Druga svetovna vojna, ki je potekala med letoma 1939 in 1945, je pustila neizbrisen pečat v zgodovini človeštva, predvsem zaradi nepredstavljivih grozot, ki so se dogajale v koncentracijskih taboriščih. Ta taborišča, ki so predstavljala trn v peti oblasti, so bila namenjena predvsem političnim nasprotnikom, duševno bolnim, istospolno usmerjenim, Slovanom, Romom in Judom. Med številnimi taborišči, ki so zaznamovala to obdobje, izstopa taborišče Banjica v predmestju Beograda, znano tudi kot zbirno taborišče Dedinje ali »Konzentrationslager Serbien, Belgrad«.
Nastanek in namen taborišča Banjica
Odločitev za ustanovitev taborišča Banjica je padla junija 1941. Že pred tem so nemške in srbske kolaboracionistične oblasti razmišljale o uporabi obstoječih zgradb zapora na Adi Ciganliji za izolacijo politično neželenih posameznikov ali skupin. Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo pa je naloga prilagajanja zgradb nekdanjega 18. pehotnega polka jugoslovanske vojske in njihove priprave za sprejem zapornikov padla na Draga Jovanovića in beograjsko mestno upravo. Glavna stavba je bila obdana z bodečo žico, dodani so bili stražni stolpi in obzidje. Prve skupine zapornikov so v taborišče prispele 9. julija 1941, še preden so bile strukturne prilagoditve končane. To so bili komunistični partizani, ujeti v prvih dneh vstaje, ki se je začela 7. julija 1941.
V prvih mesecih je bilo taborišče pod nadzorom nemške vojaške uprave v Beogradu. Od februarja 1942 pa je prešlo pod poveljstvo višjega vodje SS in policije za območje vojaškega poveljnika okupiranih ozemelj v Srbiji, Augusta Meysznerja. Med poveljniki taborišča je najdlje to funkcijo opravljal častnik Gestapa Willy Friedrich, zadnji poveljnik pa je bil poročnik Becker.
Struktura in upravljanje taborišča
Taborišče Banjica je imelo, v primerjavi z drugimi taborišči v nemško zasedeni Srbiji, posebno strukturo. Medtem ko je poveljstvo ostalo v nemških rokah, so srbski sodelavci, preko uprave mesta Beograda in Ministrstva za notranje zadeve, neposredno nadzorovali tretjino taborišča. Skrb za varovanje taborišča je bila prav tako pod dvojno oblastjo: v določenem obdobju jo je zagotavljala policija vlade Milana Nedića, drugič pa jo je organizirala nemška Ordnungspolizei. Srbske kolaboracionistične oblasti so imele pooblastilo za aretacije in internacije na lastno pobudo, vendar ne za izpustitev zapornikov.
Zaporniki v taborišču Banjica
V taborišču Banjica je bilo v času njegovega štiriletnega obstoja verjetno zaprtih več kot 30.000 zapornikov, med njimi tudi neznano število Romov. Čeprav je natančno število zapornikov nemogoče ugotoviti, je znana usoda 23.637 oseb, ki jih je registrirala upravna enota taborišča.
V zgodnjem obdobju je bilo v taborišču interniranih tudi veliko Judov, skupno okoli 900. Med njimi so bili ljudje, ki so se skrivali ali pobegnili v tujino, nato pa so jih Nemci vrnili. Poleg njih in komunistov so bili med zaporniki tudi simpatizerji drugih predvojnih političnih strank, člani četniškega gibanja Draže Mihailovića, Romi, kmetje, ki niso izpolnili kvote oddaje žita oblastem, prostozidarji in »običajni kriminalci«. Zaporniki so bili razdeljeni v kategorije, najhujše ravnanje pa je bilo namenjeno komunistom in simpatizerjem osvobodilnega gibanja. Ti so bili tudi prvi izbrani za povračilne strelske akcije.
Prvi Romi so bili internirani sredi septembra 1941. Po spopadu partizanov s srbsko žandarmerijo v bližini vasi Meljak je srbska kolaboracionistična oblast obtožila Rome iz vasi, da so jim pomagali. Skupina 15 romskih moških je bila aretirana in poslana v Banjico, kjer so bili nekaj dni kasneje ustreljeni v okviru povračilnih ukrepov proti partizanom. V seznamu zapornikov taborišča Banjica je znanih 56 imen Romov. Vendar je težko ugotoviti skupno število Romov, ki so bili tam zaprti, in ali so bili aretirani zgolj kot simpatizerji partizanov ali kot posledica rasnega preganjanja, kot je znano v primeru internacij v taboriščih Topovske šupe in Sajmište.
Zločini in krutost v taborišču
Podatki o delovanju taborišča Banjica pričajo o izjemni krutosti in sistematičnem preganjanju. Zaporniki so bili podvrženi mučenju, lakoti in groznim življenjskim razmeram. Tisti, ki niso izpolnili norm dela ali so bili označeni kot politični sovražniki, so bili pogosto izpostavljeni povračilnim strelskim akcijam. Veliko zapornikov je umrlo zaradi izčrpanosti, bolezni ali neposrednih usmrtitev.
Po koncu vojne so bile zgradbe taborišča predane jugoslovanski nacionalni armadi, ki je tam odprla vojaško akademijo. V enem delu glavne stavbe je bil leta 1969 odprt muzej, posvečen taborišču, ki vključuje rekonstrukcijo ene od sob, v kateri so bili zaporniki. Muzej prikazuje brutalnost okupacijskega režima in počasti borce partizanskega gibanja.
