Starši, stari starši in vsi, ki se ukvarjajo z razvojem otrok in ki spremljajo otroka od rojstva naprej, se zavedamo, da je razvoj otroka zelo zanimiv proces. Že ob rojstvu starši otroku podarijo lutko, igračo, ninico ali nekaj podobnega, kar daje otroku občutek mehkobe, topline in varnosti. Igrače so lahko raznolike, ključno pa je, da so primerne starosti, v kateri je otrok. Ročne lutke, ki jih je mogoče kupiti na spletu, so tako primerne za vse starosti, od 0 do 99 let. Otrok se v času razvoja nenehno srečuje z lutkami, če ne prej, se bo zagotovo srečal ob pogledu na TV ekran ali v vrtcu.
Lutke kot sredstvo komunikacije in izražanja
Ročne lutke imajo eno veliko prednost: z njimi lahko upravljamo s prsti in dlanjo. Danes jih pedagogi uporabljajo pri vzgoji in učenju otrok, medtem ko so bile nekoč namenjene le igri. Otrok sprejme lutko kot igračo, se z njo igra, pogovarja in ustvarja. Skozi igro z ročno lutko lahko izrazi svoje mnenje. Kot navaja revija Didakta v svoji izdaji iz leta 2015-2016, je igranje lutk v otrokovem razvoju dober način, da se otrok začne zavedati dogajanja okoli sebe. Ročna lutka oživi takoj, ko jo primemo v roke.
Animator, pedagog ali starš, ki upravlja lutko, ji mora posvetiti vso svojo pozornost, da jo oživi na pristen način. Lutkar mora poznati lutko in njene zmožnosti. Komunikacija z otrokom mora biti ločena od animacije lutke. V trgovini rocnelutke.si omogočajo nakup preko spleta, vendar trenutna situacija ne dopušča preizkusa ročne lutke v živo. Otrok lutko bolj posluša, zato je za mlajše otroke lutka lahko zelo dobro vzgojno sredstvo. Starši lahko s pomočjo lutk otroku lažje dopovejo določena sporočila, na primer, zakaj si je treba umiti zobe.
Poistovetenje z liki in njihov vpliv
Otroci se z določenimi liki poistovetijo in jim želijo biti podobni. Poistovetijo se z glavnimi junaki, ki jih lahko naučijo določene drže ali jih spodbudijo k dejavnosti, kot je učenje ali branje. Podoben učinek imajo knjižni liki, ki lahko v otroku vzbudijo željo po branju. Tudi gledališke predstave imajo podoben vpliv na odrasle. V to skupino glavnih junakov in njihovega vplivanja na posameznika spadajo tudi filmi in risanke. Zato je zelo pomembno, kakšne filme gledamo in kakšne filme ter risanke ponudimo otrokom. Za majhne otroke je pomembno, da so risanke in filmi raziskovalno naravnani, brez prikazanih zapletov, ki bi otroku povzročili stisko in nerazumevanje vsebine. Neprimerne risanke ali filmi lahko otroku povzročijo veliko strahu in nerazumevanja, zato je ključnega pomena, da jih izberejo starši. Če starši niso prepričani o primernosti vsebin, je dobro izbirati programe, ki imajo strokovnjake za izbor primernosti vsebin. Včasih imajo lutke ali gledališki liki pri vzgoji celo večjo moč kot starši.
Pozitivni vplivi lutkovnih predstav na razvoj otroka
Lutkovne in gledališke predstave so izjemno pomembne za razvoj otrok. Z ogledom predstave otroku omogočamo izmenjavo izkušenj, ob katerih raste in pridobiva znanje, kar mu pomaga pri njegovem celostnem razvoju. Pri simbolni gledališki ali lutkovni igri se krepi otrokova ustvarjalnost, njegov čustveni in razumski svet. Samo vživljanje otroka v lutko ali igralca pomeni bogatenje njegovega čustvenega in psihosocialnega sveta.
