Prehrana v prvem letu življenja dojenčka predstavlja eno najbolj dolgoročnih naložb v njegovo zdravje. Ta vpliva ne le na zdravje dojenčka in otroka, temveč seže njen vpliv v odraslo dobo, saj lahko zmanjša tveganje za razvoj povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, čezmerne telesne mase, presnovnih bolezni ter bolezni srca in ožilja. Ta pojav dolgoročnega vpliva se strokovno imenuje presnovno programiranje. Zato je ključno razumeti potrebe dojenčka, zlasti v zgodnjih mesecih njegovega življenja, ko se oblikujejo temelji za zdravo rast in razvoj.
Hranjenje v prvih mesecih življenja: Dojenje ali formula?
Dojenje je najbolj naraven in idealen način hranjenja dojenčka. Izključno dojenje v prvih šestih mesecih življenja zagotovi vse dojenčkove potrebe za rast in razvoj. Sestava materinega mleka se spreminja tudi med hranjenjem in je izredno dobro prebavljivo, saj vsebuje tudi prebavne encime. Dojenje je praktično, saj mati in oče privarčujeta čas in denar, potreben za nakup in pripravo mlečne mešanice. Materino mleko je najbolj zdrava hrana za dojenčke, vendar ob določenih okoliščinah izključno dojenje ni možno ali izvedljivo. Kadar ima mati premalo mleka, potrebuje ustrezno podporo medicinskega osebja za spodbujanje dojenja. Šele kot zadnji ukrep po posvetu v otroški posvetovalnici naj mati dojenčku poleg dojenja ponudi industrijsko pripravljen nadomestek za materino mleko (mlečno formulo oz. adaptirano mleko). To je tudi najbolj primerna tekoča mlečna hrana, če mati dojenčka preneha dojiti pred 12. mesecem starosti.
Če pa se odločite za hranjenje s stekleničko, je pomembno vedeti, da novorojenček, ki je hranjen po steklenički, v prvem mesecu pri vsakem obroku popije 60-90 ml mleka. Obrok bo v prvih tednih zahteval vsake tri do štiri ure. V začetku je novorojenčka najbolje hraniti na zahtevo, in sicer, ko joka zaradi lakote. Konec prvega meseca bo dojenček pri posameznem obroku popil že 120 ml mleka s precej nepredvidljivim ritmom hranjenja. Pri 6 mesecih bo dojenček pri posameznem obroku popil med 180 in 240 ml mleka, približno na 5 ur (odvisno od uživanja goste hrane). Količina mleka (materinega ali nadomestnega), ki ga dojenček potrebuje, je odvisna od dojenčkove telesne teže. Formula, ki se uporablja za izračun potrebne količine mleka, je teža dojenčka, deljena z 0,7 in pomnožena s 100. Primer za 4,5 kg težkega dojenčka: 4,5 kg/0,7 x 100 = 643 ml. Dojenček bo najbolje sam uravnaval potrebo po hrani in namesto, da se strogo držite tabel in fiksnih količin, ga raje opazujte in se mu prilagajajte. Če med hranjenjem postane nemiren, se začne obračati stran in z jezičkom izrivati cucelj, potem to verjetno pomeni, da hrane ne želi več. Če je dojenček pri obroku pojedel vse in nadaljuje s sesanjem prazne stekleničke, potem to verjetno pomeni, da je še lačen, čeprav nekateri dojenčki po obroku želijo le sesati dudo.
Pri 2 mesecih naj bi dojenček imel 7-8 obrokov dnevno (kadar ni povečane potrebe zaradi poskokov v rasti), kar pomeni dojenje na največ 3 ure. Če pa prej joka, mora jesti več.
Individualne potrebe in znaki zadostne prehrane
Vsak dojenček je edinstven, ne glede na to, ali je dojen ali hranjen po steklenički. Noben priročnik vam ne more natančno svetovati, koliko in kako pogosto morate hraniti svojega dojenčka. Vedno gre le za okvirne vrednosti in smernice. Najpomembnejši pokazatelj, da dojenček dobiva dovolj hrane, je primerno pridobivanje na teži. Pri tem je pomembno štetje polulanih plenic (vsaj 5-7 plenic za enkratno uporabo ali 6-8 bombažnih na dan) in pokakanih plenic (2-5 v prvih tednih, po 6. tednu lahko polno dojeni dojenčki kakajo precej manj, lahko tudi 1x na nekaj dni, a takrat obilno).
