Uvajanje goste hrane v prehrano dojenčka je pomemben mejnik, ki pa ga pogosto spremljajo izzivi. Ne glede na to, ali gre za zavračanje novih okusov, tekstur ali pa za splošno zmanjšanje apetita, je to obdobje lahko za starše zaskrbljujoče. Vendar pa je ključnega pomena, da se zavedamo, da je to pogosto normalen del otrokovega razvoja in da obstajajo načini, kako te težave obvladati. Ta članek bo raziskal najpogostejše vzroke za zavračanje hrane pri dojenčkih in ponudil praktične rešitve, ki temeljijo na strokovnih nasvetih in izkušnjah.
Razumevanje zgodnjih faz hranjenja: Refleksi in učenje
Ko je vaš dojenček še majhen, ima refleks, zaradi katerega ob vsakem dražljaju v zadnjem delu grla iztegne jezik. To je tako imenovani »refleks iztegovanja jezika«, ki upada, ko otrok raste. Ne skrbite, če otrok izpljune hrano - to je pogosta težava pri odstavljanju. Morda ne gre za to, da mu hrana ni všeč, temveč le za to, da se še vedno uči jesti. Če se vaš dojenček ob prvem poskusu zmrduje in zavrača določeno hrano, je zelo verjetno, da ga je to presenetilo. Navsezadnje gre za popolnoma novo izkušnjo. Pri tej konkretni težavi pri odstavljanju je ključnega pomena vztrajnost.
Strokovnjaki svetujejo uvajanje prstne hrane od 6. meseca starosti. Začnite z mehko prstno hrano, kot so rezine banane ali avokada, in postopoma uvajajte čvrstejše teksture, ko boste ocenili, da je otrok pripravljen. Koščki naj bodo veliki približno toliko kot vaš mezinec, da jih dojenček lahko dobro prime. Na začetku otrok zaužije le majhno količino teh živil, saj večino hranil še vedno dobi z materinim mlekom ali začetno mlečno formulo. A to ne predstavlja težave - kot del procesa odstavljanja otroku še naprej ponujajte prstno hrano in pri obrokih sedite skupaj kot družina, kar mu bo dalo spodbudo.
Davljenje je normalen refleks, ki preprečuje, da bi se otrok zadušil, zato v takem primeru poskusite ostati mirni. Dojenčki imajo včasih težave, ko z gladkih kašic preidejo na bolj grudičasto teksturo. Morda bo trajalo nekaj časa, da se otrok navadi na bolj grudičasto hrano, zato jo uvajajte počasi, da se izognete tej težavi pri odstavljanju. Od gladkih kašic preidite na pretlačeno hrano z majhnimi grudicami in nato z večjimi grudicami. Če se pri dojenčku sproži refleks davljenja, poskusite ostati mirni in ga ne dvignite iz stolčka. Umirite ga s pomirjujočimi besedami in tolažilno telesno govorico. Mamice refleks davljenja pogosto zamenjajo za dušenje, čeprav je verjetnost zadušitve v resnici zelo majhna.
V prvih nekaj tednih odstavljanja lahko pričakujete le to, da bo vaš dojenček s konice žličke zaužil majhno količino hrane. Ko otrok raste, se količina zaužite hrane povečuje, vendar ne pozabite, da je otroški želodček veliko manjši kot pri odraslem človeku. Pri treh mesecih je približno desetkrat manjši kot pri odraslem človeku, pri enem letu pa je manjši za približno štirikrat. Ne pozabite, da otrok večino hranilnih snovi še vedno prejema z materinim mlekom ali začetno mlečno formulo.
Ključne strategije za spodbujanje uživanja hrane
Ponudite mu raznoliko hrano različnih okusov in tekstur ter ne pokažite razočaranja, če otrok hrano odklanja ali je zaužije le majhno količino. Sčasoma se bo količina zaužite hrane postopoma povečevala. V starosti od 8 do 10 mesecev lahko otrok začne zavračati hranjenje z žlico. To je približno tista starost, ko se dojenčki začnejo zavedati samih sebe. Za večjo sproščenost pri obrokih poskusite otroku dati še eno žlico, da jo drži, medtem ko ga hranite. Lahko mu tudi poskusite naložiti hrano na žlico in ga spodbuditi, da se hrani sam.
