Mak Dizdar (1917-1971), rojen v hercegovskem mestu Stolac pod »mediteranskim nebom, kjer vsak prebivalec skuša slikovito govoriti, če ne celo pisati«, kot je sam povedal, velja za enega osrednjih bosanskih književnikov. Njegovo življenje, zaznamovano s tragiko druge svetovne vojne, v kateri so ustaši v taborišču Jasenovac ubili njegovo mater in sestro, je bilo posvečeno ustvarjanju in raziskovanju. Po vojni se je kot novinar, urednik, založnik in pisatelj poglobil v domoznanstvo, kar je nedvomno vplivalo na njegovo bogato pesniško delo.
Njegova prva pesniška zbirka, Vidovopoljska noč, je izšla leta 1936. Vendar pa je vrhunec njegovega ustvarjanja, ki ga je kronal s Kamnitim spalcem (Kamniti spavać) iz leta 1966, nastal po večletnem poglobljenem raziskovanju stečkov. Ti edinstveni nagrobni zapisi niso le zgodovinski dokumenti, temveč nosijo v sebi univerzalna bivanjska spoznanja in silovit naboj bivanjskega upora. Dizdarjevi verzi, čeprav so desetletja modernih političnih tokov med mnogimi Slovenci in Bosanci vzpostavila nekakšno bariero, izhajajo iz najglobljega evangelijskega izročila. Njegova poezija Bosno zasidra trdno v najpomembnejše duhovne in zgodovinske tokove Evrope ter v tisto uporništvo, ki izhaja iz duha in se zato ne more nikoli ukloniti ter premaga pritisk vsakršne mode.
Medtem ko se Dizdarjevi verzi pogosto dotikajo kompleksnih tem in zgodovinskih odmevov, se lahko obrnemo tudi k bolj zemeljskim, a prav tako bogatim doživetjem, ki združujejo zgodovinsko dediščino in naravno lepoto. Mesto, kjer se prepletata zgodovinska dediščina in naravna lepota, je Novo mesto, zlasti ob ovinku reke Krke. Starodavno mestno središče je skozi tisočletja kljubovalo različnim preizkušnjam in še danes privablja obiskovalce z bogatimi zgodbami. Glavni trg, največji srednjeveški mestni trg v Sloveniji, z markantno arhitekturno edinstvenostjo in sproščeno atmosfero, vabi k sprehodu pod arkadnimi hodniki, obisku rotovža ali ogledu posebnih trgovsko-obrtniških domov. Po nedavni prenovi je trg zaprt za motorni promet, kar ga dela idealno destinacijo za sproščeno uživanje ali udeležbo na dogodkih.
Reka Krka, nepogrešljiv naravni element, daje značaj Novemu mestu. Njeni meandri so nudili zavetje že prvotnim prebivalcem, danes pa ostajajo prepoznaven simbol mesta. Krka je ena izmed značilnih dolenjskih rek in edina slovenska reka, ki oblikuje strugo iz lehnjaka. Njeno dolino simbolizira edinstveno povezavo med naravno in kulturno dediščino, postavljajoč se kot ikona Dolenjske. Zgodovinski mlini, žage, leseni mostovi, številni gradovi ter naselja ob bregovih dopolnjujejo njeno sliko. Reka je dom raznolikemu rastlinskemu in živalskemu svetu ter je ena najbogatejših slovenskih rek z ribami.
Doživetje vožnje z Rudolfovimi splavi je posebno, saj omogoča spoznavanje Novega mesta iz povsem nove perspektive. Na splavu se srečate z liki, ki predstavljajo staro mestno jedro (Breg, stolnica, frančiškanski samostan) ter reko Krko. Raznolik animacijski program vključuje glasbo in tipično dolenjsko vino - cviček.
