Med drugo svetovno vojno je bila Srbija pod neposredno nemško okupacijsko upravo. Sile osi so leta 1941 napadle Jugoslavijo in jo razkosale. Nemci so tako 29. avgusta 1941 orkestrirali ustanovitev Vlade nacionalne rešitve, ki jo je vodil general Milan Nedić. Razširitev narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji je Nemce prisilila, da so pričeli razmišljati o večji uporabi lokalnega prebivalstva za boj proti partizanom. V tem kontekstu je bila ustanovljena Srbska državna straža (SDS), ki je sodelovala pri upravljanju koncentracijskega taborišča Banjica.
Ustanovitev in organizacija Srbske državne straže (SDS)
Nemci so sprva v SDS sprejeli pripadnike orožništva, pripadnike Zbora Dimitrija Ljotića in četnike Koste Pećanca. V SDS so lahko vstopili le Srbi. Vojaki in podčastniki so morali biti stari med 20. in 30. leti, telesno in duševno zdravi, visoki najmanj 172 cm, primernega obnašanja in ustrezno izobrazbe. Kandidati za častnike SDS so morali biti stari med 18. in 30. leti, telesno in duševno zdravi, visoki najmanj 169 cm, s končano srednjo šolo in primernega obnašanja. Za osnovo SDS so uporabili dva nekdanja jugoslovanska orožniška polka, a šele 2. marca 1942 je bil izdan ukaz o ustanovitvi SDS. Sprva so Nemci omejili število pripadnikov SDS na 17.000, a je že kmalu narasla na dobrih 18.500 pripadnikov. S tem je bila SDS tudi najštevilčnejša srbska kolaboracionistična formacija v nemški službi.
SDS je bila organizirana na štiri dele: poljska, mestna, mejna in vaška straža. Teritorialno je bilo razdeljeno na pet pokrajin (oz. oblasti) - Beograd, Kraljevo, Niš, Valjevo in Zaječar, pri čemer je vsaka pokrajina imela en bataljon SDS. Znotraj SDS so tudi ustanovili posebno Banatsko državno stražo, ki so jo sestavljali banatski Nemci; marca 1942 je imela manj kot tisoč pripadnikov. Pod nadzor SDS so prišle tudi vse gasilske enote v Srbiji. Enote, nastanjene v Beogradu, so predstavljali posebno Poveljstvo srbske državne straže Uprave mesta Beograd.
Nedić je Nemcem predlagal, da bi SDS imela močno prisotnost v večjih srbskih mestih, medtem ko bi imeli po vaseh manjše posadke. Nedić si je za SDS zamislil ne le paravojaške oz. policijske dolžnosti, ampak naj bi hkrati delovala na področju zdravstva, kulture, šolstva in gospodarstva.
Koncentracijsko taborišče Banjica pod nemško-srbskim nadzorom
Koncentracijsko taborišče Banjica (nemško: KZ Banjica, srbsko: Бањички логор, Banjički logor) je bilo nacistično nemško koncentracijsko taborišče na območju vojaškega poveljnika v Srbiji, vojaške uprave Tretjega rajha, ustanovljene po invaziji in okupaciji Jugoslavije med drugo svetovno vojno. V odgovor na vse močnejši odpor je nemška vojska uvedla stroge represivne ukrepe - množične usmrtitve civilnih talcev in ustanovitev koncentracijskih taborišč. Taborišče se je nahajalo v soseski Banjica v Dedinju, predmestju Beograda, in so ga Nemci sprva uporabljali kot center za zadrževanje talcev. Kasneje so ga uporabljali za zadrževanje protifašističnih Srbov, Judov, Romov, ujetih partizanov, četnikov in drugih nasprotnikov nacistične Nemčije.
Banjica je bila operativna od julija 1941 do oktobra 1944. Skupaj sta jo upravljala nemška okupacijska sila pod poveljstvom uradnika Gestapa Willyja Friedricha in lutkovna vlada Milana Nedića, ki je bila pod polnim nadzorom okupacijske sile. Čeprav so nemške sile prevzele vodilno in usmerjevalno vlogo pri končni rešitvi v Srbiji in monopolizirale ubijanje Judov, so pri tej vlogi aktivno pomagali srbski sodelavci. Kasneje je bil Friedrich sojen, spoznan za krivega in usmrčen zaradi vojnih zločinov s strani povojnih komunističnih oblasti Jugoslavije.
