Plazenje predstavlja ključno razvojno fazo v življenju dojenčka, ki se je v dobrobit nadaljnjega razvoja ne sme preskočiti. Ta na videz preprosta oblika premikanja po trebuščku s pomočjo rok in nog je namreč temelj za vrsto zapletenih motoričnih in kognitivnih veščin, ki jih otrok pridobi kasneje. Preden se dojenček usklajeno plazi - z eno roko se povleče naprej, nasprotno nogo pritegne k trebuhu in se z njo (s palcem) odrine in obratno - vadi posamezne gibe. Za plazenje namreč potrebuje močne mišice trupa, vratu, rok in nog. Pred plazenjem torej vadi prijemanje z rokami, odrivanje z nogami, dvigovanje glave itd.
Pomen plazenja za celostni razvoj
Plazenje je ključno za pripravo na kobacanje, hojo, tek, skakanje, plavanje, ples oz. grobomotorične dejavnosti. Poleg tega močno vpliva na koordinacijo, stabilnost, ravnotežje, razvoj govora, vidne akomodacije, binokularnega vida, sluha, prostorske orientacije, kreativnega in abstraktnega mišljenja, branja, pisanja, učenja itd. Predstavlja povezavo med spodnjim in zgornjim delom telesa. Podpira mielinizacijo spodnjih motoričnih nevroloških poti, ustvarja osnovo za integracijo obeh možganskih hemisfer in aktivira corpus callosum, ki povezuje hemisferi.
V kolikor določeni primarni refleksi niso zreli, razviti ali so napačno kompenzirani (napačni vzorci), jih je z ustreznim rokovanjem (handlingom), razvojno nevrološko obravnavo oz. fizioterapijo ter po metodi MNRI mogoče ponovno vzpostavljati in integrirati oz. dozorevati. Terapevti preverijo otrokovo gibanje, morebitne ovire za razvoj in ga spodbujajo k ustreznim oblikam gibanja. Staršem pokažejo vaje, ki jih dnevno izvajajo z otrokom doma - z namenom, da otrok popolnoma osvoji ustrezen gibalni vzorec plazenja in ga integrira. Napačno utrjene kompenzacije lahko namreč ovirajo otrokov potencial v kasnejšem razvoju.
Plazenje in kobacanje: Ključni mejniki
Plazenje zajema premikanje dojenčka po trebuščku s pomočjo rok in nog. Malček pri tej starosti osvoji kobacanje, ki predstavlja enega izmed najpomembnejših razvojnih mejnikov. Tako motorični kot senzorični razvoj predstavljata ključne mejnike za otrokov celostni razvoj.
V drugem polletju življenja, ko dojenček doseže približno šest mesecev, je še posebej dinamično. V tem obdobju se otrok iz dojenčka, ki se je zgolj prilagajal na okolje, prelevi v pravega raziskovalca, ki aktivno spoznava svet okoli sebe. Ključni del tega raziskovanja je napredovanje v gibalnem razvoju, pri čemer je plazenje eden najpomembnejših mejnikov.
Prvih šest mesecev življenja je obdobje intenzivnega telesnega razvoja. Dojenček že od rojstva naprej pridobiva nadzor nad svojimi gibi, ki se postopoma razvijajo od glave navzdol. Sprva dojenček obvlada nadzor nad glavo, nato sledijo gibi ramen, rok, nog, dlani, stopal, prstov in nazadnje še hrbtenice. Zorenje živčno-mišičnih sistemov spreminja kakovost in način gibanja.
Pri treh mesecih dojenček že razlikuje med dnevom in nočjo, večji del noči prespi (približno 10 ur), a še vedno potrebuje več dremežev čez dan. Hranjenje je še vedno večinoma povezano z zbujanjem enkrat do dvakrat na noč, čeprav nekateri že prespijo šest ur skupaj. Z uvajanjem goste hrane, ki se običajno začne okoli šestega meseca, se odpre novo poglavje v prehrani dojenčka. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je ključno ne le za telesno rast, temveč tudi za razvoj organov govora.