Medtem ko Novo mesto ponuja bogato zgodovinsko in naravno izkušnjo, se lahko pot popotnika popotuje tudi v eksotične dežele, polne barv in zgodb. Na svetu je ogromno mest, vendar vsako nima svoje barve. Po drugi strani pa obstaja celo država z več mesti, poimenovanimi po barvi, ki v njih prevladuje. Maroko, severnoafriška kraljevina, ki jo na zahodu obliva Atlantik, na severu pa Sredozemsko morje, je resnično dežela barv. Casablanci pravijo belo mesto, Rabat je zelen, modro mesto pa je drugo ime za Chefchaouen. Eden od zakladov kraljestva je Marakeš, ki so ga zaradi barve obzidja poimenovali rdeče mesto.
Zgodovinska povezava Maroka s Španijo sega v 12. stoletje, ko so španskim deželam vladali Almoravidi, muslimanska berberska vladarska rodbina, s sedežem v Marakešu. Emir Abu Bakr ibn Umar je leta 1060 dal zgraditi Marakeš, ki je danes dom približno milijon maroške manjšine v Španiji. Poleg trajektne linije iz Španije, najkrajša pot do Maroka že celih 100 let poteka po zraku. Direkten let iz večine držav EU traja le nekaj ur. Ena prvih rednih letalskih povezav v Maroko je potekala iz francoskega Toulousa v Casablanco. Tam je Antoine de Saint-Exupéry med dostavo letalske pošte odkril svoje pisateljsko poslanstvo.
Super hitra zgodovina Maroka
Po zgledu Saint-Exuperyja je tudi avtor obiskal Marakeš s francoskim poštnim letalom, ki se ponoči spremeni v turistični čarter. Pristanek na letališču Marakeš-Menara, ki spominja na socialistično arhitekturo, je le uvod v doživetje mesta. Taksi ustavi ob stenah starodavne medine, od tam naprej pa je dovoljeno samo peš. Mesto samo ni povsem rdeče, obzidje bi lahko opisali kot koralno ali roza, barvo, ki bolj kot na rdeče vino spominja na oker zemljo iz dolin Atlasa. Kot pravi Saint-Exupéry, je »bistvo očem nevidno«.
Tradicionalno stanovanje v Magrebu je riad, kar dobesedno pomeni vrt. Običajno ima tri do štiri nadstropja, na strehi pa je terasa s pogledom na mesto in baldahin. V starih časih so se ljudje umivali v javnih kopališčih oziroma hammamih, ki so jih uredili v zasebnih hišah bogatih meščanov.
Francoski esteti in meščani so se za Marakeš ogreli v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je umetnik Jacques Majorelle odkril čar mesta Parižanom. Njegova vila in sosednji vrt Jardin Majorelle sta ena glavnih znamenitosti. Ameriške zvezdnice so posnemale francosko bohemo, leta 2019 pa je letališče Menara gostilo rekordno število zasebnih letal. Madonna je v hotelu Riad El Fenn praznovala svoj 60. rojstni dan, oblečena v berbersko cesarico. Od leta 2001 je Marakeš gostil Mednarodni filmski festival, leta 2020 pa je prejel naziv »afriška kulturna prestolnica«.
V labirintu starega Marakeša ni veliko znamenitosti za orientacijo, zato obiskovalci pogosto tavajo, dokler ne naletijo na bazar. Nakupovalna središča, imenovana souk, so v bližini osrednjega trga - ogromnega in natrpanega Jemaa el-Fnaa. Kljub obilici policije in turistov je treba biti v trgovskem predelu previden. Cena blaga je odvisna od znanja francoščine; ob prvi angleški besedi se cena lahko zviša za desetkrat. Na bazarju je ključno barantanje, najboljši način pa je, da takoj postavite zelo nizko ceno. »Quinze dihram« (petnajst diramov) so besede, po katerih prodajalci hitro izgubijo interes.
