Odločitev za prekinitev nosečnosti je ena najtežjih, s katerimi se lahko sooči ženska. Je odločitev, ki pogosto zaznamuje celotno življenje, ne glede na okoliščine, ki so do nje vodile. V tem članku zbiramo resnične osebne zgodbe mater, očetov ali drugih, ki jih je zaznamovala odločitev bodisi za splav bodisi za življenje. Te zgodbe ponujajo vpogled v kompleksnost čustvenih, psiholoških in včasih tudi fizičnih posledic, ki spremljajo to odločitev. Izkušnje so različne, od občutkov olajšanja do globoke žalosti, krivde in obžalovanja, ki lahko trajajo vse življenje.
Nenadna nosečnost v najstniških letih
Ena od zgodb pripoveduje o dekletu, ki je pri sedemnajstih letih izvedela za svojo nosečnost. S fantom sta bila skupaj že približno leto dni. Novica jo je povsem blokirala, ni se želela pogovarjati o nosečnosti in je v trenutku pomislila le na splav. "Povsem avtomatično sem šla v to," opisuje. "Zdelo se mi je, da se mi je zgodila katastrofa." Manjkalo ji je le še leto dni do konca srednje šole, saj je ponavljala prvi letnik. Čeprav je imela otroke vedno rada in si jih ni znala predstavljati, da jih ne bi imela, je po splavu kmalu obžalovala. "Ampak takrat nisem videla, da bi bilo karkoli drugega možno."
Njen fant ni veliko govoril o nosečnosti, pogovora ni bilo, hitro sta se odločila. Oba sta se takoj, brez razmišljanja o kakšni drugi možnosti, odločila za splav. Fant se je ravno vpisal na faks in obema se je zdelo, da sta premlada. Ko sedaj gleda nazaj, se ji ne zdi več tako. "Seveda ni idealno, ampak ni bila taka situacija, da ne bi šlo."
Noseča je bila osem tednov, ko je šla na kemični splav. Partner jo je spremljal. Najprej je zaužila tableto, nato je šla domov. Po treh dneh je šla v bolnišnico, kjer so ji v nožnico dali dve tableti in jo zadržali, da se je "vse spucalo". Celoten postopek ji je bil predstavljen, kot da ni nič posebnega. Medicinsko osebje je bilo na splošno precej hladno. Svetovanja pred splavom ni imela, saj je zaradi nosečnosti čutila grozo in se ni želela o tem pogovarjati. Ko je klicala v bolnišnico, so ji rekli, da je pri splavu z vakuumom obvezno svetovanje, za kemični splav pa pogovor ni potreben.
Osebje ji je dalo vedeti, da je še zelo zgodaj, da še ni otroka in ni nevarno. Sama ni želela, da bi kdorkoli doma izvedel. Hotela je le, da se to čim prej konča in se vzpostavi staro stanje - kot da se ni nič zgodilo. Takrat je mislila, da to ni nič, da je tako, kot da bi imela menstruacijo; "tisto se odlušči in to je to. Kot da je to skupek celic in da to ni otrok."
Prve dni po splavu si je oddahnila. "Rešili smo problem, nič ni treba skrbeti." Nekaj časa po tistem, ne takoj, se ni z nikomer več družila, bila je doma, "buljila" je v računalnik in TV. Druženje s prijatelji ji ni več ugajalo, čeprav je to prej zelo rada počela. Preden je šla na splav, ni bila oseba, ki bi bila ves čas doma, takrat pa ji ni ustrezalo iti niti na kavo.
Težko ji je bilo kar kmalu, kakšna dva tedna po splavu. Potem se je tolažila, da res ne bi bilo dobro, tudi za otroka ne, saj sama tega ne bi zmogla in bi uničila življenje otroku. Ker si ni hotela priznati, da je šlo za egoizem, se je sama pri sebi "ven vlekla". V resnici je sebe izvlekla, za otroka pa ni naredila nič dobrega, "da sem ga ubila". Vedno se je tolažila, da ne bi bilo dobro, če bi ga imela, ker ga ne bi mogla preživeti. Kasneje je spoznala, da bi bilo v resnici čisto v redu, če bi imela svojega otroka. Mogoče ne bi bilo vse rožnato, ampak ve, da bi šlo.
Izguba otroka in iskanje smisla
Druge zgodbe se dotikajo še bolj bolečih izkušenj, kot je izguba otroka. Darja pripoveduje o svoji izgubi: "Jaz sem ravno takrat nastopila bolniško, a se nisem mogla ustaliti. Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. V šoli nisem mogla pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od sodelavcev, nisem mogla doma pripraviti stvari za otroka … Kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. To razumemo samo tisti, ki nam je otrok umrl." Zdravnica je predlagala, da bi takoj rodila, a ona tega ni mogla. Zdelo se ji je, kot da bi ji odtrgali del telesa.
