Evropska komisija je nedavno sprejela pomembno odločitev glede evropske državljanske pobude "My Voice, My Choice", ki se zavzema za varen in dostopen splav. V Bruslju so se odločili, da države članice lahko črpajo sredstva za pomoč ženskam, ki želijo opraviti splav, iz evropskega socialnega sklada. To pomeni, da predložitev novega pravnega akta, ki so ga zahtevali pobudniki, ni bila potrebna, saj je Evropska komisija že v obstoječih mehanizmih prepoznala pot za financiranje te pomembne zdravstvene storitve. Ta odločitev predstavlja pomemben korak k zagotavljanju reproduktivnih pravic v Evropi, vendar pa še zdaleč ne rešuje vseh izzivov, s katerimi se soočajo ženske pri dostopu do varnega splava.
Finančna podpora iz Evropskega socialnega sklada
Evropska komisija je s svojo odločitvijo državam članicam Evropske unije podala jasne usmeritve, da lahko za potrebe varnega in dostopnega splava uporabijo obstoječi mehanizem, torej evropski socialni sklad (ESF+). Evropska komisarka za širitev Marta Kos je poudarila, da je to neposreden odgovor na zahteve pobudnikov. Bistvo odločitve Evropske komisije je ugotovitev, da se države za izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev, vključno s splavom, lahko naslonijo na obstoječe instrumente Evropske unije. Tako lahko države prostovoljno zagotovijo takšno podporo s sredstvi v evropskem socialnem skladu. Države bodo lahko same odločile, kako in pod katerimi pogoji bo zagotovljen dostop do varnega in zakonitega splava. Da bodo lahko namenile sredstva temu, bodo morale pripraviti dopolnitve svojih nacionalnih programov za uporabo denarja iz ESF+, ki jih bo morala odobriti Evropska komisija. Po razlagi Bruslja mora vsak finančni mehanizem Evropske unije ostati popolnoma nevtralen glede na kraj izvora ali prebivališče žensk.
Evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib je ob tem opozorila, da "za vsakim nevarnim splavom stoji ženska, ki je prisiljena tvegati svoje življenje, ker nima varne možnosti, nima podpore in nima zaščite". Kosova je še poudarila, da se je Evropska komisija s svojim odzivom zavezala najvišjim standardom varovanja zdravja žensk in prepoznala pomanjkanje dostopa do varnega splava kot temeljnega vprašanja javnega zdravstva. Prek finančnega mehanizma bi države zagotavljale dostop do zdravstvene oskrbe.
Zmagoslavje pobudnikov in nadaljnji izzivi
Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je po objavi odločitve izrazila zadovoljstvo, da so "zmagali". Kljub temu pa je priznala, da odločitev ni povsem takšna, kot so si jo želeli: "Ni sicer takšen da, kot smo si ga želeli, vendar je pot, ki omogoča, da varen splav postane mogoč." Evropski poslanec iz Slovenije Matjaž Nemec je odločitev Evropske komisije označil za zgodovinski dan za pravice žensk.
Kljub temu pa Nika Kovač opozarja, da "My Voice, My Choice še ne more izginiti". "Razočarana sem, da te kampanje še ni konec. Odgovor Evropske komisije je tak, da moramo prepričati še posamezne države in poskrbeti za izvajanje v praksi," je dejala. Naslednji korak je prepričati države, da se pridružijo temu mehanizmu.
Realnost nevarnih splavov: Primer Poljske
Pred odločitvijo Evropske komisije so pri Inštitutu 8. marec opozarjali na pretresljive razmere na Poljskem, kjer zakonodaja o splavu velja za eno najstrožjih v Evropi. Več žensk je tam že umrlo zaradi sepse, ker so jim zdravniki zavrnili splav. Primer Lela, gruzijske državljanke, ki živi na Poljskem in je v 15. tednu nosečnosti v življenjski nevarnosti zaradi zapletov s sladkorno boleznijo tipa 1, je osvetlil to kruto realnost. Zdravniki že več kot mesec dni zavračajo izvedbo medicinsko nujnega splava, kljub temu da je njeno življenje ogroženo.
Mateusz Bieżuński iz Fundacije za ženske in načrtovanje družine, ki je neposredno vključen v Lelin primer, je opozoril, da "zmanjkuje časa". Poljska aktivistka Dominika Lesota je izrazila pretresenost, a ne presenečenje, saj gre za posledico stroge zakonodaje. Nika Kovač je ob tej zgodbi poudarila: "Če bi Lela živela v Sloveniji, in ne na Poljskem, bi bilo z njo vse v redu. Tako pa ni. In to je realnost današnje Evrope. Nekatere države ženskam sporočajo, da je njihovo življenje zlahka žrtvovano." Aleksandra Łoboda iz organizacije Widzialne je dodala, da prepovedi splava ne preprečijo, temveč jih naredijo nevarne in neenake. "Vsak dan približno 130 žensk na Poljskem opravi splav s pomočjo civilnih mrež. Skoraj vsi splavi potekajo zunaj javnega zdravstvenega sistema in jih omogočajo nevladne organizacije z omejenimi sredstvi. To ni vzdržno in ni pravično."
