Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Tako trdi 55. člen Ustave Republike Slovenije. Vendar pa je pot do te svoboščine, zlasti glede dostopa do splava, v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji, vsebovala številne pravne in družbene preobrate. Ta članek raziskuje zgodovinski razvoj pravice do splava v Jugoslaviji in njeno nadaljevanje v samostojni Sloveniji, pri čemer se osredotoča na pravne okvire, družbene razloge in posledice sprejetih odločitev, zlasti v kontekstu izključitve iz šole zaradi nosečnosti, ki je bila v Jugoslaviji bolj pogosta.
Zgodovina prepovedi in prve liberalizacije splava v Jugoslaviji
Pred vstopom v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 je bil pri vseh treh narodih splav prepovedan, za kršitev pa kaznovana tako nosečnica kot zdravnik. Kazenski zakonik Kraljevine SHS je leta 1929 nato dovolil opravljanje splavov v primeru ogroženega zdravja nosečnice. Za ostale splave je ženska lahko bila kaznovana do treh let zapora, a zakonik med drugim predlaga, da lahko nezakonsko mater, če je sama odpravila plod, oprostijo kakršne koli kazni. Kljub strogi prepovedi in potencialnim kaznim, se je v tem obdobju 32 odstotkov nosečnosti končalo s splavom. Njihov vzrok je bila večinoma revščina nosečnice oziroma njene družine. Feministka Angela Vode je, trdeč, da je »brezsrčno siliti matere, da rode otroke, če jih ne morejo preživljati,« v tridesetih letih pozivala k legalizaciji splava. To vprašanje je bilo tudi na tapeti komunistične zveze in raznih liberalnih ženskih organizacij, a pred drugo vojno ni prišlo do soglasja.
Povojna ureditev in legalizacija splava
Po drugi svetovni vojni se je oblast sprva lotila vprašanja, kako zmanjšati število nevarnejših ilegalnih splavov in posledično visoko umrljivost nosečnic. Zato je leta 1951 novi kazenski zakonik za ilegalne splave predpisoval kazni le še za medicinsko osebje. Podporniki zakonika so upali, da bo to prispevalo k temu, da bi nosečnice po nelegalnem splavu pogosteje odšle v bolnišnice. V prid nekaznovanju je bila vzpostavljena tudi ideja, da zakon zmanjšuje neenakopravnost med ženskami in moškimi.
Leta 1952 je Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu uvedla več razlogov za dovoljeni splav. Ta je po novem dovoljen zaradi zdravja nosečnice, v primeru posilstva, zapeljevanja ali krvoskrunstva. Uredba je prav tako dovoljevala splav, če se bo otrok rodil s hudimi mentalnimi ali telesnimi hibami. Splav je bil, če ga je odobrila zdravniška komisija, dovoljen v prvih treh mesecih nosečnosti. Kljub temu se je število splavov v 50. letih še vedno naraščalo. Oblast se je sprva posvečala promociji kontracepcije, a je bila njena uporabnost ljudem večinoma neznana. V nasprotju s splavom je bila kontracepcija nekaj novega in je bila pogosto sprejeta z nezaupanjem, kot nekaj nenaravnega, nezadostnega in nevarnega. K počasni popularizaciji je prispevalo izobraževanje. Država je izdajala brošure z naslovi »Materinstvo naj bo zavestno« in »Spočetje po tvoji volji«. Za dostopnost pa so skrbela slovenska podjetja, kot sta Lek in Sava. Vseeno je leta 1963 v anketi 44 odstotkov žensk kot svojo metodo kontracepcije navedlo coitus interruptus, diafragmo pa le 22 odstotkov.
Leta 1960 so se med upravičene razloge za splav uvrstile tudi socialne okoliščine, torej če bi porod ženski povzročil hude osebne, družinske ali materialne stiske. Večina prošenj je temeljila na socialnih razmerah, komisija pa je splav odobrila 98 odstotkom nosečnic. S to uvedbo se je zmanjšalo število splavov izven klinik in s tem smrtnost po teh neprofesionalnih splavih.
Ustavna pravica in nadaljnje opredelitve v Sloveniji
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je bila leta 1974 kot človekova pravica zapisana v novo zvezno ustavo. Jugoslavija je bila prva država na svetu, ki je to pravico kodificirala v svojo ustavo. Zakoni šestih republik, zapisani po ustavi, so pojasnili detajle uredbe iz leta 1962. Na primer, ženska ni potrebovala dovoljenja moža za splav, bolniška po splavu je bila plačana in splav je bil pokrit iz zdravstvenega zavarovanja. Slovenski zakon je odpravil tudi dotedanje pogoje za splav in ga dovolil na zahtevo nosečnice do desetega tedna, po desetem tednu pa s privolitvijo komisije. Ta zakon se je nato leta 1991 prekopiral v Ustavo Republike Slovenije in tam ostal.
