Samostojno sedenje dojenčka je pomemben mejnik, ki postavlja temelje za vse ostalo: plazenje, kobacanje in hojo. Še preden se boste zavedali, bo otrok že veselo korakal po prostoru. A najprej pomembno vprašanje: kdaj začnejo dojenčki sedeti? Tako kot pri drugih razvojnih mejnikih se lahko povprečna starost dojenčkov, ko se samostojno usedejo, razlikuje. A obstaja nekaj znakov, s katerimi vam otrok začne kazati, da je morda že pripravljen na samostojno sedenje.
Kdaj je otrok pripravljen na samostojno sedenje?
Povprečna starost dojenčka, ki začne krepiti svoje mišice in se opirati na roke in noge, je štiri mesece. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi raziskovati okolico. A morate se zavedati, da je otrok pri tej starosti še precej krhek in da nima dobrega ravnotežja, kljub temu, da se skuša že postaviti na roke. Pri starosti približno osem do devet mesecev pa se otrok poskuša že samostojno usesti.
Da bi dojenček zmogel samostojno sedeti, mora najprej obvladati nadzor glave, ravno tako pa mora okrepiti trebušne in hrbtne mišice, oporo na rokah ter sposobnost zadrževanja telesa v pokončnem položaju. Za krepitev teh mišic je treba dojenčka spodbujati k igri na tleh, samostojnemu obračanju prek boka, paši kravic in drugim gibom, ki trenirajo mišice telesa. Preden je dojenček fizično sposoben sedeti, se mora obračati s hrbta na trebuh in nazaj, zadržati trebušni položaj z oporo na dlaneh, pri čemer morata biti roki iztegnjeni, po trebuhu krožiti po podlagi in se plaziti po trebuhu nazaj. Strokovnjaki odsvetujejo prisilno sedenje in uporabo hojice.
Dojenčkova sposobnost sedenja se običajno razvije med 4. in 7. mesecem njegove starosti. Prvo leto razvoja je polno raznovrstnih izzivov, tako za starša kot za otroka. V prvih mesecih po porodu spoznava svoje telo, svoje zmogljivosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je v začetku spontano, brez večjih posegov v prostor. Nadzor in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobi v naslednjem zaporedju:
- Najprej osvoji nadzor in gibanje glave in vratu.
- Nato sledi ramenski obroč.
- Sledijo okončine, kjer najprej začuti in spozna svoje roke in noge, sledijo dlani, stopala ter nazadnje prsti.
- Kot čist zadnje, začuti in osvoji gibanje v medenično - hrbteničnem področju.
Z zorenjem in razvojem senzornega in motoričnega sistema se spreminjata način ter kvaliteta gibanja. Da lahko otrok osvoji fazo samostojnega sedenja, more preiti skozi kar nekaj korakov, ki so ključni za dosego tega cilja. Predpogoj za posedanje je kontrola glavice, močne hrbtne, ter predvsem trebušne mišice. Potrebuje dobro oporo na roke, kar zajema kvalitetno razpiranje dlani, iztegnjen komolec ter zadostno mišično moč ramenskega obroča. Predvsem pa mora imeti sposobnost obvladovanja pokončnega položaja ter zadrževanja telesa v njem. Da pa vse to osvaja, more preiti čez vse položaje.
Položaj na hrbtu
Hrbtni položaj je v prvih štirih mesecih položaj, v katerem otrok preživi največ časa. Ta položaj mu da možnost odkrivanja in raziskovanja svojega telesa. Zaradi dobre aktivnosti v trupu začne z rokami raziskovati svoja kolena in noge. Kasneje, nekje v starosti šestih mesecev, noge ponese že do ust. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu ter dobro stabilnost in je tudi prvi trening ravnotežja, katerega otrok osvaja.