Prehod v mobilnost: Od obračanja do plazenja
Okoli šestega meseca starosti dojenček že sedi ob opori, nekateri pa že samostojno. Refleksni gibi jezička pričnejo izginjati, kar olajša uživanje v družbi za mizo in uvajanje nove hrane. Primitivni refleksi, ki so značilni za novorojenčke, večinoma izzvenijo do šestega meseca. Kontrola glave je pri šestih mesecih odlična, otrok pa pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri tej starosti kaže na dovolj močne in koordinirane živčno-mišične strukture, ki omogočajo pokončno držo glave in trupa s stabilno medenico.
Po šestem mesecu se otrokov razvoj gibanja nadaljuje. Po osvojitvi nadzora nad glavo in začetnem poseganju po predmetih nad sabo, dojenček postopoma napreduje v gibanju po prostoru. Najprej osvoji bočno obračanje ali kotaljenje. Ta prvi obrat pogosto preseneti tako dojenčka kot starše, saj se zgodi povsem naključno. Običajno dojenček najprej obvlada obrat s trebuščka na hrbet, kasneje pa še obratno. Nekateri se namesto kotaljenja raje premikajo vzvratno.
Sedenje omogoči otroku, da rok ne potrebuje več za oporo, temveč jih lahko uporablja za raziskovanje predmetov. Predmete prime, jih opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko ter jih raziskuje z usti.
Plazenje: Prva pot samostojnosti
Plazenje je eden najpomembnejših gibalnih mejnikov v razvoju dojenčka. Večina dojenčkov se začne plaziti med 6. in 10. mesecem starosti. Vendar pa je pomembno vedeti, da vsi dojenčki ne sledijo enakemu vzorcu. Nekateri preskočijo fazo plazenja in se takoj postavijo na noge ter pričnejo hoditi. To je povsem normalno, saj vsak otrok doseže mejnike ob svojem času in ko je njegovo telo pripravljeno. Zato se staršem odsvetuje primerjanje razvoja lastnega dojenčka z drugimi.
Plazenje je ključno za pripravo na nadaljnje motorične dejavnosti, kot so kobacanje, hoja, tek, skakanje, plavanje in ples. Otrok s plazenjem funkcionalno povezuje levo in desno stran telesa, razvija močnejše mišice trupa, vratu, rok in nog, stabilnost sklepov ter koordinacijo. To je prva poteza neodvisnosti, ki omogoča otroku, da se samostojno premakne od ene točke do druge in tako prične z raziskovanjem sveta.
Različni stili plazenja
Vsak dojenček ima svoj edinstven način plazenja. Medtem ko nekateri uporabljajo klasičen stil, ko so na vseh štirih in izmenično premikajo roke in noge, drugi razvijejo svoje posebne pristope:
- Klasični stil: Otrok je na vseh štirih, roke in noge so v gibanju. S časom se hitrost poveča.
- "Komandos" stil: Otrokov trebušček ostaja na tleh, premika se naprej z iztegnjenimi rokami in nogami.
- "V rikverc" stil: Nekateri otroci se premikajo vzvratno.
- Asimetrično kobacanje: Otrok uporablja večinoma eno roko in eno nogo namesto izmenične uporabe obeh rok in nog. To lahko vodi v neenakomerno telesno obremenitev, izzive v razvoju ravnotežja in koordinacije ter omejen razvoj telesne simetrije.
Če se otrok ne plazi, je priporočljivo, da preživi čim več časa na trebuhu, saj s tem krepi mišice, ki so potrebne za uspešno plazenje in nadaljnje gibalne faze.
Spodbujanje plazenja in kobacanja
Za spodbujanje plazenja lahko starši uporabijo več metod:
- Igra na trebuhu: Otrok naj čim več časa preživi na trebuhu, s čimer krepi mišice trupa, ramenskega obroča in rok.
- Doseganje visečih predmetov: Postavite igračo ali drug predmet na določeno višino, da otroka motivirate za poseganje po njem in s tem krepite mišice za plazenje.
- Igra s plazenjem: Starši se lahko plazijo skupaj z otrokom, da ga motivirajo s posnemanjem.
- Postavitev motivacije: Najljubšo igračo postavite toliko stran, da je otrok ne more doseči, ali pa se sami usedite toliko stran, da vas ne more doseči, in ga zvabite k sebi. Pomembno je, da med potjo do igrače ali starša ni nobene opore (mize, stola, kavča), temveč zgolj ravnina.
