V slovenskem gledališkem prostoru so uprizoritve Tomaža Pandurja pustile neizbrisen pečat, premikale meje umetnosti in vznemirjale ter razburjale občinstvo. Njegov sedemletni mandat na čelu Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989-1996) je zaznamovalo šest izjemnih predstav: Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon. Te predstave niso le zaznamovale mariborske in slovenske gledališke scene, temveč so jo postavile tudi na svetovni zemljevid. Kljub temu, da so bile te uprizoritve že pred časom zaključene, njihova estetska in simbolna moč še vedno odmeva, predvsem v fotografijah Angela Božca, ki so postale neločljiv del Pandurjeve zapuščine.
Gledališka fotografija kot interpretacija, ne zgolj dokumentacija
V poznih osemdesetih letih 20. stoletja je v slovenskem prostoru prišlo do pomembnega preobrata na področju gledališke fotografije. Ta se je zavestno oddaljila od zgolj dokumentiranja realnosti in prestopila v polje interpretacije. Angelo Božac, ki je skozi dolgoletno sodelovanje fotografiral vse Pandurjeve predstave v mariborski Drami, je v tem obdobju razvil prepoznaven izrazni jezik. Njegove avtorske fotografije niso zgolj sledile dogajanju na odru, temveč so ga premišljeno preoblikovale. Božac se je sicer osredotočal na igro, izrazno mimiko igralcev, specifike scene in kostume, vendar je realnost odrskega dogajanja na fotografijah nadgradil.
Nekatere njegove fotografije gledalcem ponujajo poglede, ki jih iz dvorane nikoli ne bi mogli videti. Druge so nastale s tehnikami približevanja kadra, drastične povečave detajla, intenziviranja kontrasta, repeticije in zrnatosti. S temi pristopi so se podobe oddaljile od realne situacije na odru, hkrati pa prodrl onkraj neposredne percepcije gledalca. Ti pristopi so bili plod tako režiserjevega zaupanja kot fotografovega prizadevanja, da bi zajel bistvo predstave. Prve fotografije so bile rezultat fotografovega prostega gibanja po vseh dimenzijah odra, medtem ko so druge nastale v postprodukciji, v intimi fotografske temnice.
Hasselblad in vizualna moč kompozicije
Zanimiva razlika od večine gledališke fotografije v slovenskem prostoru je Božčeva izbira fotoaparata srednjega formata, Hasselblad. Ta se je bistveno razlikoval od prevladujočega reportažnega koncepta v gledališki fotografiji. Tehnična kakovost in velikost negativa sta omogočala bogat tonski razpon in ostrino podobe. Še pomembneje pa je vplival na sam proces nastajanja fotografij. Uporaba Hasselblada je narekovala stabilno, premišljeno fotografiranje, načrtovano izbiro kadra, kompozicije in trenutka posnetka. Ta procesualnost je pripomogla k gradnji posamezne samostojne vizualne enote.
Božčeve zgodnje fotografije upoštevajo razmerja zlatega reza, trikotne ali piramidalne kompozicije, kar zbujajo asociacije na likovno izročilo renesanse in baroka. Kljub motivom, ki pogosto sledijo skrajnim ekstatičnim stanjem posameznika v soočenju s seboj ali praznim okoljem, fotografije posredujejo preplet občutja večnosti in monumentalnosti.
Fotografija kot podaljšanje življenja predstave
Postavlja se vprašanje, ali lahko fotografija podaljša življenje gledališke predstave. Če je odgovor pritrdilen, so fotografije Angela Božca izjemno blizu temu cilju, saj obujajo estetsko, skoraj ritualno izkušnjo gledališča Tomaža Pandurja. So zgoščena bistva Pandurjevih uprizoritev, ki so hkrati postale njihove ikonične podobe. Režiserjeva vera v moč vizualnega predstavljanja je dokazana s tem dejstvom, da so bile izbrane Božčeve podobe izobešene pred gledališčem namesto velikih zastav.
Fotografije Angela Božca niso le sled gledališča Tomaža Pandurja, temveč njegovo podaljšanje v drugem mediju. So vizualni odmev, ki vztraja onkraj izginotja uprizoritve. Ta trditev dobi dodatno težo ob razstavi, ki bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (8.-21. junij 2026) potekala v SNG Maribor, v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje.
Tomaž Pandur: Vizionar na odru in izven njega
Tomaž Pandur (1963-2016) je bil vizionar, ki je že kot dijak Prve gimnazije Maribor ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in s prvimi uprizoritvami takoj opozoril nase. Po študiju gledališke režije na AGRFT Ljubljana, kjer je za diplomsko predstavo Marija Stuart prejel študentsko Prešernovo nagrado, je leta 1989 v Slovenskem mladinskem gledališču zrežiral prvo profesionalno, danes kultno predstavo Šeherezada. Istega leta je prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let. V tem obdobju je s svojimi uprizoritvami in uprizoritvami drugih režiserjev prodrl na svetovne odre.