Bočni položaj
Za dojenčkov razvoj v tem drugem obdobju je pomembno, da je suveren v obračanju iz hrbta na trebuh in obratno. Obračanje more biti pravilno izvedeno, z aktivacijo trebušnih mišic, brez aktivacije iztegovalk hrbta ter preko obeh bokov. Predvsem je v naslednji fazi pomembno, da zmore bočni položaj tudi zadržati. Zadržek bočnega položaja je aktivnost, v kateri se aktivirajo stranske vzravnalne reakcije, glava torej ni položena na podlago, zgornja polovica telesa je pokrčena, spodnja je iztegnjena in roke so usmerjene naprej.
Trebušni položaj
Trebušni položaj je za otroka zelo zahteven, vendar ko ga enkrat usvoji, je le ta pri otrocih zelo priljubljen. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela več težav. Le ta z oporo na rokah je izrednega pomena za nadaljnji razvoj. V tem položaju otrok osvoji tudi »plavalca«, ki NI ekstenzijski vzorec, ampak je zelo pomembna razvojna faza, v kateri otrok dvigne roke, noge in glavo od tal in v tem položaju za nekaj trenutkov obstane. Pomembno je, da se otrok zna vrniti v aktiven trebušni položaj. Je eden izmed prvih kompleksnejših gibalnih vzorcev, ki jih otrok doseže.
Dva načina, na katera se lahko dojenček samostojno usede
Dojenček, ki je dovolj močan in sposoben, da se lahko že samostojno usede, bo to začel kazati z različnimi znaki. Obstajata pa dva najpogostejša načina, na katera lahko dojenček poskuša usvojiti veščino sedenja.
- Skozi trebušni položaj: V tem primeru se otrok na trebuščku upre na popolnoma iztegnjene rokice, preide v štirinožni položaj ter se z zasukom medenice v eno ali drugo stran usede v stranski sed.
- Preko boka: V tem primeru otrok iz trebušnega položaja preide v bočni položaj, iz katerega se z iztegom spodnje roke odrine v stranski sed.
Oba načina sta pravilna in pri obeh vzorcih otroci uporabljajo globoke trebušne mišice, odriv in oporo na iztegnjene roke. Na začetku dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem in štirinožnim položajem ter še ne sedijo pri miru. Gibanje se jim zdi pomembnejše kot statično zadrževanje položaja. Zelo pomembno je, da otrok krepi svoje mišice z različnimi položaji. Stransko oziroma bočno sedenje pomeni, da je otrok naslonjen na notranjo nogico, bok in zadnjico, ter ima podporo na obeh rokah, ki sta pred njim. Na začetku dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem ter štirinožnim položajem, saj stranskega seda še ne zmorejo zadržati dlje časa. To še ni samostojno sedenje, ampak je otrok na dobri poti, da le tega kmalu osvoji.
Dojenčku lahko pomagamo in asistriramo njegovo prehod iz podlage samo do stranskega seda, nekje po dopolnjenem 6. mesecu starosti. Od tukaj naprej mora razviti gibanje sam. Če to počnemo, lahko storimo ogromno škode, katera se bo začela kazati predvsem v adolescenci in kasneje v odrasli dobi. Težave se lahko kažejo kasneje, kot težave na hrbtenici in v starejši dobi predvsem rezultirajo, kot bolečine v križu.
Zato dojenčka nikoli ne posedamo, dokler se ne usede sam
Nekaterim staršem se zdi, da so otroci pri šestih mesecih že dovolj krepki za samostojno sedenje, a s tem, ko otroka posedemo na silo, še preden je sam zares pripravljen na to, lahko storimo več škode kot koristi, kar ima lahko številne (resne) posledice na njegov razvoj, predvsem pa na zdravje hrbtenice. Dojenček, ki ga bomo posedali, bo praviloma tam tudi obstal in se bo nehal gibati, plaziti ali raziskovati ter bo začel vse bolj postajati odvisen od nas. Otroku je najbolje prilagoditi prostor, da bo dovolj varen za njegovo samostojno gibanje, obenem pa mu ponuditi talno podlogo, ki bo nedrseča in bo nudila oporo, če se bo želel postaviti na vse štiri ali kobacati. V nasprotnem primeru bo dojenček ostajal odvisen od odrasle osebe, namesto da bi razvijal samostojnost. Kobacanje otroka je pomembno za njegov razvoj in krepitev mišic.
Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, so možne naslednje negativne posledice:
- Otrok je v sedečem položaju statičen, sedi pri miru, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim.
- Sedežni položaj, ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovati gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice.
- Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog.
- Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti.
- Zaradi statičnega sedečega položaja, ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic.
- Ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču.
- Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v vidnem polju. Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Zadnje posodobljeno: 05.08.2025 Objavljeno: 05.08.2025
Splošno razširjena je govorica, da naj bi bil dojenček pri 6 mesecih sposoben samostojno sedeti. Z vidika razvoja pa je ta zahteva pri večini dojenčkov povsem nerealna. To mnenje ostaja še iz časov, ko so otroci navadno pasivno sedeli, z namenom treniranja hrbtnih mišic. Žal se je šele z odraščanjem te generacije ugotovilo, da jih hrbet boli veliko pogosteje in prej kot druge generacije. In iskali so, zakaj. Na koncu so strokovnjaki ugotovili, da je bil hrbet preobremenjen že v otroštvu, mnenje o pasivnem sedenju otrok pa se je močno spremenilo. Na žalost so v ZDA šele zdaj v fazi pasivnega sedenja, zato vas lahko veliko knjig, prevedenih iz angleščine, spodbudi k pasivnemu sedenju.
Šele ko dojenček sedi stabilno in z vzravnano hrbtenico, ga lahko posedemo v stolček
Dojenčka nikar ne posedajmo v stol, če še ne sedi samostojno. Stol, ki je primeren za sedenje dojenčka, naj bo tako visok, da bo imel otrok obe podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, rameni pa sproščeni. Stolček naj ima ravno tako podporo za noge. Brez podpore nog se namreč lahko pri sedenju medenica prekucne nazaj in vpliva na neprimeren položaj hrbtenice. Od položaja hrbtenice sta odvisna položaj in funkcija glave in rok. Pravilno sedenje večjega otroka za mizo je pomembno za dobro držo in tudi dobro obvladovanje svinčnika. Načeloma pa otroci težko sedijo dolgo pri miru in pravzaprav je naravno, da otrok ves čas sedenja nenehno spreminja svoj položaj.
Ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je naš znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi. V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček, moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku.
Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.
Kaj pa hranjenje?
Če dojenček še ne sedi, ga lahko za potrebe hranjenja za kratek čas tudi posedete v stolček za hranjenje. Hrbtišče naj bo pri tem v naklonu 50-70° (ne 90°), kolena in kolki pa naj bodo v kotu 90°- pod kolena lahko date zvite tetra pleničke ali brisače, da bodo ostala pokrčena. Primerni za to so tudi gugalniki ali ležalniki (zaradi naklona hrbtišča), tudi v tem primeru pa morate otroku zagotoviti pokrčena kolena in kolke.
Stolček za hranjenje ni prioriteta, ko je vaš malček novorojenček. Ko pa doseže 4 do 6 mesecev in začnete uvajati hrano, kot so pireji in majhni grižljaji, ga bo vaš dojenček potreboval.
- Velikost prostora: Izberite tak stolček za hranjenje, da boste imeli dovolj prostora za manevriranje.
- Kako dolgo boste uporabljali stolček za hranjenje: Odvisno od stolčka, ki ga boste kupili. Dandanes številni stolčki za hranjenje »rastejo« z dojenčkom.
- Kako enostavno je otroški stol očistiti: Malčki se bodo učili hraniti sami, zato je velika verjetnost, da bo nastala na/v/za/pod/pred stolčkom prava packarija. Potrebovali boste otroški stol, ki ga je enostavno očistiti, ker bo definitivno prišlo do polivanja, raznih drobtin in packanje hrane z rokico, kar je za otroke prava zabava, čeprav staršem mogoče ni najbolj zabavno.
- Vrsta pladnja: Nastavljiv? Odstranljiv? Primerno za pomivalni stroj? Tak bi bil najboljši, kajne? Ne skrbite.