Dojenčki včasih zavračajo hranjenje z žlico, če se slabo počutijo, če jim izraščajo zobje ali če so utrujeni. Mamice so zelo domiselne, kadar je potrebno nahraniti otroka: igrajo se, da je žlička letalo, otroku ponujajo eno žličko za mamico, eno za atija in tako naprej. Problemom pri prehranjevanju se izognemo tako, da otroku že od dne, ko se je rodil, zaupamo, saj sam ve, kdaj je lačen. Že ko ga dojite, bo pil toliko časa, dokler ne bo sit in zadovoljen.
Zakaj otrok noče jesti? Najverjetneje ni lačen. Želodec otroka je približno tako velik kot pest, starši pa pogosto precenjujemo količino hrane, ki naj bi jo otrok potreboval. V določenih razvojnih fazah otrok potrebuje manj hrane. Poleg tega otroci spoznavajo, na kaj so alergični. Znanilec alergije niso le rdeče pike na obrazu, vendar tudi razjede na želodcu, zaradi česar otroka boli želodec.
Dojenčku ponudite gosto hrano približno pri šestih mesecih starosti. Otroci, hranjeni po steklenički, se običajno lažje navadijo na gosto hrano kot dojeni otroci. Zakaj? Preprosto zato, ker so z materinim mlekom dobili vse, kar so potrebovali. Skozi materino mleko spoznavajo okuse živil, ki jih je jedla njihova mama, zato bi raje kot kašico jedli kaj iz vašega krožnika. Otrok sicer prej ali slej sprejme hrano, ki mu jo ponudite, ni pa nujno, da mu bo všeč.
Hrane ne uporabljajte kot nagrado ali kazen. Tako se idealizira nezdrava hrana, zdrava pa se razvrednoti. Če boste otroka poslali spat brez večerje ali bo moral za kazen jesti zelenjavo, bo to imelo le negativne učinke, saj bo zdravo hrano enačil s kaznijo. Nikoli ne silite vašega otroka jesti, na kakršen koli način, v kakršnih koli okoliščinah ali iz kakršnega koli razloga. Ponudite mu različne jedi, med katerimi lahko izbira.
Sodobno izobilje prehrambenih izdelkov prinaša vse večjo možnost izbire in s tem tudi vse večjo dilemo, katero in koliko hrane naj bi otrok sploh pojedel. Če k temu prištejemo še izobilje pasti, ki pretijo na starše pri uvajanju zdrave raznolike prehrane na otroški jedilnik, nas tempirana bomba čaka že za prvim vogalom. In ko popustimo enkrat, popustimo drugič še hitreje, tretjič pa je že skoraj prepozno (čeprav v resnici nikoli ni), da bi karkoli spremenili.
Temeljna osnova pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, ki bi jo morali osvojiti prav vsi starši, je zavedanje, da so zgolj in samo oni tisti, ki odločajo o tem, kaj, kdaj in kako bodo ponudili otroku za jesti. Otrokova odločitev pa je, ali in koliko bo pojedel. Ja, prav ste prebrali, to mora biti otrokova avtonomna odločitev.
Naloga odraslih je, da poskrbimo za čim bolj pestro ponudbo hrane na otroškem jedilniku, dovoljeni so tudi posladki (čim bolj zdravi seveda), vendar ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, poleg tega je priporočljivo, da jih otroku ponudite čim kasneje (sladki okusi jih hitro zasvojijo in lahko zaradi njih začnejo zavračati ostalo hrano). Četudi ugotovimo, da otrok sprva zavrača določeno hrano, to ne sme postati razlog, da mu je ne bi ponovno ponudili. Sama sem bila priča mnogim primerom, ko je otrok hrano prvič poizkusil šele po večih mesecih in do tega sigurno ne bi prišlo, če bi jo že kar ob prvem neuspelem poizkusu umaknila z jedilnika.