- Pravilni položaj: Pomagamo lahko tako, da otroka postavimo v pravilen položaj za plazenje, da ni "žaba", da mu nastavljamo predmete ali da ga med svojimi stegni, ki jih izmenično dvigujemo, zvabimo v štirinožni položaj.
- Prehod v stranski sed: Če otrok že zadrži štirinožni položaj, ga lahko preko igrače vodimo v stranski sed in nazaj, s tem pa spodbujamo ustrezen prehod med položaji.
3 Tricks Experts Use To Teach Babies To Crawl Sooner
Uporaba rok in razvoj fine motorike
Uporabljamo lahko različne majhne igrače (kocke, obroče), s katerimi bo otrok razvijal pincetni prijem in treniral zlaganje, vtikanje, vstavljanje. Odlična ideja so tudi majhne otroške knjige z debelimi stranmi, ki jih lahko obrača sam.
Raziskovanje materialov in tekstur
Dotikanje mehkih, gladkih, hrapavih in ostalih tkanin spodbuja otrokov taktilni sistem. Igre z vodo, ko se otrok samostojno poseda, ga lahko posedemo tudi v banjo ali lavorček z vodo ter različnimi igračami, igramo se s pljuskanjem vode, z mokro gobico …
Govor in komunikacija
Med igro vedno poskušajte poimenovati in poudarjati predmete, barve, oblike. Pogovarjanje z dojenčkom, petje pesmic, branje knjig - vse to pripomore k zgodnjemu razvoju govora. Dojenček pri tej starosti že uporablja več raznolikih glasov in zlogov, se ozira za znanimi ljudmi, odziva se na svoje ime in sodeluje v dvosmerni komunikaciji. Sledi nekaterim osnovnim navodilom, kadar so podkrepljena s kretnjami, in uporablja preproste kretnje.
Sprehodi v naravi
Pojdite na sprehod v naravo in se večkrat ustavite, kjer lahko otrok raziskuje različne strukture in naravne materiale (trava, kamenčki, pesek, voda…) ter opazuje okolico, ljudi in živali.
W sed in morebitne težave
W sed pri otrocih je položaj sedenja, kjer otrok sedi na tleh z nogami v obliki črke "W", torej s koleni upognjenimi naprej in stopali postavljenimi na tleh. Če otrok pogosto sedi v tem položaju, to lahko vodi do težav z mišično-skeletnim razvojem, saj lahko povzroči nepravilno obremenjevanje sklepov, kar lahko vpliva na pravilno držo, fleksibilnost in mišično ravnovesje.
Ni vseeno, če otrok to fazo izpusti in se začne namesto tega prehitro postavljati na noge. To je narobe. Tudi ni vseeno, če se plazi asimetrično ali manj kot tri mesece.
Spremenjene smernice in njihov vpliv
Leta 2022 so bile smernice Ameriške CDC (Centres for Disease Control and Prevention) spremenjene tako, da so plazenje izključile. Toliko otrok (dojenčkov) ne dosega ključnih standardov, da so jih ‘prilagodili’ njim namesto, da bi se vprašali, v kakšnem okolju živimo, da naši otroci ne dosegajo več najpomembnejših razvojnih mejnikov! Kot veliko drugim strokovnjakom za razvoj otroka, se tudi nam zdi, da so bile smernice zmotno sprejete, kar bo bistveno vplivalo na večje število potrebnih ne-obravnav otrok in porast (med drugim) vedenjskih motenj (Functional Disconnection Syndrome).
Možganski razvoj in vloga gibanja
Otrokov razvoj možganov se začne že v maternici. Glavno gonilo razvoja možganov v maternici je gibanje njegove mame. Po porodu pa gibanje otroka. Ko se mama giba, se otrok v maternici premika. S tem ko se premika, stimulira delovanje vestibularnega sistema (organa za ravnotežje v notranjem ušesu). To se dogaja praktično non-stop 24/7. Tudi dihanje mame (sploh s trebušno prepono) pomaga pri tem. Ko se dojenček rodi, so glavno gonilo njegovega razvoja primarni refleksi in senzorični dražljaji. Ko se rodimo, naši možgani še niso razviti (električno ‘napeljani’), ampak so še na nivoju plazilskih možganov. Naše telo upravljajo refleksi. Naši možgani imajo nekakšen ‘blueprint’ - skrita navodila za svoj lastni razvoj.