Franci dodaja: "Razumeva ginekologe. Oni imajo določene protokole, grejo naprej. Ampak ti imaš vedno možnost, da odločaš." Njihova želja je bila, da bi otroka prevzela in ga pokopala. V tistem trenutku je noro, da se pogovarjaš o pokopu svojega otroka. Vse mamice, ki so čakale tam na ultrazvok, so bile tam na rednem pregledu. Oba sta vsak dvom, vsako stvar, ker je bil tako poseben primer, želela dvakrat preveriti. Bila sta pozorna, kateri zdravnik bo v bolnišnici, ko bosta prispela, da bo poznal njun primer in bo spoštoval njune želje.
Zgodbe o drugih poteh in soočenju s preteklostjo
Laura je prepričana, da je od nekdaj vedela, da je nekaj narobe v njeni družini, če sedaj gleda nazaj. Čutila je nekaj, kar je kasneje opisala kot "krivdo preživelih". Ko je ugotovila, da je njena mati splavila dva od njenih sorojencev, je ugotovila, da je bila njena intuicija prava. Bila je "za-življenje".
Druga zgodba opisuje žensko, ki je po naključju spoznala, da je njena mati splavila dva od njenih sorojencev. Njena mati je umrla zaradi neurodegenerativne bolezni in je želela darovati svoje možgane za raziskave. Ena od njenih sester ji je pomagala izpolniti poročilo o popisu bolezni in ga dala njej, da ga odnese na pošto. Zavedala se je, kako pomembno je, da so vsi podatki, podrobnosti in podpisi urejeni. Ker je predvidevala, da ve vse o svoji mami in njeni zdravstveni zgodovini, je prelistala dokumente. Bila je zmedena, saj ni vedela, da je imela kakšen spontan splav. Zato je nekaj tednov kasneje obiskala svojo teto, ki ji je pomagala napisati poročilo, in jo je vprašala. Teta je vedela, kaj jo bo vprašala, še preden je končala vprašanje.
Še ena zgodba pripoveduje o mladi ženski, ki je kmalu po osnovni šoli odšla od doma iskat službo. Delala je kot gospodinjska pomočnica, kasneje kot varuška otrok, nato pa našla delo v gostinskem lokalu, kjer je tudi krmila svinje in se tam med njimi najboljše počutila. Ko ji je bilo dovolj, je šla spet v drug kraj za varuško. Tam je spoznala fanta, ki je tam preživljal počitnice. Po njegovih besedah naj bi služil vojsko, a nikoli ni izvedela, ali je bilo to res ali ne. Imel je več deklet, ki so mu posojale denar, ki ga pa nikoli ni vrnil. In to je izvedela prepozno.
Zanosila je z njim, ker je bila mlada in je verjela, da se bosta poročila in bo tako rešena večnega preseljevanja. Ko je zanosila, je nehal biti v stiku z njo, delodajalka pa je zahtevala splav. Po splavu je še nekaj časa pazila na njene otroke, do takrat, ko so dovolj zrastli, da so šli v vrtec. Izgubila je službo in se vrnila domov k mami in bratu, ki pa je vse bolj pil. V takem okolju ne bi mogla imeti otroka. Za posvojitev ali rejo ni vedela. Brez denarja, alkohol, vpitje vsak dan. Spet je odšla od doma in si našla službo v tovarni, a ni vedela, kje naj stanuje. Mislila si je, da ji pri starejšem zakonskem paru ne bo hudega, toda gospodar je bil ženskar in jo je skoraj v pričo svoje bolne in ostarele žene nagovarjal k spolnim odnosom. Rekel ji je, da se žena strinja, da bi imeli potomca. Eno leto je zdržala tam, nato pa je srečala fanta, ki se je bil pripravljen poročiti z njo kljub njeni preteklosti. Kmalu sta šla skupaj stanovat in se poročila. Bila je srečna. Mož je bil ljubeč, bil je princ njenih sanj. Po pol leta je zanosila, toda na žalost se je deklica rodila prezgodaj in njeno življenje je ugasnilo. Vprašanje, ali je bil kriv splav, ostaja.
Tretja nosečnost je potekala dobro in rodila je zdravega fantka. Z možem sta ga nestrpno pričakovala, a hkrati v strahu. Kmalu je četrtič zanosila. Patronažna sestra jo je vprašala, če želi iti na splav, ker je bilo le 14 mesecev po prejšnjem porodu. Odločno je dejala, da ne želi splava, da bo že zmogla. Rodila se je lepa, zdrava deklica, njima v veliko veselje. Peta nosečnost je bil ponovno zdrav fantek. Eno leto po zadnjem porodu je imela manjšo operacijo na rodilih in nove nosečnosti zdravniki niso več priporočali oziroma so jo prepovedali, čeprav ji niso povedali, kakšne posledice bi lahko imela. Zato je v naslednjih nosečnostih v strahu in na moževo prigovarjanje naredila splav.
Nekoč se je zaprla v kopalnico in se želela rešiti. "Naj odteče moje življenje skupaj s krvjo in vodo," je mislila. Mož jo je pravi čas rešil tega zla. Čez nekaj let je umrl, hčerka pa je nevarno zbolela, a se je pozdravila. Nato jih je ponovno obiskala smrt, tokrat je umrl najmlajši sin. Ostala je sama s svojimi spomini. Otroka jo včasih najdeta vso žalostno. Žaluje za svojimi dragimi, najbolj pa za nerojenimi otroki.
