Slovenija se je nedavno podala v razpravo o ključnih ustavnih spremembah, ki bi lahko bistveno preoblikovale njeno politično ureditev. Medtem ko nekatere predlagane spremembe, kot je prilagoditev delokroga ustavnega sodišča, naletijo na širše soglasje, druge, kot je prehod z večinskega na proporcionalni volilni sistem, uvedba lažje razpustitve parlamenta in transformacija Državnega sveta v zbor pokrajin, sprožajo burne razprave. Vzporedno s temi političnimi premisleki, se odpre prostor za premislek o umetnosti in njeni vlogi v družbi, kar ponazarja razstava posvečena delu režiserja Tomaža Pandurja.
Preoblikovanje Ustavnega Sodišča in Volilnega Sistema
Ena od pomembnejših ustavnih sprememb, ki se je izpostavila v zadnji razpravi, se nanaša na delokrog ustavnega sodišča. Predsednik države poudarja nujnost odločne in hitre izvedbe teh sprememb, s ciljem razbremeniti ustavno sodišče in mu omogočiti, da se osredotoči na ustavno pomembne zadeve. Predsednik ustavnega sodišča Jože Tratnik se strinja s potrebo po optimizaciji delovanja sodišča. Vendar pa ključni spopadi nastajajo pri drugih predlaganih spremembah.
Pomemben del razprave se osredotoča na morebitno spremembo volilnega sistema iz proporcionalnega v večinskega. Ta prehod bi lahko prinesel radikalne spremembe v zastopanosti političnih strank in volivcev. Poleg tega se razpravlja o uvedbi sistema, ki bi omogočil lažjo razpustitev parlamenta, kar bi lahko vplivalo na stabilnost vlade in parlamentarno dinamiko. Tretja pomembna točka je predlagana preobrazba Državnega sveta v zbor pokrajin, kar bi lahko pomenilo premik od funkcionalnega k teritorialnemu predstavništvu.
Drago Zajc, profesor sodobnega parlamentarizma in zakonodajnega procesa na Fakulteti za družbene vede (FDV), se je poglobil v vprašanje "usode" Državnega sveta. Predstavil je argumente za in proti dvodomnosti parlamenta. Med tradicionalne argumente za dvodomnost spadajo poudarek na tradiciji, potreba po izražanju interesov v globoko razdeljeni družbi ter možnost, da drugi dom zadrži zakonodajno agresivnost prvega doma. V praksi se je izkazalo, da je dvodomnost smotrna predvsem v večjih državah, ki so sestavljene iz različnih zgodovinskih pokrajin ali geografsko zaokroženih celot, kot sta Avstrija in Nemčija, kjer obstajajo zbori, ki zastopajo pokrajinske interese.
Zajc opozarja, da naš Državni zbor ni bil zamišljen kot klasični drugi dom, temveč kot kombinacija funkcionalnega predstavništva in teritorialnega načela, ki naj bi nadomeščal tudi pomanjkanje politične tradicije. Kljub običajnim pozitivnim argumentom za dvodomnost, Zajc poudarja, da so argumenti za enodomni sistem vsaj enako pomembni. Enodomni sistem je namreč veliko bolj racionalen, hitrejši in ekonomičnejši. Omogoča hitrejše odzivanje parlamenta v državah članicah EU, lažje vključevanje v odločanje na ravni EU in učinkovitejši nadzor nad vlado. Izkušnje držav, ki so opustile dvodomnost, kot so skandinavske države (Švedska, Finska in Danska) ter Nova Zelandija, kažejo na povečano povezanost poslancev z volilnim telesom in večjo odgovornost parlamenta. Tudi Hrvaška je iz določenih razlogov leta 2000 opustila županijski dom. Zato bi morali v razpravi o spremembah drugega doma predvsem premisliti o njegovih temeljnih namenih in morda razmisliti o velikosti Državnega zbora.
Vlado Miheljak se je dotaknil vprašanj spremembe volilnega sistema in lažje razpustitve parlamenta. Strinjal se je, da imata tako večinski kot proporcionalni volilni sistem svoje napake. Pri večinskem sistemu skoraj polovica volivcev "vrže glas stran", saj manjše stranke nimajo možnosti za uspeh, kar je krivično do dela volivcev. Slovenski proporcionalni sistem pa ima napako, da volivci na volitvah ne izbirajo posameznikov, ampak strankarsko listo. To pomanjkljivost je kot pomankljivost omenil tudi Gregor Virant, sedanji predsednik Zbora za republiko. Politični akterji so napovedali nadaljevanje razprave o ustavnih spremembah jeseni.
"Iskanje in Definiranje Lepote": Gledališka Fotografija Tomaža Pandurja
Vzporedno z razpravo o ustavnih spremembah, se odpre prostor za premislek o umetnosti in njeni moči, kar ponazarja razstava "Iskanje in definiranje lepote" v UGM Kabinetu. Razstava skozi gledališko fotografijo in drug arhivski material predstavlja šest uprizoritev režiserja Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989-1996). Pandurjeve predstave, kot so Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in razburjale, ter nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče, ga postavile na svetovni gledališki zemljevid.
Že kot mlad režiser je Pandur pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika. S tem je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, ki so neustavljivo privabljale občinstvo po vsem svetu.
