Ko ženska postane noseča, ima na voljo ogromno informacij. Večina teh virov informacij pa močno zanemari ključni vidik nosečnosti, saj ponavadi zajemajo le zdravstveno-medicinski vidik nosečnosti, kot na primer, kaj jesti, kako telovaditi, zdravniški pregledi itd. Zaradi tega je kot psihologinja in psihoterapevtka nastala potreba po pisanju članka, ki se osredotoča na psihološke vidike nosečnosti. Spoznali bomo najpogostejše psihološke mite o nosečnosti, ki lahko povzročajo dodatni stres, in iskali načine za njegovo učinkovito premagovanje.
Mit št. 1: Čustvena izkušnja nosečnosti je vedno enaka
Čustvena izkušnja nosečnosti je od ženske do ženske lahko zelo različna. Prav vsaka izkušnja nosečnosti je unikatna, tudi kadar smo noseče večkrat. Nekatere ženske se recimo nosečnosti začnejo zelo hitro zavedati. Druge kljub pozitivnem testu nosečnosti še nekaj časa ne morejo verjeti, da je nosečnost resnična, vse dokler ne opazijo večjega trebuščka in ne dojamejo, da se nosečnost res dogaja. Tudi naša čustva v času nosečnosti so lahko zelo različna. Morda je naša najboljša prijateljica noseča istočasno kot mi ali nam skuša mama povedati, da točno ve, kako se počutimo, ker je tudi sama to dala skozi. To pogosto vodi v primerjavo in občutek, da nismo "dovolj noseče" ali da "narobe" čutimo.
Mit št. 2: Stres v nosečnosti je povsem naraven in ga ni treba obvladovati
Stres v času nosečnosti je povsem naraven. Živeti povsem brez stresa je praktično gledano nemogoče. Vsaka sprememba - dobra ali slaba, za nas predstavlja stres, saj se moramo na spremembo prilagoditi. To nam lahko vzame nekaj energije, časa in potrpežljivosti. Nosečnost in prihod novega otroka je velika sprememba in kot taka sama po sebi stresna. Četudi je nosečnost načrtovana in se je močno veselimo, je za nas to tudi stres. Čeprav se zadnja leta veliko govori o stresu, vsak stres za nas ni nujno slab. Stres doživljamo vsakič, ko se premaknemo iz svoje cone udobja. Drugače je seveda pri kroničnem ali izredno močnemu stresu, ki zelo negativno vpliva na naše zdravje in počutje ter na razvoj otroka.
Raziskave, kot je tista s Kolumbijske univerze, so pokazale, da stres med nosečnostjo vpliva na potek nosečnosti in celo na to, kateri spermij se bo prej "prebil" do jajčne celice in jo oplodil. Nosečnice pod stresom pogosteje rodijo prezgodaj, njihovi otroci pa imajo pogosteje ADHD (motnjo pozornosti in koncentracije). "Maternica je dom razvijajočega se otroka, enako (ali celo bolj) pomemben kot tisti, v katerega vstopi po rojstvu," pravi prof. dr. Catherine Monk z Univerze Columbia, ki je vodila raziskavo. Analiza podatkov je pokazala, da je bilo 17 odstotkov nosečnic redno pod velikim psihološkim stresom, pri njih pa je bilo izrazito več klinično izražene depresije in anksioznosti.
Mit št. 3: V nosečnosti bi morale biti vedno dobre volje
Spomnimo se lahko klientke, ki ji je bilo prvih 4 mesecev nosečnosti vsak dan zelo slabo. Zaradi tega je bila v prvi polovički svoje nosečnosti pogosteje slabše volje kot sicer. Če je kdaj potožila tašči o tem, da ji je slabo, ji je tašča začela govoriti o sosedovi hčeri, ki je bila ravno tako noseča, le da je ona pa ves čas nosečnosti prepevala in kar sijala od navdušenja vsak dan. Pogosto imamo lahko idejo o tem, da je nosečnost čas, ko bi morale biti ves čas dobre volje. Včasih drugi na nas pritiskajo v tej smeri, še pogosteje pa nase pritiskamo same. Ta pritisk ima le kontra učinek - zaradi njega se počutimo še slabše. Neprijetna čustva namreč niso slaba. So seveda neprijetna, a imajo tudi svoj namen. Povsem naravno je, da se v času nosečnosti počutimo kdaj tudi na tleh, nemočne, razočarane, žalostne ali jezne. Lahko smo celo ljubosumne na ženske, ki trenutno niso noseče in lahko na primer rolajo ali pijejo koktejle. Večina nosečnic (in tudi njihovih partnerjev) se občasno sreča tudi z občutkom tesnobe.