- Udobnost: Navsezadnje bo malček preživel kar nekaj časa v stolčku, zato je pomembno tudi, da je stolček, sploh kar se domače uporabe tiče, oblazinjen z mehko pralno podlogo.
Dokler se vaš dojenček ne zna samostojno usesti, ga hranite v svojem naročju. Ko pa napoči čas, ko se vaš dojenček že samostojno usede, ga iz naročja lahko prestavite v stolček za hranjenje. Stolček naj ne bo premehek. Pomembno je, da ima čvrsto naslonjalo in čvrsto sedišče. Položaj stolčka naj bo tak, da otroku omogoča čim bolj pokončen položaj. Nagibanje naslona nazaj pri hranjenju nikakor ni priporočljivo. Otrok naj sedi aktivno, vzravnano in čim bolj pokončno. Stolček za hranjenje naj ima tudi naslonjalo oziroma poličko za nogice. Dobro je, če je polička nastavljiva po višini, saj boste tako stolček lahko prilagajali z rastjo vašega otroka. V stolčku za hranjenje dojenčka ne pripenjamo s pasovi čez rame, saj to otroku odvzame aktivno držo. Položaj otrokovih kolkov, kolen in gležnjev naj bo 90°. Bolje kot mizica pri stolčku za hranjenje je, da otroka s stolčkom posedete k vaši mizi, kjer bo jedel skupaj z ostalo družino.
Kdaj bi vas moralo skrbeti?
Povsem naravno je, da dojenčki dosegajo razvojne mejnike, ko so pripravljeni nanje. Ne bodite preveč zaskrbljeni, če drug dojenček počne nekaj pred vašim. Iščete recepte in smernice zdrave prehrane za dojenčke, šolarje in mladostnike? Hvala! Fiziološki razvoj telesa dojenčka zahteva svoj čas, saj se tekom razvoja centralnega živčnega sistema nevronske povezave na novo vzpostavljajo. Otrok napreduje iz ene v drugo razvojno fazo z lastno hitrostjo in prav je, da sam odloča, kako dolgo bo ostal v posamezni fazi, glede na svojo pripravljenost in razvoj mišic.
Stališče pediatrov in fizioterapevtov je, da dojenčka ne smemo siliti ali postavljati v noben položaj, ki ni primeren zrelosti njegove živčno-mišične kontrole. S tem početjem mu namreč ne nudimo ustreznih vzvodov, ki bi mu omogočali dobro samostojno napredovanje v razvoju, v možganskih centrih pa se s tem početjem utrdijo napačne informacije.
Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom.
Kako dojenčka podprete pri razvoju?
Dojenček naj bo čim več na tleh na trebuščku, na oblazinjeni, vendar ne premehki podlagi. Ko bo sam pripravljen, se bo iz pasenja kravic sam dvignil v bočni sed. Kot pomoč pri razvijanju stabilizacije pokončnega trupa, ga lahko nameščate v t.i. bočni sed. V tem položaju bo raziskoval okolico ter osvajal gibanje naprej in nazaj preko svojih rok. S tem bo okrepil svoj trup in mišice na rokah. Otroku lahko pomagate pri osvajanju gibalnih razvojnih stopenj tudi s pomočjo igre z napihljivim valjem ali ob vaših nogah. Dojenčkova stopalca morajo biti pri tem na tleh in kolena pokrčena. Lahko ga tudi prevalite čez vašo nogo, da se uči prestreznih reakcij, s tem ko se lovi na svoje roke. Ko bo otrok pripravljen, se bo iz bočnega seda sam odrinil od ene roke in se usedel ALI pa bo šel najprej na vse štiri in v kobacanje in šele nato razvil samostojno sedenje.
Pred njega postavite mizico, ne sme biti višje od višine njegovega prsnega koša. Na mizico položite igračko in ga spodbujajte, da se bi z njo igral. Vaša naloga je, da ga ne držite in podpirate, ampak varujete pred padcem in spodbujate k gibanju in lovljenju ravnotežja.
