Pravica do umetne prekinitve nosečnosti in s tem povezane pravice žensk so v Sloveniji skrbno urejene z ustavo in zakoni. Zavedanje o teh določilih je ključno za učinkovito uveljavljanje lastnih pravic ter za zagotavljanje ustrezne obravnave v zdravstvenih institucijah. Ker se o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in izvedbi splava v naši družbi ne govori pogosto, ženske pogosto ne vedo, kaj jim v postopkih pripada ter kaj vse lahko od zdravniškega in drugega medicinskega osebja pričakujejo oziroma zahtevajo.
Ustava kot temelj svobodnega odločanja
Temeljni kamen svobodnega odločanja o rojstvu otrok v Sloveniji predstavlja 55. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Ta ustavna določba ustvarja podlago za nadaljnjo, podrobnejšo ureditev področja v zakonu. Pojasnilo Ustavne komisije še dodatno poudarja pomen te svoboščine: »Svoboščina iz 55. člena zajema tudi pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti. Država zagotavlja dostopnost zdravstvenih in drugih storitev za uresničevanje teh pravic.«
Iz navedenega izhaja, da država s svojimi politikami in pravnimi instrumenti v odločanje o rojstvu otroka ne posega neposredno. Hkrati pa Ustava nalaga državi pozitivno obveznost, da zagotovi ustrezne zdravstvene, kadrovske, socialne in druge razmere za uresničevanje te pravice.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti do desetega tedna
Umetna prekinitev nosečnosti se na zahtevo razsodne nosečnice opravi, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov. Zahteva za prekinitev se šteje kot izjava volje za opravitev posega, skupaj z zahtevo pa mora biti priložen tudi izvid o trajanju nosečnosti. V primeru mladoletnih oseb, ki se odločajo za splav, je pomembno vedeti, da odločajo samostojno in za poseg ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov. Praviloma zdravstvena institucija o posegu obvesti njihove starše ali skrbnike, vendar pri tem obvestilu upošteva željo nosečnice. To pomeni, da zdravstveni zavod lahko obvesti starše ali skrbnike samo, če mladostnica to želi in se strinja.
Komisije prve in druge stopnje: Odločanje po desetem tednu
Kadar nosečnost traja več kot 10 tednov, so tveganja za zdravje nosečnice večja in je pravica do svobodnega odločanja o splavu omejena. O posegu odloča komisija prve stopnje, ki lahko zahtevo nosečnice zavrne. Nosečnica se lahko na odločitev pritoži na komisijo druge stopnje, ki mora o zadevi odločiti v roku sedmih dni. Obe komisiji poseg ocenjujeta z vidika tveganja za zdravje in zahtevo za poseg dovolita le, »če je nevarnost posega za zdravje in življenje nosečnice in njena nadaljna materinstva manjše od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljnje nosečnosti ali poroda«.
V primeru odobritve zahteve za umetno prekinitev nosečnosti se opravi poseg, po katerem ima pacientka pravico do ustrezne nege in hospitalizacije. Če komisija na 2. stopnji zavrne ugovor zoper odločitev prvostopenjske komisije, je nosečnica napotena na nadaljnje postopke.
Informiranje in pravice pacientk
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) v 20. členu določa, da so zdravstveni delavci, socialni delavci in zdravstveni zavod dolžni nosečnico seznaniti s postopkom, posledicami in načini izvedbe splava. Spoštovanje pravice do zasebnosti je pomembno tudi pri izvedbi splava. Med posegom so zato lahko navzoči le zdravnica in zdravstvene delavke, ki opravijo poseg.
Kljub navedenim določbam v praksi z vidika ustrezne informiranosti posameznic prihaja do težav in različnih načinov obravnav. Posameznice velikokrat namreč niso seznanjene s potekom postopka, njegovim trajanjem, ne vedo, kakšna vprašanja jih čakajo in kakšne so njihove pravice skladno z veljavno zakonodajo. To je posebej zaskrbljujoče, saj je v formaliziranem postopku pred komisijo za prekinitev nosečnosti posameznica v ranljivem in podrejenem položaju. Ključno je, da se zagotovi bolj sistematično in dostopno informiranje posameznic tekom postopka in že pred vstopom v formalni postopek pred komisijo oziroma ob njegovem začetku. Smiselno bi bilo predvideti standardizirane informativne brošure, ki bi jih pred začetkom postopka dobila posameznica in v katerih bi bile navedene informacije o postopku, okvirna vprašanja, ki jih postavlja komisija, ter pravice, ki jih imajo posameznice v postopku. Obenem bi bilo smiselno v ZZUUP določiti izrecno možnost predhodnega informativnega pogovora posameznice z usposobljeno osebo, ki ni članica komisije.
Varnost in obvladovanje bolečin
Postopek umetne prekinitve nosečnosti s kirurško metodo je neboleč, saj poteka v kratkotrajni splošni anesteziji, občutki ob splavu s tabletko pa so podobni menstruaciji. Ne glede na življenjsko zgodbo, družbeni status osebe, razloge, zakaj se je za splav odločila in njeno informiranost, ima medicinsko osebje dolžnost, da postopek izvede varno ter da pri postopku stori vse, da preprečuje ali lajša hujše bolečine, če do njih pride. V Sloveniji osebam, ki opravljajo splav, pripadajo protibolečinske tablete in druga protibolečinska sredstva. Ta pravica ima jasno zakonsko podlago. Protibolečinska sredstva lahko zahteva vsaka oseba ob postopku umetne prekinitve nosečnosti, medicinsko osebje pa ji je ta sredstva dolžno zagotoviti.