Mit št. 4: Nosečnost izključuje možnost depresije
Ta mit na prvi pogled morda deluje podoben prejšnjemu, a je pomembno, da ga ločimo. Namreč nosečnost na žalost ne izključuje možnosti depresije. Pri prejšnjem mitu smo govorili o tem, kako so tudi neprijetna čustva naravna in za nas celo zdrava. Pri depresiji pa ni tako. Depresija na žalost lahko vpliva tudi na otroka in njegov kasnejši razvoj. Ocenjuje se, da se s tesnobo ali depresijo spoprijema 10-15 % nosečnic. Nekatere duševne težave so prehodne narave in so povezane s sprožilnimi dejavniki, kot so zdravstvene težave nosečnice, odkrite nepravilnosti pri plodu, nesoglasja med partnerjema, finančne težave, neželena nosečnost. Tudi poroka, selitev ali smrt v družini lahko predstavljajo velik stres.
Znaki duševnih težav v nosečnosti lahko vključujejo žalost, jokavost, razdražljivost, nemir, hudo tesnobo, panične napade, strahove, izgubo zanimanja za aktivnosti, ki so nosečnicam bile včasih zanimive, občutke krivde, obupa, nesposobnosti, pretirane občutke osamljenosti in zapuščenosti, čezmerno utrujenost, težave s spanjem, spremenjeno jedačo ali celo samomorilne misli. Če nekateri od teh znakov trajajo večino dneva in vztrajajo vsaj 2 tedna zapored, je priporočljiv pregled pri osebnem zdravniku, ginekologu, psihiatru ali psihoterapevtu.
Mit št. 5: Nosečnost je čas, ko se moramo izogibati vsem aktivnostim, ki nas veselijo
Nekatere ženske, zlasti tiste, ki trpijo za anksioznostjo, se izredno bojijo, da bodo otroku nehote škodile. Zaradi tega si v nosečnosti ne upajo početi niti tistih reči, ki jih medicinska stroka in njihov ginekolog označujeta kot primerne in neškodljive v času nosečnosti. Same sebe po nepotrebnem še dodatno omejujejo, zaradi česar kakovost njihovega vsakdanjega življenja občutno pade. Razen v primeru določenih zdravstvenih izjem lahko tudi v nosečnosti počnemo vrsto reči, ki so neškodljive in nas veselijo. Pomembno pa je, da ob tem poslušamo tudi samo sebe in prepoznamo, kdaj potrebujemo počitek. Nosečnost ni čas, ko bi same sebe silile v velike projekte. To ni čas, ko bi same sebi govorile, kaj vse ‘moramo narediti’. To je čas, ko se je super naučiti samo sebe in svoje telo poslušati.
Mit št. 6: Takoj ko novorojenčka prvič vzamemo v naročje, moramo začutiti neizmerno ljubezen
Pogosto je to res, včasih pa tudi ne. Ta tema je zaenkrat pogosto tabu tema. Ženske, ki temu mitu močno verjamejo in nato ne začutijo ljubezni takoj, ko otroka prvič vzamejo v naročje, se glede tega pogosto zelo obremenjujejo. Prepričane postanejo, da to pomeni, da so slabe mame in da je z njimi nekaj narobe. To jih lahko vodi tudi v poporodno depresijo. Ideja, da so slabe mame, ker ne doživijo takojšnje intenzivne ljubezni do svojega otroka, NE drži. Pri nekaterih ta občutek pride nekoliko z zamikom. Včasih z zamikom nekaj dni, včasih tudi z zamikom nekaj tednov. Če je ta zamik zelo dolg in nas skrbi, se je koristno obrniti na psihoterapevta, saj nam pogovor lahko izredno pomaga. Predvsem pa ni koristno tega tiščati v sebi in misliti, da se to dogaja le nam ali da smo zaradi tega ‘čudni’ ali grozni.