Po odhodu iz Maribora se je Pandur odselil v New York, kjer se je preizkusil na področju filma. Njegovo gledališko ustvarjanje se je nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem. Leta 2002 je s sestro, dramaturginjo Livijo Pandur, ustanovil gledališče Pandur.Theaters. Njegov ustvarjalni opus ni bil omejen le na dramske režije; ustvarjal je tudi v operi in baletu. Nastala so dela, kot so Hazarski besednjak, Sto minut, Inferno, Tesla Electric Company, Barok, Medeja, Somrak bogov, Kaligula in druga.
V koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb, Evropsko prestolnico kulture in Pandur.Theaters je na oder postavil Tolstojevo Vojno in mir. V Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb je ustvaril še Medejo in Michelangela. V slovenski prostor se je vrnil leta 2014 in v ljubljanski Drami režiral dramski diptih Rihard III. + II., leto kasneje pa še Fausta. Leta 2016 je sprejel vabilo Drame SNG Maribor, da režira predstavo Immaculata po romanu Colma Tóibína, ki jo je s sodelavci dokončala dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur je umrl 21. oktobra 2016 v Skopju.
Angelo Božac: Mojster gledališke fotografije
Prof. dr. Angelo Božac (roj. 1959 v Puli na Hrvaškem) je bil med letoma 1989 in 1996 gledališki fotograf SNG Maribor. V svoji bogati umetniški karieri se je od leta 1980 do danes predstavil na 37 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstavah po vsem svetu. Za svoje fotografsko delo je prejel več kot 140 nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so Helmut Newton Award, Hasselblad Open 1998 ter štipendija Pro Helvetia Foundation Grant. Njegovo delo z Pandurjem predstavlja vrhunec gledališke fotografije, ki presega zgolj dokumentarno funkcijo in postaja samostojno umetniško delo.
Vrhunci Pandurjevih uprizoritev skozi objektiv Angela Božca
Med fotografijami, ki bodo predstavljene na razstavi, izstopajo vizualni zapisi ključnih trenutkov iz Pandurjevih predstav:
Carmen (1992): Režija Tomaž Pandur. Na fotografiji je Ksenija Mišič. Gre za srebrobromidno fotografijo, ki jo je ustvaril Angelo Božac. Ta fotografija verjetno zajema intenzivnost in čutnost te znamenite opere.
Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Inferno (1993): Režija Tomaž Pandur. Na fotografiji je Livio Badurina. Srebrobromidna fotografija Angela Božca. Ta upodobitev pekla v Pandurjevi interpretaciji je verjetno vizualno pretresljiva in simbolno bogata.
Dante Alighieri, Nenad Prokić, La Divina Commedia, Paradiso (1993): Režija Tomaž Pandur. Na fotografiji je Brane Šturbej. Tudi ta fotografija, srebrobromidna mojstrovina Angela Božca, verjetno izraža vzvišenost in duhovno dimenzijo nebes.
Tomaž Pandur: Fotografija samega režiserja, delo Angela Božca, verjetno prikazuje njegovo strast in vizionarsko naravo, ki sta zaznamovali njegovo delo.
Te fotografije niso zgolj vizualni zapisi, temveč so postale samostojna umetniška dela, ki ohranjajo in prenašajo duh in moč Pandurjevih nepozabnih gledaliških stvaritev.
Mednarodno sodelovanje in odmevnost
Drama SNG Maribor je z dvema uprizoritvama gostovala tudi v Skopju na odru Makedonskega narodnega gledališča. V okviru praznovanja 81. obletnice gledališča so predstavili predstavo Amadeus v režiji Aleksandra Popovskega in monodramo Immaculata, hommagem režiserju Tomažu Pandurju. Direktor Makedonskega narodnega gledališča, Nikola Kimovski, je poudaril pomen gostovanj za ohranjanje relevantnosti nacionalne institucije, ki mora komunicirati z drugimi estetikami in odrskimi jeziki. Izpostavil je, da želijo s predstavami z izrazitimi režijskimi imeni ponuditi drugačno gledališko estetiko in aktualne regionalne produkcije, ki nosijo jasno avtorsko držo.
Predstava Amadeus je psevdobiografska drama o rivalstvu med Mozartom in Salierijem, medtem ko Immaculata, intimna odrska adaptacija romana Colma Tóibína, skozi izpoved Marije prevprašuje velike ideje in razkriva, da te ostajajo žive le, dokler jih nenehno postavljamo pod vprašaj. Za vlogo Marije je Nataša Matjašec Rošker leta 2021 prejela nagrado Adelaide Restori na festivalu Mittelfest v Čedadu. To gostovanje dodatno poudarja mednarodni doseg in vpliv slovenskega gledališča ter spomin na ustvarjalce, kot je bil Tomaž Pandur.