V današnjem času, ko se soočamo z izzivi, kot je epidemija koronavirusa, se zavedamo pomena fizične distance in odgovornega ravnanja za zaščito sebe in drugih. Vendar pa omejitve druženja in igranja v velikih skupinah še posebej težko prizadenejo najmlajše, ki svet okoli sebe spoznavajo prav skozi igro in interakcijo z vrstniki. Pomanjkanje tovrstnega stika lahko predstavlja oviro pri njihovem razvoju, vendar to ne pomeni, da se ne morejo zabavati in obenem učiti med igro doma. Ključ do tega leži v ustvarjalnosti in preprostih, a učinkovitih pristopih, ki jih lahko starši in skrbniki vključijo v vsakdan.
Igra kot temelj razvoja
Potreba po gibanju in igri je temeljna otrokova potreba. Skozi gibanje se otrok uči, sprošča, sooča z izzivi in preizkuša svoje zmožnosti. Čeprav se časi spreminjajo in proste igre v naravi postajajo redkejše, je pomembno, da ne pozabimo na pomen aktivnega preživljanja prostega časa. Nekdaj smo se z vrstniki podili okoli, se skrivali, igrali "ravbarje in žandarje" ter plezali po drevesih. Žal današnji otroci te možnosti pogosto nimajo. Večina otrok sicer uživa v gibanju in se z veseljem vključuje v spontane ter vodene športne dejavnosti, če jim le omogočimo ali jih pri tem spodbujamo.
Zavedamo se, da današnji tempo življenja pogosto omejuje športno udejstvovanje staršev skupaj z otroki. Po službi ostane premalo časa za aktivno preživljanje prostega časa. Kljub temu pa se vse da, če se le organiziramo. Čas, ki ga boste namenili otroku za ciljno usmerjeno telovadbo, bo vplival na njegov gibalni razvoj za celo življenje. Če bo otrok obvladal svoje telo in bo z njegovo podobo zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo veliko gibalno dejaven, se bo prek tega naučil, da so za doseganje uspeha potrebni odločnost, disciplina in odrekanje.
Telesna oziroma gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti. Raziskave kažejo, da so otroci športno aktivnih mater dvakrat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Vpliv očetov pa je na otroke še večji - otroci aktivnih očetov so 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Ukvarjanje s športom prinaša v družino veliko pozitivnih učinkov. Starši imate zelo velik vpliv na gibalni razvoj otroka. Kljub težavam pri usklajevanju hitrega tempa življenja, službe in drugih obveznosti z igro z otroki, vas želimo nagovoriti, da ne zamahnete z roko in rečete: "Saj smo tudi mi zrastli brez tovrstnih spodbud." Morda ste vi imeli možnost izkoriščanja potenciala s plezanjem po drevesih in tekanjem po travnikih, kar marsikateremu otroku danes ni omogočeno.
Razvojne ravni malčkove igre
Obdobja od rojstva do zgodnjega otroštva so obdobja velikih in hkrati hitrih sprememb v otrokovem razvoju, kar starši lahko opazijo vsak dan posebej. Mejniki so določena ključna vedenja, ki so pomembna za posamezno razvojno obdobje in se pojavljajo po določenem zaporedju, ter omogočajo usvajanje bolj zahtevnih oblik vedenja. Mejnike otrokovega razvoja lahko starostno opredelimo, vendar starosti, ob katerih otroci dosegajo posamezen mejnik, niso trdno zasidrane. Vsak otrok posebej je individualen in prav tako je do določene mere individualen njegov razvoj. Če otrok nečesa pri enem ali dveh letih še ne zna ali ne zmore, ne pomeni nujno, da je kaj narobe z njim, ampak morda potrebuje le nekaj več časa in ustreznih spodbud, da bo usvojil določeno vedenje.
V diplomski nalogi z naslovom "Razvojne ravni malčkove igre" so avtorji predstavili razvojne značilnosti v obdobju dojenčka in malčka, s poudarkom na igri. Igra pomembno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja in se skladno z razvojem tudi spreminja. Poznamo različne vrste in razvojne ravni iger. V prvem letu malčkovega življenja prevladuje funkcijska igra. Malček preizkuša funkcije predmetov, jih daje v usta, meče, ogleduje, tipa, obrača, skratka ponavlja preprosta dejanja. V prvem letu starosti opazimo tudi pojav simbolne igre, ki postaja pogostejša in kompleksnejša v drugem letu.