Varnost v avtomobilu: Avtosedeži in stolčki za hranjenje
Otrok, ki je manjši od 140 cm ali lažji od 36 kg, mora biti nameščen v varnostnem sedežu, ki ustreza njegovi višini, teži in starosti. V sedežu ga pripnemo s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov in pazimo, da trakovi niso zviti in se otroku tesno prilegajo. Dolžino in višino trakov varnostnega pasu prilagodimo otroku tako, da sta odprtini, skozi kateri potekata naramna trakova pasu, v višini otrokovih ramen. Med pasom in otrokovo ključnico naj bo največ za prst prostora, zato v hladnih dneh otroku slečemo vrhnja debela oblačila in ga šele potem pripnemo z varnostnimi pasovi ter pokrijemo z oblačilom ali odejico. Če je otrok oblečen v debela oblačila ali je v zimski spalni vreči ali če pustimo trakove varnostnega pasu pripete preveč ohlapno, otrok v sedežu preveč zaniha med naglim zaviranjem ali trkom, kar lahko povzroči nepotrebne poškodbe.
Vožnja novorojenčka (v prvem mesecu starosti) naj traja do največ 30 minut, pri starejšem dojenčku pa do 60 minut.
Na zadnjem ali sprednjem sedežu avtomobila?
Priporoča se, da se otroci, mlajši od 13 let, vedno vozijo na zadnjem sedežu vozila. To še posebej velja za mlajše otroke, ki so telesno manj razviti in zato bolj izpostavljeni tveganju za resne poškodbe ob trku. Varnostni sedež i-Size pritrdimo s sistemom Isofix na srednji sedež zadnje klopi avtomobila, če ima naš avtomobil tam vgrajeno sidrišče Isofix. Sicer pa ga pritrdimo na levi ali desni sedež zadnje klopi. Izjemoma se priporoča pritrditev varnostnega sedeža za dojenčke, ki je obrnjen nasprotno od smeri vožnje, spredaj na sovoznikovem sedežu, npr. kadar je otrok nemiren, v avtomobilu pa smo sami in nimamo spremljevalca, ki bi ga opazoval na zadnji klopi. V takem primeru moramo zračne blazine na sovoznikovi strani tehnično izklopiti skladno z navodili proizvajalca. Kadar moramo prepeljati več otrok in so vsi zadnji sedeži v avtomobilu zasedeni, lahko najstarejšega otroka v varnostnem sedežu, obrnjenem v smer vožnje, namestimo na sprednji, sovoznikov sedež, če ima naš avtomobil tam vgrajeno sidrišče Isofix. V takem primeru zračne blazine na sovoznikovi strani ni treba izklopiti, pač pa moramo sovoznikov sedež potisniti čisto nazaj. Zračne blazine so namenjene zaščiti odraslih potnikov in starejših otrok, mlajše pa lahko resno poškodujejo.
Otroka nikoli ne puščamo samega v avtomobilu
Otroka nikoli ne pustimo v avtomobilu brez nadzora odrasle osebe. Ko zapustimo vozilo, s seboj vzamemo vse otroke, tudi spečega dojenčka. Otroci so že utrpeli resne poškodbe in celo umrli zaradi vročine ali mraza, ko so jih odrasli pustili same v vročih ali mrzlih avtomobilih. Poleg tega lahko otrok potisne glavo skozi okno avtomobila in se hkrati z roko nasloni na stikalo za električni pomik stekel, kar lahko povzroči stisnjenje vratu in zadavitev otroka. Pred vožnjo vsakič preverimo, da so vrata ob otrokovem sedežu zaklenjena in jih ni možno odpreti z notranje strani. Ko otroka nameščamo v ali jemljemo iz avtomobila, naj bo vozilo parkirano ob robu ceste tako, da stojimo na površini za pešce in ne na cestišču.