Pozitiven lik ali lutka otroka uči reševati težave na ustvarjalen način, brez nepotrebnih posledic, ter mu pokaže, kako se težavam izogniti in na kakšen način naj teče njihovo reševanje. Otroci v svojem poistovetenju z lutko le-tej bolj verjamejo kot pravi osebi. Lutka otroku pomaga pri spoznavanju simbolnega sveta, prav tako pa ob lutki otrok spoznava umetnost večjih zvrsti, kot so glasba, ples, igra in likovna umetnost.
Ob pozitivnem in spodbujajočem liku lutke ali igralca se lahko krepi otrokova samopodoba, kar pomeni boljše mnenje o sebi. To mu omogoča, da je manj konflikten doma in med vrstniki v šoli. Po nekaterih raziskavah lutka ali igralec, če ima pozitivno vlogo, celo razbremeni otrokovo notranjo napetost in mu s tem posledično pomaga pri nadzoru morebitnih nepredvidljivih izbruhov. Otrok vidi, kako njegov junak rešuje težave, in se s tem nauči, da so težave obvladljive. Če pa je poleg tega prisoten še religiozni vidik, se otrok še lažje poistoveti z verovanjem, saj lik verskega junaka hkrati oznanja otroku določeno vero.
Nekateri strokovnjaki menijo, da se estetski razvoj posameznika razvija preko dramske igre. Slednja povezuje čustveni razvoj z gibanjem in spoznavanjem nečesa novega, ti dejavniki skupaj pa spodbujajo v otroku kreativnost. Dramske igre odpirajo prostor novi izkušnji, saj preko prikazanega spodbujajo velik spekter čustvenega doživljanja. Za otroka je pomembno, da je dramska igra socialni proces, ki se udejanja v neki skupnosti, kajti vse mora potekati v odnosu z drugimi. Tak odnos lahko uči otroka, da se je potrebno v družbi prilagajati oziroma držati nekih pravil, da lahko delujemo v skupnosti.
Lutka kot ključni element v predšolski vzgoji
Magister zakonskih in družinskih študij, družinski terapevt Andrej Omulec, ki ima desetletne izkušnje s terapevtskim delom z otroki, mladostniki in odraslimi, pogosto poudarja pomen neobremenjenosti z zunanjim svetom, domišljije v vrhuncu svojega razvoja in iskrenih čustev, ki jih premorejo otroci v predšolskem obdobju. Vprašanje, kako in zakaj je pri tej starosti priporočljivo vnašati lutko v otrokov vsakdan, je ključnega pomena.
Lutka je majhna figura, ki predstavlja živo bitje in je namenjena uprizarjanju. Pedagogi se tekom študija relativno dobro spoznamo z njeno vlogo in prednostmi oz. koristmi vključevanja le-te v vzgojno-izobraževalni proces. Gre za sredstvo, ki olajša komunikacijo, saj lahko z njeno pomočjo tvorimo posredni dialog z otrokom. Čeprav je ta res vodena iz strani odrasle osebe, jo otroci ob kvalitetni uprizoritvi doživljajo kot samostojno živo bitje, ki jih nagovarja. Vlogi pa sta lahko tudi zamenjani.
Preko lutke se otroci lažje izrazijo, saj ob dramatiziranju ni potreben očesni stik s publiko (oziroma je ta celo odsvetovan), saj mora biti pogled tistega, ki lutko vodi, usmerjen na samo lutko. Le tako lutka oživi. Otroku lutka predstavlja ščit, zato bo s pomočjo lutke lažje spregovoril in se vključil tudi plašen, sramežljiv otrok. S tem, da otroku ponudimo takšno vlogo, se ta počuti pomembnega, s čimer vplivamo na občutek lastne vrednosti, pripomoremo k večji samopodobi in boljši samozavesti.