Raziskava, ki je temeljila na metodi opazovanja brez udeležbe, je zajela 52 otrok, starih od 1 do 2 let, ki obiskujejo celodnevni program vrtca. Rezultati so pokazali, da se malčki najpogosteje igrajo na funkcijskem nivoju, kjer starejši malčki v primerjavi z mlajšimi dosegajo višje razvojne ravni. Simbolna igra se je pojavljala predvsem pri starejših malčkih. V skladu s pričakovanji ni bilo razlik v doseganju razvojnih ravni glede na spol, malčki pa so najpogosteje posegali po realističnih igračah. Pomembno je, da tudi otrokom, starim od 1 do 2 let, omogočamo spodbudno okolje za prosto igro, preko katere si pridobivajo temeljne izkušnje o sebi in o svojem okolju.
Govorni razvoj skozi igro
Govorni razvoj ni odvisen le od otrokove starosti, ampak tudi od spodbud, ki jih je deležen v svojem okolju s strani odraslih in starejših sorojencev, ki otroku predstavljajo govorni model. Razvoj govora poteka v povezavi z nekaterimi drugimi področji razvoja. Večina malčkov spregovori prvo besedo v starosti med 12. in 20. mesecem. Te prve besede, imenovane holofraze, so samostojne besede, ki jim malček razširi pomen (npr. z besedo »Žoga?« želi vprašati »Kje je moja žoga?«). Najpogosteje označujejo znane predmete in osebe (npr. mama, medo, sok), preproste prošnje (npr. gor, daj, še) ter rutinske dejavnosti (npr. jem).
V razvoju malčkovega besednjaka se tipično pojavita dva pomembna skoka, in sicer prvi med 16. in 20. mesecem ter drugi med 24. in 30. mesecem starosti. Obseg besednjaka se v tem obdobju lahko poveča za nekaj besed dnevno, vsi malčki pa skokov ne dosegajo pri enaki starosti. Približno 1,5 leta stari otroci so sposobni opisati dogodek in povezati dve besedi - npr. »Glej žoga.« Prve vsebine malčkovih zgodb se nanašajo na neposredno okolje in opisovanje dogodkov, ki temeljijo na določenem časovnem zaporedju ter kažejo na začetek razvoja otrokove pragmatične zmožnosti.
Po 2. letu starosti malček oblikuje stavke iz treh ali štirih besed, ki so pravilno povezane. Postopno oblikuje tudi podredne in priredne stavke. Malčki že zgodaj v oblikovanju večbesednih izjav usvojijo osnovni besedni red jezika, kar jim omogoča, da so tudi skrajšani in nepopolni stavki najpogosteje razumljivi poslušalcu. Hitro usvajajo slovnična pravila, ki jih pogosto tudi nepravilno posplošujejo, kar se v njihovem govoru odraža kot npr. nepravilno spreganje glagolov ali nepravilno oblikovanje množine. Posploševanje slovničnih pravil predstavlja napredek v razvoju govora, saj kaže na to, da je malček že usvojil določeno slovnično pravilo, vendar ga še ni zmožen posplošiti na nekatere, predvsem nove besede. Usvajanje novih besed in slovničnih pravil malčku omogoča, da govori tudi o predmetih in osebah, ki so odsotni, ter o preteklih in prihodnjih dogodkih.
Otrok v zgodnjem otroštvu (od 3. do 6. leta starosti) še vedno razširja svoj besednjak, saj v tem obdobju otroci razumejo in govorijo veliko število različnih besed (od 2.000 do 5.000 besed). Oblikuje večstavčne povedi, sestavljene iz podredij in priredij; pri čemer v stavke pogosto vključuje tudi besedi »prej« in »potem«. Otroci po 3. letu starosti pripovedujejo vse bolj strukturirane zgodbe z dobro oblikovano strukturo, ki so tudi vse bolj vsebinsko in slovnično strukturirane in zapletene. Zgodbo gradijo na začetnem dogodku, jo razvijajo okoli glavnega junaka, vključujejo začetek, jedro in smiseln zaključek. V zgodbi pogosto opisujejo tudi misli in čustva junakov ter njihove medosebne odnose. Do 5. leta otrok razume in rabi večino slovničnih pravil, ki pa jih še vedno tudi nepravilno posplošuje. Večino izjem slovničnih pravil pa usvoji do 8. leta. V tem obdobju poteka tudi razvoj nekaterih metajezikovnih zmožnosti (npr. prepoznavanje besed v stavku ter glasov in zlogov v besedi).
