Prihod novega družinskega člana je eden najbolj čustvenih in prelomnih trenutkov v življenju vsakega posameznika. Z rojstvom otroka se začne neverjetno potovanje, polno odkritij, neprespanih noči, prvih nasmehov in neštetih mejnikov. Kot starš se verjetno pogosto sprašujete, ali se vaš otrok razvija pravilno, kdaj bo prvič dvignil glavico, se prekotalil ali spregovoril prvo besedo. Razumevanje razvoja otroka po mesecih vam ne pomaga le pri spremljanju njegovega napredka, temveč vam omogoča, da ga pri tem ustrezno spodbujate in mu nudite varno okolje za raziskovanje.
Prvi mesec: Prilagajanje na novo okolje
Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. To je tudi obdobje, ko družina spoznava novega člana. V tem obdobju dojenček deluje predvsem na podlagi prirojenih refleksov. Najbolj izrazita sta sesalni refleks in iskalni refleks, ki mu omogočata hranjenje, ter Morojev refleks, pri katerem otrok ob nenadnem zvoku ali gibu razširi roke. Njegov vid je še vedno omejen; najbolje vidi predmete na razdalji 20 do 30 centimetrov, kar je ravno razdalja do vašega obraza med dojenjem ali hranjenjem.
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
Drugi mesec: Prvi socialni stiki in krepitev vratnih mišic
V drugem mesecu se pričenja obdobje dojenčka. V tem obdobju se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
Proti koncu drugega meseca se zgodi eden najlepših trenutkov za starše - socialni nasmeh. To ni več zgolj refleksna grimasa med spanjem, temveč zavesten odziv na vaš glas ali obraz. V tem obdobju dojenček začne odkrivati svoje roke, ki jih z zanimanjem opazuje in nosi v usta. Ključnega pomena v tem obdobju je tako imenovano “pasenje kravic” (ležanje na trebuhu), saj s tem otrok krepi vratne in hrbtne mišice.
Tretji mesec: Krepitev nadzora in začetek raziskovanja
V tretjem mesecu dojenček že obvladuje glavo in jo trdno drži pokonci. Vašo podporo potrebuje le med dvigovanjem. Ko leži na trebuščku, dviga glavico in zgornji del prsnega koša, ob tem se opira na podlahti, s prstki pogosto praska po podlagi. S tem utrjuje vratne mišice. Večina dvomesečnikov je sposobna dvigniti glavico pod kotom 45 stopinj. Leže na hrbtu pa ima večino časa še vedno nesimetrični položaj z iztegnjeno nogo in roko v smeri pogleda ter pokrčeno nogo in roko na nasprotni strani. Proti koncu tretjega meseca postaja lega vedno bolj simetrična. Vedno več razpira dlani, gibi udov so vedno manj okorni in bolj simetrični. Proti koncu tega meseca začne opazovati svoje roke in prstke. Predmet, ki mu ga ponudimo, prime in ga včasih med držanjem tudi že opazuje. Zato mu ponujajte lahke in preproste igrače, primernih oblik, da jih bo prijel.
Samo s pogledom ali pa s pogledom in pridruženim obračanjem glavice sledi predmetu, ki ga počasi v loku premikamo nad njegovim obrazom v vse smeri. Poskusite! Med hranjenjem z velikim zanimanjem proučuje mamim obraz. Tudi sicer se vedno bolj zanima za svojo okolico. Proti koncu meseca začne raziskovati svoje telo - ogleduje si roke in se igra s prstki, vokalizira, spušča mehurčke sline, se dotika ušes, spolovila in drugih delov svojega telesa. Z raziskovanjem svojega telesa se začenja zavedati samega sebe. Dojenček ima rad dnevno rutino, saj lahko tako predvideva, kaj bo sledilo. Z nasmehom, vznemirjenjem ali oglašanjem se odziva na znane situacije, na primer ob pripravah na hranjenje ali ob pripravi na kopanje. Zdaj že očitno pokaže, da uživa v kopanju in v ostalih nežnostih ter druženju s starši. Že v zgodnjem obdobju življenja lahko dojenček pokaže, kdaj potrebuje pozornost in nežnost ter tudi, kdaj je pozornost staršev prekomerna in kdaj želi nekaj časa zase. Da si želi vaše družbe, vam pokaže z vzpostavitvijo očesnega kontakta, z nasmehom ali z oglašanjem. Ko pa mu je družba odveč, to pokaže z jokom, zehanjem, starejši pa tudi z odmikanjem pogleda in odrivanjem staršev. Ker je vsak dojenček edinstven, ima tudi vsak nekoliko svoj način sporočanja potreb in svoj način vzpostavljanja komunikacije s starši. Še vedno pa je jok njegov glavni način sporočanja želja in potreb. Odzivanje na dojenčkove signale in zadovoljevanje njegovih potreb je temelj razvoja otrokove samozavesti in kasneje samostojnosti. Trimesečni dojenček že pokažejo ugodje tudi z nasmehom. Uživa, ko se mu starši posvečajo, ko se z njim pogovarjajo, se ga dotikajo in ga objemajo, razveseli se, ko zagleda znan obraz. Nanj se odzove z nasmehom in z grgrajočimi glasovi. V tem času se že oglaša s samoglasniškimi glasovi (vokaliziranje). Dojenček ima z ljubljeno osebo (lahko je tudi več kot ena) vedno tesnejši odnos, v maminem ali očetovem naročju se najhitreje potolaži.
