Vsak otrok je edinstven, zato je pomembno razumeti, da so prikazani mejniki otrokovega razvoja zgolj splošne smernice. Te informacije vam bodo v pomoč pri razumevanju kdaj lahko pričakujete naslednjo stopnjo v razvoju vašega malčka, pri čemer je ključno spremljati njegov individualni napredek. Gibalni razvoj je tisti, ki je pri dojenčku na prvi pogled najbolj očiten in po katerem starši najpogosteje primerjajo otroke, kar jim pogosto povzroča največ zaskrbljenosti. Vendar pa ni razloga za paniko, če se vaš šestmesečnik še ne obrača ali vaš dvanajstmesečnik še ne hodi, medtem ko prijateljičin enajstmesečnik že samostojno raziskuje svet. Lahko se zgodi, da bo vaš dojenček določeno spretnost usvojil veliko pred svojimi vrstniki, medtem ko bo kaj drugega obvladal nekaj tednov kasneje od tabel, ki jih boste našli na spletu. Če se je vaš otrok rodil prezgodaj, bo v gibalnem razvoju najverjetneje zamujal. Prav tako se lahko zakasnitev gibalnega razvoja pojavi, če je dojenček pogosto bolan. Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki, prav tako pa je odvisen od okolja. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v dojenčkovem napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Zgodnji meseci: Osnove gibanja in refleksni odzivi
Prvi mesec dojenčkovega življenja v največji meri predstavljajo hranjenje, spanje, izločanje in jok. Novorojenček nad mišicami še nima veliko kontrole, njegova dejanja pa večinoma temeljijo le na refleksnih dejanjih, kot so sesanje, zehanje, kihanje, jokanje in podiranje kupčkov. V tem zgodnjem obdobju so vratne in ramenske mišice že močnejše kot pri rojstvu, kar pomeni veliko boljšo kontrolo glavice. Čeprav jo dojenček sicer samostojno že lahko zadrži v zraku za kratko obdobje, jo morate ob nošenju kljub vsemu še vedno skrbno podpirati. V prvih nekaj mesecih življenja otrokov gibalni razvoj zaznamujejo tudi primitivni refleksi, ki dojenčka spremljajo že od rojstva, nekateri od njih pa mu omogočajo tudi preživetje.
Med te pomembne reflekse sodijo:
- Babinski refleks: Če po dojenčkovem stopalu potegnemo od pete po zunanjem stopalnem loku proti prstom, potegne palec navzgor (proti nartu), vsi ostali prsti pa se razprejo. Ta refleks običajno izgine do okoli 2. meseca starosti.
- Morojev refleks (reakcija zdrznjenja): Pri glasnih zvokih in nenadnih gibih (občutek padanja) dojenček roke odroči, iztegne in razpre dlani, nato roke priroči, pokrči, prstke stisne v pest in začne jokati. Ta refleks izgine do okoli 6. meseca starosti.
- Prijemalni refleks: Če novorojenčku ponudimo prst, ga bo prijel, prijem pa bo zadržal tudi, če mu roko dvignemo. Prijem je lahko tako močen, da otrok, če ga potegnete v zrak, za nekaj sekund celo zadrži svojo težo. Ta refleks izgine do okoli 5. meseca starosti.
- Refleks hoje: Če novorojenčka dvignete, s stopali postavite na trdno podlago in ga nagnite naprej, bo naredil nekaj gibov, podobnih korakom. Ta refleks izgine do okoli 4. meseca starosti.
- Sesalni refleks: Sproži ga predmet, ki ga novorojenček dobi v usta (npr. bradavica ali duda). Je ključnega pomena za preživetje in izgine do okoli 12. meseca starosti.
- Iskalni refleks: Povezuje se s sesalnim refleksom, sproži ga dotik ust ali kože lic. Dojenček obrne glavo v smer, kjer se ga dotaknemo, in skuša vtakniti vaš prst v usta, da bi ga sesal. Ta refleks izgine do okoli 4. meseca starosti.