Fotografija ima v odnosu do gledališča številne vloge, od dokumentiranja do reprezentacije. V slovenskem prostoru je v poznih osemdesetih letih prišlo do pomembnega preloma, ko se je gledališka fotografija zavestno oddaljila od koncepta zapisovanja realnosti in prestopila v polje interpretacije. Angelo Božac, ki je fotografiral vse predstave Tomaža Pandurja v mariborskem gledališču, je v dolgem sodelovanju razvil prepoznaven izrazni jezik. Njegove avtorske fotografije sledijo perfekcionistično premišljenemu dogajanju na odru, a hkrati premišljeno preoblikujejo realnost odrskega dogajanja. Nekatere fotografije ponujajo poglede, ki jih gledalec iz dvorane nikoli ni mogel videti. Druge so ustvarjene s približevanjem kadra, drastično povečavo detajla, intenziviranjem kontrasta, repeticijo in zrnatostjo povečave, s čimer se podobe oddaljijo od realne situacije na odru. Oba pristopa sta plod režiserjevega zaupanja in fotografovega prizadevanja, da prodre onkraj gledalčeve neposredne percepcije vidnega. Prve so plod fotografovega prostega gibanja po vseh dimenzijah odra, druge pa so nastale v postprodukciji.
Zanimiva razlika od večine gledališke fotografije v Sloveniji je Božčeva izbira fotoaparata srednjega formata (Hasselblad), ki je odstopal od prevladujočega reportažnega koncepta. Zaradi tehnične kakovosti in velikosti negativa je ta omogočil bogat tonski razpon in ostrino podobe, še bolj pa je vplival na proces nastajanja - na stabilno in premišljeno fotografiranje ter načrtovano izbiro kadra, kompozicije in trenutka posnetka. Takšna procesualnost je narekovala gradnjo posamezne samostojne vizualne enote. Božčeve zgodnje fotografije upoštevajo razmerja zlatega reza, trikotne ali piramidalne kompozicije ter zbujajo asociacije na likovno izročilo renesanse in baroka. Čeprav motivno sledijo skrajnim ekstatičnim stanjem posameznika v soočenju s seboj ali pogosto nasprotnim in praznim okoljem, posredujejo preplet občutja večnosti in monumentalnosti.
Fotografije Angela Božca so zelo blizu temu, da obudijo estetsko, skoraj ritualno izkušnjo gledališča Tomaža Pandurja. So zgoščena bistva Pandurjevih uprizoritev, ki so hkrati postale njihove ikonične podobe. Režiserjevo zaupanje v moč vizualnega predstavljanja dokazuje dejstvo, da so bile izbrane Božčeve podobe izobešene pred gledališčem namesto velikih zastav. Fotografije Angela Božca niso le sled gledališča Tomaža Pandurja, temveč njegovo podaljšanje v drugem mediju - vizualni odmev, ki vztraja onkraj izginotja uprizoritve.
Razstava bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (8.-21. junij 2026) na ogled v SNG Maribor. Ob razstavi bo v okviru 61.
Tomaž Pandur (r. 1963, Maribor, u. 2016, Skopje) je že kot dijak ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in s prvimi uprizoritvami takoj opozoril nase. Diplomiral je iz gledališke režije na AGRFT Ljubljana, kjer je za režijo diplomske uprizoritve "Marija Stuart" prejel študentsko Prešernovo nagrado. S prvo profesionalno predstavo "Šeherezada" leta 1989 v Slovenskem mladinskem gledališču je dosegel kultni status. Istega leta je prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let in v tem času prodrl na svetovne odre. Po odhodu iz Maribora se je preselil v New York, kjer se je preizkusil na področju filma, medtem ko se je njegovo gledališko ustvarjanje nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem. Leta 2002 je s sestro Livijo Pandur ustanovil gledališče Pandur.Theaters. Njegova dela obsegajo tudi operne in baletne produkcije, med njimi "Hazarski besednjak", "Sto minut", "Inferno", "Tesla Electric Company", "Barok", "Medeja", "Somrak bogov", "Kaligula". V koprodukciji s HNK Zagreb, Evropsko prestolnico kulture in Pandur.Theaters je na oder postavil "Vojno in mir" L. N. Tolstoja. V HNK Zagreb je ustvaril še "Medejo" in "Michelangela". V slovenski prostor se je vrnil leta 2014 z režijo dramskega diptiha "Rihard III. + II." v ljubljanski Drami, leto kasneje pa še z "Faustom". Leta 2016 je sprejel vabilo Drame SNG Maribor za režijo predstave "Immaculata" po romanu Colma Tóibína, ki jo je s sodelavci dokončala dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur je umrl 12. februarja 2016.
Prof. dr. Angelo Božac (r. 1959, Pula, Hrvaška) je med letoma 1989 in 1996 kot gledališki fotograf sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru. V svoji bogati umetniški karieri se je od leta 1980 do danes predstavil na 37 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstavah po vsem svetu. Za svoje delo je prejel več kot 140 nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so Helmut Newton Award, Hasselblad Open 1998 in štipendija Pro Helvetia Foundation Grant.
Ob svetovnih dnevih poezije in gledališča
Sreda, 1. aprila, Drama SNG Maribor je gostovala v Skopju na odru Makedonskega narodnega gledališča z dvema uprizoritvama: "Amadeus" v režiji Aleksandra Popovskega in monodramo "Immaculata", homažem režiserju Tomažu Pandurju. Gostovanje je potekalo v okviru praznovanja 81. obletnice Makedonskega narodnega gledališča. Direktor Nikola Kimovski je poudaril pomen gostovanj za nacionalno institucijo, ki želi ostati relevantna z komuniciranjem in primerjanjem z drugimi estetikami in odrskimi jeziki. "Amadeus" je psevdobiografska drama o rivalstvu med Mozartom in Salierijem, medtem ko "Immaculata" skozi izpoved in dvom prevprašuje velike ideje in razkriva, da te ostanejo žive le, dokler jih nenehno postavljamo pod vprašaj. Za vlogo Marije v predstavi "Immaculata" je Nataša Matjašec Rošker leta 2021 prejela nagrado Adelaide Restori na festivalu Mittelfest v Čedadu.