Izboljšuje se tudi otrokova komunikacija in izražanje, saj z lutko izboljšujemo govor in izgovorjavo, otrok pa tudi tvori dialog in se uči bontona znotraj pogovora. Lutka je primerna in učinkovita tudi pri otrocih, pri katerih verbalna komunikacija še ni razvita, saj se lahko preko nje tudi neverbalno izražamo. Pogosta igra z lutko pozitivno vpliva na pozornost in koncentracijo, hkrati pa je lutka odlično motivacijsko sredstvo. Preko igre z lutko otrok razvija domišljijo in sposobnost improvizacije. Kadar lutko animira vzgojitelj ali starš, lahko preko nje predaja sporočila, ki se otrokom na ta način mnogokrat veliko bolj vtisnejo v spomin, saj lahko lutka otroku predstavlja avtoriteto.
Nikakor pa ne gre zanemariti vpliva na čustven razvoj otroka. Z njeno pomočjo lahko vzbudimo močnejša čustva, katera lahko kasneje tudi ozavestimo in se z otroki o njih pogovorimo. Lutko lahko starš ali vzgojitelj uporabi tudi za prepoznavanje otrokovih čustev in za pogovor o njih s samim otrokom. Otroke, ki pogosto kažejo znake agresije ali čustva izkazujejo na neustrezne načine, lahko preko dela z lutko učimo strategij ustreznejšega izražanja le-teh. Najpogosteje lutko uporabimo pri učenju socialnih situacij, preko česa se otroci naučijo različnih alternativ odzivanja v določenih socialnih kontekstih. Kot pri vseh oblikah dramatiziranja, tudi igra preko lutke omogoča, da se otroci vživijo v igrane osebe, razvijajo empatijo, doživljajo življenjske situacije in se vživljajo v samo reševanje problemov, ki so predstavljeni v igri.
Velik čar tiči tudi v samem izdelovanju lutk, zato se pogosto poslužujte tega, da lutke izdelate skupaj z otroki. S tem vplivamo na otrokovo kreativnost oz. ustvarjalnost (in uresničujemo tudi vzgojno-izobraževalne cilje), domišljijo in sodelovanje. Tudi povsem preproste, enostavne lutke imajo veliko magično moč, zato se ne obremenjujte preveč z njeno estetiko.
Vrste lutkovnih predstav in igre
Lutkarstvo poznamo kot umetniško gledališko zvrst, vzgojno-terapevtsko sredstvo in kot otroško kreativno igro. Lutka je lahko kakršnakoli: od gole roke, prsta, komolca, do kolena, noge, stopala ali trebuha; od oživljenega kamna do supermana iz plastike, od krpe na nitki do njene mehke sence, iz kosa papirja ali ostankov embalaže, iz naravnih ali umetnih materialov. Pri tem pa moramo upoštevati le eno: verjeti moramo v moč lutke in njeno čarobno preobrazbo iz predmeta v novo bitje.
Lutko oživimo s pogledom, kar pomeni, da jo moramo med igranjem gledati. Z animacijo lutkar postane del nje, ji dá glas, gibanje in značaj. Lutka pa ima posebno moč: lahko leti, izgine, spremeni obliko. Živali govorijo, rastline se jočejo in smejijo. Ker lahko lutka počne stvari, ki jih ni mogoče izvesti v resničnem življenju, je lutka bolj magična od človeka. Svet, ki ga lutka ustvarja, je nepredvidljiv, lahko je svet dobrega ali zla, a največkrat je to svet, poln čustev, ki v otroku vzbujajo ugodje in zadovoljstvo. Da bo otrok lutko sprejel, naj bo le-ta čim bolj podobna njemu - z enakimi željami, težavami in strahovi. Prav zaradi te podobnosti bo imela lutka večjo avtoriteto kot odrasel. Zato bodo otroci lutki bolj zaupali in lažje sprejeli njena opozorila na napake, ki so jih storili.