Marakeš privablja zahodnjake tudi zato, ker se v njegovi permanentni gneči lahko skrijejo pred oboževalci. Francozi radi pripovedujejo o območjih Marakeša, ki so prepovedana tujcem, kar je bolj mit kakor resnica. Umetnica Anja, ki je navdihnila avtorja za obisk Marakeša, se je tja odpravila, da bi slikala mesto in njegove prebivalce, morda s prodajo risb bogatim turistom.
Na trgu Jemaa el-Fnaa, srcu rdečega mesta, se zvečer zbere ogromno ljudi. Ime trga se prevaja v kraj, kjer se »zbirajo mrtvi«, saj so v starih časih na njem izvajali javne kazni. Bojevito samostansko bratstvo Almoravidov je bilo znano po doslednem spoštovanju muslimanske zakonodaje - šeriata. »Alahovi bojevniki« so za pijančevanje predpisali 80 udarcev z bičem, za razuzdanost pa 100. Na glavnem trgu so poleg usmrtitev potekale tudi trgovanje. Vozovi in vozički s hrano, sadjem in drugim blagom prihajajo na trg dan za dnem. V pločevinastih kotlih gori ogenj, dim se meša s pregretim zrakom. Na pultih so razstavljene gore oljk in ovčjih glav.
Umetnica Anja je na trgu jedla ocvrte sardele in juho iz maroškega zelja. Ko je prosila prodajalca, ali ga lahko nariše, ji ni dovolil, saj islam prepoveduje upodabljanje človeka. Islam ima do fotografiranja v najboljšem primeru nevtralen, v najslabšem pa negativen odnos.
Glasba na trgu postaja vse glasnejša, ritmi pa čedalje bolj nasilni in impulzivni. Pojavi se »charmeur de serpents«, eden izmed desetih krotilcev kač na trgu. Nebo je temno, na trgu pa gori na stotine ognjev in luči. Berberi pripovedujejo zgodbice, množica pa jih navdušeno posluša. Težko je verjeti, da smo na pragu 21. stoletja in ne v srednjem veku, ter da je vse skupaj le spektakel za turiste.
Tudi domačini imajo do Francozov poseben odnos. Melanholično si ogledujejo ženska telesa pod prosojnimi oblačili in občasno zavpijejo: »Alah!«, s prsti uperjenimi v nebo.
Anja, tako kot številni turisti, ki so leta 2020 zaradi pandemije obtičali v Maroku, je v kraljevini barv ostala precej dolgo. Med potepom po vročem mestu se je zapletla v pogovor z mladim Arabcem, ki je privolil, da nariše njegov portret. Mladenič ji je ponudil metin čaj in ji sugeriral, da je v Marakešu dolgčas ter da je treba v Tanger.
Razvpiti ameriški pisatelj William Burroughs je o svojem bivanju v Maroku zapisal: »Po štirih mesecih bivanja še vedno najdem pot do medine, tako da se premikam od ene do druge znamenitosti. Vonj je neverjeten in težko je prepoznati vse njegove sestavne dele. Široko so zastopani hašiš, zažgano meso, nečistoča. Vidite umazanijo, revščino, bolezni in vse to se dopušča z nerazumljivo ravnodušnostjo in brezbrižnostjo.« Burroughs je navkljub razuzdanemu življenju dočakal 83 let, njegov »literarni oče«, pisatelj Paul Bowles, pa je umrl v starosti 88 let.
Anja se med bivanjem v Maroku ni zapila ali postala narkomanka, vendar je nekaj mesecev po vrnitvi domov rodila sina z razcepom ustnice in neba, čeprav so jo zdravniki pred porodom prepričevali v splav. V Maroku ni narisala ničesar, po vrnitvi na sever pa je naslikala eno samo sliko. Ko sta se ponovno srečala v baru v Sankt Peterburgu, je Anja z nasmehom dejala: »Poglej naokoli, vsi ti fantje izgledajo kot kadeti gasilske šole. Vsi so tako dolgočasni. V Maroku je bilo drugače.«