Vsak starš se ob rojstvu otroka veseli zdravega dojenčka. Kljub temu pa je ob rojstvu ali kmalu po njem lahko prisotnih več vrst znamenj ali stanj, ki vzbujajo pozornost. Nekatera so povsem neškodljiva in kozmetične narave, druga pa lahko zahtevajo zdravniško obravnavo ali celo predstavljajo znak resnejših zdravstvenih težav. Pomembno je razumeti, katera so ta znamenja in stanja, da lahko starši ustrezno ukrepajo.
Rojstna znamenja: Različne oblike in pomeni
Čeprav se imenujejo rojstna znamenja, to še ne pomeni, da se vedno rodimo z njimi. Nekatera se namreč lahko razvijejo tudi pozneje. Materina ali rojstna znamenja so pogost pojav. Lahko se že rodimo z njimi, lahko se razvijejo nekaj tednov pozneje, lahko jih imamo celo življenje, lahko pa izginejo v dobi odraščanja. Čeprav je večina znamenj neškodljivih in ne povzročajo nobenih težav, je določena treba zdraviti, predvsem iz lepotnih razlogov in hitre rasti. Nekatera pa so lahko tudi znak neke druge bolezni.
Madež 'bele kave'
Kot že samo ime pove, so ta znamenja svetle kavne barve. So zelo pogosta in se lahko pojavijo kjer koli na telesu. Zdravljenje običajno ni potrebno, še posebej če gre za eno znamenje ali dva. Več znamenj te vrste pa je lahko znak nevrofibromatoze, genetskega obolenja, pri katerem je moten razvoj živčevja, kosti, mišic in kože. Za to bolezen so značilni predeli pigmentiranih lis na koži in tumorji ovojnih perifernih živcev. Preostali simptomi vključujejo epilepsijo, glavobole, vrtoglavice, nepravilno ukrivljenost hrbtenice, težave z ravnotežjem, pogoste zlome kosti, slabši sluh ali zvonjenje v ušesu, občutek pritiska na obrazu in zaostalost v mentalnem razvoju.
Mongolska lisa
Mongolska lisa je lisa skrilasto sive, včasih rahlo modrikaste barve, ki jo zlahka zamenjamo za modrico. Pogostejša je pri temnopoltih otrocih in otrocih azijskega izvora, lahko pa se pojavi pri komur koli. Običajno se oblikuje na spodnjem delu hrbta, redkeje pa na zadnjici, nogah ali rokah. Lisa pozneje izgine sama od sebe in ne zahteva nikakršnega zdravljenja.
Ognjeno znamenje
Ognjeno znamenje ali naevus flammeus je permanentno. V začetku je rožnate barve, z leti pa postaja temnejše rdeče in vijolične barve. Najpogosteje se pojavlja na obrazu in vratu, prizadene pa lahko tudi druge dele telesa. Koža pod znamenjem se lahko odebeli ali pa postane hrapava na otip, to pa lahko povzroča psihični stres pri otroku, predvsem zaradi drugačnega videza in lepotne 'napake'.
Ognjena znamenja običajno niso povezana z drugimi zdravstvenimi težavami, čeprav so lahko včasih posledica Klippel-Trenaunay sindroma, prirojene motnje, pri kateri se krvne ali limfne žile ne razvijejo pravilno, ali pa Sturge-Weber sindroma. Za slednjega sindroma sta poleg znamenja značilni tudi manjša količina živčnih celic in kalcifikacija tkiva v možganski opni. Nevrološki simptomi obsegajo napade, ki se začnejo v otroštvu in poslabšajo z leti, napade krčev in trzavico, šibkost mišic, pri nekaterih otrocih pa se pojavijo tudi motnje v mentalnem razvoju. Pogosti simptomi so tudi glavkom oziroma povečan pritisk v očesu. Oba sindroma, tako Klippel-Trenaunay kot tudi Sturge-Weber, zahtevata konstanten zdravniški nadzor.
