih ljubljenčkov, lahko povzročijo povečano nastajanje sluzi in povzročijo, da izločki postanejo rumeni ali zelenkasti.
Čeprav je izloček koristen za telo, zaradi svojih lastnosti ni manj neprijeten v situacijah, ko se prekomerno kopiči. Če rumenozelen izcedek ne izgine v 10 dneh, je čas, da poiščete zdravniško pomoč, še posebej, če se rumen izcedek iz nosu pojavi pri otrocih. Zdravljenje rumene ali zelene sluzi je odvisno od osnovnega vzroka. Če je izcedek posledica bakterijske okužbe, se lahko predpišejo antibiotiki za boj proti okužbi v primerih, kot so: okužba traja več kot 10 dni ali če se poslabša po enem tednu, izcedek je gost in enakomerno bel (izgleda kot gnoj), prisotna visoka temperatura, ki se ne izboljša, obstajajo resni simptomi, ki se ne odzivajo na običajna zdravila za sinuse in prehlad brez recepta.
Sinusitis: Vnetje obnosnih votlin
Vnetje sinusov ali sinuzitis je sila pogosto stanje, pri katerem se sluznica sinusov vname. Običajno je vnetje v tem predelu posledica virusne okužbe in se pogosto izboljša v dveh ali treh tednih. Sinusi so votla področja v kosteh čela, lic in predela med očmi. Proizvajajo sluz, ki vzdržuje raven vlage v nosu, kar pa med drugim pomaga zagotoviti zaščito pred onesnaževalci, prahom in pred morebitnim nastankom alergij. Zdravi sinusi so napolnjeni z zrakom. Sinuzitis je okužba ali vnetje sinusov, z zrakom napolnjenih obnosnih votlin v obraznih kosteh. Je ena najbolj pogostih zdravstvenih težav.
Sinuzitis se pojavi, kadar se sluznica obnosnih votlin vname; daleč najpogostejši vzrok tega je zamašitev ustij. Če okužba ne mine, telo pošlje svoje obrambne celice, da bi uničile bakterije. Žal pa lahko te dobronamerne branilke same precej poškodujejo sluznico v sinusih. Okvarijo lahko čilije, dlakaste tvorbe, ki pomagajo odstranjevati tuje snovi. Brazgotine, ki nastanejo zaradi celičnih spopadov, pa lahko dražijo. Ti ovirajo dihanje in odpirajo vrata drugim težavam. Skoraj vedno se bakterije napadalke razširijo v sosednje sinuse in jih naselijo. Najpogostejši vzrok zapore ustij je virusna okužba zgornjih dihal, npr. prehlad ali gripa. Te bolezni povečajo izločanje v nosnih prehodih, izzovejo otekanje stene sinusov in povzročijo nepravilno delovanje čilijev. Alergijske reakcije imajo enak učinek. V nekaterih primerih se ustja zamašijo zaradi neobičajnih anatomskih okoliščin, npr. nosni polipi, ukrivljen nosni pretin, tujki ali tumorji. Dovzetnost za sinuzitis lahko ustvarijo nekatere bolezni, med njimi sladkorna bolezen in okužba s HIV (virusom aidsa). Verjetnost sinuzitisa je nadpovprečna pri ljudeh z nenormalno sluzjo in okrnjenim delovanjem čilijev, npr. pri bolnikih s cistično fibrozo.
Običajno sluz, ki nastaja v njih, ujame delce in odteka skozi majhne odprtine. Če se te zamašijo, tuje snovi ne morejo ven. Vnetje sinusov se pojavlja v več kot samo eni obliki:
- Akutni sinusitis: Ta vrsta sinuzitisa traja najkrajši čas, lahko pa traja do štiri tedne. Simptomi virusne okužbe, ki jo povzroči prehlad, lahko običajno trajajo do 10 dni.
- Subakutni sinusitis: Simptomi subakutnega sinuzitisa lahko trajajo do 12 tednov.