Fundacija za ženske in načrtovanje družine je Inštitut 8. marec prosila, naj napiše pismo solidarnosti z Lelo, v katerem pozivajo poljsko ministrico za zdravje Aneto Grunwald-Fitas k ukrepanju in Ursulo von der Leyen k podpori pobudi "My Voice, My Choice".
Ovire pri dostopu do splava v Evropi
Poročilo Amnesty International z naslovom "Ko pravice ne veljajo enako za vse: boj za dostop do splava v Evropi" razkriva, da kljub napredku še vedno obstajajo škodljive in nevarne ovire, ki ogrožajo dostop do varne oskrbe pri splavu. Te ovire vključujejo visoke stroške, obvezna obdobja čakanja in svetovanja, pa tudi razširjen ugovor vesti zdravstvenih delavcev. V državah, kot sta Italija in Hrvaška, so te zavrnitve pogoste, v Romuniji pa v porastu. Na Madžarskem morajo ženske pred splavom poslušati srčni utrip ploda.
Poskuse omejevanja dostopa do splava po vsej Evropi vodijo dobro financirana gibanja, ki nasprotujejo reproduktivnim pravicam. Na Hrvaškem so politiki, ki nasprotujejo človekovim pravicam, skupaj s Katoliško cerkvijo, povzročili ponavljajoče se poskuse dodatnega omejevanja dostopa do splava. Madžarska je uvedla nove ovire, italijanska vladajoča stranka pa omogoča dostop skupinam, ki nasprotujejo splavu, do svetovalnih centrov. Agresivni protesti pred klinikami za spolno in reproduktivno zdravje postajajo vse večja ovira.
Pravica do splava v Sloveniji: Ustava in zakonodaja
V Sloveniji je pravica do umetne prekinitve nosečnosti vpisana v ustavo, ki določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno. To pomeni, da država s svojimi politikami in pravnimi instrumenti v odločanje o rojstvu otroka ne posega neposredno. Ustava RS nalaga državi tudi pozitivno obveznost, da zagotovi ustrezne zdravstvene, kadrovske in socialne razmere za uresničevanje te pravice.
Umetna prekinitev nosečnosti se opravi na zahtevo razsodne nosečnice, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov. Zahteva za prekinitev se šteje kot izjava volje za opravitev posega, skupaj z zahtevo pa mora biti priložen tudi izvid o trajanju nosečnosti. Mladoletna oseba o splavu odloča samostojno, za poseg ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov. Praviloma zdravstvena institucija o posegu obvesti njene starše/skrbnike, vendar pri tem upošteva željo nosečnice. Če nosečnost traja več kot 10 tednov, o posegu odloča komisija prve stopnje, ki lahko zahtevo zavrne, nosečnica pa se lahko pritoži na komisijo druge stopnje. Zakon (ZZUUP) določa, da so zdravstveni delavci, socialni delavci in zdravstveni zavod dolžni nosečnico seznaniti s postopkom, posledicami in načini izvedbe splava. Spoštovanje pravice do zasebnosti je pomembno tudi pri izvedbi splava.
V Sloveniji osebam, ki opravljajo splav, pripadajo protibolečinske tablete in druga protibolečinska sredstva, kar ima jasno zakonsko podlago. Ugovor vesti je ustavna pravica zdravstvenih delavcev, ki jo ureja zakon. Mogoč je tudi pri izvedbi splava, če po oceni zdravstvenega delavca poseg ni v skladu z njegovo vestjo in s tem ne posega v pravice in svoboščine drugih. O uveljavljanju ugovora vesti mora zdravstveni delavec obvestiti zdravstveni zavod, ta pa mora nosečnici zagotoviti nemoteno uresničevanje pravice.
Spolna vzgoja in ključna vloga politične moči žensk
Nika Kovač iz Inštituta 8. marec poudarja pomen politične moči žensk. "Če politične moči ne osvojimo, nam preostane le še čiščenje govna, ki ga ustvarja politika, ki nima ženskega uvida ter neprenehoma ustvarja probleme, ki ne bi bili na dnevnem redu, če bi pri odločanju res enakopravno sodelovale tudi ženske." Ženski lobi Slovenije si prizadeva za čezstrankarske ženske mreže, ki bi poslankam omogočile skupne akcije in dogovarjanje o pomembnih vprašanjih, kot so enako plačilo za enako delo, ničelna toleranca do nasilja in pravica do polovice politične moči.