Prvi ključni gibalni mejnik - torej zavedni hoteni gib / gibalni vzorec je dvig glave oziroma kontrola glave. Vsak nadaljnji dojenčkov razvojni mejnik za svojo realizacijo zahteva, da določeni primarni refleksi izzvenijo (se integrirajo).
Asimetrični tonični vratni refleks (ATVR), ki ga sproži gibanje glave v levo ali desno, ko se glava obrne v levo, otrok iztegne isto-stransko roko in nogo medtem ko uda na nasprotni strani pokrči. Ta nezavedni gib pomaga otroku na svet (ali pa ga pri tem ovira, če je refleks prešibek), prav tako mu pomaga narediti prve obrate (na trebuh in hrbet). Ko se otrok začne plaziti, mora ta refleks izzveneti, sicer ga ovira. Prisotnost refleksa na eni strani telesa tako lahko povzroči asimetrično plazenje in asimetrije telesa, ki se lahko kasneje razvijejo tudi v skoliozo. Otrok, ki je imel težave s plazenjem, zagotovo ni imel integriranega refleksa ATVR in pravilno aktiviranega simetričnega toničnega vratnega refleksa (STVR), ki pomaga otroku, da se začne plaziti. Verjetno pa je imel težave tudi z toničnim labirintnim refleksom (TLR), Spinal galant in perez refleksom, Babinskim in palmarnim.
Plazenje je prvi trening telesa, kjer otrok funkcionalno povezuje levo in desno stran telesa, da se v boju z gravitacijo pomika v smeri naprej. Pri tej izmenični in sinhroni uporabi leve in desne strani telesa začne uporabljati nasprotno levo in desno stran možganov. Gibanje telesa tako ni več homolateralno (enostransko - ista roka in noga, ampak nasprotna si uda. V kolikor otrok preskoči fazo plazenja, bo imel težave z ‘diagonalnimi’ (nasprotna roka - noga) telesnimi gibi (kar je osnova za človeško bipedalno gibanje) in s prečkanjem telesne sredine, kar vodi v težave z branjem, pisanjem in lahko vodi v disleksijo.
Brez treninga v obliki plazenja, otrok težko razvije močnejše mišice, stabilen in refleksiven trup ter stabilnost sklepov - sploh proksimalnih (bližje trupu - kolki, ramenski obroč, ‘štrleče lopatice’). Ko se otrok na vseh štirih upira gravitaciji z oporo na dlaneh in kolenih, ‘gradi’ kolčni in ramenski sklep, ki sta oba krogličasta sklepa in se oblikujeta skladno z obremenitvijo. Hkrati pa se s tem krepi tudi centralna baza podpore telesa (trup). Od stabilnosti trupa je odvisno delovanje vseh sklepov tako proksimalnih kot distalnih. Distalni sklepi (tisti bolj oddaljeni od centra telesa) pa služijo za fino motoriko.
Posledično otrok, ki se ne plazi (dovolj), razvije tudi slabše zavedanje lastnega telesa v prostoru. Tak otrok ne čuti dobro svojega telesa, ne ve, kje se začne in kje konča. Dobra propriocepcija je ključna za senzorično-intelektualni in motorični razvoj otroka. Otroci, ki ne čutijo svojega telesa, se tudi ne počutijo varne in ne tvorijo normalnih čustvenih vezi, niti z domačimi. Posledično razvijejo različne motnje, ki se uvrščajo pod skupno ime ‘Funkciolni sindrom nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere (FDS).
Fina motorika, govor in možgani
S plazenjem in zibanjem naprej in nazaj na vseh štirih otrok razteza fleksorje prstov (mišice na dlani roke, ki so bile pred tem večinoma skrčene), razvija palmarne loke (kar 10 jih imamo!), integrira palmarni refleks, kar kasneje služi za razvoj fine motorike, pincetnega prijema, še posebej z dominantno roko, kar je edinstveno za človeško vrsto. Opora na dlaneh pri plazenju služi tudi za kasnejšo moč stiska roke. S tem ko se razvija fina motorika, se razvijajo mali možgani, to pa je v veliko pomoč tudi razvoju govora! Človek se je odrekel gibanju po vseh štirih ravno zato, da je lahko razvil svoje roke v orodje za preživetje. Otrok, ki se ne plazi, zamudi to edinstveno priložnost, ki jo ponuja njegov ‘blueprint’, da razvije vse svoje človeške potenciale.