Kadar je obrok sestavljen iz večih hodov, mora otrok imeti možnost, da preizkusi vse, pa četudi mu ne paše nič drugega kot sladica. Na prvo žogo se morda s tem ne boste strinjali in vas bo zamikalo, da bi otroku postavili pogoj ”sladico dobiš, če poješ tudi glavno jed”, vendar ta način, ki vključuje prisilo, zvijačo in nagrado dolgoročno ne pomaga. Morda zaleže v nekaj poizkusih, večinoma pa otroka spravlja v stres in povzroča neprijetno vzdušje za mizo, kar pa ni dobro. Seveda v tem primeru ne smemo storiti napake, da bi otroku pustili, da poje neomejeno količino posladka - pripada mu samo en odmerjen kos, nato pa mora počakati do naslednjega obroka, četudi je lačen.
Stremeti moramo namreč k temu, da so obroki mirni in prijetni skupinski dogodki, saj se lahko v nasprotnem primeru otroku hrana upre in lahko razvije celo motnje hranjenja. Prav tako se je potrebno izogibati vsem drugim trikom, s katerimi želimo otroka prelisičiti, da bi pojedel vsaj nekaj žlic obroka. Otrok mora hrano pojesti zavedno in samostojno (če še ne zna z žlico, naj poje čim več hrane z roko), poleg tega se je treba zavedati, da v mnogih drugih okoljih (vrtec, šola) vzgojitelji in učitelji teh trikov ne bodo izvajali, zato ima lahko otrok nepotrebne težave, če doma ni osvojil zdravih vzorcev prehranjevanja.
Pomembno je, da določite stalne termine obrokov (npr. tri glavne obroke in dve vmesni malici) in se izogibate ostalim vmesnim prigrizkom, tudi če otrok zadnjega obroka ni pojedel. Tako jih boste navadili, da jedo takrat, ko jim obrok pripravite in se ne bodo izmišljevali, da bi ga jedli čez pol ure, ko se vam že pohladi ali pa se vam mudi v službo.
Če je vaš otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen. Pomembno je, da otroku zaupate, saj ima prirojeno sposobnost izbire prave hrane v pravi količini - pazimo le, da je ponudba hrane na mizi zdrava in uravnotežena, da ne vsebuje preveč sladkorja, soli, (nezdravih) maščob in umetnih dodatkov. Otrok ne sme biti tisti, ki določa, kaj bo na mizi, kdaj bodo obroki in kako bodo potekali (npr. pred televizijo, hodeč po stanovanju, v postelji). Te meje in pravila morajo postaviti odrasle osebe. Izjema so le dojenčki, ki še nimajo vzpostavljenega dnevnega ritma in se je potrebno v začetnih nekaj mesecih povsem prilagajati njihovim potrebam po hrani. Ker dojenčki po hranjenju radi zaspijo na dojki, lahko to vpliva na njihov spalni vzorec in bodo morda težko zaspali brez dojke, tudi če niso lačni. V kolikor vas to skrbi in bi se radi temu izognili, jih raje zbudite in odstavite, če med hranjenjem zaspijo. Nato jih budne odložite v posteljico in jih uspavajte na drug način, ki ga boste lahko vi in vsi ostali, ki redno ali občasno varujejo vašega otroka, dolgoročno izvajali (npr. poslušanje glasbe, petje pesmic).
Pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih vzorcev je pomembno tudi to, da otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti postopoma začnete uvajati gosto hrano, ki naj bo sprva pasirana ali grobo pretlačena, ko jim zrastejo prvi zobje pa jim hitro ponudite tudi hrano v koščkih. Žvečenje hrane pomembno vpliva na razvoj celotne ustne votline, čeljusti, jezika in pozitivno vpliva tudi na govorni razvoj v kasnejših mesecih. Prav tako je zaželjeno, da se otrok čim dlje časa doji, saj pri dojenju trenira številne ustne in obrazne mišice, do česar pri pitju iz flaške ne pride v tolikšni meri. V kolikor otroka zaradi različnih razlogov ne morete dojiti, kupite takšne flaške, ki ne povzročajo t. i. sesalne zmede (narejene so na način, da jih mora otrok podobno močno sesati kot dojko, če želi priti do tekočine).