Otrok pridobiva na teži v prvih treh mesecih najmanj 450 g na mesec, torej najmanj 110g-115g na teden. Povprečno pridobivajo dojenčki od 180 do 200g na teden. Pridobljeno težo računamo od najnižje teže, ne od porodne. Od tretjega do šestega meseca najmanj 80g in od šestega meseca dalje najmanj 50g na teden. Poleg tega je pomembno, da se dojenček pogosto in pravilno doji in da ima zdrav videz, napeto kožo, zdravo barvo, raste v dolžino in se mu veča obseg glavice, ter je živahen in dejaven.
Dojenje na zahtevo in težave pri hranjenju
Dojeni dojenčki večinoma pri posameznem obroku popijejo manjšo količino mleka, zato se hranijo pogosteje. Nekateri dojenčki v prvem mesecu spijo skupaj več kot 4 ure in spuščajo obroke. Če slabše pridobivajo na teži, jih je treba za hranjenje buditi.
Včasih se dojenčki pri dojenju kregajo, kričijo ali vreščijo, predvsem ko so bolj budni, četudi mleko teče. To je lahko posledica radovednosti do okolice, saj jih v tem obdobju zunanji svet začne strašansko zanimati. V takem primeru je priporočljivo, da se dojita nekaj dni stran od možnih atrakcij (TV, močna svetloba, hrup iz radia, starejši otroci, zanimiva pisana zavesa), v zatemnjeni mirni sobi, z veliko zibanja, cartanja v naročju, skupnim plesom. Lahko pa so vzroki za težave prihajajoči zobki, vnetje ušeska, gljivice - soor, otrokov temperament, sesalna zmeda (če dobiva čaj po steklenički), preveč umivanja prsi z močnim milom ali deodorantom, stres in občutljivost matere.
5 nasvetov za gručno hranjenje | Kaj morate vedeti pri dojenju novorojenčka
Če se dojenček med dojenjem krega, je priporočljivo prenehati s hranjenjem, poskusiti mu podreti kupček in potem nadaljevati. Če tudi to ne pomaga, odnehajte in poskusite znova čez kakšno pol urico. Ko bo lačen, bo že jedel.
Uvajanje dopolnilne prehrane
Po dopolnjenem 4. mesecu, vsekakor pa pred dopolnjenim 6. mesecem, se prične uvajanje dopolnilne (mešane, čvrste) prehrane. Energijska vrednost hranil v materinem mleku ali nadomestku za materino mleko ne zadostuje več za dojenčkovo hitro rast. Ob dopolnjenih 6. mesecih življenja je dojenček že dovolj razvit, da se lahko nauči jesti po žlički. Novo živilo mu sprva ponudimo enkrat na dan, po 1-2 žlički. Nova živila uvajamo z razmikom enega tedna, da se dojenček navadi na nov okus in da ob morebitni preobčutljivosti lažje ugotovimo, katero živilo je reakcijo povzročilo.
Začnemo z zelenjavo. Uporabimo svežo, sezonsko, lokalno pridelano zelenjavo. Začnemo z bučkami, korenčkom, kolerabo, špinačo, cvetačo. Zelenjava naj bo kuhana, pripravljena v majhni količini vode ali na sopari. Kasneje uvedemo krompir, ki ga skupaj z zelenjavo skuhamo v mali količini vode. Zatem sledi meso. Meso ponudimo dojenčku, ko je že dopolnil šest mesecev. Meso naj bo od mladih živali (perutnina, kunec, žrebiček ali teliček), ponudimo ga 2-3-krat tedensko. Vsa živila lahko ponudimo posebej, lahko pa jih zmešamo skupaj in pretlačimo v kašico. Ko so obroki že večji, dodamo žličko rastlinskega olja (olivno, repično, sojino, občasno lahko dodate tudi maslo). Ribe lahko dojenčku uvajamo od šestega meseca starosti. Izbiramo sveže, manjše ribe, po možnosti morske, kot so sardele, skuše, sardine. Pazimo na kosti v ribi; zelo pozorno pregledamo in odstranimo.
Pri uvajanju nato sledijo žita in sorodna živila, kot so pšenica, pira, rž, ječmen, oves, riž, proso, ajda, koruza. Žita z glutenom je najboljše uvesti med šestim in sedmim mesecem starosti otroka, ko je dojenček še dojen. Navadno najprej ponudimo mlečno-žitno kašo, žita pa izbiramo v obliki kosmičev, zdroba, kasneje lahko ponudimo majhne testenine, kuhan riž. Pri kuhanju ne uporabljamo soli ali sladkorja. Ko žita uvedemo, lahko iz njih pripravimo tudi kosilo, torej kot zelenjavno-žitno-mesni obrok.