- Kronični sinusitis: Simptomi kroničnega sinuzitisa trajajo ponavadi več kot 12 tednov. Simptomi kroničnega sinuzitisa so pogosto manj resni kot simptomi akutnega sinuzitisa, vročina pa je redka.
Če imate kronični sinuzitis, vas lahko zdravnik napoti na slikovne preiskave za pregled sinusov in nosnih prehodov. Nosna endoskopija: zdravnik lahko uporabi tudi fibroskop, ki je osvetljena cev, ki se vstavi skozi vaš nos, da neposredno vizualizira notranjost vaših nosnih prehodov in sinusov. Zdravnik lahko med tem postopkom pridobi vzorec za testiranje kulture.
Cilj večine zdravljenj je odprtje sinusov in obnovitev pravilnega odtekanja iz njih. Klice, ki najpogosteje napadejo sinuse, so tiste, ki pogosto naseljujejo nos in žrelo - Streptococcus pneumoniae in Hemophilus influenzae. Ti povzročitelji se ponavadi odzovejo na preizkušene antibiotike, kot sta ampicilin in amoksicilin. Ker pa so nekateri sevi H.influenzae postali odporni za amoksicilin, zdravniki včasih predpišejo druga zdravila, npr. sulfametoksazol in trimetoprim, cefaklor ali amoksicilin in klavulanat. Zdravljenje akutne bolezni ponavadi traja od 7 do 14 dni, kroničnih ali ponavljajočih se primerov pa od 2 do 3 tedne. Poleg antibiotikov nekateri zdravniki predpišejo tudi vdihavanje steroidov, npr. beklometazona ali triamcinolona za zmanjšanje vnetja in odprtje sinusov, da se lahko praznijo. Tudi dekongestivi zmanjšajo oteklost in pripomorejo k odprtju sinusov. Običajno jih predpišejo v pršilu (npr. dekongestivi). Zdravila z gvajfenezinom razgradijo gosto, strjeno sluz, vendar na splošno niso preveč učinkovita. Antihistaminikov pri sinuzitisu ponavadi ne predpisujejo, ker zgoščajo sluz in tako otežujejo njeno odtekanje iz zamašenih sinusov. Ko vnetje sinusov postane kronično in se drugi načini zdravljenja izjalovijo, zdravniki običajno svetujejo izpiranje sinusov ali operacijo. Običajni prehlad napreduje, doseže vrhunec in nato postopoma popusti. Traja od nekaj dni do tedna. Vnetje sinusov se ponavadi razvije zaradi prehlada. Vnetje nosu, ki ga povzročijo dražeči delci, je znano kot nosna alergija (pogosti vzrok so predvsem pršice in cvetni prah).
Sinusi nosu
Kirurško zdravljenje in okrevanje po posegih v nosu
Če za zdravljenje kroničnega rinosinuzitisa zdravila ne zadoščajo, je potrebno operativno zdravljenje. Operacija je sicer namenjena izboljšanju bolezni, vendar se pri posegu lahko poškoduje sluznica, moteno je lahko tudi delovanje migetalk. Med celjenjem lahko pride do vnetja, zastajanja sluzi in nastanka krast, kar še dodatno otežuje prehodnost nosu. »K uspešnosti operativnega posega pripomoreta hitro celjenje vnete in poškodovane nosne sluznice ter obnavljanje migetalk, ki čistijo sluz,« poudarja asist. dr. Tanja Soklič Košak, dr. med., specialistka za ušesa, nos in grlo s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v UKC Ljubljana.
