Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov - tako za družino kot za dojenčka. V tem obdobju dojenček postane pravi raziskovalec, ki spoznava svoje telo in svet okoli sebe. Eden izmed fascinantnih mejnikov v tem razvoju je tudi dajanje nogic v usta. Ta na prvi pogled preprosta dejavnost skriva v sebi pomembne razvojne korake, ki jih morajo starši razumeti, da bi lahko pravilno spremljali in podpirali otrokov napredek.
Zgodnje Obdobje: Prvi Meseci in Razvoj Gibanja
Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. V tem času novorojenček nad mišicami še nima veliko kontrole, njegova dejanja pa večinoma temeljijo na refleksnih dejanjih kot so sesanje, zehanje, kihanje, jokanje in podiranje kupčkov. Gibanje novorojenčka bi lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj zanj še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. Pri enem mesecu so vratne in ramenske mišice že močnejše kot pri rojstvu, kar pomeni veliko boljšo kontrolo glavice, ki jo sicer samostojno že lahko zadrži v zraku za kratko obdobje, a jo morate ob nošenju kljub vsemu še vedno skrbno podpirati.
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
Tretji Mesec in Naprej: Raziskovanje Telesa
Pri treh mesecih dojenček glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Pri štirih mesecih na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
V petem mesecu je dvig medenice v hrbtnem položaju še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Dajanje Nogic v Usta: Kaj To Pomeni?
Dajanje nogic v usta je pogost pojav v obdobju med 3. in 6. mesecem starosti. To dejanje je pomemben del razvoja, saj dojenček na ta način:
- Spoznava svoje telo: Z usti raziskuje svoje noge, prste, stopala in celotno telo. To je naraven način, kako se seznanja s svojimi telesnimi deli in njihovimi zaznavami.
- Razvija koordinacijo roka-noga: Da bi uspel spraviti nogice v usta, mora dojenček uskladiti gibe rok in nog. To je ključno za razvoj motoričnih sposobnosti.
- Krepi mišice: Dviganje nogic v zrak in njihovo držanje zahteva moč v trebušnih mišicah, mišicah nog in medenici. Ta dejavnost pomaga pri krepitvi teh mišic, kar je pomembno za kasnejše plazenje in hojo.
- Razvija zaznavanje globine in prostora: Skozi igro z nogami dojenček razvija občutek za prostor in globino, kar je ključno za njegovo orientacijo v okolju.
- Uživa v senzoričnih izkušnjah: Ustna votlina je pri dojenčkih zelo občutljiva, zato raziskovanje z usti predstavlja bogato senzorično izkušnjo.
Kot je navedeno v enem izmed prispevkov, je normalno, da dojenček v tem obdobju daje nogice v usta. Če tega ne počne, vendar dviguje noge in se obrača s hrbta na bok in nato na trebuh, kot je bilo svetovano v eni izmed objav, to še ne pomeni, da je kaj narobe. Pomembno je, da otrok napreduje na splošen način in dosega druge razvojne mejnike.
Nadaljnji Gibalni Razvoj: Od Plazenja do Hoje
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Približno pri sedmih mesecih se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami.
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji.
Vloga Staršev in Strokovnjakov
Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki, prav tako pa je odvisen od okolja. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v dojenčkovem napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Gibalni razvoj je tisti, ki je pri dojenčku na prvi pogled najbolj očiten in tisti, po katerem starši najpogosteje primerjajo otroke, zaradi česar jim običajno povzroča največ zaskrbljenosti. A ne skrbite. Če se vaš 6-mesečnik dojenček še ne obrača kot je zapisano v prispevkih o mejnikih gibalnega razvoja in če vaš 12-mesečnik še ne hodi, prijateljičin 11-mesečnik pa že samostojno koraka v svet, ne skrbite. Lahko se zgodi, da bo vaš dojenček določeno spretnost usvojil veliko pred svojimi vrstniki, medtem ko bo kaj druga obvladal nekaj tednov za vsemi tabelami, ki jih boste našli na spletu. Če se je vaš otrok rodil prehitro, bo v gibalnem razvoju najverjetneje zamujal. Prav tako se lahko zakasnitev gibalnega razvoja pojavi, če je dojenček pogosto bolan.
Veliko bodita na tleh, na trdni podlagi. Razvoju sledite in ga ne poskušajte preskočiti. Dojenčka ne posedajte, če ni sposoben sedeti in ne vodite ga za roki, da bi shodil. Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu. Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
Handling - Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka med 0 - 3. meseca
V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila, tako da bo otrok v višino zrasel približno 1 cm mesečno, kar je približno 12 cm v celem letu. Teža se bo v drugem letu življenja povečala le še za približno 3 kilograme. Prvi mlečni zob prične običajno izraščati med 6. in 9. mesecem starosti. Najprej se pojavijo spodnji, nato zgornji sekalci. Dojenčkovo telo nam govori, da je pripravljeno na uvajanje mešane hrane. Treba je začeti s skrbno nego ustne votline. Najbolj enostaven ukrep je zamenjava stekleničke s kozarčkom, pitje vode za žejo in umivanje zob.
Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora. Dojenček okoli šestega meseca že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Dojenček v starosti šestih do dvanajstih mesecev usvoji tudi gibe drobnih mišic govoril in rok. Od okornega držanja žlice do tega, da se zmore nahraniti sam. Pri devetih mesecih pričenja uporabljati pincetni prijem, ko natančno prime rozino le s palcem in kazalcem. Z malo pomoči zna že lepo piti iz skodelice, pomaga pri oblačenju, uporabljati pa prične tudi geste: pomaha v slovo, pošlje poljubček, pokaže, kaj ga zanima. Geste so praviloma predhodniki besed.