Po zadnjih smernicah po enomesečnem uvajanju zelenjave, žit in mesa dodamo sadje. Uporabimo sveže, sezonsko, lokalno pridelano sadje, če je to mogoče: odvisno od letnega časa lahko uporabimo jabolka, hruške, breskve, marelice, borovnice, maline. Banane pretlačimo z manj sladkim sadjem. Običajno začnemo z mlečno-žitno-sadno kašo. Za pripravo lahko uporabimo iztisnjeno materino mleko ali mlečno formulo. Pri glavnem zelenjavno-mesno-žitnem obroku pa ves čas uvajajmo nove vrste žit in zelenjave, nove vrste mesa, ki ga lahko zamenjamo z ribami.
Proti koncu starosti osmih mesecev naj bi otrok prejel 2-3 obroke mešane prehrane na dan, na primer en obrok, kosilo, ki vsebuje zelenjavo, meso in žita ali krompir, en obrok, ki je sestavljen iz žita, sadja in materinega mleka ali mlečne formule. V devetem oziroma desetem mesecu starosti otroka, odvisno od tega, kako otrok uvajanje mešane hrane sprejema, naj bi otrok imel že 4-5 obrokov, torej zajtrk, malico, kosilo, malico in večerjo. Od teh je še vedno lahko dojenje oziroma hranjenje z mlečno formulo. Za zajtrk ali dopoldansko malico otroku navadno ponudimo sadno-žitni ali sadni obrok. V enajstem oziroma dvanajstem mesecu starosti pa naj bi dojenček počasi prešel na prilagojeno mešano družinsko prehrano v petih obrokih.
Česa naj dojenčki ne bi jedli?
Pomembno je, da dojenčki ne uživajo prostih sladkorjev. Še posebej se odsvetuje pitje sladkih pijač, pijač z dodanim sladkorjem in sadnih sokov, saj imajo visoko vsebnost sladkorja, a malo hranil in nizek učinek sitosti. Predstavljajo tveganje za prekomerno telesno maso in debelost, zobno gnilobo, povišano vrednost krvnega sladkorja na tešče, povišan krvni tlak, povišane krvne lipide, bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tip 2, zmanjšanje kostne gostote, itd.
Prav tako je potrebno biti previden pri zelo majhnih, trdih živilih (oreščki, arašidi, lešniki, mandlji), živilih s koščico (češnje, olive), s kostmi (ribe, perutničke). Prav tako je potrebno postopoma uvajati živila, ki napenjajo (stročnice: fižol, grah, čičerika, leča, bob, zelje).
Po prvem letu starosti lahko otrok uživa med, saj v medu obstaja možnost spor Clostridium botulinum, ki lahko povzročijo hudo zastrupitev. Prav tako se po prvem letu starosti uvajajo jagode, agrumi in mlečni izdelki, kot so skuta in sir.
Hranjenje na otrokovo pobudo (BLW)
V zadnjih letih je zelo popularna metoda hranjenja na otrokovo pobudo ali BLW (angl. baby led weaning). Pri tej metodi da otrok pobudo za hranjenje in se tudi hrani sam. Hrana se pripravlja enako kot za odrasle, le da se ne soli in dodaja ostrih začimb, se je ne pasira, tlači ali kakor koli drugače spreminja v kašo. Na tak način se otrok sam hrani s koščki, ki jih nosi v usta, razvija se mu pincetni prijem, izboljšuje motorika in spretnost. Nauči pa se tudi, da mora hrano najprej prežvečiti, nato pogoltniti, kar je bistvena razlika s prehranjevanjem, kjer otroci uživajo pretlačeno in pasirano hrano. Ta način je za dojenčke tudi zelo zabaven, saj hrano primejo, povohajo, se z njo poigrajo.
Slaba stran tega hranjenja je, da je hrana običajno vsepovsod, po oblačilih, stenah, pohištvu. Starši morajo hrano narezati na ravno prave kose, ne prevelike in ne premajhne, da se dojenček ob hranjenju ne zaduši. Nekateri starši kot slabost navajajo tudi to, da se dojenček, hranjen po tej metodi, ne naje dovolj oziroma ga hrana, ki jo zaužije sam, ne nasiti in je zato glavni vir prehrane dojenčka še vedno mleko. Nekaj študij je pokazalo, da naj bi dojenčkom, ki so hranjeni s to metodo, primanjkovalo železa, cinka in vitamina B12. Nekateri starši se odločijo tudi za mešanico hranjenja po žlički in BLW, torej, da določen del hrane otroku pretlačijo oziroma mu obrok pripravijo posebej, en del pa mu dajejo po metodi BLW.
Vsekakor se odločite po svoji presoji, pridobite kakovostne, zaupanja vredne informacije, opazujte dojenčka, sledite mu in naredili boste najboljše, kar lahko!