Dekspantenol se že desetletja uporablja za nego in zaščito kože, zdaj pa tudi kot pomembna sestavina v nosnem pršilu. Je oblika pantotenske kisline (vitamina B5), ki pospešuje celjenje ran, dokazano zmanjšuje vnetje in draženje nosne sluznice ter vlaži nosno sluznico. Med bolniki po operaciji nosu je bila izvedena klinična raziskava, v kateri je bilo dokazano, da Septanazal pripomore k zmanjšanju nabreklosti sluznice in okrepi učinek ksilometazolina, ki je glavna sestavina pršila za odmašitev nosu. Dodatek dekspantenola v pršilu pospeši celjenje nosne sluznice in pomaga omiliti tudi druge znake in simptome, kot so krvavitve iz nosu, kihanje, izcedek iz nosu, draženje v nosu ter rdečina v nosu ali ob vhodu vanj. Zdravljenje z nosnim pršilom, ki vsebuje ksilometazolin in dekspantenol, izboljša kakovost življenja in spanje. Kot pove asist. dr. Tanja Soklič Košak, sta se ob uporabi Septanazala bistveno zmanjšala tako moteč gost kot tudi voden izcedek, kar kaže na hitrejše in boljše celjenje nosne sluznice po operativnem posegu.
Kadar imamo težave zaradi zamašenega nosu in izcedka iz njega ali pa okrevamo po operativnem posegu v nosu, potrebujemo hitro pomoč, ki je nežna do nosne sluznice. Kombinirano pršilo Septanazal vsebuje učinkovini, ki zagotavljata dvojno delovanje. S ksilometazolinom in dekspantenolom nos odmaši že v prvih minutah po uporabi in pospeši celjenje poškodovane nosne sluznice.
Septoplastika je poseg, pri katerem odstranimo deformacije nosnega pretina in ga poravnamo. S tem zagotovimo boljšo prehodnost nosu in s tem prezračevanje obnosnih votlin in zgornjega dela žrela. Dihanje skozi nos je pomembno, saj zagotavlja ovlažitev in segretje vdihanega zraka. Kadar dihamo skozi nos, so usta zaprta, kar jezik drži v pravilnem položaju in preprečuje pomik nazaj, kar lahko povzroča zapore dihanja. Zaradi posebnih refleksov je takšno dihanje tudi globje in zato bolj učinkovito. Poseg, ki s pripravo traja približno eno uro, izvajamo v lokalni ali splošni (popolni) anesteziji. Po pripravi operativnega polja se napravi pristop skozi približno 1 cm velik rez v eni od nosnic, ki navzven ni viden. Po odstranitvi odvečnih delov in preoblikovanju ostanka hrustanca, rano zašijemo z resorbilnimi šivi, ki v nekaj tednih sami odpadejo. Izjemoma, ob izdatnejši krvavitvi, nosnici za približno en dan zamašimo s tamponi. Nekaj ur po posegu bolnik ostane v sobi za opazovanje, nato pa se, praviloma s spremstvom, lahko odpravi domov. Po posegu na zunanjem nosu ni videti sprememb, okoli oči ni modric. Zaradi poseganja v nosno sluznico sta lahko še nekaj tednov prisotna oteklina nosne sluznice, izcedek iz nosu in rahle bolečine v predelu spodnjega dela nosu. V tem obdobju mora bolnik nosnici čistiti s fiziološko raztopino, prvih nekaj dni tudi z antibiotičnimi kapljicami, nosu pa ne sme na silo izpihovati. Zapleti so redki in praviloma blagi. Najpogostejši je hematom nosnega pretina - kri, ki se nabere pod sluznico in se kaže z izrazito zamašenostjo ene od nosnic, kasneje pa se lahko pridružijo tudi bolečine ali povišana telesna temperatura. Nabrano kri je potrebno s kratkim posegom v lokalni anesteziji odstraniti in to nosnico za dan ali dva zamašiti. Zelo redko lahko na mestu poškodbe sluznice nastanejo brazgotine, ki jih je potrebno kasneje v lokalni anesteziji razrešiti. Pred dogovorom za poseg je potrebno opraviti pregled v Ambulanti za otorinolaringologijo in po potrebi dodatne preiskave. Če poseg opravimo v splošni anesteziji, bolnika pred tem pregleda specialist anesteziolog, ki vas bo tudi povprašal o zdravilih, ki jih jemljete in morebitnih posegih, opravljenih v pretekosti.