Mit št. 7: V nosečnosti in po porodu bi morale doživljati le pozitivna čustva ob otroku
Nosečnost je pogosto čas, ko si predstavljamo svojega bodočega otroka, kako se prisrčno smeji, kako veselo maha z rokami. Pogosto nas preseneti cela paleta čustev, ki jo ob novorojenčku (in tudi kasneje) doživljamo. Verjamemo, da mame ob svojem novorojenčku ne bi smele doživljati frustracije, osamljenosti, zdolgočasenosti, jeze ali strahu. Povsem naravno je, da nam v kakšnem trenutku otrok ni najbolj všeč. Tako kot nam gre v kakšnem trenutku lahko na živce naš partner, najboljši prijatelj, brat, sestra ali starši, nam gre lahko na živce tudi otrok. To ne pomeni, da ga nimamo radi ali da nismo dobra mama.
Mit št. 8: Partnerja (oziroma bodoča očeta) nosečnost in porod doživljata enako kot partnerka
Partnerje oz. bodoče očete pogosto preseneti, kadar nosečnost in rojstvo otroka doživljajo drugače kot njihova partnerka. Pogosto imajo občutek, da njihova žena hitreje in bolj naravno prevzame vlogo mame. Pri tem ji pomaga tudi narava, saj zaradi telesnih sprememb in hormonov pogosto hitreje in intenzivneje začuti ljubezen do otroka. Partnerji se večkrat počutijo na začetku bolj ‘štorasto’ ob otroku in včasih potrebujejo več časa, da z otrokom navežejo stik. Čisto naravno je, da partnerja nosečnosti in navajanje na novorojenčka ne doživljata nujno povsem enako, zato je pomembno, da damo sami sebi čas. O tem se lahko tudi pogovarjamo, pomembno pa je seveda, da smo do partnerja oz. bodočega očeta spoštljivi.
Mit št. 9: V nosečnosti nismo sposobni nadzorovati svojih čustev
Ja, vsekakor je nosečnost obdobje, ko je težje nadzorovati svoja čustva, saj nam hormoni lahko zelo nagajajo in se kdaj razjokamo povsem brez razloga. Vseeno pa se lahko naučimo prepoznati, kdaj nas usmerjajo hormoni. Naučimo se lahko zavestno odločiti, kakšen bo naš odziv na čustva, ki jih doživljamo. Morda smo iz neznanega razloga razdražljive, a to ne pomeni, da je v redu, da partnerja naderemo in stresemo vso frustracijo nanj. Zavedanje in zavestna izbira odziva sta ključna.
Mit št. 10: Obstaja idealen čas za zanositev
"Najbolje je zanositi zgodaj / pred 25. letom / pred 30. letom / po 30." Seveda iz medicinskega vidika obstajajo ‘boljši’ in ‘slabši’ časi za nosečnost, saj je po določeni starosti možnost zanostitve vse manjša. Iz psihološkega vidika pa idealnega časa za nosečnost ni. Morda nam mama, tašča ali kolegice razlagajo, kako moramo z otrokom pohiteti ali počakati. A v resnici smo le me in naš partner tisti, ki lahko zase presodimo, kdaj je za nas pravi čas za nosečnost. In tudi takrat, ko se odločimo, čas ne bo nikoli povsem idealen. Realno gledano najverjetneje ne bomo prišli do točke, ko bo čisto vse popolno za nosečnost in za odločitev za otroka.