23.697 posameznikov je bilo v Banjici pridržanih skozi vso vojno, od katerih je najmanj 3.849 umrlo. Po vojni je bil zgrajen majhen spomenik, posvečen žrtvam taborišča.
Med vojno je bila SDS del vojnega časa upravljala koncentracijsko taborišče Banjica, kjer so med vojno ubili skoraj štiri tisoč ljudi. Nemci so SDS vse bolj uporabljali za boj proti partizanom, kot tudi drugim nezaželenim družbenim skupinam (Judom, Romom, …). Največ so jih uporabili za varovanje železnice (predvsem mostov), kot tudi pomembnejših cest.
Vloga SDS pri represiji in sodelovanje z drugimi formacijami
SDS je bila vpletena tudi v spopade z drugimi srbskimi kolaboracionističnimi formacijami, kot je bil Srbski prostovoljski korpus (SDK) Dimitrija Ljotića in četniki vojvode Koste Pećanca. Vseeno pa so se večkrat skupaj borili proti partizanom. Vprašanje pristojnosti nad SDS je bilo večkrat del spora med Nedićem in nemško zasedbeno upravo, tako da je Nedić septembra 1942 odstopil kot predsednik vlade, a so ga Nemci prepričali, da si je premislil. Nemci nadzora nad SDS tudi niso hoteli izpustiti iz rok, ker Srbom niso popolnoma zaupali. Nedićevci, kot so bili pripadniki SDS tudi poznani, so vseeno nadaljevali protipartizanski boj, ki pa se je velikokrat sprevrgel v pokole navadnih civilistov.
Vseeno pa so razmere v oborožitvi in opremi SDS dokazovale, da jim Nemci niso preveč zaupali. Tako so bili oboroženi s francoskimi puškami, ki so bile slabe kvalitete, pri čemer jih je pestilo še pomanjkanje streliva, z majhnim številom ročnih bomb, starimi nizozemskimi mitraljezi. Prav tako niso imeli dovolj konj za transport, kaj šele motornih vozil. Okoli 3.500 pripadnikov je bilo brez uniforme ali obutve, več kot 4.000 drugih ni imelo čelade, več večina pa ni niti imela postelje.
Končni status in razpustitev SDS
Šele 2. novembra 1943 je Nedić pridobil poveljstvo tako nad SDS in SDK, pri čemer je SDS konec leta 1943 imela največje število pripadnikov, in sicer 36.716. V naslednjem letu je vodstvo SDS ukazalo, da se enote izogibajo spopadom z Mihailovićevimi četniki. K upadu števila je pripomogla tudi vse večja dejavnost partizanov proti kolaboracionistom; med 15. marcem in 15. avgustom 1944 je SDS v bojih izgubila 157 ubitih, 107 ranjenih in 25 pogrešanih pripadnikov.
Nadzor nad SDS je prevzel general Miodrag Damjanović, ki je bil vodja Nedićevega sekretariata in hkrati tudi zaupnik Mihailovića. SDS, ki je tedaj imela le še okoli 6.500 pripadnikov, je bila, skupaj s Srbsko mejno stražo, preimenovana v Srbski udarni korpus (SUK) Jugoslovanske vojne v domovini, pri čemer se je pridružila drugim četniškim formacijam pri umiku iz Srbije v Bosno. Decembra je SUK sodeloval v ofenzivi Mihailovićevih sil proti jugoslovanskim partizanom, pri čemer so neuspešno hoteli zavzeti Tuzlo. A umik ni bil lahek, tako zaradi pritiska partizanov kot tudi notranjih sporov med različnimi kolaboracionističnimi formacijami. Posledično je SUK izgubljal pripadnike in formacijsko strukturo, dokler ni bila januarja 1945 razpuščena. Nemci so večino Nedićevcev poslali v delavske bataljone organizacije Todt, medtem ko so okoli 1.500 najbolj zanesljivih poslali v Slovenijo, na Primorsko, kjer so jih dodelili četnikom Momčila Đujića ali Dobroslava Jevđevića.