Dihanje, vratne mišice in vid
Plazenje omogoča boljšo mobilnost reber in gibljivost trebušne prepone in drugih dihalnih mišic. Pri plazenju se otrok nauči fokusirati sliko, čeprav se on premika. Ko fokusira predmet na blizu, morata obe očesi združeno delovati in konvergirati (se približati en drugemu), ko pogleda na daleč, morata očesi divergirati (se oddaljiti en od drugega). Prav tako se morata očesi naučiti gledati (slediti) levo, desno, gor dol. Otroci, ki so to slabo razvili, imajo težave z lovljenjem in podajanjem žoge, prepisovanjem s table in na splošno s pisanjem in branjem. Plazenje pa ni pomembno zgolj za trening očesnih mišic, ampak tudi za vsebino (interpretacijo), kar otrok vidi - vizualna percepcija (in kasneje tudi globinski vid).
Senzorična integracija in "telesni zemljevid"
S plazenjem se otrok izpostavlja celi paleti senzoričnih dražljajev, ki stimulirajo tvorbo novih nevronov in sinaps, ki obdelujejo te informacije. Ko se otrok plazi, premika glavo in s tem tekočino (endolimfo) v srednjem ušesu. Telo želi imeti oči vedno poravnane s horizontom. Plazenje pa stimulira tudi vse druge čute: taktilni (dotik), vid (kot smo že omenili), avditivni (sluh), vonj, okus in dotik z usti oziroma jezikom (ko pobira predmete in jih daje v usta), predel bogato prepleten s senzoričnimi receptorji. Možgani se morajo soočiti z veliko količino senzoričnih informacij naenkrat (senzorična integracija), kar pomeni, da morajo ustvariti določen red v obliki ‘telesnega zemljevida’. Procesiranje več senzoričnih informacij hkrati telesu omogoča boljše motorično planiranje gibov, ki sčasoma postane avtomatično - na primer, kako splezati na kavč, kako si obleči in zapeti srajco, kako voziti kolo. Če otroci ne razvijejo dobrega »zemljevida« svojega telesa, jim bo veliko težje pri učenju novih motoričnih veščin, ker ne prejemajo natančnih sporočil senzoričnih sistemov, da bi mišicam povedali, kdaj in koliko se aktivirajo.
Ko se dojenček nauči plaziti, znatno poveča aktivnosti v dveh ključnih delih možganov za motorično planiranje: delu, ki je odgovoren za integracijo (usklajevanje) senzoričnih vnosov, ki prihajajo iz celega telesa (parietalni reženj) in delu, ki je odgovoren za nadzor motoričnih funkcij (čelni reženj).
Zakaj otroci preskočijo plazenje?
Če otrok ne plazi ali se mu zdi, da zaostaja v razvoju, je pomembno vedeti, da lahko vsi refleksi še vedno postanejo integrirani. Ko integriramo neintegrirane reflekse, začnemo z vajami (igrami) za moč trupa in zgornjega dela telesa. Nato pa se lotimo plazenja. Plazenje mora potekati tako, da se istočasno premikata vedno nasprotna roka in noga. Na ta način se plazimo v vse smeri, tako naprej, kot nazaj, kot levo kot desno. Da je to gibanje bolj zabavno in (otroku) smiselno, mu dodamo na primer ‘polžjo hišico na hrbet (joga opeka), ki ne sme pasti na tla. Ko to gibanje osvojimo, mu dodamo še ritem (z metronom ali ploski) in celo stopnjujemo tako, da se plazimo na ‘obratni način’, kot rakci. Starši seveda vse to izvajajo skupaj z otrokom!
V kolikor potrebujete pomoč pri tem, so na Vadbeni kliniki z veseljem pripravljeni pravilno usmeriti. Torej, ali se strinjate, da faze plazenja ne bi smel preskočiti noben otrok?