"Sedaj kličem: moji dragi angelčki, kje ste? Zakaj sem vas zavrgla?" nadaljuje ena od zgodb. "Moj najdražji otrok, včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet, ki ni zacvetel, sončni zahod zastrnjen z oblaki."
Vprašanje je odmevalo, ona pa je poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so jo s tabletami ubile iz njenega življenja. Neustavljivo si želi izvedeti, ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad njo, o tem nekako ni mogla vprašati. Ko je tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi, je slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bila prekinitev njenega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah, je bil to le navaden dan. Zanjo je bil dan najglobje teme.
(Splav) 10 stranskih učinkov splava na zdravje žensk | Pojasnjen čustveni in medicinski vpliv
Medicinski vidiki in zapleti po splavu
Poleg čustvenih posledic, ki so pogosto dolgotrajne, se lahko pojavijo tudi telesne komplikacije. V forumskih objavah se ženske sprašujejo o krvavitvah po farmakološkem splavu, o vrednostih beta HCG, o morebitnih ostankih nosečnosti in o polipih v maternici.
Ena izmed uporabnic deli svojo izkušnjo: "V 6 2/7 tednu nosečnosti sem se zaradi neželene nosečnosti odločila za prekinitev. Dne, 13. 12., sem zaužila tableto Myfegina, čez dva dni, torej 15. 12., pa sem še zaužila dve tableti Topogyne. Sledila je obilna krvavitev, s koščki tkiva. Ta krvavitev še do danes kar traja, sicer ne toliko obilna, ampak vsekakor prisotna." Kontrola beta HCG je znašala 1282. "Razen zmernega krvavenja, bolečin nimam prav nobenih. Kontrolo pri svoji ginekologinji pa imam komaj 9. 1. 2024." Sprašuje se, ali vrednost beta HCG pada normalno ali gre najverjetneje še za kakšen živi ostanek. "Se to še lahko očisti samo? Lahko pričakujem kakšne zaplete sedaj med prazniki?"
Mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, odgovarja, da je beta hCG 1200 težko oceniti brez dinamike s časovno razliko med dvema testoma. Če se vrednost vsaj zmanjšuje, je dovolj, da se lahko čaka, saj to kaže na propadanje tkiva posteljice. Poudarja, da po farmakološkem splavu ženske krvavijo tudi cel mesec, ker metoda ni tako učinkovita, kot se je sprva kazalo.
Druga uporabnica poroča o krvavitvi po prekinitvi nosečnosti s tabletko. Po prvotni krvavitvi, ki je trajala približno 7 dni, se je ponovno začela krvaveti 1. januarja. Na pregledu je ginekolog videl "v maternici troslojni, sekrecijski endometrij 12mm, znotraj katerega je očiten 10mm polip, preostanek nosečnosti, ki se bo izločil sam v prihodnjih menstruacijah." Ginekolog ji je predpisal Stediril M, ki naj bi izločitev polipa pospešil. Vendar pa mag. Pušenjak pojasnjuje, da Stediril ne bo povzročil izločitve polipa, če se sam ne bo izločil. Lahko zgolj prepreči nastanek novega. Izločitev polipa lahko pospešimo le s sredstvi za krčenje maternice ali z redno ali sproženo menstruacijo. Pri maternični sluznici, ki je omenjena v izvidu, bi bil najprimernejši progestagen.
Dolgotrajne posledice in iskanje pomoči
Nekatere ženske se po splavu soočajo z občutki krivde, sramu, žalosti in tesnobe, ki jih strokovnjaki združujejo pod izrazom postabortivni stres. Ta nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom lahko vodi v depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, čustveno otopelost.
V enem od forumskih zapisov ženska opisuje svojo izkušnjo: "V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča." Druga dodaja: "Leto in pol je minilo, pa si še vedno nisem odpustila. Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril?" Mesece so jo mučile nočne more, slike malega zarodka v smeteh so trkale na njeno vest.
Pomembno je poudariti, da te izkušnje niso redke in da obstajajo načini, kako poiskati pomoč. Psihoterapija, svetovanje, podporne skupine in skrb zase so ključni pri čustvenem okrevanju. Zavedanje, da niste sami, in sprejemanje svojih čustev sta prvi korak na poti k ozdravitvi. Vprašanje, ali je bil splav storjen zaradi egoizma ali zaradi resnične stiske, je pogosto vprašanje, ki si ga ženske zastavljajo. Zgodbe kažejo, da so bile mnoge ženske v trenutku odločitve pod močnim pritiskom okoliščin, partnerja, družine ali finančnih težav, zaradi česar so se počutile, da nimajo druge izbire.
Čeprav je odločitev za splav lahko globoko travmatična, je pomembno, da se ženske zavedajo, da je iskanje pomoči znak moči, ne šibkosti. S potrpežljivostjo, sočutjem do sebe in ustrezno podporo je čustveno okrevanje po splavu mogoče.
tags: #izkusnje #po #prekinitvi #nosecnosti