Izberemo pravi varnostni sedež za našega otroka
Od septembra 2024 lahko v državah EU kupimo le otroške varnostne sedeže, ki so izdelani skladno z novim varnostnim standardom ECE R129 i-Size, medtem ko sedeži po standardu ECE 44/04 niso več v prodaji. Varnostni standard ECE R129 i-Size zagotavlja boljšo varnost otrok v avtomobilu:
- Otroški varnostni sedeži i-Size so razvrščeni glede na telesno višino otroka, npr. 40-75 cm, 40-87 cm, 40-105 cm, 61-105 cm, 76-105 cm, 100-150 cm. Starši običajno bolje poznamo višino svojega otroka kot njegovo težo, kar nam olajša oceno, ali je sedež primeren za našega otroka in kdaj je sedež treba zamenjati za večjega. Za vsak sedež velja tudi največja dovoljena teža otroka, ki jo je treba upoštevati.
- Vsi sedeži i-Size se uporabljajo le s sistemom Isofix, kar zmanjša bočno nihanje sedeža in otroka v njem. Sedeži i-Size so obvezno testirani z dodatnimi testi za bočne trke, kar zagotavlja boljšo zaščito otrokove glave in vratu. Testi vključujejo tudi uporabo napredne Q-lutke, ki ima več testnih senzorjev za oceno vpliva bočnega trka na lutko kot pri starem standardu ECE 44/04.
- Sedeži i-Size omogočajo vožnjo otroka do najmanj 15. meseca starosti v smeri, nasprotni od smeri vožnje. Majhen otrok ima nesorazmerno veliko in težko glavo, zato bi ob trku lahko prišlo do hudih poškodb vratnih vretenc, če bi bil otrok v sedežu obrnjen v smer vožnje. V avtomobilu je za otroka najvarneje, če se vozi s hrbtom obrnjen v smer vožnje, zato uporabljamo tovrsten sedež čim dlje oz. dokler otrok še ustreza omejitvam višine in teže za sedež.
- Otroški varnostni sedež i-Size (40-75 cm) za dojenčke (0-12 mesecev) mora biti v avtomobilu nameščen tako, da je dojenček v njem s hrbtom obrnjen v smer vožnje. Pravilen naklon hrbtišča sedeža je pod kotom 45°, tako da se otroku glavica ne zvrača naprej na prsni koš in ne pride do težav pri dihanju. Če se otrok z nogami dotika hrbtnega dela avtomobilskega sedeža, to samo po sebi ne pomeni, da je sedež prerasel.
- Otroški varnostni sedež za dojenčke moramo zamenjati: ko je otrok višji ali težji od največje dovoljene telesne višine oz. teže za sedež; ali ko je vrh otrokove glave dosegel zgornji rob školjke sedeža; ali ko je bil sedež udeležen v prometni nezgodi.
- Otroški varnostni sedež i-Size (40-87 cm) za otroke do priporočene minimalne starosti 15 mesecev je v avtomobilu tudi nameščen tako, da je otrok v njem s hrbtom obrnjen v smer vožnje.
- Otroški varnostni sedež i-Size (76-105 cm) je namenjen za prevoz otrok v starosti od 15 mesecev do 4 leta. Sedež je v avtomobilu nameščen tako, da je otrok v njem obrnjen v smer vožnje, nekateri sedeži pa se lahko uporabljajo tudi v položaju, da je otrok s hrbtom obrnjen v smer vožnje, kar je za otroka bolj varno. Če se otrok z nogami dotika hrbtnega dela avtomobilskega sedeža, to samo po sebi ne pomeni, da je sedež prerasel.
- Otroški varnostni sedež za malčke moramo zamenjati: ko je otrok višji ali težji od največje dovoljene telesne višine oz. teže za sedež; ko so otrokova ramena višje kot najvišji odprtini, skozi kateri potekata naramna trakova varnostnega pasu na sedežu; če je bil sedež udeležen v prometni nezgodi.