Ugovor vesti in njegova vloga
Ugovor vesti je ustavna pravica vseh zdravstvenih delavcev in delavk, ki jo ureja zakon zdravstvenih delavcev. Mogoč je tudi pri izvedbi splava, če po oceni zdravstvenega delavca poseg ni v skladu z njegovo vestjo in s tem ne posega v pravice in svoboščine drugih. Ugovor vesti imajo lahko le fizične osebe, ne pa pravne osebe, kot so zdravstvene institucije, bolnišnice in klinike. O uveljavljanju ugovora vesti mora zdravstveni delavec obvestiti zdravstveni zavod, ta pa mora nosečnici zagotoviti nemoteno uresničevanje pravice. Tako ne sme biti nosečnica deležna nobenih negativnih posledic uveljavitve ugovora.
Lokacije komisij prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti
Vloga za umetno prekinitev nosečnosti se odda Komisiji I. stopnje. Uradne ure za stranke so praviloma od ponedeljka do petka od 8. do 14. ure.
Komisija I. stopnje za UPN v okviru UKC Maribor:Deluje na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor. Zaseda vsak ponedeljek s pričetkom ob 15. uri v kletnih prostorih ginekoloških oddelkov (pisarna oddelka).
Komisija I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti v Splošni bolnišnici Celje:Zaseda ob sredah med 15. in 17. uro. Sedež ima na ginekološko porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Celje, Oblakova ulica 5, 3000 Celje. Uradne ure za stranke so vsak delavnik med 8. in 14. uro. Komisija I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti v bolnišnici zaseda ob sredah med 13. in 15. uro. Za dodatne informacije lahko pokličete po telefonu vsako sredo med 13. in 15. uro.
Komisija za splošno bolnišnico Novo Mesto:Komisija se sestaja ob torkih ob 14. uri na ginekološko porodniškem oddelku v tretjem nadstropju.
Komisija za Splošno bolnišnico Brežice:V Splošni bolnišnici Brežice vloge za umetno prekinitev nosečnosti sprejemajo. Zahtevo za sterilizacijo vložite pri komisiji I. stopnje za UPN v ginekološki ambulanti (kontaktna oseba ga. Andreja Žertuš, telefonska številka 07-466 8144). Komisija zaseda enkrat mesečno.
Komisija za Splošno bolnišnico dr. Adolfa Drolca Maribor:Komisija I. stopnje za UPN in sterilizacije se sestaja vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 13. uri v pisarni sprejemne ginekološke ambulante v 4. B nadstropju. Kontaktna telefonska številka je 05 330 1016.
Vloga za sterilizacijo ali vazektomijo
Vloga za sterilizacijo obeh spolov ali vazektomijo se lahko pošlje po pošti ali prinese osebno. Splošna bolnišnica Brežice ne opravlja vazektomij, vloge pa sprejemajo.
Izobraževanje in ozaveščanje o reproduktivnih pravicah
Eden izmed temeljnih problemov z vidika uveljavljanja reproduktivnih pravic, vključno s pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je odsotnost ustreznega izobraževanja posameznic o reproduktivnih pravicah. Ženske pogosto niso seznanjene s postopkom, njegovim trajanjem, ne vedo, kakšna vprašanja jih čakajo in kakšne so njihove pravice skladno z veljavno zakonodajo. Pri tem ne gre le za problem pomanjkljivega informiranja pred relevantnimi postopki, temveč tudi za odsotnost splošnega informiranja o reproduktivnih pravicah. Da lahko posameznice reproduktivne pravice učinkovito uveljavljajo, je pomembno, da z njimi niso seznanjene šele takrat, ko se znajdejo v konkretni situaciji oziroma postopku, temveč že prej, in sicer tekom izobraževanja.
Vsebine o reproduktivnih pravicah bi bilo smiselno vključiti v kurikulum že na osnovnošolski ravni, saj je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in so ga tako (načeloma) deležni vsi, reproduktivne teme pa postanejo za posameznice relevantne že v tem obdobju.
Izboljšave zakonodaje in postopkov
Občinstvo tekom predstav in razprav prepoznava številne možnosti za izboljšanje zakonodaje na področju postopka za umetno prekinitev nosečnosti pred komisijo ter širše na področju reproduktivnih pravic. Predlogi vključujejo uvedbo pravice do zagovornice pred komisijo v smislu zaupne osebe, ki bi bila posameznici v oporo, zagotavljanje bolj sistematičnega in dostopnega informiranja, standardizirane informativne brošure, izrecno možnost predhodnega informativnega pogovora z usposobljeno osebo, uvedbo obveznega izobraževanja za članice komisije ter natančnejše opredelitev protokola pogovora pred komisijo in širšega delovanja komisije. Prav tako se postavlja vprašanje o smiselnosti zakonske časovne meje za umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo, saj je ta meja v državah članicah EU zelo različna.