Obdobje socializma v Jugoslaviji, zlasti v Socialistični republiki Sloveniji, je prineslo pomembne premike na področju reproduktivnega dela in položaja žensk. Kljub temu, da so temeljne ženske pravice sezidane na "krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material ter to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojih domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline", je bil prav socializem tisti, ki je te pravice institucionaliziral in jih zapisal v zakonodajo. Zlasti leto 1974 predstavlja prelomnico, ko je bila v ustavo SFRJ zapisana pravica do svobode rojevanja, kar je bil ključen korak k vzpostavitvi celotnega sistema podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic ter zdravja žensk.
Ključne pridobitve za ženske v času SFRJ
Socialistične feministke so v času SFRJ odigrale ključno vlogo pri razvoju obsežnega sistema socialne podpore, ki je neposredno vplival na življenje žensk. Med najpomembnejšimi dosežki je vzpostavitev odličnega otroškega varstva, ki je omogočilo ženskam lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Celodnevna osnovna šola je prav tako olajšala skrb za otroke, medtem ko je družbena prehrana v podjetjih in ustanovah zmanjšala gospodinjsko breme.
Pomembno novost je predstavljal podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, ki je materam omogočal več časa za skrb za novorojenčka brez finančnih posledic. V vsaki občini so bili zgrajeni zdravstveni domovi in domovi starejših občanov, kar je izboljšalo dostopnost do zdravstvenih in socialnih storitev. Kot že omenjeno, je bila leta 1974 v ustavo SFRJ zapisana pravica do svobode rojevanja, kar je postavilo temelje za nadaljnji razvoj reproduktivnih in spolnih pravic žensk. Vzpostavljen je bil tudi sistem, ki je zagotavljal ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva, kar je pomenilo bolj dostopno in kakovostno preventivno zdravstveno oskrbo za ženske in otroke.
Slovenija kot zgled v regiji, a z izgubo
Na področju enakosti spolov je Slovenija v primerjavi z drugimi republikami bivše Jugoslavije odnesla najbolje, čeprav je tudi ona doživela določene izgube. Ključna pridobitev je ohranitev člena o svobodi rojevanja v novi ustavi, medtem ko so ga Hrvaška, Federacija BiH, Črna Gora in Kosovo izgubile. Slovenija je ohranila tudi ločitev cerkve od javnega šolstva in mrežo javnih vrtcev, kar predstavlja pomembno dediščino socializma.
Poleg tega je Slovenija uvedla nekatere pomembne inovacije, ki krepijo pravice žensk. Med te sodijo ustavno zavarovane zakonske spolne kvote, 100% plačan materinski, starševski in poseben neprenosljiv očetovski dopust, odlična preventiva zdravja nosečnic ter presejalni programi za raka dojke in materničnega vratu. Znižana davčna stopnja za menstrualne higienske pripomočke in prenovljena definicija posilstva v kazenskem zakoniku po načelu odsotnosti svobodno danega soglasja so nadaljnji koraki k izboljšanju položaja žensk. Dostop do šolanja žensk se ni poslabšal, ženske pa so prodrle tudi v policijo in vojsko.
Nazadovanje ekonomskih in socialnih pravic žensk
Kljub tem pozitivnim premikom pa je povsod prišlo do nazadovanja ekonomskih in socialnih pravic žensk. Zelo je upadel delež žensk v plačanem delu, pri čemer je najhuje na Kosovu in v Severni Makedoniji. Razlike med povprečno žensko in moško plačo se povečujejo povsod. Žensko delo je postalo močno prekarno, kar pomeni, da pravice do plačane porodniške, 8-urnega delavnika, prostega vikenda in plačanega dopusta, ki sicer ostajajo v zakonih, v praksi pogosto izginejo.
Hudo se je poslabšala zdravstvena varnost, saj je v javno zdravstvo povsod vdrla privatizacija, ki je prinesla neskončne čakalne vrste in nazadovanje kakovosti storitev. Brez zadostnega financiranja je težko zagotoviti dostop do kakovostnih zdravil. V manjši meri se je poslabšala tudi dostopnost do šolanja, predvsem pa njegova kvaliteta, saj visoko šolstvo postaja vse bolj plačljivo, delež žensk v njem pa nazaduje. V nekaterih državah bivše Jugoslavije, kot je BiH, so otroci celo fizično ločeni glede na izbrani verouk, kar dodatno poudarja strukturne neenakosti.
Tri področja boja za enakost
Boj za enakost obsega tri ključna področja, ki so pogoj za bolj svobodno življenje žensk, njihovo polno vključevanje v družbo in sposobnost avtonomnega odločanja o lastnem življenju.
Enakost: Ne gre le za enakopravnost, temveč za priznanje enakega družbenega položaja. Zgodovinarka Gerda Lerner enakost opredeli kot odsotnost podedovanih statusov in privilegijev. Politični sistemi pogosto institucionalizirajo neenakost skozi rasne, spolne, etnične ali državljanske diskriminacije. Ti sistemi temeljijo na prepričanju, da so nekateri upravičeni do posebnih statusov zaradi domnevnih lastnosti, ki jim pripisujejo, medtem ko drugi niso. Te lastnosti so pogosto fiktivne, utemeljene v predsodkih in stereotipih. Seksizem, na primer, temelji na naturalizirani inferiornosti žensk, kar omogoča njihovo izkoriščanje brez slabe vesti.
