Hoja je eden najkompleksnejših gibalnih vzorcev, ki jih usvoji človek. Čeprav se na prvi pogled zdi preprosta, zahteva popoln nadzor centralnega živčnega sistema, hrbtenjače, mišic, sklepov in tetiv. Hoja je avtomatična in se prilagaja okolju, v katerem hodimo - zmoremo nadzorovati držo in ravnotežje, ne glede na podlago, in hkrati opravljati druge dejavnosti, kot so govorjenje, nošenje predmetov ali izogibanje mimoidočim. Pri dojenčkih pa je ta proces postopen in zahteva čas ter ustrezno spodbudo.
Od prvih opiranj do samostojnih korakov: Razvojne faze
Ko otroci naredijo svoje prve korake, se morajo osredotočiti le na samo hojo, saj vseh kompleksnih elementov, ki jih odrasli izvajamo samodejno, še ne obvladajo. Njihovi prvi koraki so negotovi, hoja je širokotirna, kar jim pomaga pri ohranjanju ravnotežja. Preden dojenček shodi samostojno, potrebuje oporo - to so lahko starši, pohištvo ali pa predmeti, ki jih potiska pred sabo. Tudi ko so prvi koraki bolj stabilni, se otrok še vedno lovi, hodi od opore do opore in pogosto pade. Vse to predstavlja ključen del nabiranja izkušenj in učenja.
Fizioterapevtka Tatjana Jeglič poudarja, da otroka v hojo ne smemo siliti. Razvoj mora potekati postopoma skozi vse faze, pri čemer je ključno, da se otrok najprej nauči samostojno stati. Te faze lahko trajajo več dni ali celo mesecev, zato je pomembno, da otrok ne preskakuje razvojnih stopenj. Takoj ko se malček začne postavljati na noge, je to znak, da bo kmalu shodil, vendar vse potrebuje svoj čas.
Že okoli sedmega meseca starosti otrok prične prevzemati težo na svoje nožice in jih krepiti. V tem obdobju poskakuje v naročju in se odriva od podlage. Pomembno je, da mu starši pri tem omogočijo odvzemanje teže in tako spodbujajo tovrstno aktivnost. Po dopolnjenem desetem mesecu otrok običajno že nadzoruje več mišic in bolje obvladuje kolena ter stopala. Ko so nogice dovolj močne, da zdržijo težo telesa, se lahko otrok z oporo iz sedečega ali polklečečega položaja dvigne v stoječega. To običajno zmorejo že pri 11. mesecih.
Nekje med 11. in 16. mesecem starosti otrok že naredi prve samostojne korake. Nekateri shodijo kasneje, vendar je pomembno vedeti, da mora otrok shoditi do drugega leta starosti. Kdaj natančno bodo prvi koraki razveselili starše, je odvisno od individualnega razvoja vsakega otroka.
Priprava na hojo: Od opore do samostojnosti
Šele ko otrok samostojno stoji, se začne učiti hoditi ob opori. Starši mu lahko pri tem pomagajo tako, da po stanovanju razpostavijo pohištvo, ob katerem bo lahko prehodil večje razdalje. Ko to osvoji, lahko oporo z eno roko že izpusti, nato pa se nauči premagovati krajše razdalje med dvema predmetoma. Na ta način malček raziskuje okolico in tako lahko prekrižari celotno sobo.
Ko ste zunaj na sprehodu in se mali pohodnik želi preizkusiti v novem znanju, naj mu bodo v oporo vaše roke. Držite ga za obe, a pazite, da ste sklonjeni dovolj nizko, da otrok na vaših rokah ne bo visel. Vi ste njegova opora, ne potuha. Z dnevi se razdalja med opornimi predmeti povečuje, sorazmerno s tem pa raste tudi število prehojenih korakov. Sposobnost samostojnega stanja malček pogosto odkrije povsem slučajno, skoraj pomotoma, ko na primer želi doseči kakšno igračko.
Vaja za krepitev vratnih mišic
Na kaj moramo biti pozorni pri razvoju hoje?