Preventivni ukrepi in samozdravljenje
Samozdravljenje rinitisa je praviloma ustrezen pristop razen pri naslednjih simptomih, pri katerih samozdravljenje odsvetujemo. Če je prisoten kateri od naštetih simptomov, priporočamo obisk pri zdravniku. Pred uporabo natančno preberite navodilo!
Zdravstvene razmere, s katerimi smo se soočili v tem letu, so nam med drugim nagnala strah v kosti. Če kdo v naši bližini samo kihne, ga že postrani gledamo in podzavestno bežimo stran. Kaj šele če posameznik v naši bližini smrka. Asist. Jureta Urbančiča, dr. med., specialista otorinolaringologa, vodjo kliničnih ambulant Klinike za ORL in CFK v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, smo prosili za nekaj podrobnejših pojasnil o izcedku iz nosu.
O okužbi covid-19 šele sestavljamo zanesljive klinične slike. Sam izcedek iz nosu je pogost pri vseh boleznih zgornjih dihal in kot tak ni razlog za preplah. Morda dodatno opozorilo, da je ob pojavu izcedka smiselno še bolj natančno izvajati higieno kašlja in rok ter se nasploh obnašati varno in zmanjšati možnosti za prenos kateregakoli infektivnega agensa. Dogodki okoli nas vedno zahtevajo določeno mero prilagodljivosti. Navaden prehlad lahko dobimo precej podobno kot covid-19. Za prvega vsi zamahnemo z roko, za slednjega ne.
Pri preprečevanju okužbe z virusi pri nalezljivih boleznih, ki povzročajo okužbe dihal, je priporočljivo upoštevati vsakodnevne preventivne ukrepe. »Vsak izmed nas lahko zmanjša tveganje za okužbo in širjenje okužbe z izvajanjem ukrepov, kot so redno in temeljito umivanje rok z milom in vodo. V primeru, da voda in milo nista dostopna, si roke razkužimo z namenskim razkužilom za roke. Ne dotikamo se obraza z nečistimi oziroma neumitimi rokami. Izogibamo se tesnih stikov z ljudmi, ki kažejo znake nalezljive bolezni. Upoštevajmo varno razdaljo 1,5 metra. Upoštevajmo pravilno higieno kašlja (preden zakašljamo/kihnemo, si pokrijemo usta in nos s papirnatim robčkom ali zakašljamo/kihnemo v zgornji del rokava). Papirnat robček po vsaki uporabi odvržemo med odpadke in si nato umijemo roke z milom ter vodo. Če potrebujemo zdravila iz lekarne, za pomoč prosimo zdravega svojca ali drugo zdravo osebo. Če potrebujemo pomoč, prosimo družinske člane, prijatelje ali pomoč poiščemo v lokalni skupnosti. Upoštevamo ukrepe, namenjene omejevanju socialnih stikov. Poleg tega poskrbimo za higiensko ravnanje v gospodinjstvu, kar pomeni, da za čiščenje površin uporabljamo vodo in običajna čistilna sredstva. Večkrat očistimo površine, ki se jih pogosto dotikamo. Poskrbimo za redno zračenje zaprtih prostorov. Prostor prezračimo za pet do deset minut večkrat na dan.
Lahko kaj naredimo, da do izcedka iz nosu sploh ne pride? Jure Urbančič pravi, da nas je epidemija s covid-19 vsekakor naučila, da imamo poklice, kjer zaposleni prihajajo večkrat v stik z ljudmi, ki so prehlajeni. V takih primerih se moramo ustrezno samozaščititi. Enako velja za ljudi, ki so alergični. Gre za znano bolezen, z učinkovitimi zdravili, a vseeno ugotavljamo, da je preveč alergikov slabo zdravljenih. Ljudje s kroničnim rinosinuzitisom imajo lahko izcedek praktično ves čas.
Pri majhnih otrocih je zelo pomembno, da jih čim prej naučimo pravilne toalete nosu (izpihavanje vsake nosnice posebej pri zaprtih ustih), za hitrejše prebolevanje virusnih obolenj.