Za govorni razvoj otroka je pomembna zgodnja govorna interakcija med otrokom in njegovimi starši med različnimi vsakodnevnimi dejavnostmi. Starši spodbujajo otrokov govor tako, da se z njim pogosto pogovarjajo, pri tem pa rabijo različne besede; postavljajo odprta vprašanja; odgovarjajo na otrokova vprašanja; nadaljujejo temo pogovora, ki jo je začel otrok; se izogibajo rabi pootročenega govora, za katerega so značilne besede, ki niso v besednjaku odraslega, in nepopolna slovnična struktura stavkov; pogosto berejo skupaj z otrokom in se o prebrani vsebini z njim pogovarjajo; z otrokom obiskujejo lutkovne predstave in knjižnico. Posebnega pomena za otrokov govorni razvoj je tudi vključevanje v simbolno igro, v kateri starši in otrok poimenujejo različne predmete, ki v igri predstavljajo nekaj drugega kot v resnici, se dogovarjajo o poteku igre ter prevzemajo različne vloge.
Konkretne igre za spodbujanje razvoja
1. Igra "Ku-ku" (Peek-a-boo):Vse, kar potrebujete za igranje te igre, so vaše roke ali odejica ter glas. Usedite se z dojenčkom, dvignite roke (ali odejico, kos blaga), da pokrijete obraz, nato pa jih razprite in veselo izgovorite "ku-ku"! Vaš malček bo navdušen nad tem, ko boste izginili in se spet pojavili. Ta preprosta igra krepi koncept stalnosti objekta in spodbuja otrokovo čustveno vez z vami.
2. Poimenovanje in opisovanje predmetov:Pokažite na različne predmete po hiši in jih poimenujte ter opisujte. "Vidiš muco? Kakšna je?" To pomaga otroku pri širjenju besedišča in razumevanju sveta okoli sebe.
3. Ustvarjanje glasbil:Pojte pesmi skupaj z vašim dojenčkom in ustvarjajte glasbila iz predmetov, ki jih najdete po domu. V prazno steklenico dajte gumbe ali kroglice, da naredite ropotuljo. Glasba pomaga pri razvoju čustev, držanje ropotulje pa je odlično za razvoj motoričnih sposobnosti. Obrnite posode, lonce in ponve, ki jih ni mogoče zlomiti, in dobili boste komplet bobnov naravnost iz vaše kuhinje. Za palčke uporabite nekaj lesenih kuhalnic. Vaša mala rock zvezda se bo zabavala ob ustvarjanju različnih zvokov.
4. Spoznavanje delov telesa:Poimenujte otrokove dele telesa in pokažite nanje, da se bodo lažje naučili svojih delov telesa. "Kje je tvoj nosek? Tukaj je!". Lahko jim pokažete tudi svojega in s tem pomagate razvijati povezavo med vama - "Kje je mamin nosek?".
5. "Avtomobilček" iz škatle:Poiščite prazno škatlo in vanjo dajte nekaj mehkih blazin, da bo otroku udobno. Nato ga vlecite po prostoru in oponašajte zvoke avtomobila "brum bruuum". V svojem novem avtomobilu se bo zabaval med vožnjo po domu (vi pa se boste malo razgibali!).
6. Prostoročno risanje:Dajte svojemu dojenčku nekaj barvic in papirja ter ga prepustite prostemu ustvarjanju. Tako bo vaš otrok lahko izrazil svojo ustvarjalnost in užival v samostojni, kreativni igri doma.
7. Kotaljenje žogice:Vzemite mehko žogico in si jo z malčkom kotalite naprej in nazaj po tleh. To podajanje žogice naprej in nazaj je odlično za krepitev zaupanja in otroka uči, da se boste odzvali na njegova dejanja.
8. Lovljenje po vrtu:Igrajte se okoli hiše, tako da otroka igrivo lovite po svojem vrtu. Če ima vaš otrok veliko energije, mu bo to pomagalo pri porabi le-te.
9. Ugibanje živali:Oponašajte različne živalske glasove in vaš otrok naj ugiba, za katero žival se izdajate. Igrate se lahko tudi izmenično, tako da vi ugibate, katero žival oponaša vaš otrok.
10. Gibalni izzivi:Otroci radi dobivajo različne izzive, saj imajo vedno boljšo fizično motoriko. Vprašajte ga, ali lahko dvigne roko ali se dotakne prstov na svojih nogah. Pri tem lahko uporabljate tudi imena delov telesa in se hkrati učite tudi to.
11. Poligon z ovirami:Ustvarite ovire z uporabo pohištva, blazin, igrač ali uporabite karkoli varnega in mehkega. Otroku pokažite, kako se naj premika skozi ovire. Ovire naj poskuša premagati čim hitreje.
12. Igra z vodo:Zberite vse igrače, ki jih lahko varno operete, napolnite vedro z vodo in pustite, da se zabava začne.
Pogoste napake staršev pri igri z otroki
Strokovnjaki opozarjajo na več pogostih napak, ki jih starši pri igri z otroki nehote delajo:
Pretvarjanje igre v koristno dejavnost z navodili: Starši pogosto poskušajo igro spremeniti v koristno dejavnost tako, da otroku dajejo navodila, kako naj nekaj pravilno naredi. Taka igra postane niz napotkov in zahtev, v kateri ne uživa nihče. Namesto tega naj starši prepustijo vodenje igre otroku, njegovim dejavnostim pa naj le sledijo. Na ta način spodbujajo otrokovo domišljijo kot tudi samostojno razmišljanje.