Lutka pa naj ima še dve lastnosti. Prva je ta, da naj se lutka tudi kdaj pa kdaj zmoti. Takšne situacije so namreč zelo zanimive in zabavne, otroci pa bodo lutki tudi z veseljem priskočili na pomoč. Druga lastnost lutke naj bo humor. Lutka lahko humor doseže prek svojega gibanja in nenavadnega glasu.
Zakaj se igrati z lutkami?
Igra z lutkami spodbuja otrokovo kreativno izražanje, stimulira in poveča domišljijo, razvija spontano besedno izražanje, izboljšuje govor in izgovorjavo, razvija spretnosti pisanja in gladkega branja, pridobiva občutek za vrednotenje literature, razvija občutek za čas in prostor, spodbuja otrokov občutek lastne vrednosti, razvija samozaupanje in doseganje osebnega zadovoljstva, sprošča strahove, agresijo in frustracije na sprejemljiv način, razvija socialno-interakcijske spretnosti, razvija sposobnosti za reševanje problemov, izboljšuje fino motoriko ter omogoča opazovanje sveta z vsemi čutili.
Igre z lutkami
- Spontana igra z lutko (”Puppet playing”): Ta oblika lutkarstva se zgodi spontano, brez posredovanja odraslih. Gre za obliko simbolne igre, pri kateri se otrok sam sproščeno in svobodno pogovarja z lutko, se igra z eno ali več lutkami hkrati in med igro spreminja vloge. Prav tako je igralni prostor poljuben, bodisi je to za mizo, pred ogledalom ali v lutkovnem kotičku.
- Priprava prizorov z lutko (”Puppetizing”): Dejavnost je pod vodstvom odrasle osebe, ki otroke usmerja k pripravi prizorov na osnovi zgodbe, poezije, glasbe, realnega življenja ali domišljije. Otroci prostorsko niso omejeni; po prostoru se gibljejo prosto in raziskujejo gibanje svojega telesa v odnosu do svoje lutke.
- Pripovedovanje z lutko (”Puppetelling”): Gre za pripovedovanje zgodb z lutkami, kajti ko zgodbo junak pripoveduje v prvi osebi, s tem doživimo popolnoma drugačen zorni kot zgodbe. Tako bodo na primer trije prašički zgodbo povedali popolnoma drugače kot volk; pogled Pepelke bo drugačen od pogleda mačehe in njenih dveh sester. Torej ne gre za tipično lutkovno predstavo, temveč za to, da lutka pripoveduje zgodbo. To otrokom omogoča, da se otroci z lutko - pripovedovalko pogovarjajo in ji postavljajo vprašanja.
- Pogovarjanje z lutko (”Puppetalking”): Otroku je včasih težko, da bi se v direktni komunikaciji zaupal odraslemu. Lutka nam lahko pri tem zelo pomaga, kajti otrok bolj sproščeno spregovori z lutko ali skozi njo. Otrok se namreč v posredni komunikaciji z lutko počuti manj izpostavljenega, saj mu lutka predstavlja ščit. Ko je lutka animirana s strani odraslega, otrok pozabi nanj in svojo pozornost usmeri v lutko. Lutka otroka ne graja; z njim je nežna in je njegova senzibilna poslušalka.
- Učenje in poučevanje z lutko (”Puppeteaching”): Lutka je odličen pripomoček za posredovanje informacij na zanimiv in vznemirljiv način. Eno veliko motivacijsko sredstvo predstavlja lutka skupaj z zgodbo. Zato naj ima lutka svojo življenjsko zgodbo, ki naj vključuje raznolike težavne situacije, v katerih se lutka znajde. Otroci bodo namreč na podlagi svojega znanja in razmišljanja lutki želeli pomagati. Iskanje poti za razrešitev problema lutke skozi igro tako postane odlična motivacija za raziskovanje vprašanj o vesolju, zemlji, vitezih in princesah, pridobivanju diamantov, električnem toku itd.