Nosečnost: Vodnik po mesecih | 3D animacija
Gibalni razvoj skozi prvo leto: Od prvih obratov do prvih korakov
Motorični razvoj predstavlja ključen mejnik za otrokov celostni razvoj. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja.
Prvi mesec: Novorojenček ima močno zvitost vseh sklepov, posebno kolkov in kolen, ritka pa je malo dvignjena v zrak. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu, kot na hrbtu. Veliki sklepi so v glavnem upognjeni tudi v položaju na hrbtu. Glava otroka je nagnjena na stran, a hrbtenica upognjena. Roke so rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Nogice so upognjene oz. Otrok živahno izteguje in upogiba noge.
Drugi mesec: Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno, čeprav so še vedno veliki sklepi v glavnem zviti oz. upognjeni. Začenja se aktivnejši socialni stik otroka z okolico. Pri tem se naslanja na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu, a sama podpora je približno na polovici podlahtnic. V tem času se razvija »položaj mečevalca«, druga oblika množične spontane gibljivosti. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Značilno za ta položaj je obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Otrok se začenja igrati s svojima rokama, kar imenujemo koordinacija roka-roka. Začenja dobivati sliko o lastnem telesu.
Tretji mesec: To je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti, tretje oblike množične gibljivosti otroka, ki ne sme trajati več kot 3 mesece, tj. do doseganja opore na komolce. Nadalje, otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo. Otrok se, poleg dvigovanja glave, dviguje tudi v ramenskem obroču za približno 45 º. Opora na roke se pomika na komolce, kar je izredno važen mejnik razvoja, ker predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka. Začenja se razvijati prijem. V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje.
Četrti mesec: Otrok lahko neposredno ujame predmet na drugi strani in pri tem prenese težo telesa na stran. Otrok dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki. To je sprednja obrambna reakcija. Začinja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice, pri obračanju sodelujejo roke in noge.
Peti mesec: Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Otrok se začenja vleči po podlagi. Roke so upognjene ob podpori na komolce, noge so iztegnjene, ne sodelujejo pri tem. To se imenuje vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja. Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo.
Šesti mesec: Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja. Razvija se ti. pincetni prijem, najprej prijem s palcem in kazalcem, kasneje z drugimi prsti. Pri tem je eden prst iztegnjen, drugi zvit. Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice.
Sedmi mesec: Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj. Otrok je zmožen samostojno sedeti in šele sedaj lahko govorimo o pravem sedenju. Sede lahko iz štirinožnega položaja, ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti. Plazenje je sedaj v celoti razvito.
Osmi mesec: Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic. Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija).
Deveti mesec: Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni oz.
Deseti in enajsti mesec: Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček.
Dvanajsti mesec: Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekolika širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podporo.
Kognitivni, komunikacijski in socialno-čustveni razvoj
Medtem ko vaš otrok raste, bodo njegove kognitivne sposobnosti vse bolj napredovale. V prvih mesecih se dojenčki naučijo prepoznati znane obraze in se nanje odzivati, pogosto s svojim prvim pristnim nasmehom. Pri približno šest do osem mesecev starosti bo vaš dojenček razumel, da predmeti še naprej obstajajo, tudi če jih ne vidi, kar je ključni mejnik v njegovem kognitivnem razvoju. Pri približno devetih do 12 mesecih bo vaš dojenček začel razumeti razmerje med svojimi dejanji in rezultati, ki jih povzročijo, kot je recimo pritisk na gumb, da interaktivna igrača predvaja glasbo. Do konca prvega leta se bodo dojenčki že vključevali v kompleksnejšo igro, kjer bodo z večjo radovednostjo raziskovali predmete in okolico.