Neprestano popravljanje otroka: Med igro starši pogosto popravljajo otroka. Zato lahko ta razvije občutek nemoči. Namesto da bi ga starši spodbujali, komentirajo, kako nekaj nekam ne sodi, kako se to ne dela tako … Pravzaprav otroku sporočajo, da je cilj igre popolnost. Četudi bi sami kot starejši kaj naredili drugače, raje pustite otroku, da preizkuša svoje ideje ter svoje meje ustvarjalnosti. Le stojte mu ob strani.
Prehitro spreminjanje dejavnosti: Staršem pogosto hitro postane dolgčas in takrat dejavnost poskušajo spremeniti. Prehitro poskušajo v igro vnesti novo zamisel ali pa želijo otroka potisniti v drugo dejavnost. Otrok mora določeno dejavnost vaditi, se uriti v njej, da jo bo začel obvladovati, da bo začel zaupati v svoje sposobnosti. Počasnejši tempo igre poleg tega razvija otrokovo sposobnost osredotočanja. Če ga prehitro potisnete naprej, lahko po drugi strani celo razvije občutke nesposobnosti. Dovolite mu, da dejavnost sam spremeni ali nadgradi, ko je za to pripravljen. Do takrat pa se z njim že ničkolikokrat lotite sestavljanja iste sestavljanke oziroma mu preberite isto pravljico.
Vzpostavljanje tekmovalnega odnosa: Mnogi starši pri igri z otrokom nehote vzpostavijo tekmovalen odnos, na primer pri risanju ali igri s kockami. Glavni pomen igre pa je, da spodbuja razvoj otrokovih občutkov sposobnosti in neodvisnosti, da mu daje priložnost za nadzor in moč. Starši lahko otroku pustijo tudi, da jih premaga. Mlajši otroci pogosto priredijo pravila tako, da jim omogočajo zmago in to jim lahko starši dovolijo. Otrok je šele nekje pri sedmih ali osmih letih sposoben razumeti pravila igre in se jih držati.
Pretirana pomoč pri reševanju problemov: V želji, da bi otroku pomagali, mu lahko otežijo njegovo učenje reševanja problemov in samostojne igre. To naredijo s tem, da neko dejavnost, ki jo otrok zmore, opravijo namesto njega, s čimer zmanjšujejo njegov občutek uspeha. Hkrati vzdržujejo njegovo odvisnost od odraslih. Načelo naj bo, da je treba otroka spodbujati, da sam rešuje probleme. Nuditi mu je treba ravno toliko pomoči, da s tem spodbujamo nadaljevanje njegove dejavnosti, ne pa toliko, da na koncu nima občutka lastnega uspeha. Pogosto si otrok tudi bolj kot pomoč želi pozornost staršev.
Neprijetnost ob sodelovanju v igri: Naj vam med igranjem ne bo neprijetno. Igra pretvarjanja denimo spodbuja razvoj otrokove domišljije in ustvarjalnosti, pomaga mu tudi pri uravnavanju čustev in deljenju svojih občutkov z drugimi. Toda staršem je včasih neprijetno, da morajo igrati vlogo v predstavi, se plaziti po tleh, oponašati glasove živali. Takšna igra je otroku v pomoč in je zanj pozitivna, zato je dobro, da se potrudite biti del nje, četudi se ne počutite najbolje.
Samostojna igra - ključ do samostojnosti
Včasih starše skrbi, da se bo otrok odvadil igrati sam, kar pa je nepotrebna skrb. Če si bo starš vsak dan vzel pol ure za igro z otrokom, si bo kasneje zagotovo lahko vzel tudi čas zase. Ko starši opravljajo svoje obveznosti, se otrok pogosto počuti prezrtega. Pozornost staršev takrat pritegne z glasnostjo in neprimernim vedenjem. Če pa otrok ve, da bo prišel čas, ko se bodo starši igrali z njim, se ne bo upiral, ko mu bodo predlagali samostojno igro. Pomembno je tudi, kako jo predlagate. Če otroku rečete, naj se igra sam, se lahko upre, saj ima občutek zapuščenosti in izgube pozornosti. Če pa mu rečete, da je čas za samostojno igro, ste uporabili besedo samostojnost, ki v otroku vzbudi občutek, da lahko sedaj dokaže, da nekaj zmore sam. Starši svetujejo, da otrokovo samostojno igro pohvalite.