- Izdelava lutke (”Puppetmaking”): Pri izdelovanju lutke je pomembno, da otroku pustimo svobodo pri oblikovanju. Ni pomembno, kako lutka izgleda, pomembno je, da lutka otroku predstavlja nekaj, kar je ustvaril po lastni zamisli. Ob izdelovanju lutke otrok razvija fino motoriko in koordinacijo roka-oko, spoznava različne materiale, širi znanje o pojmih, izraža čustva ob kreiranju lika ipd.
Vrste lutk
- Lutka na palici: Je vsak predmet, vsaka figura, ki jo nataknemo na lesen količek ali na palico. S količkom ali leseno palico lutko premikamo. Pravimo, da lutko animiramo. Lutka je tehnološko dokaj preprosta; predvsem se jo odlično in preprosto animira.
- Lutke na nitkah: So tehnično najzahtevnejše med vsemi vrstami lutk. To so figure v celoti, saj imajo vse okončine in vse glavne sklepe kot živa bitja - torej gibljiva. Za uporabo so precej zahtevne, saj morajo poleg vsega ostalega gibanja lutke tudi hoditi, plesati, skakati, leteti. Njeno gibanje usmerjamo preko vodila, ki mu pravimo tudi usmernik, vaga ali križ, in daljših ali krajših niti.
- Ročna lutka: Je tista, ki si jo nataknemo na roko, natančneje na dlan. Vodimo oziroma animiramo jo s premikanjem prstov, dlani in cele roke. Skriti smo za lutkovni oder ali paravan. Na odru je ravno ročna lutka najživahnejša med vsemi lutkovnimi tehnologijami.
- Telesne lutke: Lahko postanejo lutke že samo s tem, če prstu na roki narišemo oči, nos in usta. Na telesu lahko lutke naredimo na stopalih, roki, prstih in kolenih ali pa za ustvarjanje uporabimo kar celo telo. Tako nastanejo tudi telesne lutke, ki so največkrat izdelane iz odpadnega papirja ali vrečke in so lahko v naravni velikosti otroka. Njene posebnosti so, da je obraz delno viden ali v celoti zakrit, kar otroku omogoča, da svoje občutke in razpoloženje izraža s svojim obrazom ali ostane čisto skrit, kar mu posledično omogoča občutek varnosti. Telesna lutka se lahko izdela tudi po obrisu lastnega telesa. Tako lutko lahko otrok obleče, kakor si želi, in ustvari svojo »jaz« lutko.
- Senčne lutke: Otrokom je izredno zanimiva igra s senčnimi lutkami, s katerimi najpogosteje igramo med virom svetlobe (lučjo, grafoskopom itd.) in tankim belim platnom. Senco lahko ustvarimo s pomočjo telesa, lutke, ki smo jo izdelali iz tršega papirja, ali jih preprosto narišemo z alkoholnim flomastrom na folijo. S poudarjenim gibanjem čeljusti spominja na odpiranje ust pri človeku ali odpiranje in zapiranje gobca pri živalski figuri. Najbolj prepričljiv premik čeljusti dosežemo tako, da palec premikamo proti ostalim štirim prstom.
- Maska: Je predmet za zakritje obraza ali glave, torej pomeni nekaj, s čimer si zakrijemo obraz, lahko pa označuje celotno preobleko. Lažen ali drug obraz lahko nastane že, če si ga poslikamo ali naličimo.
Lutka je otrokov prijatelj, zaveznik in zaupnik, ki ga popelje v svet igre, zabave, dogodivščin, doživetij, pa tudi v svet odraslih, strahu in različnih tabujev. V sebi ima moč, da otroke popolnoma prevzame in jih motivira za raziskovanje, učenje, rast in razvoj v tolikšnem obsegu, da se ob tem sploh ne zavedajo, da se učijo. Nam pa omogoča, da prek nje otroke učimo življenja in jih hkrati vzgajamo. Zato le uporabljajte lutke!