Obvladate teorijo in vas preganjajo dvomi, ali boste svoje znanje sposobni udejanjiti tudi v praksi? To je pogost starševski problem pri marsikateri vzgojni dilemi, vendar vam resnično polagam na srce, da ste dosledni in odločni, kadar gre za tako pomembna vzgojna vprašanja. Ne obupajte pri prvem otrokovem uporu ali zavrnitvi obroka - vi ste odrasla oseba in morate razumeti, da je narava otrok pač takšna, da vedno iščejo ugodje in načine, da dosežejo svoje. Nekaterih odločitev jim v njihovo dobro enostavno ne smete prepustiti. Mnogi starši, še posebej pa stari starši, zaženejo vik in krik, če otrok izpusti kakšen dnevni obrok - to je resnično nepotrebno. Bistvenega pomena je predvsem, da pijejo dovolj vode ali čim bolj naravnih nesladkanih napitkov, ko bodo začutili lahkoto pa bodo z veseljem pojedli tudi tisto kosilo, nad katerim so se dva dni nazaj zmrdovali v upanju, da vas prepričajo, da ponovno zavihtite kuhalnico in pripravite nov obrok.
Vloga staršev pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad
Ko je dojenček star približno šest mesecev in prehaja na gosto hrano, se lahko zgodi, da začne zavračati hrano, njegova teža pa upade. Čeprav mora malček dobiti kalorije, strokovnjaki odsvetujejo siljenje s hrano.
Ljudje smo družabna bitja in to močno občutimo zlasti med obroki. Če bo vaš dojenček udeležen pri družinskih obedih, bo začel hitreje uživati v obrokih. Dojenčka zelo zanima, kaj je na vašem krožniku, zato poskrbite, da bo bližje mizi. Dojenčka lahko hranite z grižljaji s svojega krožnika. Ob tem mu recite: “En grižljaj zame, en grižljaj zate.” Pri tej starosti želi dojenček početi to, kar počnete vi. Ponudite mu hrano, ki jo je preostala družina. Ko se še navaja na tršo hrano, poskrbite, da bo ta v majhnih koščkih.
Ko dojenček zgrabi žlico, vam sporoča, da je pripravljen na to, da se nahrani sam. Dovolite mu, da uporablja ročice. Seveda, veliko nereda bo, a se ne ozirajte na to in ne pregledujte vsakega grižljaja, ki ga naredi. Hrano dajte na njegov krožnik in mu predstavite, kaj je kaj.
Če svojega otroka naučite znakovnega jezika za besede, kot so “mleko”, “še”, “končano”, “ni več” itd., bo lažje komuniciral z vami.
Zdravo je, da dojenčkom, starim 6 mesecev, večino hrane predstavlja materino mleko in da počasi prehajajo na gosto hrano v naslednjih 6-12 mesecih. Dojenčki lahko jokajo in ne želijo jesti, če se počutijo napihnjene ali zaprte. Ne glede na načrt, ki ga boste izbrali, z njim poskušajte teden dni.
Kako vedeti, koliko hrane naj bi pojedel naš dojenček? Najboljše je spremljati dojenčkov napredek v rasti in pridobivanju teže. Zaskrbljenost nad apetitom našega dojenčka je na mestu takrat, ko ta ne sledi rastni krivulji ali celo izgublja na teži. Če naš dojenček ni zainteresiran za hrano, je na mestu razmisliti o možnih vzrokih za to. Ob začetku uvajanja goste hrane je možno, da smo s tem bili prehitri in naš dojenček na uvajanje še ni pripravljen. Pomisliti moramo tudi na morebitne bolečine pri požiranju, ki so lahko posledica rasti zobkov ali vnetij, lahko mu hrana povzroča refluks ali jo zavrača, ker se po njej slabo počuti. Vedno sta torej potrebna posvet s pediatrom ter izključitev zdravstvenih težav.