Prenatalna meditacija ♥ Čuječnost Joga v nosečnosti Tehnike sproščanja za stres in tesnobo ♥
Mit št. 11: Priprava na otroka je izključno praktična
Nosečnost je torej čas, ko se v našem telesu dogaja vrsto sprememb. Poleg tega, da se naše telo fizično pripravlja na otroka, se pričnemo nanj pripravljati tudi psihično. Tu ne gre le za načrtovanje novega življenja, urejanje prostorov za otroka, kupovanje oblačil in pripomočkov. Prisotne so tudi velike skrbi in dvomi, ali bomo kos novi vlogi, ali bo otrok zdrav, ali bomo zmogli vse napore in pritiske. Običajno čutimo v tem obdobju veliko odgovornost in skrb zase in za razvijajočega otroka, vendar velikokrat zaradi drugih obveznosti (zaposlitev, služba, otrok …) ne moremo poskrbeti zase v tolikšni meri, kolikor bi bilo treba.
Strategije za obvladovanje stresa v nosečnosti
Poleg razbijanja mitov je ključnega pomena osvojiti strategije za obvladovanje stresa.
- Poslušajte svoje telo in potrebe: Nosečnost ni čas, ko bi se morale siliti v naporne projekte ali izpolnjevati tuja pričakovanja. Naučite se prepoznati, kdaj potrebujete počitek, in si ga privoščite.
- Dnevnik čustev: Pisanje dnevnika je lahko zelo dober način, s katerim te občutke izrazimo. V dnevnik torej zapišemo razne svoje občutke in misli, s katerimi se srečujemo. To pomaga pri razumevanju in obdelavi čustev.
- Meditacija in čuječnost: Meditacija ima vrsto dokazanih pozitivnih učinkov - od zdravstvenih (npr. izboljšan imunski sistem, manjše doživljanje bolečine) do psihičnih (npr. manj skrbi, stresa, depresije, pogostejše doživljanje sreče, večja povezanost z drugimi, več sočutja, boljša samodisciplina itd.). Še posebej priporočljiva je mobilna aplikacija Insight Timer, ki ponuja številne brezplačne meditacije, vključno s tistimi, namenjenimi nosečnicam.
- Gibanje: Nežna vadba, kot je nosečniška joga ali sprehodi na svežem zraku, pomaga sprostiti napetost v telesu in izboljša razpoloženje. Redna telesna aktivnost izboljša spanec in pogosto skrajša čas uspavanja.
- Zdrava prehrana in spanje: Kvaliteten spanec je osnova, saj lahko njegov pomanjkanje stres še poglobi. Zdrava prehrana je še en dejavnik, ki lahko vpliva na psihično počutje. Izogibajte se nezdravim prigrizkom, mastni in hitri hrani ter uživajte čim več sadja in zelenjave.
- Pogovor in podpora: Ne zadržujte svojih skrbi in strahov. Pogovorite se s partnerjem, prijateljicami, družino ali strokovnjakom. Socialna podpora je ključnega pomena. Raziskave so pokazale, da je učinek stresa na prezgodnji porod izginil, ko so socialno podporo domačih in okolja statistično izenačili po skupinah.
- Dihalne vaje: Dihanje ima pomembno vlogo pri sprostitvi in obvladovanju bolečine. Vadite dihalne tehnike in se naučite, kako pravilno dihati.
- Postavite meje in se naučite reči "Ne!": Čas je, da kdaj pa kdaj rečete: "Ne!". Samo pomislite na svojega otroka in lažje vam bo, ko boste to storili. Svoje potrebe postavite pred druge, nihče vam ne bo rekel, da ste sebični, ker bodo vedeli, zakaj to počnete.
- Privoščite si počitek in dopust: Izognite se vsakdanjemu stresu v službi. Če je obremenitev prevelika, je dobrodošla zunanja pomoč.
Vpliv stresa na reproduktivno zdravje in razvoj otroka
Stres je pogosto neizogiben del procesa načrtovanja nosečnosti in ima lahko pomemben vpliv na reproduktivno zdravje. Sodobne raziskave potrjujejo, da lahko stres bistveno vpliva na raven spolnih hormonov in moti normalne reproduktivne procese, kot so ovulacija pri ženskah in proizvodnja semenčic pri moških. Klinične študije in eksperimentalni podatki kažejo, da lahko kronični stres povzroči disfunkcijo osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, ki je odgovorna za uravnavanje hormonov, ključnih za reprodukcijo.