Kongenitalni nevus
Kongenitalni nevus je prisoten že od rojstva, gre pa za veliko temno liso, ki se najpogosteje pojavlja na temenu ali trupu. V premeru lahko meri od enega do 14 centimetrov, prekriva pa lahko širša območja. Osebe, ki se rodijo s kongenitalnim nevusom, še posebej, če je ta večji, so izpostavljene večjemu tveganju za kožnega raka v odraslih letih, zato so redni obiski pri dermatologu in spremljanje sprememb v pigmentni lisi še kako priporočljivi.
Štorkljin ugriz
Štorkljin ugriz, imenovan tudi angelski poljub, je znamenje rdečkaste ali rožnate barve, ki se običajno pojavi na zadnji strani vratu, na lasišču, čelu, veki ali med očmi. Znamenje je posledica zbora kapilarnih krvnih žil tik pod površjem kože. Štorkljin ugriz na čelu, vekah in med očmi sčasoma običajno zbledi, znamenja na vratu pa velikokrat ne izginejo, temveč jih prerastejo lasje. Zdravljenje ni potrebno.
Hemangiom
Hemangiom je živo rdeče, rožnato, včasih pa celo modrikasto izbočeno gobasto znamenje, ki raste v prvem letu življenja, nato pa počasi izginja. Pojavi se pri približno 10 odstotkih otrok. V tretjini primerov je znamenje prirojeno, v 90 odstotkih primerov pa se pojavi enkrat v prvem letu starosti. Do 10. leta starosti ali še prej tvorba običajno spontano izgine ali pa pusti za seboj le malo sledi. V redkih primerih pa z leti raste. Zdravljenje pogosto ni potrebno, pri hitrorastočih hemangiomih pa običajno pride v poštev lasersko zdravljenje.
Do večjih težav in zapletov lahko pride, če tvorba nastane v bližini očesa (poškoduje vid), grla (otežuje dihanje), ust (otežuje prehranjevanje) ali v dimljah (otežuje izločanje). Ker gre za tvorbe, ki jih tvorijo razširjene krvne žilice in votlinice, napolnjene s krvnimi elementi, lahko pride tudi do krvavitev, okužb ali brazgotinjenja. Če ima otrok na koži več hemangiomov, naj zdravnik pregleda še, ali ima morda kakšen notranji hemangiom v bližini notranjih organov.
Zdravljenje hemangiomov pri otrocih z laserjem!
Porodna teža in njena povezanost z zdravjem
Čeprav je porodna teža pogosto prva in najbolj očitna meritev zdravja novorojenčka, je pomembno razumeti njeno kompleksnost. Zdravnik David Hill je v svojem delu Dad to Dad Parenting Like a Pro zapisal: ''Na splošno je lahko porodna teža dober pokazatelj dojenčkovega zdravja.'' Pravzaprav z vprašanjem, koliko je tehtal vaš otrok ob rojstvu, želijo sorodniki in prijatelji vedeti, ali je vaš otroček zdrav. Če se kot teža 'meri', ali je otrok zdrav, končna teža ni popolno merilo. Dojenček ima lahko bistre oči in rožnata lička, medtem ko ima lahko novorojenček z normalno težo zdravstvene težave. Obstaja pa kar nekaj smernic, ki vam bodo zagotovile notranji mir, da boste vedeli, kaj pričakovati.
Gestacijska starost
Teža je v veliki meri odvisna od gestacijske starosti oz. koliko časa je otrok preživel v maternici. Za dojenčke, rojene na rok, je povprečna teža od 2,7 kg do 4 kg. Za dojenčke, ki so rojeni prej ali kasneje, pa je povprečna teža drugačna. ''V večini primerov, če je dojenček rojen prej, bo manjši, če pa je rojen po terminu, bo večji. Zato se najprej pri ocenjevanju porodne teže najprej preveri gestacijska starost,'' je povedal dr. Hill in dodal, da je dojenček lahko manjši na splošno, če je rojen v 36. tednu nosečnosti. ''Če pa je dojenčkova velikost povprečna za 36. teden, potem se vzame za povprečno.''