Otrokova stopalca v tej fazi razvoja še nimajo povsem razvitih prečnih in vzdolžnih lokov, zato otroci stojijo in hodijo po celih stopalih, kot bi bila ta ploska. Vendarle so stopalni loki v tem obdobju že nakazani, zato otrok ne sme obračati stopal navznoter ali hoditi po notranjem robu stopal. Teža telesca je, kljub temu da stopala še niso popolnoma oblikovana, razporejena bolj po zunanjem robu.
Pri otrocih do sedmega leta starosti opažamo, da zaradi šibkejših mišic trupa bolj iztegujejo kolena, kar je povsem običajno. Pozorni pa moramo biti tudi na položaj kolkov med hojo. Če opazite, da so kolena obrnjena navznoter, da otrok hodi bolj po zunanjem robu stopala ali pa ima ledveni del zakrivljen, je prav, da poiščete strokovno pomoč.
Malčki naj čim več hodijo bosi. To jim pomaga pri razvoju propriocepcije (zaznavanja položaja telesa v prostoru) in krepitvi mišic stopal.
Izbira obutve za prve korake
Na trgu je ponudba otroške anatomsko oblikovane obutve izredno velika. Čevelj naj bo oblikovan tako, da nudi otroškim stopalom maksimalno podporo, oporo za stopalni lok in oporo za petnico, predvsem pa naj bo narejen iz naravnih materialov. Če se vaš otrok normalno razvija in med hojo ne opažate nikakršnih odstopanj, potem čeveljčkov z oporo za petnico in stopalni lok ni treba kupovati. Otrok do približno četrtega leta sam razvije primerne stopalne loke, ki nudijo oporo gležnju in celotnemu okostju.
Najbolj pomembno je, da otroku omogočite, da bo skozi stopala občutil različne podlage. Naj, kadar je le mogoče, hodi bos, omogočite pa mu tudi hojo tako v copatkih kot čeveljčkih. Tako bo otrok pridobil različne izkušnje v različnih okoljih in se tako motorično učil.
Hojica: Pripomoček ali ovira?
Po izkušnjah fizioterapevtov hojica, v kateri otrok stoji ali visi, za učenje samostojne hoje ni ustrezen pripomoček. Hojica sicer nudi stabilnost, oporo in varnost pri začetnem učenju, a v nadaljevanju lahko povzroča težave. Večina otrok namreč vanjo sede mnogo prezgodaj, običajno takoj, ko se začnejo postavljati na nogice, in se zato najprej učijo hoje in šele nato stanja na lastnih nogah. Kot smo poudarili že prej, je najpomembneje, da otrok najprej zna samostojno stati, šele nato se uči hoditi.
Druga, večja težava je sama višina hojice. Večina ni prilagodljivih po višini in še tiste, ki so, se prilagajajo minimalno. Na začetku je pripomoček običajno previsok, da bi otrok dosegel tla, zato prične hoditi in se odrivati s prstki. S tem vadi hojo po prstih, ki sicer je neka vmesna, a zelo kratkotrajna faza, ki krepi neprimeren vzorec hoje. Ko pa otrok malce zraste, hojica hitro postane premajhna in takrat otrok prične hoditi s pokrčenimi koleni, kar je povsem druga skrajnost, ki ravno tako uči nepravilne hoje.
Veliko bolje je, če so v učenju samostojne hoje udeleženi otrok, starši in okolje. Prilagodite stanovanje tako, da bo otrok lahko vadil z oporo pohištva ali pa enostavno s pomočjo rok očka in mamice. Primerni pripomočki za učenje hoje so tudi porivalčki, ki jih dobite v specializiranih otroških trgovinah.