- Otroški varnostni sedež i-Size za starejše otroke (100-150 cm) (jahač) je namenjen za prevoz otrok, ki prerastejo sedež za malčke, kar se zgodi običajno med 3. in 4. letom starosti. Otrok ga mora uporabljati toliko časa, da doseže 140 cm telesne višine ali 36 kg telesne teže. Otroci so v sedežu jahaču veliko bolje zaščiteni, kot če bi uporabljali samo 3-točkovni varnostni pas, ki je vgrajen v avtomobilu. Sedež jahač je v avtomobilu nameščen s sistemom Isofix tako, da je otrok v njem obrnjen v smer vožnje. Sedež ima obvezno hrbtno naslonjalo, ki naj bo premakljivo, da se lahko spreminja po višini, in naj ima vodila za varnostni pas. S pomočjo sedeža jahača otrok doseže enako višino v sedečem položaju, kot jo imajo odrasli, in zato lahko pravilno uporablja običajni 3-točkovni varnostni pas, ki je vgrajen v avtomobilu. Otrok naj bo pripet z varnostnim pasom tako, da je pas poravnan in se tesno prilega otrokovemu telesu. Pri tem mora zgornji (ramenski) trak 3-točkovnega varnostnega pasu potekati skozi vodilo na jahaču, po sredini otrokove rame in čez prsni koš, spodnji (medenični) trak pasu pa preko otrokove medenice (ne preko trebuha) in pod obema rogljema jahača.
Varnostni sedeži i-Size zagotavljajo boljšo varnost otrok v primerjavi s sedeži, izdelanimi po starem standardu ECE 44/04. Če imamo doma katerega od sedežev, izdelanega po standardu ECE 44/04, ga še vedno lahko uporabljamo, če ni starejši od 5 let, ni bil udeležen v prometni nezgodi in je dobro ohranjen. Uporaba sedeža, ki je starejši od 5 let, se ne priporoča, ker je ogrodje sedeža izdelano iz umetnih materialov, ki s staranjem izgubljajo prožnost in trdnost, zato ne zagotavlja več ustrezne varnosti otroka.
Kdaj lahko otrok uporablja samo varnostni pas, ki je vgrajen v avtomobilu?
Skladno z veljavno zakonodajo mora otrok uporabljati varnostni sedež vsaj toliko časa, da doseže 140 cm telesne višine ali 36 kg telesne teže, kar je okrog 10. leta starosti, lahko pa tudi dlje. Varnostni pasovi v avtomobilu so zasnovani za odrasle osebe, zato je pomembno, da najprej v 5 korakih preverimo, kje otroku potekata ramenski in medenični trak varnostnega pasu. Otrok lahko namesto sedeža jahača začne uporabljati samo varnostni pas, kadar:
- lahko sedi popolnoma naslonjen na naslonjalo avtomobilskega sedeža in ima hkrati kolena udobno upognjena čez rob sedeža v vozilu;
- medenični trak varnostnega pasu se mu prilega nizko in tesno čez boke ter se ne dviguje na trebuh;
- ramenski pas poteka čez prsnico in sredino rame, pri čemer se ne dotika otrokovega vratu;
- otrok lahko pravilno sedi ves čas potovanja.
Če se medenični in ramenski trak avtomobilskega varnostnega pasu ne prilegata pravilno, mora otrok še nekaj časa uporabljati sedež jahač.
Dodatni izdelki za varnostni sedež
Uporabljamo le dodatne izdelke, ki so priloženi novemu otroškemu sedežu. Vsi drugi izdelki za sedež namreč niso bili preizkušeni v testnih trkih skupaj z varnostnim sedežem in bi lahko prispevali k poškodbam otroka v primeru nenadnega zaustavljanja ali trka. Nekaj primerov takih izdelkov: zimske spalne vreče, blazinice ali sponke za prilagoditev varnostnih pasov, potovalne mizice ali pladnji, ki se pritrdijo na sedež, zaščitne blazinice za varnostne pasove, oporne blazine za vrat ipd.