Pomemben vidik pri obravnavi pravice do splava je tudi spolna vzgoja. Raziskave kažejo, da čim bolj liberalen je splav in čim boljša je spolna vzgoja, tem manj splavov je v družbi. Če so še kontraceptivi dostopni vsem, je to najučinkovitejša protisplavna politika. Namesto da se "bobna proti splavu", naj se raje izboljša spolna vzgoja v šolah. Vendar pa je pomembno, da ljudje razumejo, da je spolnost družbeno pogojena in jo sodoloča politika. "Že jutri lahko pride na oblast stranka, ki bo vrgla spolno vzgojo iz šol ali uvedla ABC-pristop (A - abstinenca, B - bodi zvest, C - kondom). Kako se bodo mladi jutri bojevali za svoje spolne pravice, če ne vedo, da je to politično vprašanje?!" poudarja Kovačeva.
Srbski kontekst: Visoka stopnja splavov in neučinkovita kontracepcija
V Srbiji se število splavov sicer zmanjšuje, vendar je še vedno visoko. Zanimivo je, da se v Srbiji največ splavov, med 80 in 90 odstotkov, opravi pri ženskah, starejših od 20 let, ki so poročene in že imajo enega ali več otrok. Vsaka četrta prekinitev nosečnosti se opravi pri ženskah, ki so že imele štiri ali več splavov. Glavni razlog za splav je nenačrtovana nosečnost, ker se Srbkinje zanašajo na "tradicionalno" in neučinkovito kontracepcijo. Izkušnje zdravnikov kažejo, da je ženskam v Srbiji lažje prekiniti nosečnost kot pa redno in disciplinirano uporabljati kontracepcijska sredstva. Pari tudi niso deležni svetovanj o kontracepciji niti jim niso dostopna vsa kontracepcijska sredstva kot v drugih evropskih državah.
Skrb vzbujajoč je tudi podatek o vedno pogostejših nosečnostih pri 16- in 17-letnicah. Srbija je po številu najstniških nosečnosti v samem svetovnem vrhu. Polovica najstniških nosečnosti, teh je vsako leto med šest in sedem tisoč, se konča s splavom. Medtem ko v Srbiji le 3,6 odstotka mladih parov uporablja kondome, se ta številka v drugih evropskih državah giblje med 62,5 in 97 odstotkov. Na leto se na 1.000 deklet, starih med 15 in 19 let, zgodi najmanj 50 nosečnosti, ki ogrožajo ne le fizično, temveč predvsem psihološko zdravje teh mladih nosečnic. V skladu z zakonodajo iz leta 1995 je dovoljenje staršev za splav potrebno le, ko je dekle mlajše od 16 let.
Slovar spolne vzgoje: Soglasje (SLO)
Kontrarevolucija in boj za delavske in ženske pravice
V širšem kontekstu se zdi, da danes "živimo kontrarevolucijo". Vse, kar so različna napredna gibanja dosegla po drugi svetovni vojni - osemurni delovnik, pravica do bolniškega dopusta, socialne pravice, javno zdravstvo, elementarne delavske pravice - se ruši. Ženski lobi Slovenije opozarja na pomen politične moči žensk in potrebo po organiziranosti. "Ženske si moramo izmenjevati izkušnje. Sprva sem mislila, da je to samo moja osebna zgodba, pa ni!" Poudarjajo, da je ključno, da se ženske v strankah in parlamentu zavedajo svoje odgovornosti do zastopanja interesov vseh žensk. Brez organizacije in skupnih akcij se lahko pozabijo na uspeh. Potrebno je zagotoviti finančna sredstva za delovanje ženskih organizacij in spremeniti zakon o strankah, da se določen odstotek denarja nameni za organizacijo žensk.
Človeško telo kot blago in vloga dela iz ljubezni
V sodobnem kapitalističnem sistemu človeško telo vse bolj postaja blago. Največji posel za zdravnike je nelegalni splav, plačljiva kontracepcija pa je odlična za farmacevtsko industrijo. Človeštvo se ustavi tisti trenutek, ko ženske prenehamo opravljati delo iz ljubezni - skrb za dojenčke, bolnike, starejše, čiščenje stanovanj. Čeprav se ne da vsega dela iz ljubezni spremeniti v družbeni servis, se mnogo tega da organizirati kot plačano delo. Zaradi tega, ker opravljamo delo iz ljubezni, izgubljamo možnost, da bi delale za denar. Vendar pa je velik napredek, če si vse delo iz ljubezni, ki ga ni mogoče podružbiti, enakopravno delimo z moškimi partnerji. Pri mladih parih se danes zaradi načina življenja veliko tega dela že deli. Kar pa se da podružbiti, je treba to narediti takoj, saj gre za kakovostna, strokovna delovna mesta. Oskrba starih naj se plačuje iz skupnih stroškov, ne pa da se zvali na ramena ene ženske. V družbi je treba razumeti, da se take stvari da urediti, le odločiti se je treba med novimi tanki ali zakonom o dolgotrajni negi. Treba je poskrbeti za povprečne ljudi, za ljudi srednjega sloja, da bodo lahko normalno živeli.