Vlada Republike Slovenije je nedavno umaknila svojo podporo kandidaturi dr. Karla Zupančiča za člana Odbora ZN za človekove pravice. Ta odločitev je bila sprejeta zaradi spornih izjav in zapisov omenjenega pravnika, ki naj bi bili v neskladju z zavezanostjo Slovenije k varstvu človekovih pravic, enakosti med spoloma in pravic žensk. Vlada je poudarila, da omenjena stališča ne odražajo njenih prepričanj in da je pravica žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, vključno z umetno prekinitev nosečnosti, temeljna pravica, priznana tudi v slovenskem ustavnem redu.
Ozadje kandidature in sporne izjave
Dr. Karel Zupančič, nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavni sodnik, je bil sprva s strani vlade potrjen kot kandidat za člana Odbora ZN za človekove pravice. Ta odbor je mednarodno telo neodvisnih strokovnjakov, ki nadzoruje izvajanje Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Države članice tega pakta, med katerimi je tudi Slovenija, poročajo odboru o izvajanju določb pakta, odbor pa nato izdaja ugotovitve in priporočila.
Vendar pa si je Zupančič s svojimi izjavami in zapisi hitro zapravil vladno podporo. Pika na i je bila njegova izjava, s katero je nekdanjo prvo francosko zdravstveno ministrico in ustavno sodnico Simone Veil ob njeni smrti označil za "največjo morilko vseh časov", ker je v Franciji uvedla pravico do splava. Te izjave so naletele na široke kritike, ne le zaradi netočnosti, temveč tudi zaradi žaljenja žensk in Judov. Zupančič je sicer vztrajal, da je njegovo stališče staro že najmanj 40 let in da kot sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice te presoje ni mogel objaviti.
Kritike so se krepile, nevladne organizacije pa so pozvale vlado k umiku podpore njegovi kandidaturi. Temu pozivu se je pridružil tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki je napovedal, da bo vlada umaknila podporo Zupančiču in namesto njega podprla kandidaturo predstojnice katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, dr. Vasilke Sancin.
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti v slovenskem ustavnem redu
Vlada je s tem, ko je umaknila podporo Zupančiču, storila prvi korak v tej smeri, čeprav se še ni dokončno odločila za zamenjavo kandidature. V sporočilu za javnost je poudarila, da je progresivno zagovarjanje človekovih pravic, dostojanstva, tolerance in enakopravnosti ena temeljnih strateških usmeritev Slovenije v mednarodni skupnosti. V skladu s tem se vlada zavzema, da se v mednarodna telesa s področja varstva človekovih pravic kandidirajo osebe, ki lahko predstavljajo in zagovarjajo nadaljnji razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Izpostavili so tudi, da prepoved diskriminacije glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen ustave), spoštovanje človekovega dostojanstva (21. člen ustave) ter pravica staršev do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (55. člen ustave) spadajo med temeljne pravice slovenskega ustavnega reda.
Posebej so poudarili, da "ustaljeno razumevanje interpretacije 55. člena ustave, kot izhaja tudi iz zapisov dela komisije za ustavna vprašanja in obrazloženega ustavnega besedila, ki je bilo sprejeto v državnem zboru, ženskam priznava tudi pravico do umetne in svobodne prekinitve nosečnosti." To stališče je v neposrednem nasprotju z Zupančičevimi izjavami, ki relativizirajo ali celo zanikajo to pravico.
Odbor ZN za človekove pravice in njegova vloga
Odbor ZN za človekove pravice (CCPR) je ključno mednarodno telo, ki igra pomembno vlogo pri nadzoru izvajanja Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Ta pakt, ki predstavlja temelj mednarodnega sistema varovanja človekovih pravic, zajema širok spekter pravic, od pravice do življenja in svobode veroizpovedi do svobode govora in poštenega sojenja.
Odbor je sestavljen iz 18 priznanih pravnih strokovnjakov z visokimi moralnimi lastnostmi in priznano strokovnostjo na področju človekovih pravic. Ti strokovnjaki delujejo osebno in niso predstavniki držav, ki so jih predlagale. Sestajajo se predvidoma trikrat letno v Ženevi, njihov mandat pa je štirileten, z možnostjo ponovne izvolitve.
Volitve v odbor potekajo vsaki dve leti za polovico članov. Naslednje volitve so bile predvidene za 14. junij 2018, države pa so morale kandidature podati do decembra 2017. Na zadnjih volitvah junija 2016 se je za devet mest potegovalo 24 kandidatov, med katerimi ni bilo predstavnika iz Slovenije. Edini dosedanji slovenski član v tem odboru je bil Danilo Türk, ki je v odboru deloval v letih 1997 in 1998.