- Tonični vratni refleks: Ko dojenček leži na hrbtu in glavo obrne na eno stran, se okončine na tej strani telesa iztegnejo, na drugi strani pa pokrčijo. Ta refleks izgine do okoli 6. meseca starosti.
V prvem mesecu gibanje novorojenčka označujemo kot »vse ali nič«, saj zanj še niso značilni selektivni gibi ali nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije, kjer v gibanje sodeluje celo telo, nepovezano in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg; sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom; miruje le v spanju. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
Drugi in tretji mesec: Obvladovanje glave in koordinacija
V drugem mesecu se že postopoma prične usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši; pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena - to imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva k graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da dvigne nos od podlage.
Pri treh mesecih glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rameni, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Pri 3 mesecih večina otrok dvigne glavo in prsi, ko leži na trebuhu, prepozna prsi ali flaško, se nasmehne, ko je ogovorjen, prikaže aktivno gibanje telesa ter z očmi sledi gibanju stvari.
Četrti in peti mesec: Prvi obrati in raziskovanje telesa
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Pri 4 mesecih večina otrok dolgo časa drži glavo pokonci, ne da bi ta nihala sem in tja, se glasno smeji, se obrača iz trebuha na hrbet, obožuje igranje, zgrabi predmet, ki je v bližini njihove roke, ter spušča glasove, ko je ogovorjen.
Šesti in sedmi mesec: Obvladovanje obračanja in priprava na premikanje
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Pri 6 mesecih večina otrok sedi z malo podpore, se odzove na prijazen glas z nasmehom ali gruljenjem, se obrne iz hrbta na trebuh, obrne in gleda proti zvoku, ter poda predmet iz ene roke v drugo in iz roke v usta.
Če se vaš dojenček pri 4,5 mesecih še ne obrača s hrbta na trebuh, je to povsem normalno. Nekateri dojenčki se lahko iz trebuha na hrbet obračajo že pri treh mesecih starosti. Za rotacijo iz hrbta na trebuh pa malčki potrebujejo močnejše mišice. Večina otrok se zato iz hrbta na trebuh začne obračati med 5. in 7. mesecem starosti. Če se otrok obrne iz hrbta na bok, pri čemer ročica ne ostaja zadaj za hrbtom, potem je obrat pravilen in se bo obrnil tudi na trebuh. Obrat s trebuha na hrbet dosežejo otroci malce kasneje kot obrat s hrbta na trebuh. Zato ni razloga za skrb, če se vaš 4-mesečnik še ne obrača ali če se vaš 7-mesečnik še ne obrača iz trebuha na hrbet.
Nadaljnji razvoj: Stoja, hoja in samostojnost
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico.
S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami. Tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Pri 9 mesecih večina otrok sedi samostojno in menja položaje, reče »mama«, se plazi, se odziva na ljudi, ki jih pozna, ter se odziva na svoje ime.Pri 12 mesecih večina otrok se ob opori dvigne na noge in ob podpori naredi korak, pokima z glavo kot signal za »da«, pokaže ljubezen, pobere stvari s palcem in enim prstom, ter reče dve ali tri besede.Pri 15 mesecih večina otrok hodi brez podpore, delno samostojno je, govori in gre z glasom navzdol ali navzgor, pije iz skodelice, ki jo nekdo drži, ter uporablja štiri ali pet besed.Pri 18 mesecih večina otrok hodi in morda nekoliko teče, uporablja pet do deset besed, spleza gor ali dol po stopnicah, vleče igrače, ki imajo kolesa, »riše« po papirju z barvicami ter razume preprosta navodila.Pri 2 letih večina otrok poda igrače, ko jih prosimo, prepozna družinsko sliko in opazi, če je obrnjena narobe, brca veliko žogo, obrne strani v knjigi (dve ali tri hkrati) ter uporabi dve ali tri besede skupaj, kot npr. »mamica, avto«.
Pomembno je, da starši otroka pri gibanju spodbujajo in mu omogočijo varno okolje za raziskovanje. Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Zaupanje v naravni razvoj, podpora gibanju in opazovanje lastnega otroka lahko staršem pomagajo razumeti, kaj prav njihov dojenček potrebuje.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.