Vsak otrok je drugačen, zato želimo prikazati le splošne mejnike otrokovega razvoja. Informacije vam bodo v pomoč, da boste vedeli, kdaj lahko pričakujete naslednjo stopnjo v razvoju. Na začetku je treba poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Gibalni razvoj dojenčka v prvem mesecu
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. Pri 1 mesecu večina otrok malo dvigne glavo, ko leži na trebuhu, kratek čas opazuje predmete, spušča določene zvoke in se izogiba nadležnim občutkom, kot so na primer krpa na obrazu.
Gibalni razvoj dojenčka v drugem mesecu
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva k graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. Pri 2 mesecih večina otrok zadrži glavico pokonci, ponovi ali se odzove na nasmeh, se delno obrne na bok ter spušča zvoke ob nelagodju.
Gibalni razvoj dojenčka v tretjem mesecu
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. Pri 3 mesecih večina otrok dvigne glavo in prsi, ko leži na trebuhu, prepozna prsi ali flaško, se nasmehne, ko je ogovorjen, prikaže aktivno gibanje telesa in z očmi sledi gibanju stvari.
Gibalni razvoj dojenčka v četrtem mesecu
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet. Pri 4 mesecih večina otrok dolgo časa drži glavo pokonci, ne da bi ta nihala sem in tja, se glasno smeji, se obrača iz trebuha na hrbet, obožuje igranje, zgrabi predmet, ki je v bližini njihove roke, in spušča glasove, ko je ogovorjen.
Gibalni razvoj dojenčka v petem mesecu
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Gibalni razvoj dojenčka v šestem mesecu
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Pri 6 mesecih večina otrok sedi z malo podpore, se odzove na prijazen glas z nasmehom ali gruljenjem, se obrne iz hrbta na trebuh, se obrne in gleda proti zvoku ter poda predmet iz ene roke v drugo in iz roke v usta.
5 Exercises for Infant Arm Strengthening | Help Encourage Rolling & Sitting
Gibalni razvoj dojenčka v sedmem mesecu
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Gibalni razvoj dojenčka: Stoja in hoja
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo še z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Pri 9 mesecih večina otrok sedi samostojno in menja položaje, reče "mama", se plazi, se odziva na ljudi, ki jih pozna, in se odziva na svoje ime. Pri 12 mesecih večina otrok se ob opori dvigne na noge in ob podpori naredi korak, pokima z glavo kot signal za "da", pokaže ljubezen, pobere stvari s palcem in enim prstom ter reče dve ali tri besede. Pri 15 mesecih večina otrok hodi brez podpore, delno samostojno je, govori in gre z glasom navzdol ali navzgor, pije iz skodelice, ki jo nekdo drži, in uporablja štiri ali pet besed. Pri 18 mesecih večina otrok hodi in morda nekoliko teče, uporablja pet do deset besed, spleza gor ali dol po stopnicah, vleče igrače, ki imajo kolesa, "riše" po papirju z barvicami in razume preprosta navodila. Pri 2 letih večina otrok poda igrače, ko jih prosimo, prepozna družinsko sliko in opazi, če je obrnjena narobe, brca veliko žogo, obrne strani v knjigi (dve ali tri hkrati) in uporabi dve ali tri besede skupaj, kot na primer "pridružite se naročnikom iskreni.net!".
Nekateri dojenčki se nikoli zares ne obračajo okoli: ta mejnik preskočijo in začnejo sedeti, nato pa se plaziti. Nekateri otroci se potem dlje časa plazijo, drugi pa izberejo valjanje po tleh. Vsak dojenček se razvija v svojem tempu, zato ni razloga za skrb, če se otrok obrača nekoliko prej ali kasneje od vrstnikov. Nekateri ta mejnik celo preskočijo in se neposredno usmerijo v sedenje ali plazenje. Pomembno je, da starši otroka pri gibanju spodbujajo in mu omogočijo varno okolje za raziskovanje. Od 3. do 6. meseca se dojenček začenja obračati na bok in postopoma se obrne tudi s hrbta na trebušček. Pomembno je, da je obračanje brez loka ter da je izvedeno na obe strani. Okoli 7. meseca se pojavlja guncanje na vseh štirih in nekateri se trudijo kobacati. V primeru, da dojenček nima dovolj okrepljenih trebušnih in hrbtnih mišic in zaradi tega ne more v položaj na vse štiri, išče alternativni mehanizem gibanja. Ali začnejo valjati sode ali pa se plazijo naprej. Tudi pri plazenju bi moralo biti navzkrižno gibanje. Okoli 9. meseca ponavadi že kobacajo vsi dojenčki. Zelo hitro po kobacanju se otrok postavi v prvi stoječi ali prvi sedeči položaj. Dojenček se v stoječi položaj dviguje čez nakoračenje ene noge in najhitreje bi se moral naučiti priti nazaj dol.
Zunanji obrat ploda: Ko se dojenček še ni obrnil v glavično vstavo
V porodnišnici Postojna izvajajo zunanji obrat, ko nosečnica dopolni 37. teden nosečnosti. Beležijo 50-odstotni uspeh, kar pomeni, da se kar polovica dojenčkov uspešno obrne s pomočjo zunanjega obrata v glavično vstavo. Če je vodilni plodov del medenični, se nosečnica lahko odloči za zunanji obrat. Včasih pa plod ob koncu nosečnosti ni v glavični vstavi, temveč je plodov vodilni del medenični ali prečni (v najnižjem delu je lahko tudi nogica). V takih primerih svetujejo pogovor z babico ali ginekologom. Nosečnica se lahko po posvetu odloči za poskus zunanjega obrata, vodenje poroda z medenično vstavo ali carski rez. Pri vodenju poroda z medenično vstavo in pri carskem rezu je več zapletov kakor pri zunanjem obratu. Zato svetujejo vsaki mamici, da se pozanima najprej za možnost poskusa zunanjega obrata.