Vse o razvoju dojenčka v prvem letu
V prvih 12 mesecih življenja dojenčki doživljajo intenziven razvoj in dosežejo številne mejnike. Večina dojenčkov se bo začela plaziti med 6. in 10. mesecem starosti, nekateri dojenčki pa kar preskočijo fazo plazenja in se takoj postavijo na noge in nato shodijo. Vsi dojenčki dosežejo te mejnike ob svojem času in, kar je najpomembnejše, ko so njihova telesa pripravljena na to, zato ne primerjajte razvoja svojega dojenčka z dojenčki prijateljev in družinskih članov. Svojega otroka spodbujajte na njegovi poti in naj vas ne skrbi, da mora določene mejnike doseči v določenem času. Velik del splošnega razvoja dojenčkov spodbuja radovednost - dojenčki želijo biti povsod, vse želijo videti in povohati, se dotakniti vsega. Pri približno šestih mesecih starosti se bo dojenček začel zibati naprej in nazaj na rokah in kolenih - to je znak, da se pripravlja na plazenje.
Čeprav je plazenje velik in vznemirljiv korak v razvoju dojenčka, vam bo prineslo tudi nekaj dodatnih skrbi. Če tega še niste storili, je zdaj čas, da pregledate celoten dom in dobro razmislite, kako bi zaščitili vse, kar je v dosegu otroka; ne pozabite na vrata pred stopniščem, če ga imate. Prej ste dojenčka lahko imeli na enem mestu in ga pozorno opazovali. Ko se naučijo plaziti, bodo postali veliko bolj mobilni in kmalu jih ne boste mogli več tako pozorno spremljati kot prej. Če želite dojenčka spodbuditi, da se začne plaziti, mu najljubšo igračo postavite toliko stran, da je ne bo mogel doseči. Lahko tudi sedete toliko stran, da se vas ne bo mogel dotakniti, in ga zvabite k sebi. Poleg tega, da zaščitite dom, da bo varen za otroka, lahko poskrbite tudi za mehko in varno podlago, po kateri se bo otrok plazil. Če nimate prepoge, poiščite nedrseče talne podloge, da mala mehka kolena ne bodo trpela.
Starševstvo je neprestano potovanje polno odkritij, še posebej v prvem letu življenja dojenčka. Vsak mesec prinaša nove izzive in mejnike, ki jih otrok dosega, s tem pa se spreminja tudi dinamika družinskega življenja. Druga polovica prvega leta, ko dojenček doseže približno šest mesecev, je še posebej dinamična. V tem obdobju se otrok iz dojenčka, ki se je zgolj prilagajal na okolje, prelevi v pravega raziskovalca, ki aktivno spoznava svet okoli sebe. Ključni del tega raziskovanja je napredovanje v gibalnem razvoju, pri čemer je plazenje eden najpomembnejših mejnikov.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Kljub temu, da med otroki obstajajo velike razlike v doseganju razvojnih mejnikov, je pomembno biti pozoren na morebitna odstopanja. Če starši opazijo težave pri doseganju določenih mejnikov, asimetrično gibanje ali hojo po prstih, je priporočljivo obiskati razvojno ambulanto. Strokovnjaki, kot so pediatri in fizioterapevti, lahko ocenijo otrokov razvoj in svetujejo glede morebitnih vaj ali terapij.
V Reha Medical centru s pomočjo razvojno-nevrološke obravnave ocenijo stanje otroka in morebitne vzroke za zamudo pri doseganju razvojnih mejnikov. Terapevti lahko staršem pokažejo vaje, ki jih dnevno izvajajo z otrokom doma, s čimer otrok popolnoma osvoji ustrezen gibalni vzorec plazenja in ga integrira. Napačno utrjene kompenzacije lahko ovirajo otrokov potencial v kasnejšem razvoju.