Izključitev iz šole zaradi nosečnosti v Jugoslaviji in Sloveniji
Vprašanje izključitve mladoletnikov iz šolskega sistema je ločeno od pravice do splava, vendar pa se pogosto pojavljajo podobna načela glede varstva otrokovih pravic. V času obstoja Socialistične federativne republike Jugoslavije in kasneje v samostojni Sloveniji so bili sprejeti pravni akti, ki so se dotikali teh vprašanj. Splošno načelo je bilo, da izključitev iz šole predstavlja skrajni ukrep, ki ga je mogoče izreči le v primeru izjemno hudih kršitev šolskega reda in discipline, ko drugi vzgojni ukrepi niso več učinkoviti. Bistveno je bilo, da je moral biti postopek izključitve transparenten, da je imel učenec pravico do zagovora in da je morala biti odločitev ustrezno obrazložena.
V Jugoslaviji je bila nosečnost pri mladoletnih dijakinjah pogosto razlog za izključitev iz šole, saj je družba še vedno močno temeljila na tradicionalnih moralnih normah. Čeprav ni obstajal specifičen zakon, ki bi eksplicitno dovoljeval ali prepovedoval izključitev zaradi nosečnosti, so šole pogosto uporabljale določbe o kršenju discipline ali neizpolnjevanju šolskih obveznosti kot utemeljitev za takšne ukrepe. V mnogih primerih je bila izključitev posledica pritiska družbe in staršev, ki so želeli prikriti ali omiliti "sramoto" nosečnosti mladoletnice.
V samostojni Sloveniji se je odnos do nosečnosti mladoletnih dijakinj postopoma spreminjal. Sodna praksa je začela poudarjati pravico do izobraževanja kot temeljne človekove pravice, ki je ne gre omejevati zgolj zaradi nosečnosti. V primeru sodišča, ki je odločilo, da je bila izključitev 15-letnega dijaka prvega letnika srednje šole nezakonita, čeprav je bila šola ravnala na podlagi anonimne prijave o domnevni grožnji z napadom, je sodišče presodilo, da sama skica ni predstavljala objektivno nevarno dejanje. Pomembno je bilo tudi dejstvo, da pri hišni preiskavi niso bili najdeni nikakršni znaki, ki bi potrjevali resnost grožnje. Ta primer, čeprav neposredno ne obravnava nosečnosti, ilustrira trend sodišč k bolj analitičnemu in manj represivnemu pristopu pri presojanju disciplinskih ukrepov v šolah, kar se lahko posredno odraža tudi na obravnavo nosečih dijakinj.
Primerjava z jugoslovansko prakso kaže na podobna načela varstva pravic mladoletnikov, čeprav so se specifični predpisi lahko razlikovali. Osnovni cilj je bil vedno zagotoviti, da so disciplinski ukrepi sorazmerni z naravo kršitve in da se spoštujejo temeljne pravice učencev. Sodišče je v primeru izključitve dijaka igralo ključno vlogo pri zagotavljanju, da so te pravice spoštovane, in da se odločitve sprejemajo na podlagi objektivnih dejstev in ne zgolj na podlagi domnev ali strahu.
Odgovornost staršev in družbe pri varstvu mladoletnikov
Tako v kazenskem postopku kot pri vprašanju izključitve iz šole se odraža širše družbeno zavedanje o odgovornosti ne le posameznika, temveč tudi staršev in celotne družbe pri varovanju mladoletnikov. Medtem ko kazenski zakonik sankcionira kršitve, ki posegajo v pravice mladoletnikov, pa so starši primarno odgovorni za vzgojo in varovanje svojih otrok. Vendar pa je tudi družba dolžna ustvariti pogoje, ki omogočajo varno in zdravo odraščanje.
Razprava o zakonu o varstvu javnega reda in miru, ki je vključevala tudi določbe o varstvu mladoletnikov v gostinskih obratih in na prireditvah, je pokazala, da obstajajo različna stališča glede tega, kje naj poteka meja med zaščito mladoletnikov in njihovo svobodo. Nekateri poslanci so izražali pomisleke glede prekomernega paternalizma države, ki bi naj prevzemala naloge, ki primarno pripadajo staršem. Drugi pa so poudarjali nujnost zakonskih ukrepov za preprečevanje destruktivnega početja mladih. Ta razprava odraža kompleksnost iskanja pravih rešitev za uravnoteženo varstvo mladoletnikov v različnih vidikih njihovega življenja.
V končni fazi je varstvo mladoletnikov odvisno od sodelovanja vseh deležnikov: staršev, šol, pravosodnih organov in družbe kot celote.
Infodrom: Kakšne so pravice otrok?
tags: #izkljucitev #iz #sole #zaradi #nosecnosti #v