Spodbujanje motoričnega razvoja
Vsakodnevne aktivnosti in igra so najučinkovitejši pripomoček v vsakem razvojnem obdobju. Da se bo otrok z večjo gotovostjo postavil na noge, ga spodbujajmo s samostojnim vstajanjem ob opori in trdnim stanjem na obeh nogah. Ko se z otrokom igrate, mu ponudite igračke na višini, ki jo doseže, če vstane, na primer na kavču in postelji. Morda bo malčke, ki se učijo prvih korakov, zanimalo predvsem tole: naj stoji ob ogledalu, ki mu nudi oporo tako, da se nanj naslanja in se hkrati opazuje. Starši zaradi varnosti vseeno stojite zadaj in ga spodbujajte.
Ko se otrok že samostojno dvigne ob opori, ga spodbujajte k samostojni hoji. Ko otrok stoji ob opori, mu ponudite žogico, ki jo držite v roki. Naj vam jo vzame z obema rokama ali pa vam jo nato celo vrže. Seveda bo otrok večkrat padel na tla, kot pa se obdržal na nogah, a vaja dela mojstra, pa še zabavno bo. Prav tako lahko stojite pred njim in mu za oporo ponudite svoji roki, potem pa to oporo zmanjšujte, kot bi začeli roki počasi odmikati. Začutiti morate, da otrok za svoje ravnotežje prevzema odgovornost. Zelo primerna je tudi vaja za oblačenje hlač stoje. Da lahko oblečemo eno hlačnico, moramo težo prenesti na eno nogo, drugo pa dvigniti, kar je v osnovi tudi vzorec hoje.
Normalni motorični razvoj otroka: Okvirne smernice
Normalni motorični razvoj otroka je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. Vsekakor pa ni pričakovati, da bo otrok shodilo, preden se nauči sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri na normalni razvoj vpliva genetska informacija, vendar pa razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj poleg genetske kode vpliva tudi faktor okolja.
Opis normalnega motoričnega razvoja se sicer razlikuje od avtorja do avtorja, predvsem zaradi različnih kriterijev za opredelitev "normalnega". Vendar pa obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni mejniki razvoja.
Otropk se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Obstajajo obdobja, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja.
- Novorojenček (0-1 mesec): Značilna je močna zvitost vseh sklepov, posebej kolkov in kolen, ritka je malo dvignjena v zrak. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge. V hrbtnem položaju glava otroka je nagnjena na stran, hrbtenica upognjena, roke rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Nogice so upognjene; otrok živahno izteguje in upogiba noge. To je čas množične motorične spontane aktivnosti.
- 2-3 meseci: Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno. Začenja se aktivnejši socialni stik z okolico. Naslanja se na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu. V tem času se razvija »položaj mečevalca«. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo«, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Za ta položaj je značilna obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Otrok se začenja igrati s svojima rokama (koordinacija roka-roka) in začenja dobivati sliko o lastnem telesu.
- 4-5 mesecev: To je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti. Otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo ter se dviguje v ramenskem obroču za približno 45º. Opora na roke se pomika na komolce, kar predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka. Začenja se razvijati prijem. V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje. Dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki (sprednja obrambna reakcija).
- 6-7 mesecev: Začenja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice. V obračanje sodelujejo roke in noge. Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Otrok se začenja vleči po podlagi (vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja). Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo.
- 8-9 mesecev: Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja. Razvija se ti. pincetni prijem (najprej s palcem in kazalcem). Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice. Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj.
- 10-11 mesecev: Otrok je zmožen samostojno sedeti. Sede lahko iz štirinožnega položaja ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti. Plazenje je sedaj v celoti razvito. Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic. Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija). Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni. Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček.
- 12-18 mesecev: Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekoliko širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podpore.
Gibalni razvoj skozi prvo leto
Prvo leto dojenčkovega življenja je polno raznovrstnih izzivov. V prvih treh mesecih dojenček zraste približno 3,5 cm na mesec, na teži pa pridobiva okrog 200 gramov tedensko. V naslednjih treh mesecih na teži pridobiva nekoliko manj - približno 140 gramov tedensko, v dolžino pa zraste približno 2 cm na mesec. Po tretjem mesecu dojenček že razlikuje med dnevom in nočjo, več spi ponoči, a še vedno potrebuje več dremežev tudi čez dan.