Nato pa se postavimo v kožo našega dojenčka. Pri uvajanju goste hrane se ta srečuje z ogromno novostmi. Novi so okusi, konsistenca, tudi temperatura hrane je drugačna, kot jo je vajen od materinega mleka. V usta ne dobi mehke dojke, ampak trdno žličko, hrani se sede, ne leže in tako naprej. Vse te novosti zahtevajo nekaj časa, da se jih dojenček privadi. Spoznavanje novih okusov naj tako vedno poteka ob sproščenem in prijetnem vzdušju takrat, ko se nam nikamor ne mudi. Dojenčka in tudi kasneje malčka z določeno jedjo ali živilom ne silimo ali ga zaradi hranjenja celo kaznujemo. Prav tako se ob hranjenju nanj ne jezimo, ko npr. hrano vrže na tla.
Najbolj naravno bo, če imamo dojenčka ob sebi, ko se hranimo mi, in svojih obrokov ne pojemo vmes, ko naš dojenček spi. Pri tem ga opazujemo. Če se oblizuje, cmoka, celo sega po hrani, s tem kaže, da je na gosto hrano pripravljen. Uvajanja se lotimo takrat. Dojenček naj nova živila in okuse spoznava, ko je sit, čeprav pogosto slišimo, naj hrano ponujamo ob lakoti.
"Lačen si ful drugačen", če pomislimo nase, navadno kar tečen in prvi stik z gosto prehrano naj ne bo v tem stanju. Dojenčku naj novi okusi ne bodo ponujeni zaradi zagotavljanja hrane oz. namesto njegovega obroka, ampak bolj kot spoznavanje in igra. Nekateri dojenčki bodo novo hrano in okuse raje poskušali v naročju kot sami na stolčku. Če dojenčka hrana ne zanima, morda spremenimo čas hranjenja, poskusimo z drugim priborom ali pa le spremenimo temperaturo hrane, ki jo ponujamo. Navadno je bolje tudi to, da je dojenček pri pripravi hrane prisoten, jo vonja, opazuje, kaj se s hrano dogaja, in spoznava tudi na ta način.
Samo spoznavanje okusov se sicer začne že v maternici, tako da se že v času nosečnosti svetuje, da nosečnica uživa kar se da raznoliko hrano vseh okusov, predvsem tudi hrano, ki jo bo dojenček jedel doma. Spoznavanje okusov se nato nadaljuje preko materinega mleka. Tudi v času dojenja naj tako mlada mamica je kar se da raznoliko in po nepotrebnem ne izključuje živil ali celih skupin živil iz svoje prehrane. Predvsem to velja za grenka živila, npr. zelenjavo. Pogosto je nasvet mamici, da ta živila izključi iz prehrane, da dojenčka ne bodo napenjala ali mu povzročala kolik. Ta doktrina je že ovržena, kolike se enako pogosto pojavljajo pri dojenih dojenčkih in tistih na formuli. Materina prehrana tako na njih nima vpliva in izključevanje živil med dojenjem je potrebno le v primeru potrjene alergije dojenčka.
Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu.
Nova živila naj dojenček spoznava postopno in kar se da raznoliko, pri tem pa s samim naborom živili vseeno ne pretiravajmo in jih ne menjajmo preveč pogosto. Tako bomo lažje spremljali tudi morebitne reakcije živila pri dojenčku oz. morebitne alergije, intolerance … Bolj kot na to, da mu v enem tednu ponudimo 10 različnih vrst zelenjave, se osredotočimo na to, da bo dojenček zaužil vse osnovne okuse, poleg sladkega (sadja ali mleka) tudi grenko ali kislo oz. kombinacijo vsega, in mu določeno živilo raje ponudimo v različnih oblikah oz. teksturah. Če npr. izberemo korenček, ga lahko prekuhamo in spremenimo v kašico, ki jo enkrat spasiramo, drugič le pretlačimo z vilico, obenem pa zraven dojenčku ponudimo tudi cel prekuhan korenček, ki ga bo lahko prijel v roko, si ga ogledal, povonjal, polizal in podobno. Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu. Morda bo naš dojenček živilo zavrnil večkrat, nato pa ga bo čudežno sprejel. Tekom rasti in razvoja se namreč spreminjajo tako njegovo zobovje kot tudi same brbončice. Okusa se torej dojenček priuči. Večina staršev preneha z uvajanjem določenega živila po štirih neuspešnih poskusih, med 12 in 17 pa jih je potrebnih, da se ga navadimo.