Avtomobilski varnostni sedež ni namenjen za spanje
Otroci med potovanjem pogosto zaspijo v svojih sedežih, vendar so varnostni sedeži zasnovani samo za varen prevoz otrok v vozilu in jih ne smemo uporabljati namesto posteljice. Takoj ko pridemo domov, otroka iz sedeža premestimo v posteljico. Novorojenčki imajo lahko v varnostnem sedežu težave z dihanjem, ker še nimajo dovolj moči v vratu, da bi držali glavo pokonci. Zato naj ima sedež, ki je obrnjen nasprotno od smeri vožnje, naklon hrbtišča pod kotom 45°. Omejimo tudi trajanje vožnje z novorojenčkom na največ 30 minut, med potovanjem večkrat preverimo, da je otrok v sedežu pravilno nameščen in da diha brez težav. Ko dojenček dopolni en mesec starosti, se tveganje za težave z dihanjem precej zmanjša, vendar je treba biti še vedno previden. Otroka v sedežu ves čas spremljamo in se med daljšimi vožnjami večkrat ustavimo.
V sedežu za dojenčke lahko otroka tudi prenašamo, vendar sedež zunaj vozila uporabljamo le za kratek čas, otroka pa ne puščamo samega. Otrok mora biti v sedežu pripet z varnostnimi pasovi, sedež pa postavimo na tla namesto na stol ali mizo. S tem zmanjšamo tveganje, da bi nam otrok skupaj s sedežem padel na tla in se poškodoval.
Prevoz nedonošenčkov in majhnih novorojenčkov
Za prevoz nedonošenčkov in majhnih novorojenčkov je treba izbrati najprimernejši otroški varnostni sedež ali prenosno košaro za dojenčke. O izbiri in uporabi varnostnega sedeža ali prenosne košare se posvetujemo z zdravnikom v porodnišnici, ki nam bo svetoval na osnovi ocene srčno-dihalne stabilnosti otroka v varnostnem sedežu. Če nam zdravnik svetuje, naj za prevoz svojega nedonošenčka ali majhnega novorojenčka uporabljamo otroški varnostni sedež, ga moramo nastaviti v ležeči položaj. V sedežu mora biti novorojenček nameščen tako, da ima čim bolj raven hrbet. Če je potrebno, z dodatnimi blazinicami na levi in desni strani zaščitimo njegovo glavo pred bočnim nihanjem. Tudi ob vsako stran telesa lahko pod komolce in ob medenici položimo po en zvitek iz plenice, da je novorojenček med vožnjo bolj stabilen. S časom, ko nedonošenček zraste, sedeža ni več treba oblagati. Za prevoz novorojenčkov, ki imajo težave z dihanjem, oziroma nedonošenčkov do 3. ali 4. meseca starosti, lahko po posvetu z zdravnikom uporabljamo tudi prenosno košaro, čeprav nudi slabšo zaščito otroka ob morebitnem trku v primerjavi z varnostnim sedežem.
Obiščite strokovnjaka za razvoj otrok
Teh vaj in zdravega pristopa do razvoja vašega še razvijajočega se malega bitja se lahko naučite pri fizioterapevtu ali strokovnjakih za otrokov gibalni razvoj in handling. Sama 100% zaupam Tjaši Kočevar, ki je izjemno podprta z znanjem, poleg tega pa ima topel in empatičen pristop. V času porodniške sem komaj čakala na ponedeljke, ko sva imeli z mojo dojenčico telovadbo za dojenčke, tudi zato, da sem imela sama s tem dejansko nek reden opravek. Rada sem opazovala Avo pri prvih interakcijah z vrstniki, pa tudi z mamicami sem se zelo povezala in je bil res dober občutek, da sem v neki skupnosti, kjer me ljudje v moji novi vlogi razumejo.
VIR: www.skrbenstars.si
Simona Korenčan, dr. med. je zdravnica, mama in aktivistka na področju osveščanja o nujnosti poznavanja in rednega obnavljanja znanja prve pomoči in oživljanja dojenčkov in otrok. Dve leti je delala na Pediatrični kliniki na oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. V tem času so skupaj z ekipo uspešno izvedli več tečajev oživljanja za laike, predvsem vzgojitelje, učitelje in starše, ki jih je sicer zasnoval prim. Vidmar, dr. med.