Okoli šestega meseca dojenček že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora. Rast se v drugi polovici leta upočasni.
V dvanajstem mesecu večina otrok potroji svojo porodno težo, od rojstva pa v dolžino zraste približno 25 cm. Tako večina 12-mesečnikov tehta okoli 12 kilogramov in je visokih okoli 80 centimetrov. V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila.
Prvi mlečni zob prične običajno izraščati med 6. in 9. mesecem starosti. Najprej se pojavijo spodnji, nato zgornji sekalci. Dojenčkovo telo nam govori, da je pripravljeno na uvajanje mešane hrane. Potrebno je začeti s skrbno nego ustne votline.
Dojenček se sprva giblje spontano, brez večjih posegov v prostor. Najprej mora spoznati svoje telo in lastne odzive na okolje, preden lahko v okolje tudi aktivno poseže. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja.
Pri šestih tednih je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu.
Od spoznavanja lastnega telesa, ko pri treh mesecih usvoji nadzor glave in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo, dojenček postopoma nadaljuje z gibanjem v prostoru. Najprej usvoji bočno obračanje oziroma kotaljenje. S prvim obratom dojenček pogosto preseneti tako sebe kot starše, saj mu to uspe čisto naključno. Navadno dojenček najprej usvoji obrat s trebuščka na hrbet, šele kasneje tudi obratno.
Sedenje dojenčku omogoči, da rok ne potrebuje več za oporo, pač pa lahko z njimi poseže po predmetih. Predmet, ki mu ga ponudimo, prime, ga med držanjem opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko, razišče ga tudi z usti. Primitivni refleksi, ki jih vidimo pri novorojenčku, večinoma izzvenijo do šestega meseca starosti.
Pri šestih mesecih je kontrola glave odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže, da je dojenček že dovolj močan in sposoben živčno-mišičnega nadzora in koordinacije, da pokonci nosi glavo in trup ter ob tem sedi s stabilno medenico. Nato počasi sam preide v položaj tritočkovne opore, kar mu omogoči prehod v plazenje. Preden otrok shodi, je najbolj optimalen način gibanja recipročno (izmenično) kobacanje. Zrelost živčno-mišičnih struktur omogoči, da obe strani telesa izmenično sodelujeta v gibanju.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji.
S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje.
Dojenček v starosti šestih do dvanajstih mesecev usvoji tudi gibe drobnih mišic govoril in rok. Od okornega držanja žlice do tega, da se zmore nahraniti sam. Pri devetih mesecih pričenja uporabljati pincetni prijem, ko natančno prime rozino le s palcem in kazalcem. Z malo pomoči zna že lepo piti iz skodelice, pomaga pri oblačenju, uporabljati pa prične tudi geste: pomaha v slovo, pošlje poljubček, pokaže, kaj ga zanima. Geste so praviloma predhodniki besed.
Individualnost razvoja: Vsak otrok je zgodba zase
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak.
Če se vaš otrok rodi prezgodaj, bo v gibalnem razvoju najverjetneje zamujal. Prav tako se lahko zakasnitev gibalnega razvoja pojavi, če je dojenček pogosto bolan. Veliko bodita na tleh, na trdni podlagi. Razvoju sledite in ga ne poskušajte preskočiti. Dojenčka ne posedajte, če ni sposoben sedeti in ne vodite ga za roki, da bi shodil. Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu.
Kakovosten gibalni razvoj ne določa točne starosti, pri kateri bi otrok moral osvojiti določen razvojni mejnik. Še posebej pa ne velja, da je gibalni razvoj otroka, ki razvojni mejnik osvoji prej, boljši. Kar je bistveno, je, da vemo, da je vsak otrok svoja identiteta, rabi svoj čas za razvoj in predvsem rabi naše zaupanje in podporo.