IZVOR KONCENTRACIJSKIH TABORIŠČ - Pozabljena zgodovina
Širši kontekst in zgodovina koncentracijskih taborišč
Koncentracijska taborišča so obstajala že pred drugo svetovno vojno. Ameriška vojska je leta 1838 v taborišče prisilno zaprla Indijance, da bi uveljavila "Zakon o odstranitvi Indijancev". Kasnejši ameriški rezervati za Indijance so prav tako predstavljali oblike taborišč, kjer so bili ljudje pridržani iz rasističnih razlogov pod nehumanimi življenjskimi pogoji. Zgodovina pojma koncentracijskih taborišč sega že v čas kubanskega boja za neodvisnost proti Španiji v letih 1868-1898, ko so bili uporniki zaprti v taborišča, imenovana "compos de reconcentración". Britanska vojska je pojem uveljavila v burski vojni (1899-1902), ko so burške ženske in otroke ter Afričane izselili v taborišča v Južni Afriki, kjer je zaradi podhranjenosti in slabih higienskih razmer umrlo približno 26.000 ljudi. Nemške kolonialne enote so v nemško-južnozahodnoafriški koloniji izvajale genocid nad ljudstvi Herero in Nama, kjer je med letoma 1904 in 1907 umrlo 7.682 ljudi.
Prvo taborišče, ki je bilo označeno z dejanskim nazivom »koncentracijsko taborišče«, je bilo v Nemčiji leta 1920. V njem so bili zaprti predvsem Judi iz Vzhodne Evrope ter Sinti in Romi. V prvi svetovni vojni je Kanada internirala na tisoče Ukrajincev in jih prisilila v delo. Med drugo svetovno vojno so bili internirani ljudje japonskega, nemškega in italijanskega porekla. Po afganistanski vojni so ZDA začele zapirati osumljene sodelovanja s talibanskim režimom in Al Kaido v taborišča v zalivu Guantanamo na Kubi. V času stalinizma so v Sovjetski zvezi delovala koncentracijska taborišča, znana kot »gulag«, kjer je bilo med letoma 1930 in 1959 zaprtih približno 18 milijonov ljudi, od katerih jih je najmanj 1,5 milijona umrlo. Po drugi svetovni vojni so bila v taboriščih zaprta števila ljudi, ki so sodelovali z Nemci ali so bili sami Nemci, na primer na Češkoslovaškem in Poljskem.
V Kraljevini Jugoslaviji so koncentracijska taborišča začeli odpirati leta 1935 po nemškem in italijanskem vzoru. Prvo taborišče je bilo v Višegradu. Med vojno so obstajala številna taborišča, kot so Bileća, Rdeči križ v Nišu, Danica v Koprivnici, Đakovo, Hrušćica pri Travniku, Jadovno pri Gospiću, Jasenovac, Jastrebarsko, Kerestinec, Lepoglava, Molat, Pag, Rab, Sajmište v Zemunu, Sisak, Smederevska Palanka, Sremska Mitrovica, Stara Gradiška, Šabac. Po koncu druge svetovne vojne je nova komunistična oblast v nekdanji Jugoslaviji ustanovila lastna koncentracijska taborišča za zbiranje, izgon in usmrtitev pripadnikov nemške in madžarske manjšine, protikomunističnih vojaških enot in civilistov. V Bosni in Hercegovini je bilo v taboriščih bosanskih Srbov zaprtih preko 200.000 Bosancev, ubili so več kot 10.000 ljudi.
Japonski osvajalec je v drugi svetovni vojni postavil številna koncentracijska taborišča, kjer so izvajali medicinske eksperimente in izkoriščali delovno silo. V času med obema svetovnima vojnama so skoraj povsod v internacijska taborišča zapirali pripadnike protivojnih partij. Koncentracijska taborišča v Severni Koreji se delijo na dva tipa: taborišča za politične zapornike in taborišča za prevzgojo, kjer vladajo nehigienične in življenjsko nevarne razmere. V Kambodži je pod vodstvom Pol Pota umrlo veliko število ljudi. Na Kitajskem so odprli zaporniška koncentracijska taborišča, imenovana »laogai«, kjer so zapirali nasprotnike režima. V Romuniji so pod Nicolae Ceauşescujem zapirali nasprotnike režima v zapore in norišnice ter ustanavljali otroške gulage.
Medtem ko je koncentracijsko taborišče Banjica služilo kot orodje nacistične in kolaboracionistične represije v Srbiji, zgodovina koncentracijskih taborišč sega veliko dlje in širše, kar odraža temno plat človeške zgodovine, polne preganjanja, zatiranja in nečloveškosti.
tags: #koncentracijsko #taborisce #banjica