Izgon Slovencev v nemška taborišča
Druga svetovna vojna ni prizanesla niti Slovencem. 20. oktobra 1941 je nemška okupacijska oblast izdala Razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju, s katerim je napovedala izgon prebivalstva iz obsavsko-obsoteljskega pasu v Nemčijo. Izgon se je začel 23. oktobra 1941 v vaseh občine Dobova. Izgnanci so morali v nekaj urah zapustiti svoje domove, s seboj so smeli vzeti le osebno prtljago. Nato so jih s tovornjaki odpeljali v zbirno taborišče na gradu Rajhenburg.
Po prihodu v taborišče so Nemci izgnance in njihovo imetje popisali. Vsak izgnanec je dobil identifikacijsko ploščico s številko in osebni dokument. Po nekajdnevnem čakanju v trapistovskih hlevih in lesenih barakah so jih z vlaki odpeljali v taborišča v različne nemške pokrajine, največ v Spodnjo Šlezijo in na Saško. Namestili so jih v več kot 300 delovnih taborišč, ki so bila v zapuščenih samostanih, graščinah in tovarniških barakah.
V Nemčiji so izgnance izrabljali kot poceni delovno silo. Večino so zaposlili v bližini taborišč kot poljedelske delavce ter delavce v tovarnah in rudnikih. Otroci so bili takoj poslani v vrtce, šoloobvezni otroci pa so začeli obiskovati šole po nemškem programu. Od 23. oktobra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišče ukinjeno, je bilo v Nemčijo izgnanih okoli 37.000 Slovencev. Približno 17.000 Slovencev pa je pred nasilnim izgonom pobegnilo čez mejo v italijansko okupacijsko cono in kraje, ki niso bili predvideni za izgon. Po končani vojni so se izgnanci vrnili v svoje izropane in opustošene domove.
Pričevanja preživelih
Zgodbe preživelih iz taborišča Banjica in izgnanskih taborišč so pretresljive. Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-45, je bila kot sedemletna deklica izgnana v nemška izgnanska taborišča, kjer je živela štiri leta. Njena izkušnja jo je zaznamovala za vse življenje. "Ne v prejšnji in ne v sedanji državi se ni nikoli govorilo o 20.000 slovenskih otrocih, ki smo bili mlajši od 10 let in izgnani v lagerje," pravi Žnidaršičeva. Poudarja, da so bili slovenski izgnanci materialno najbolj prizadeti, saj so bili izgnani celotne družine in vasi, njihovi domovi pa so bili uničeni.
Druga pričevanja, kot je tisto Ane Dukić, ki je bila štiri leta stara, ko so jo leta 1941 z družino izselili v Nemčijo, potrjujejo grozote, ki so jih doživeli. "Spomnim se domače hiše na Mostecu, ki smo jo morali zapustiti. Imela je lepa, pobarvana bruna. A ko smo se čez štiri leta vrnili, je bila povsem izropana, vse je bilo prazno, uničeno," pripoveduje Dukićeva.
Ivana Kampijut, ki je bila stara leto in pol, ko so njeno šestčlansko družino odpeljali v taborišče, opisuje, kako so se vrnili spomladi 1945, a niso mogli v svojo hišo, ker je bila popolnoma izropana, brez oken in vrat. Njena stara mama je umrla na Češkem na poti nazaj, ko jo je povozil vlak.
Te zgodbe pričajo o nepopisni bolečini, izgubi in trpljenju, ki so ga preživeli izgnanci in zaporniki taborišč. Njihova usoda je pomemben del zgodovine, ki ga ne smemo pozabiti.
Ko je bio upravnik logora na Banjica.
Razlika med koncentracijskimi in uničevalnimi taborišči
Pomembno je razlikovati med koncentracijskimi in uničevalnimi taborišči. Uničevalno taborišče (nemško Vernichtungslager) je podvrsta koncentracijskega taborišča, katerega glavni namen je bil izpolnitev genocida ali democida. Med letoma 1941 in 1942 je na zasedenih področjih na vzhodu začelo delovati sedem velikih uničevalnih taborišč. Njihov namen je bil »racionalizirati« vzhodnoevropska področja s pomočjo množičnih pobojev Judov in drugih »tujcev« ter potencialnih nasprotnikov režima.
Uničevalno taborišče se od navadnega koncentracijskega taborišča razlikuje po novosti, ki jo je prinesel nacionalsocializem: princip uničenja skozi delo, kjer zaporniki po več tednih umrejo zaradi prevelikega napora in slabih pogojev, ne velja več. Pri uničevalnem taborišču je cilj točno določen: takojšnje uničenje Judov s pomočjo strupenih plinov, neodvisno od starosti, spola ali sposobnosti za delo, ki bi bila primerna za delovno taborišče.
Tudi nekatera koncentracijska taborišča so razpolagala z manjšimi plinskimi celicami, kot npr. Mauthausen, Sachsenhausen, Ravensbrück, Neuengamme, Stutthof in Netzweiler-Struthof. Vendar te celice niso bile namenjene pobijanju Judov, ampak predvsem pobijanju tistih, ki niso več sposobni za delo, med katerimi so se seveda našli tudi judovski žrtve. Število zaplinjenih Judov v koncentracijskih taboriščih niti približno ne dosega števila žrtev v uničevalnih taboriščih. Brez takšnih taborišč holokavst ne bi bil uresničen v takšni meri, kot se je to zgodilo. V Belzecu, Sobiboru in Treblinki, kjer so izvajali akcijo Reinhardt, so žrtve v plinskih celicah pobijali s pomočjo izpušnih plinov bencinskega motorja (ogljikov monoksid).