Zaradi tega, ker se prezgodaj rojeni dojenčki ne razvijejo popolnoma v maternici, imajo večje tveganje za zdravstvene komplikacije, kot je zlatenica, anemija, težave z dihanjem ali s srcem. Zato jih takoj premestijo na oddelek neonatalne intenzivne nege. Ampak spet poudarjamo, če je prezgodaj rojen dojenček manjši od tistega, ki je rojen na rok, to še ne pomeni, da je manj zdrav.
Genetika in materino zdravje
Včasih dojenčki rojeni na rok ali kasneje ne spadajo v kategorijo povprečne teže. Za to pa obstajajo številni razlogi. Včasih je vprašanje samo genetika, lahko da sta oba starša nizke rasti ali da sta oba visoka in imata več kilogramov. Najpogosteje, manjša ali večja kot povprečna porodna teža je odraz maminega zdravja.
Ko novorojenček tehta manj kot 90 odstotkov kot dojenček iste gestacijske starosti, potem menijo, da gre za majhnega dojenčka glede na gestacijsko starost. Nizka porodna teža za gestacijsko starost je najpogosteje rezultat, da plod ni dobil dovolj velike zaloge snovi za razvoj in rast ali kisika. Zdravnik dr. Hill pojasnjuje, da lahko hipertenzija, ki jo ima nosečnica, vpliva na to, da dojenček ob rojstvu tehta manj. Prav tako lahko to privede do težav s srcem, dihanjem ali ledvicami. Kajenje in uživanje alkohola med nosečnostjo je prav tako lahko vzrok nizke porodne teže. ''Čeprav večina žensk ve, ne moremo dovolj poudariti, kako škodljivo je kaditi med nosečnostjo ali piti alkoholne pijače.''
Po drugi strani, če dojenček tehta več kot 90 odstotkov kot dojenček iste gestacijske starosti, menijo, da gre za velikega glede na gestacijsko starost. Večja porodna teža za gestacijsko starost je lahko povzročena zaradi mamine prekomerne teže med nosečnostjo oz. prekomernim pridobivanjem kilogramov. Pogosto je velika porodna teža povezana tudi s sladkorno boleznijo.
Nosečniška sladkorna bolezen
''Mame, ki imajo nosečniško sladkorno bolezen ali samo netoleranco na glukozo, lahko povzročijo povišanje sladkorja pri dojenčku v krvi,'' je povedala dr. Hill. Če je nivo sladkorja konstantno visok, lahko povišan sladkor pride do dojenčka, to pa poveča tveganje za nastanek različnih bolezni in stanj, med drugim tudi do makrosomije, tj. velikega/težkega dojenčka. ''Dojenček je lahko tako velik, da lahko to povzroči težave med porodom ali pa je potreben carski rez.''
''Definitivno obstajajo določene zdravstvene težave pri novorojenčkih, ki so povezane z nižjo ali večjo porodno težo. Presenetljivo, te težave so enake: vzdrževanje zdravega sladkorja v krvi,'' je pojasnil dr. Hill. Nadaljeval je, da novorojenčki z veliko porodno težo pogosto zelo hitro izgubijo na teži po rojstvu. Medtem ko dojenčki z 'normalno' porodno težo izgubijo okrog 10 odstotkov svoje porodne teže, preden ponovno pridobijo na njej. Dojenčki z veliko porodno težo lahko izgubijo več. ''Če dojenček povprečne teže izgubi več kot 10 odstotkov teže v prvem tednu, je treba začeti skrbeti, ali dobiva dovolj hrane in treba je pozorno opazovati dojenčka.'' Dodal je: ''Če ima mama sladkorno bolezen, dojenček pa z veliko porodno težo izgubi več kot 10 odstotkov teže, to ni tako zaskrbljujoče, ker bo dojenček do te teže kmalu prišel.''
Zdravnik poudarja, ne glede ali se otrok rodi z veliko ali majhno porodno težo, je še vedno lahko popolnoma zdrav. Pričakovano je, da novorojenček izgubi na teži prve dni, 5 odstotkov je normalno za dojenčke, ki jih hranijo po steklenički, od 7 do 10 odstotkov izgube je normalno za dojene dojenčke. Vendar morate imeti na umu, da do drugega tedna mora izgubo teže dojenček povrniti.