Raziskava Univerze v Louisvilleu je pokazala, da lahko visoka stopnja stresa pri ženskah zmanjša verjetnost zanositve za približno 40 % med njihovim ovulacijskim obdobjem. Moški, ki so doživljali stres, so imeli manjšo koncentracijo sperme, ki je bila bolj verjetno nepravilno oblikovana ali imela lastnosti okvarjene gibljivosti.
Dolgotrajen stres ni le psihična obremenitev za mater, ampak lahko ima tudi fiziološke posledice za plod. Ko je telo dolgotrajno izpostavljeno stresu, proizvaja višjo raven kortizola - hormona, ki pripravlja organizem na stanje pripravljenosti. Nekatere študije nakazujejo, da imajo ženske, ki so bile v nosečnosti izpostavljene dolgotrajnemu stresu, višje tveganje prezgodnjega poroda. Otrok se lahko rodi z nižjo porodno težo in je lahko občutljivejši na stresne situacije v kasnejši starosti.
Otrokov živčni sistem se razvija že v maternici. Simpatični del tega živčevja se razvije prvi, parasimpatični pa šele ob koncu nosečnosti in po rojstvu. Naše avtonomno oziroma nezavedno živčevje se deli na simpatičnega in parasimpatičnega. Ko oba delujeta usklajeno, je naše telo v homeostazi, imunski sistem lahko deluje optimalno in telo lahko raste in se razvija ali pa se obnavlja. Dober tonus vagusnega živca, ki je glavni živec parasimpatičnega živčevja, je zelo pomemben za dobro delovanje vseh telesnih organov. Razvija se s pomočjo ‘sinhronizacije’ mame in dojenčka skozi dihanje in bitje srca, temu pravimo ko-regulacija.
Vagusni živec je neločljivo povezan z razpoloženjem, imunskim odzivom, prebavo in srčnim utripom. Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da se tudi materin živčni sistem, z vagusom na čelu, odziva nazaj, ko je dojenček zadovoljen, ljubek, se nasmehne in ustvarja boljši tonus njenega vagusnega živca in s tem boljše počutje in zdravje. Boljši je tonus vagusnega živca pri dojenčkih, hitreje se umirijo, ko začnejo jokati. Zelo pomembno za mamice, ki bodisi nosijo svojega otročka v trebuhu, bodisi ga že pestujejo, da imajo čim bolj uravnotežen avtonomni živčni sistem, torej da znajo obvladovati stres.
Obstaja zelo preprost način, kako si lahko mamica pomaga pri obvladovanju stresa: ključnega pomena je, da znajo regulirati svoj telesni odziv na stres. Kratkoročni stres ni problematičen, je celo koristen. Če pa bi tak stres trajal dlje časa, bi se telo pri tem poškodovalo ali celo kaj hujšega. Dolgoročni stres, ponavadi v obliki skrbi, negativnih misli, žalosti, strahu, pa tudi v obliki toksinov iz okolja, hrane ali poškodb pri porodu vzpostavi v telesu kronično vnetno stanje. Posledice so kronična utrujenost, dovzetnost za okužbe, dovzetnost za vnetne oziroma avtoimune bolezni, slab spanec, slab spomin, slabše kognitivne funkcije, slabši videz, hitrejše staranje in drugi.
Nosečnost je torej obdobje velikih sprememb - ne le fizičnih, temveč tudi psihičnih. Mnoge ženske se veselijo prihoda novega družinskega člana, a hkrati se ne morejo izogniti skrbem in negotovostim. Te lahko vodijo do občutkov stresa, ki je v razumni meri popolnoma naraven. Če pa postane dolgotrajen in intenziven, lahko negativno vpliva tako na mater kot na razvijajočega se otroka. Skrb za duševno zdravje je enako pomembna kot skrb za fizično zdravje. Vsaka ženska si zasluži doživeti nosečnost kar se da mirno. Čeprav stresa ni mogoče popolnoma izločiti, lahko njegovo obvladovanje in zmanjševanje prinese več veselja in blagostanja v to izjemno življenjsko obdobje.
tags: #premagovanje #stresa #v #nosecnosti