Možnost zunanjega obrata
Nosečnici na posvetu o zunanjem obratu ginekolog najprej naredi ultrazvok. Z njim se prepričajo o legi ploda v maternici, o njegovi velikosti, teži, količini plodovnice, velikosti materine medenice in njeni prostornini. Zunanji obrat je veliko lažje izvajati pri nosečnici, ki je že rodila, saj je prostornina njene maternice ponavadi večja, maternica pa bolj prožna. Če ginekolog oceni, da je velika verjetnost, da bo plod obrnil s pomočjo zunanjega obrata, ga bodoči mamici tudi svetuje.
Vodenje poroda z medenično vstavo
Ginekolog s pomočjo ultrazvoka preveri otrokovo velikost, težo in obseg glavice. Če je otrok premajhen ali prevelik, če je obseg njegove glavice prevelik, se ne odloči za porod v medenični vstavi, ampak svetuje zunanji obrat oziroma carski rez. Za porod 'z ritko naprej' je pomembno materino sodelovanje. Ni pa tak porod nič težji od poroda v glavični vstavi. Tak porod mora teči šolsko pravilno, otrok mora biti skrčen v položaju zarodka. Vse to ugotovimo s pomočjo ultrazvoka pred in tudi med porodom. Če ne poteka vse tako, kot bi moralo, se lahko med porodom odločimo za carski rez.
Ko otrok lahko sam zadiha
Zunanji obrat v porodnišnici Postojna izvajajo šele v 37. ali 38. tednu nosečnosti. Takrat naj bi bil otrok v maternici že dovolj zrel in bi ob morebitnih komplikacijah ob sproženju poroda že lahko zadihal sam, če bi se rodil. Pravimo, da je otrok takrat že zrel in zanj ni nobene nevarnosti več, če se rodi. S pomočjo ultrazvoka ginekolog izmeri težo in dolžino ploda.
Zapleti pri zunanjem obratu
Poskus zunanjega obrata lahko včasih sproži porod. Nosečnica lahko dobi popadke ali pa ji odteče plodovnica. V zelo redkih primerih pa lahko pride do odstopa posteljice in krvavitve. A ta zaplet ugotovijo z ultrazvokom in takoj ukrepajo. Taki nosečnici potem naredijo carski rez.
Po zunanjem obratu
Nosečnica po zunanjem obratu v porodnišnici ostane še nekaj ur. Posnamejo še kontrolni CTG, če je potrebno, opravijo še ultrazvok; če je vse v redu, lahko odide domov še isti dan. Po njenem odhodu ni več nobene bojazni, da bi lahko šlo kaj narobe. Vse, kar se lahko zgodi, je, da se otrok spet obrne v prvotno lego, torej v medenično vstavo. Četudi se to zgodi, mamico ob sprejemu v porodno sobo vedno temeljito pregledajo in tako opazijo, če se je otrok obrnil nazaj. Babica vedno preveri, kaj je plodov vodilni del - ali je glavična, prečna ali medenična vstava. Če pa se otrok med poskusom zunanjega obrata ne obrne, ima nosečnica še vedno možnost, da se po posvetu z ginekologom in babico odloči za vodenje medeničnega poroda ali za carski rez.
Lastna izkušnja zunanjega obrata
Pred dobrim letom sem tudi sama doživela izkušnjo zunanjega obrata. Pred tem sem bila že skoraj odločena za carski rez. Zunanji obrat je v svetu nosečnic predstavljen, predvsem zaradi mamic in forumov, kot nekaj zelo tveganega, bolečega in nasploh nevarnega za mater in otroka. K sreči sem šla na posvet v porodnišnico Postojna in dr. Robert Likar mi je razložil vse o zunanjem obratu. Na podlagi pregleda je potrdil, da obstaja, glede na to, da sem nosila četrtega otroka, ki je bil zelo velik in sem imela dovolj plodovnice, velika možnost, da bo obrat uspel. Noseča sem bila 37 tednov in dva dni. Sprejeli so me zjutraj, naredili ultrazvok in CTG, nato pa izvedli zunanji obrat. Poseg ni bil boleč, bil je le neprijeten. Med posegom sem bila povsem prisotna in sem čutila vsak premik otroka. Podobno je bilo prevalu dojenčka v trebuhu, morda s to razliko, da preval dojenček naredi samostojno, v obrat pa je bil prisiljen. Po uspešnem poskusu, ki je trajal manj kot minuto, sem ostala še nekaj časa na opazovanju. V spodnjem delu trebuha sem čutila rahlo bolečino, a ta je minila že naslednji dan. Iz porodnišnice sem odšla še istega dne popoldan, doma sem potem ležala. Spominjam se, da mi je dr. Likar zabičal, da do poroda ne smem sedeti za računalnikom. No, priznam, ubogala sem ga le delno. Moj porod je tudi zaradi zunanjega obrata potekal lepo, najlepše. Naša deklica se je tri dni čez predvideni datum poroda rodila z glavico naprej, težka štiri kilograme in osemdeset gramov.