Neonatalno presejalno testiranje: Zgodnje odkrivanje redkih bolezni
Zgodnje odkrivanje bolezni pri novorojenčkih je ključnega pomena za preprečevanje resnih zdravstvenih posledic. V Sloveniji je v zadnjih letih vzpostavljen in se še nadgrajuje obsežen program presejalnega testiranja novorojenčkov.
"S takšnim vpogledom v posameznika, ki nima nobenih znakov bolezni, nam omogoča pravočasno ukrepanje - prej, preden nastane škoda, ki je ni več mogoče popraviti. Zato si od novega nacionalnega presejalnega programa novorojenčkov, ki bo omogočil odkritje 20 redkih prirojenih presnovnih obolenj, obetamo veliko - vsako leto bomo pri najmanj desetih otrocih z zgodnjim odkritjem redke bolezni in takojšnjim ukrepanjem preprečili težko telesno okvaro ali smrt," poudarja prof. dr. Battelino.
Leta 2018 je v Sloveniji zaživel program presajanja novorojenčkov na redke prirojene presnovne bolezni. Z uvedbo tega programa lahko novorojenčkom pravočasno odkrijejo 20 presnovnih bolezni s tem, da jim tri do pet dni po rojstvu odvzamejo kapljico krvi in jo v laboratoriju analizirajo. Tako pri okoli 10 otrocih na leto odkrijejo bolezen in jo zdravijo, še preden se pokažejo težave.
Dobra tri leta pozneje se program širi na odkrivanje spinalne mišične atrofije, težkih prirojenih okvar imunosti, cistično fibrozo in kongenitalne adrenalne hiperplazije. "Bolezni smo do zdaj pri otroku odkrivali na podlagi znakov, torej pozno. Medtem ko jim bomo sedaj odkrili bolezen še pred pojavom kakršnih koli znakov in bo zdravljenje potekalo bistveno bolj uspešno in se bo bolezen preprečilo."
Spinalna mišična atrofija je redka nevrološka bolezen, za katero je na voljo gensko zdravljenje, ki pa ne more popraviti obstoječe škode, ki je že nastala pri otroku. "Zato je ključno, da bolezen odkrijejo takrat, ko otrok še nima nobene nevrološke okvare. To pa je mogoče samo s presajanjem novorojenčkov. To je velik napredek za celo skupino otrok, ki so sicer hudo poškodovani," poudarja Tadej Battelino s Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Gensko zdravljenje za spinalno mišično atrofijo je tudi na voljo v Sloveniji, krije ga obvezno zdravstveno zavarovanje, tako da po besedah Battelina za starše "ni nobenega razloga ali strahu, ali bo njegov otrok zdravljen ali ne".
Če je Slovenija med prvimi državami, ki uvaja presajanje novorojenčkov na spinalno mišično atrofijo, pa smo pri presajanju na cistično fibrozo - bolezen, se na leto rodijo tri do štirje otroci - in kongenitalno adrenalno hiperplazijo - prirojenim stanjem motenega delovanja nadledvične žleze - med zadnjimi. Vzrok za to je predvsem v metodah za odkrivanje teh dveh bolezni, ki so zdaj na voljo tudi v Sloveniji. Za del cističnih fibroz obstaja tudi gensko zdravljenje. Pri težkih prirojenih okvarah imunosti pa gre za sklop sicer zelo redkih prirojenih imunskih pomanjkljivosti, ki pa skupaj tvorijo pomemben vzrok umrljivosti dojenčkov in otrok. Gre namreč za tako hude imunske pomanjkljivosti, da ko pride do okužbe, ta poteka zelo hitro in se pogosto konča s smrtjo. Če pa to vemo, lahko drugače zdravimo in smrt preprečimo, poudarja Battelino.
S kapljico krvi do diagnoze številnih prirojenih redkih bolezni. Tudi v prihodnje bo presajanje potekalo tako, da bodo vsakemu novorojenčku tretji do peti dan po rojstvu odvzeli kapljico krvi. Ta se potem pošlje v laboratorijsko analizo. Postopek poteka v celoti avtomatizirano, za vsakega otroka se generira črtna in QR-koda. Če z analizo krvi ugotovijo katero od bolezni, o tem prek elektronskega sistema, ki so ga razvili posebej za presajanje, obvestijo porodnišnico in starše.