Jezikovne spretnosti otroka se v prvem letu hitro razvijajo. Pri približno dveh do treh mesecih začnejo dojenčki spuščati zvoke, podobne samoglasnikom, blebetati ter eksperimentirati z različnimi kombinacijami soglasnikov in samoglasnikov. Pri približno šestih do sedmih mesecih starosti lahko vaš dojenček že začne obračati glavo ali se odzivati, ko kličete njegovo ime. Običajno dojenčki izgovorijo prve besede že med 10. in 14. mesecem starosti, pogosto so to preproste besede, kot sta "mama" ali "papa". Vendar je pomembno vedeti, da se to pri otrocih lahko zelo razlikuje. Od devetih do 12 mesecev lahko dojenčki uporabljajo kretnje, kot sta kazanje ali mahanje, da sporočijo svoje potrebe ali zanimanja.
Skozi prvo leto dojenčki razvijajo ključne socialne in čustvene veščine. Pri približno dveh do treh mesecih starosti vas bo vaš dojenček nagradil s prvimi nasmehi, ki odražajo njegovo vse večjo sposobnost sodelovanja in povezovanja z drugimi. Med šestim in osmim mesecem lahko dojenčki postanejo previdni do neznanih obrazov in kažejo znake tesnobe ali stiske, če jih ogovori neznanec. Od 8. do 12. meseca lahko vaš dojenček doživi ločitveno tesnobo in kaže stisko, ko je ločen od svojih primarnih skrbnikov. Vaš dojenček bo z vsakim mesecem starosti postajal vse bolj izrazit in bo začel kazati vse širši razpon čustev, kot so veselje, razočaranje in radovednost.
Posebnosti in izzivi v razvoju
V razvoju dojenčka se lahko pojavijo tudi določene posebnosti, ki zahtevajo pozornost. Tortikolis pri dojenčku se pojavi, ko mišice vratu postanejo zakrčene in toge, kot posledica tega pa se dojenčkova glava nagne na eno stran in brada obrne v drugo. Glava je torej nagnjena proti enemu ramenu, brada pa gleda v drugo stran. Plagiocefalija ali zaležana glava je stanje, ko se pri dojenčku pojavi sploščenost na zadnji strani glave ali na stranskem delu glave. Izraz hipotonija pomeni znižan oz. zmanjšan mišični tonus. Vzroki za hipotonijo so lahko prirojeni ali pridobljeni kasneje. Ekstenzijski vzorec, ko se dojenček občasno zvija nazaj v ekstenzijo, je v določenih razvojnih fazah normalen, saj je del naravnega nevrološkega in motoričnega razvoja. V primeru, da ekstenzija vztraja in so pridruženi še drugi simptomi, pa lahko nakazuje na druge težave.
V Reha Medical centru s pomočjo razvojno nevrološke obravnave ocenijo stanje otroka in možne vzroke kasnitve doseganja razvojnega mejnika. Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka.
Pomembno je vedeti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Pomembnost povezovanja in senzoričnega razvoja
Masaža dojenčka pomaga pri povezovanju in razvoju. Povezovanje v teh zgodnjih fazah razvoja je zelo pomembno. Dojenček se sam še ne zna pomiriti, zato je masaža tista, ki mu to omogoča. Tako motorični kot senzorični razvoj predstavljata ključne mejnike za otrokov celostni razvoj. Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Vedeti moramo, da obstajajo obdobja, oz. čas, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja.
Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje. Zanimivo je, da se je o normalnem motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem, ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej. Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti.
Nevrološki razvoj se najhitreje odvija prav skozi interakcijo z ljubljeno osebo. Ko se odzovete na otrokov jok, ko ga pohvalite za uspeh ali ga potolažite ob neuspehu, gradite temelje njegove samozavesti in čustvene inteligence, ki mu bodo služili vse življenje. Vaša naloga ni, da otroka trenirate za hojo ali govor, temveč da se z njim igrate, pogovarjate, mu berete in mu nudite tolažbo, ko jo potrebuje.