Odbor za človekove pravice je le eden izmed desetih podobnih odborov, ki nadzorujejo izvajanje ključnih mednarodnih pogodb in konvencij na področju varovanja človekovih pravic. Ti odbori so bistveni za zagotavljanje odgovornosti držav pri spoštovanju svojih zavez o človekovih pravicah in za spodbujanje nadaljnjega razvoja teh pravic po vsem svetu.
Različni vidiki pravice do umetne prekinitve nosečnosti v zgodovini in sodobnosti
Vprašanje pravice do umetne prekinitve nosečnosti je kompleksno in vključuje številne pravne, etične, medicinske in socialne vidike. V Sloveniji se je pravna ureditev tega področja razvijala skozi čas, odražajoč družbene spremembe in različne filozofske ter pravne interpretacije.
V obdobju med letoma 1950 in 1990 je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji doživela pomemben razvoj. Zakon o zdravstvenih ukrepih v zvezi z rojstvom otrok iz leta 1952 je sicer omejeval splav, vendar je bil že leta 1959 sprejet nov zakon, ki je omogočal umetno prekinitev nosečnosti iz socialnih in medicinskih razlogov. Ta zakon je bil v svojem času progresiven in je predstavljal korak k večji avtonomiji žensk. Vendar pa je bilo že takrat opaziti različna stališča do te pravice, kar se odraža tudi v literaturi in javni razpravi tistega obdobja, kot na primer v rubrikah "Zaupni pomenki" in "Zdravniški odgovori" v reviji Naša žena iz šestdesetih let.
V nadaljevanju je prišlo do nadaljnjih sprememb in dopolnitev zakonodaje, ki so postopoma širile možnosti za umetno prekinitev nosečnosti, hkrati pa so se pojavljale tudi kritike in pozivi k bolj restriktivnemu pristopu. Vendar pa je ustava Republike Slovenije iz leta 1991 v 55. členu nedvoumno zapisala pravico staršev do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, kar je bilo kasneje interpretirano tudi kot pravica do umetne in svobodne prekinitve nosečnosti.
Pomemben prispevek k razumevanju geneze te pravice v nekdanji Jugoslaviji je delo Sare Rožman, ki analizira pravne in zakonodajne vidike umetne prekinitve nosečnosti v obdobju od 1950 do 1990. Prav tako je pomembna zbirka "Abortus - pravica do izbire?!" pod uredništvom Eve Dolar Bahovec, ki ponuja vpogled v pravne, medicinske, sociološke, moralne in politične vidike te teme.
Pravica do odločanja o lastnem telesu in reproduktivnem zdravju je ključni vidik enakosti med spoloma in temeljnih človekovih pravic. Nasprotovanje tej pravici, kot ga izraža dr. Zupančič, ne temelji le na drugačni pravni interpretaciji, temveč tudi na širših stališčih glede vloge žensk v družbi in njihove avtonomije. Takšna stališča so v nasprotju s sodobnim razumevanjem človekovih pravic in enakosti spolov, ki ga zagovarja tudi Republika Slovenija na mednarodnem prizorišču.
Primerjava s sodobnimi literarnimi deli, kot je roman "Na Klancu" Tine Vrščaj ali film "Rejenka" (Foster), ki obravnavata kompleksne družinske in osebne odnose, ter dela Simone de Beauvoir "Drugi spol", ki analizira položaj žensk, kaže na nenehno aktualnost in pomen razprav o pravicah žensk, njihovi vlogi v družbi in pravici do avtonomnega odločanja. Vsa ta dela, čeprav na različne načine, poudarjajo pomen individualne svobode, enakosti in dostojanstva, ki so temelji sodobne družbe in mednarodnega varstva človekovih pravic.
Razmislek o širših posledicah
Odločitev slovenske vlade v primeru dr. Zupančiča ima širše posledice. Poudarja namreč pomen doslednega zagovarjanja človekovih pravic in enakosti spolov v mednarodnih odnosih. Z umikom podpore kandidatu, čigar stališča so v nasprotju s temi vrednotami, Slovenija potrjuje svojo zavezanost k progresivnemu razvoju človekovih pravic in svojo vlogo odgovorne članice mednarodne skupnosti. Hkrati pa ta primer odpira tudi širšo razpravo o tem, kako zagotoviti, da bodo mednarodna telesa, kot je Odbor ZN za človekove pravice, resnično zastopala univerzalne vrednote in načela človekovih pravic, brez ideoloških ali drugih odklonov.