Sicer pa kot pravi Battelino, metode presajanja omogočajo dodatne širitve presajanja, če se pojavijo novi načini zdravljenja. "Zdaj praktično vsak mesec dobimo novo genetsko zdravljenje za kakšno od redkih bolezni. Sistem pa je zastavljen tako, da čim se bo pojavilo neko novo zdravljenje, bomo lahko to bolezen vključili v presajanje. A koliko bolezni bodo v resnici odkrili, bo jasno šele po uvedbi programa. Kot opozarja Battelino, je presajanje tako natančno, da odkrijejo veliko blagih oblik bolezni, ki v resnici ne zahtevajo zdravljenja.
Po drugi strani pa se danes ve zelo malo o težkih prirojenih pomanjkljivostih imunosti, saj ti otroci umrejo pod različnimi diagnozami. "Lahko rečemo, da bomo morda odkrili dve do tri težke bolezni na leto, lahko pa se zelo motimo in bo številka bistveno drugačna. V našem okolju, ki vključuje tudi Italijo in Avstrijo, je to prvi takšen presejalni program in s tem prva neposredna informacija, kaj v resnici ta sklop bolezni predstavlja, za koliko ljudi gre," je dodal. Tako Battelino poudarja, da bo takšen presejalni program podal tudi novo sliko oz. vpogled na obremenjenost populacije z redkimi boleznimi.
Nasprotovanja staršev, da se njihovemu otroku vzame kapljica krvi ob rojstvu, so izjemno redke, pravi Battelino. Tudi v primeru poroda na domu vzame vzorec krvi patronažna sestra.
Nevrološki razvoj in motnje: Avtizem in Aspergerjeva motnja
Poleg telesnih znamenj in stanj, ki so vidna ob rojstvu, je pomemben tudi spremljanje otrokovega nevrološkega razvoja. Nekatera stanja se lahko izrazijo kasneje, vendar se njihovi temelji lahko položijo že v zgodnjem otroštvu.
Avtizem
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80% jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.
Aspergerjeva motnja
Nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo.
Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji:
- Pomembna prizadetost nebesednega komuniciranja, s katerim se vzpostavlja kontakt z ljudmi: otrok pri pogovoru ne gleda v oči, se ne zanima za otroke v okolici, ne opazuje ljudi, deluje sam sebi dovolj, ima nenavaden (odsoten) izraz na obrazu.
- Otrok ne razvije odnosov z vrstniki, ki bi bili primerni njegovi starosti.
- Ne zna se na primeren način vključiti v igro vrstnikov oz. ga ta ne zanima (socialna izolacija in egocentričnost).
- Otrok ne deli interesov, zadovoljstev ali dosežkov z drugimi ljudmi.
- Odsotnost socialne in čustvene navezanosti.
- Zapozneli ali nerazvit govor (brez poskusov nadomeščanja z drugimi načini komuniciranja, npr. z mimiko, gestami).
- Pri otrocih z razvitim govorom je izrazito prizadeta sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja dialoga.
- Stereotipna in ponavljajoča uporaba jezika (ponavljanje besed).
- Težave z uporabo zaimka »jaz«.
- Odsotnost simbolične igre ter posnemanja v igri.
- Preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, ki je abnormna zaradi intenzitete ali usmerjenosti.
- Določene sposobnosti so lahko nadpovprečno razvite (npr. mehanski spomin, računanje, konstrukcijske sposobnosti).
- Nefleksibilno vztrajanje na specifčnih, nefunkcionalnih rutinah in ritualih.
- Stereotipni in ponavljajoči gibi (npr. zvijanje prstov ali dlani, hoja po prstih, nenavadni načini hoje, tekanje v krogu, kriljenje z rokami).
- Trajna preokupiranost z deli predmetov.
- Jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti na aktivnost, ki si je otrok ni sam izbral.
- Kratkotrajna pozornost.
- Slabo zavedanje pravil vedenja.