Dostop do virov in storitev: To področje se nanaša na dolžnosti države, da zagotovi vire in storitve, ki ženskam omogočajo zaposlitev in vpliv na javno življenje. Spolno specifične vloge ženske postavljajo v neenak položaj, omejujejo njihovo delovanje in dostop do visoko vrednotenih mest. Neenakost se odraža tudi v zasebnosti, v partnerskih odnosih ter v delitvi dela v gospodinjstvu in skrbi za družino. Da bi dosegli enakost, je ključno spodbujati udeležbo žensk v javnosti in ne dvomiti v njihove sposobnosti. Modernizacija in razvoj ne zagotavljata nujno enakosti; včasih lahko celo povečata neenakosti, zlasti če jih spremljajo procesi retradicionalizacije. Država mora zagotavljati podporne vire in storitve, kot so dostop do izobraževanja, zdravstva (zlasti reproduktivnih pravic), stanovanj in otroškega varstva, ki ženskam omogočajo izhod iz pripisanih spolnih vlog in preprečujejo pogubne posledice pomanjkanja teh storitev, kot so revščina starejših žensk in pokojninska vrzel.
Socialne in ekonomske pravice: Te pravice so zakonsko regulirane glede na družbena prepričanja o tem, kaj je pravično. So ranljive, raztegljive in odprte za interpretacije. Organizacija združenih narodov je Slovenijo večkrat opozorila na popuščanje pri zagotavljanju socialnih in ekonomskih pravic, zlasti zaradi varčevalnih ukrepov, ki so vplivali na kakovost zdravstvenega varstva, dostop do izobraževanja in pravico do ustrezne nastanitve. Čeprav Slovenija ni toliko ukinjala pravic, jih je interpretirala ozko, postavila več pogojev za njihovo uresničevanje in zmanjšala denarne dodatke, kar neposredno vpliva na življenja ljudi, zlasti žensk, ki so pogosto bolj odvisne od teh pravic.
RESNICA O SLOVENCIH!! (to morate vedeti, preden obiščete Slovenijo🇸🇮)
Razvoj porodniške pravice v Sloveniji
Zgodovina porodniške pravice v Sloveniji sega v obdobje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko je bila leta 1927 ratificirana Konvencija Mednarodne organizacije dela (MDR) o zaposlovanju žensk pred in po porodu. Vpeljan je bil 12-tedenski plačan porodniški dopust. V času socializma se je ta pravica postopoma širila in izboljševala.
- 1955: 33,3 % zaposlenih je bilo žensk, večinoma v negospodarstvu in tekstilni ter tobačni industriji.
- 1962: Uvedena je bila možnost upoštevanja povprečnega dohodka v zadnjem letu za izračun nadomestila.
- 1974: Nadomestilo osebnega dohodka za čas porodniškega dopusta znaša 100 % od osnove. Zakon določa daljši porodniški dopust ob rojstvu dvojčkov, večplodnih nosečnosti ali otrok s posebnimi potrebami.
- 1979: Delež zaposlenih žensk je dosegel 44,0 %, v negospodarstvu 70,6 %.
- 1980-ta: Sprejet je bil 6-mesečni porodniški dopust, kasneje pa zakonsko sprejeta možnost delitve dopusta med starše.
- 1986: Porodniški dopust podaljšan na eno leto s 100% nadomestilom plače.
- 1989: 46,5 % zaposlenih je bilo žensk, od tega 73 % v negospodarstvu.
- 2003: Očetje so poleg enoletnega starševskega dopusta dobili pravico do dodatnih 15 dni očetovskega dopusta.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) iz leta 2014 ter Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) iz leta 2013 predstavljata sodobno ureditev, ki spodbuja enakopravnejše sodelovanje obeh staršev pri skrbi za otroke. Pravica do porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka traja 365 dni. Materinski dopust traja 105 dni (28 dni pred porodom, 77 dni po porodu) s 100% nadomestilom plače. Očetovski dopust traja 15 dni, za preostalih 55 dni pa se plačujejo prispevki od minimalne plače.
Izzivi in posledice porodniškega dopusta
Kljub pozitivnim učinkom porodniškega dopusta na zdravje otroka in položaj žensk na delovnem mestu, obstajajo tudi izzivi. Raziskave kažejo na pojav "wage penalty" oziroma znižanja plač zaposlenih zaradi prekinitev dela zaradi starševske vloge. Pri pogovorih o zaposlovanju in napredovanju so starši, zlasti ženske, pogosteje vprašani o načrtih glede otrok.
Očetje očetovski dopust koristijo v manjši meri, ker si ga finančno ne morejo privoščiti ali ker delodajalec temu ni naklonjen. Matere se ob koncu porodniškega dopusta lahko soočajo s separacijsko anksioznostjo, občutkom krivde in skrbi glede varstva otroka. Težave pri sklenitvi delovnega razmerja, dodatne obremenitve, onemogočeno napredovanje in razlike v višinah plač so posledica različnih percepcij moških in žensk na delovnem mestu. Matere so v očeh delodajalcev pogosto videne kot manj kompetentne in manj predane, kar vodi do nižjih plač in oviranega napredovanja.
Zaključek
Obdobje porodniške leta 1974 v Sloveniji predstavlja pomemben mejnik v razvoju pravic žensk in sistema družbene podpore. Čeprav so bili doseženi pomembni premiki na področju reproduktivnih in socialnih pravic, se Slovenija, podobno kot druge države, še vedno sooča z izzivi na področju enakosti spolov, zlasti glede ekonomskih pravic žensk in odpravljanja stereotipnih vlog. Nadaljnje prizadevanje za enakost zahteva celovit pristop, ki bo naslavljal tako strukturno kot individualno raven diskriminacije in bo krepil zavedanje o pomenu enakomerne delitve odgovornosti med spoloma.