Otrok se od rojstva naprej pripravlja na svoj največji razvojni mejnik, hojo. Da otrok shodi, krepi svoje mišice že od rojstva. Vse skupaj se začne že s prvimi premiki rokic in nogic, ki hkrati krepijo tudi trebušno jedro. Rotacije iz trebuščka na hrbet in obratno poskrbijo za koordinacijo in zavedanje lastne osi, zato otrok tudi med hojo lahko spremeni smer, se obrne in pride do želenega cilja.
Ključni razvojni mejnik, kdaj otrok shodi suvereno, pa je kobacanje. To je koordinirano, izmenično premikanje rokic in nogic, ko otrok na vseh štirih (po kolenih) šiba po celem stanovanju. Prav to izmenično gibanje diagonalne roke in noge je ključno za optimalen gibalni razvoj in ne samo za hojo. Med uporabo obeh strani telesa se v možganih tvorijo sinapse - povezave med levo in desno polovico možganov. Z dobro koordinacijo otrok veliko lažje kvalitetno razvije svoje gibanje. Zelo kmalu po tem, ko se otrok dvigne ob opori, pa sledi še hoja ob opori. To so že prvi zametki prave hoje. S tem otrok vadi gibe, ki jih potrebuje, da samostojno hodi.
Pogosta napaka staršev je, da ker otrok že hodi ob opori, imajo občutek, da z njihovo pomočjo lahko hodi tudi po prostoru. S tem naredijo veliko škodo otroku in veliko otrok zato shodi, morda prej, vendar nekvalitetno. Ker otroci stabilnosti, samozavesti, gibov in krepitve mišic niso osvojili sami, shodijo zelo nesuvereno. Prisotnih je veliko padcev, otroci so nesamozavestni, saj imajo občutek, da nobene stvari ne morejo doseči sami. Zaradi fizične nepripravljenosti na hojo lahko pride do deformacij v kolkih, kolenih, ramenskem obroču in skrajšani ahilovi tetivi (posledica hoje po prstih) in ogromno od teh deformacij je vidnih šele kasneje v življenju.
Najbolj primerno časovno obdobje, kdaj naj otrok shodi, je pravzaprav daljše časovno obdobje razvoja. Nekateri otroci shodijo že pri 8, 9 mesecih, medtem ko nekateri rabijo tudi skoraj dve leti. Vse, kar je vmes, je dobro, če otrok res sam pride do osvojitve hoje. Kakršnokoli vodenje za roke zelo slabo vpliva na otrokov gibalni razvoj. Dovoljeno je le spodbujanje otroka k samostojni hoji, kar pomeni, da ga lahko pokličemo, vabimo, da se spusti od opore in naredi prve korake. Ko hodi ob opori, mu lahko igračko prestavljamo in s tem spodbudimo korake ob opori, kasneje opore razmaknemo (npr. kuhinjske stole razmaknemo med seboj in igračko prestavljamo s stola na stol in otrok vmes naredi kakšen samostojni korak).
Kadar opazimo pri otroku med hojo kakršno koli atipičnost, se moramo posvetovati z zdravnikom ali strokovnjakom za razvoj, ki bo ocenil, ali je potrebno izvajanje posebnih vaj oziroma kakšen drug ukrep. Take atipičnosti so lahko na primer: zvito stopalo navznoter ali navzven, zvijanje nogic, ko otrok poskuša stati ali hoditi, nogice izrazito v obliki črke O (do neke mere je to sicer normalen potek razvoja, vendar če niste sigurni, rajši vprašajte zdravnika).
Otrok se ves čas želi gibati po prostoru. Že zelo kmalu po rojstvu začne iskati načine, kako bi prišel do želenega cilja. Na srečo je že sama narava poskrbela, da normalen, tipičen gibalni razvoj poteka v smeri, da se otroku želja po gibanju izpolni že zelo zgodaj. Najprej se otrok giba okoli svoje osi, kasneje kobaca po prostoru, nato sledi hoja (in posledično tudi kakšna buška) in še predno se zares zavemo, da smo postali starši, naše čudežno bitjece že teče pred nami.