- Prekomerna ali premajhna občutljivost na dražljaje (npr. preobčutljivost na zvoke, vonje, neobčutljivost na bolečino ipd.).
- Nerazumljivi strahovi pred običajnimi stvarmi, odsotnost strahu pred nevarnostmi.
- Neodzivnost na dogajanje v okolju (deluje, kot bi bil gluh).
- Ne razume humorja.
- Lahko je gibalno nespreten.
Kako lahko otroku pomagajo starši?
Avtizem je ena od motenj, ki jo je težko opaziti, zlasti takrat, kadar je otrok govorno in intelektualno normalno razvit. Pri težje prizadetih otrocih, ki zaostajajo tudi v duševnem razvoju, so simptomi opazni takoj po rojstvu in jih je lažje prepoznati. Sistematski pregledi pri pediatru, logopedu ali psihologu (3 leta) v primeru manj izraženih simptomov pogosto niso dovolj občutljivi in ne odkrijejo teh otrok oz. ugotovijo zaostanek v razvoju, ne pa tudi vzroka.
Kadar Vas skrbi, da se otrok ne razvija po pričakovanjih ali ima neobičajne značilnosti vedenja, se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico ali učiteljico, ki otroka opazuje v vsakodnevnih stikih z vrstniki. V sodelovanju s psihologom bo morda izpolnila lestvico Socialno vedenje otrok, s pomočjo katere se ocenjuje otrokova socialna spretnost in zrelost.
Obiščite otrokovega pediatra, ki bo opravil osnovne preiskave. Kadar obstaja sum na pervazivno razvojno motnjo, otroka pregleda in opazuje več strokovnjakov, kot so: (razvojni) pediater, nevrolog, klinični psiholog, logoped, specialni pedagog, otroški psihiater. Idealno je, če se ti pregledi opravijo med 2. in 3. letom otrokove starosti. Na osnovi diagnoze je otrok vključen v intenzivni terapevtski program, ki je tem bolj učinkovit, če je začet dovolj zgodaj, vsekakor v predšolskem obdobju.
Splošni pregled novorojenčka in prva oskrba
V prvih urah po rojstvu je za novorojenčka ključnega pomena, da občuti stik z materjo in se umiri v njenem toplem in varnem objemu. V 1. in 5. minuti po rojstvu se pri vseh novorojenčkih izvaja ocenjevanje po Apgarjevi (od 0 do 10). Ta ocena je namenjena ocenjevanju petih funkcij pri novorojenčku, in sicer barve kože, srčnega utripa, vzdražnosti, mišičnega tonusa in dihanja. Pri novorojenčkih brez zapletov je nemotena prva ura po rojstvu pomembnejša od rutinskih postopkov. Novorojenček po porodu potrebuje mir, tišino, toplino, dotik in varnost.
Meritve novorojenčka babica opravi v porodni sobi. Izmeri telesno težo, obseg glave, dolžino novorojenčka, ponekod tudi obseg prsnega koša ter meritve zabeleži v dokumentacijo. Po rojstvu babica opazuje tudi novorojenčkov srčni utrip in njegovo dihanje: opazuje usklajenost dviganja in spuščanja prepone, prsnega koša in trebuha. Pri normalno prekrvavljenem otroku sta koža in sluznica rožnate barve, le stopala, roke in ustnice so lahko modrikaste. Na rokah in nogah se koža lahko lušči, včasih tudi po prsih. Po trebuhu ima novorojenček navadno še nekaj puha.
V Sloveniji mora biti po zakonu v 24-ih urah po rojstvu opravljen sistematični pregled novorojenčka, po možnosti ob prisotnosti vsaj enega od staršev. Pri tem pregledu zdravnik natančno pregleda novorojenčka, oceni njegovo rast in razvoj, preveri morebitne posebnosti v družini, težave matere pred nosečnostjo in v nosečnosti ter podatke o porodu. Med pregledom se ocenjujejo tudi telesna sorazmerja, koža, dihanje, srčni utrip, prebavila, sečila, okončine in živčni sistem. Vsi ti pregledi omogočajo zgodnje odkrivanje morebitnih nepravilnosti in pravočasno ukrepanje.