Plazenje je izjemen mejnik, ki otroku omogoča nov pogled na svet in nadaljnji razvoj. V drugem obdobju dojenčkovega razvoja (3 mesecev starosti) začetni refleksi počasi izzvenevajo. Nadomeščajo jih reakcije, ki so veliko bolj kompleksne in zahtevne ter potekajo na višjem nevrološkem nivoju kot refleksi. Nekje do četrtega meseca starosti vsi refleksi izginejo oziroma jih zamenjajo reakcije. V starosti okoli četrtega, petega meseca mora biti tudi nadzor glave v vseh položajih že dobro razvit. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi raziskovati okolico. V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, nekje okoli četrtega meseca dojenček ob odkrivanju in raziskovanju svojega telesa zaradi dobre aktivnosti v trupu in posledično privzdignjene medenice v hrbtnem položaju opazi svoja kolena, svoje noge. Sčasoma se aktivnost v trupu poveča in nekje okoli petega meseca z rokami že seže do gležnjev, kasneje, okoli šestega meseca, v hrbtnem položaju že raziskuje stopala in jih nemalokrat ponese tudi do ust in raziskovanje nadgradi še z usti. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu in tudi dobro stabilnost, da lahko toliko privzdigne medenico, da doseže kolena, gležnje in stopala. Ko razišče svoje telo, pa se začne tudi raziskovanje okolice in prostora, v katerem se tisti trenutek nahaja. Najprej bo to bližnja okolica. Torej, če leži na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki so mu blizu. Šele kasneje, ko bo prešel v bolj aktivno, bolj dinamično gibanje, bo začel raziskovati tudi ostale stvari po prostoru. V tem drugem obdobju dojenčkovega razvoja je pomembno, da usvoji dobro obračanje s hrbta na trebuh in tudi nazaj s trebuha na hrbet. Predvsem pa je pomembno, da zna počasi zadržati tudi bočni položaj, da se torej lahko počasi zaigra tudi na boku. Ko se dojenček obrne na bok in kasneje na trebuh, naj tega ne naredi z iztegovanjem nazaj, ekstenzijo, ampak primerno aktivira trebušček in je na boku v sredinskem položaju z aktivacijo stranskih vzravnalnih reakcij, torej glava privzdignjena navzgor in ne nazaj ter zgornji del telesa pokrčen, spodnji iztegnjen in roke usmerjene naprej. Obračanje v vse smeri, torej s hrbta na trebuh in nazaj s trebuha na hrbet, naj bi dojenček usvojil nekje do šestega meseca. Pri obračanju je pomembno, da poteka v obe smeri, tako na levo kot na desno stran. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj. Predvsem moramo biti pozorni tudi na obdobja t. i. "plazenja" ali "plavanja", ko se dojenček ob podpori rok dvigne na trebuhu od podlage. Pri tem je pomembno, da glava kljub temu, da je privzdignjena, ni iztegnjena nazaj, ampak je ustrezno poravnana s trupom. Vendar to ne sme trajati predolgo, vmes mora znati to sam od sebe prekiniti, spustiti roke in noge, glavo zadržati in se opreti na roke. Med plavanjem se dojenček nauči, kako aktivirati oporo na roke, torej aktivirati ramenski obroč in trup, znati pa mora to tudi prekiniti. Plavanje, ki nastopi nekje okoli petega, šestega meseca, ni znak ekstenzije oziroma povečane patološke ekstenzije, temveč gre za normalen pojav v razvoju dojenčka. Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo, kar pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam. Opora na roke ni več samo statična, ampak tudi dinamična. Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati, pri čemer ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave. Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Plazenje po trebuščku naprej ni zaželjen gibalni vzorec v razvoju dojenčka, pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena. Na začetku dojenček ne bo popolnoma v pravilnem položaju, ker bo še preizkušal svoje gibanje, zmožnosti, ravnotežje in stabilnost. Na vseh štirih, da uskladi svojo mišično aktivnost, se na začetku ziba naprej in nazaj. Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojnim posedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če dojenčka posedemo prezgodaj, s tem samo otežimo njegov razvoj.
Opomba: Vsebina na tem spletnem mestu je namenjena izključno informativnim in izobraževalnim namenom. Objave odražajo osebno strokovno mnenje avtorice ter povzemajo aktualne raziskave, izkušnje iz prakse in splošna spoznanja s področja zdravja, razvoja, nevroznanosti, gibanja, prehrane in dobrega počutja. Prispevki ne predstavljajo zdravstvenega nasveta, diagnoze ali zdravljenja ter ne morejo nadomestiti posveta z zdravnikom ali drugim ustrezno usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom. Vsak posameznik je edinstven, zato se lahko odzivi na opisane pristope razlikujejo.