Predvsem pa se zavedajmo, da bo naš dojenček - hočeš nočeš - sledil našemu zgledu. Če torej njemu kuhamo čisto drugačna živila, kot jih bo opazil na naših krožnikih, je velika verjetnost, da ga ta ne bodo zanimala. Prav tako moramo biti zelo previdni pri komentiranju hrane, ki mu jo ponudimo. Če že sami ob njej vihamo nos (ali ga vihajo ostali družinski člani), te hrane dojenček najverjetneje ne bo sprejel z odprtimi rokami.
Naj bo torej spoznavanje novih okusov čas v odraščanju našega dojenčka, na katerega gledamo kot raziskovanje in igro. Na tak način bo naša in njegova izkušnja veliko bolj prijetna.
Ko se pojavijo zdravstvene težave
V primeru bolezni, kot je bronhiolitis, je neješčnost pogosta. Dojenčki, ki prebolevajo bronhiolitis, imajo pogosto težave s hranjenjem in vnosom tekočin. Dokler je plenica polulana, lahko sklepamo, da je vnos tekočin zadosten. Če je polulana le 1x ali 2x dnevno, je potreben pregled zaradi ocene hidracije. Hrana sama manj skrbi, saj vemo, da bo otrok vse nadoknadil, ko bo zdrav.
Če se pri dojenčku pojavijo rdeči madeži, hrapava in rdeča koža, je lahko to povezano z virusno okužbo ali pa gre za poslabšanje atopičnega dermatitisa. V takih primerih je priporočljivo posvetovanje s pediatrom. V kolikor gre za bakterijsko superinfekcijo kože, lahko zdravnik predpiše izmenično mazanje s kortikosteroidnim in antibiotičnim mazilom. Pomembno je tudi, da zrak v spalnem prostoru ni presuh, saj to poslabša atopični dermatitis.
V primeru, da dojenček zavrača hrano, ne dojenje ne gosto hrano, je pomembno pregledati, ali so prisotni drugi znaki, kot so suhe ustnice, lepljiv jeziček ali nezadostno uriniranje. Če so ti znaki prisotni, je nujno obiskati zdravstveno osebje zaradi ocene hidracije. V nekaterih primerih lahko zavračanje hrane povzročajo tudi razjedice v ustih, glivične okužbe ali pa napetost v telesu dojenčka. Pomembno je, da starši pozorno opazujejo svoje otroke in se ob skrbeh posvetujejo s strokovnjaki.
V primeru "doječe stavke", ko dojenček zavrača dojenje, ko je buden, vzroki so lahko različni, od polivanja, ki povzroča pekoč občutek v grlu, do prekomerne uporabe dude, ki zadovolji večino sesalne potrebe. V takih primerih je priporočljivo omejiti uporabo dude in poskusiti z dojenjem v mirnem in sproščenem okolju.
Pri uvajanju goste hrane, še posebej zelenjave, je možno, da se pojavi alergijska reakcija, ki se kaže z rdečimi lisami, solznimi očmi ali pa rdečo ritko. Če obstaja sum na alergijo, je nujno posvetovanje z zdravnikom. V primeru, da otrok zelenjave ne mara, je priporočljivo, da se okus blaži z dodatkom krompirja ali riža, ter da se ne meša preveč vrst zelenjave naenkrat.
Vprašanje, koliko hrane naj bi pojedel dojenček, je pogosto, a ključno je spremljati njegov razvoj in pridobivanje teže. Če dojenček dobro napreduje, ni razloga za pretirano skrb glede količine zaužite hrane. Pomembno je, da starši zaupajo svojim otrokom in jim ponudijo zdravo in uravnoteženo prehrano, pri čemer pa postavijo jasne meje glede časa in načina hranjenja.
Vzpostavljanje zdravih prehranjevalnih navad je dolgoročen proces, ki zahteva potrpežljivost, doslednost in pozitivno naravnanost. Z razumevanjem vzrokov za zavračanje hrane in z uporabo ustreznih strategij lahko starši pomagajo svojim dojenčkom razviti zdrav odnos do hrane, ki bo trajal vse življenje.