Ko govorimo o zdravju dojenčkov, so možganski krči ena izmed tem, ki lahko starše močno prestrašijo. Čeprav je prizor otroka, ki doživlja krče, skrb vzbujajoč, je ključnega pomena, da starši ostanejo mirni in se dobro informirajo o možnih vzrokih, simptomih in pravilnem ukrepanju. Ta članek bo podrobno osvetlil različne vidike možganskih krčev pri dojenčkih, od narave spanja do specifičnih stanj, kot so vročinski krči, kolike in redkeje, a pomembneje, vprašanja, povezana z epileptičnimi stanji.
Razumevanje Spanca Dojenčka in Odraslega
Da bi razumeli nekatere pojave, ki se pojavljajo pri dojenčkih, je koristno primerjati njihove spalne vzorce z vzorci odraslih. Ko se odrasli pripravljamo na spanje, se sprostimo z najrazličnejšimi rituali, kot so branje, gledanje televizije ali poslušanje glasbe. Ko nas odnese v spanec, pričnejo višji možganski centri počivati, kar omogoči, da potonemo v globok spanec oziroma NEREM-obdobje (»non-rapid eye movement«). Naše misli in telo so na tej stopnji umirjeni, dihanje je plitvo in enakomerno, mišice so sproščene. Po približno uri in pol te mirne faze se prične telo »prebujati« ter aktivno delovati, kar nas iz globokega spanca prenese v lahen oziroma aktivni spanec, ki mu pravimo REM-faza (»rapid eye movements«). Takrat se oči pod vekami nenehno premikajo, možgani pa delujejo s polno paro. Takrat sanjamo, se premetavamo, si popravimo odejo ali poberemo vzglavnik s tal, ne da bi se popolnoma prebudili. Lahko se tudi popolnoma prebudimo, da gremo na stranišče, nato pa se vrnemo v posteljo in spet pademo v globok spanec.
Dojenčkov spanec pa je bistveno drugačen. Dojenčka zibljemo, ga nosimo v naročju ali dojimo, dokler se mu ne pričnejo veke zapirati in ne zadremlje v našem naročju. Njegove oči so zaprte, vendar veke še vedno trepetajo in njegovo dihanje še ni enakomerno. Njegove roke in noge se počasi iztegnejo in sprostijo, vendar mišice občasno trzajo, obraz pa se včasih nakremži ali raztegne v nasmešek. Otrok še vedno včasih sesa prstek ali dudo. Ravno ko se sklonite nad posteljico, da bi ga položili vanjo in se potiho odplazili iz sobe, pa se prebudi in zajoče, kot da ste ga hoteli ogoljufati. To se zgodi zato, ker še ni popolnoma zaspal oziroma ker je najprej potonil v rahel spanec. Nič drugega vam ne preostane, kot da pričnete z uspavanjem od začetka - vendar bodite tokrat bolj potrpežljivi. Počakajte, da z otrokovega obraza izginejo nasmeški, da preneha trzati z udmi, in da dihanje postane enakomerno in plitvo. Dojenčkovi pesti se bodo razprle, roke in noge pa bodo, če jih boste dvignili, padle kot mrtve. Razlika med spancem odraslih in dojenčkov je torej v tem, da odrasli takoj pademo v globok spanec, dojenčki pa gredo skozi uvodno fazo rahlega spanca. Kar dvajset minut ali še nekoliko več traja, da zaspijo tako trdno, da jih ne zbudi vsak najmanjši šum ali gib.
Dojenčkovi spalni cikli so krajši kot spalni cikli odraslega. Če boste stali ob otrokovi posteljici med njegovim spanjem, boste opazili, da se faza rahlega oziroma aktivnega spanca ponovi že čez eno uro: dojenček se giba, cvili, cmoklja, tiho vriska, prhuta z vekami, neenakomerno diha, ima manj sproščene mišice in grimase na obrazku. Prehod iz globokega v rahel spanec zanj ni povsem brez težav, zato se marsikateri dojenček takrat ob neprijetnih dražljajih zbudi (na primer če mu je vroče, ima mokro pleničko, je lačen …). Spalni cikel odraslega, ki vključuje obe vrsti spanca, traja okoli 90 minut, pri dojenčku pa od 50 do 60 minut - torej se lahko otrok pri prehodu iz globokega v plitek spanec prebudi kar vsako uro! Da bi se temu čim bolj izognili, lahko otroku takrat položite roko na trup, mu nežno zapojete ali ga zgolj pobožate, včasme pa ga bo treba pomiriti tudi z dojko. Dojenček rabi vašo minimalno pomoč, da bi se pomiril in se počutil varnega - in to, da mu pomagate brez pravega zbujanja preiti iz enega tipa spanca v drugega, je vaša najbolj pomembna naloga, če želite mirno noč.
Glede na to, da je pri dojenčkih v vsaki uri (ali manj) spanca kar 10 minut lahnega, aktivnega spanca, se tega nabere precej več kot pri odraslih. Seveda ne gre godrnjati, da to pomeni več zbujanja, temveč je bolje pomisliti, zakaj je tako. Lahek spanec, med katerim se otrok lažje prebudi, je potreben zaradi dojenčkovega razvoja. Dojenčki spijo »pametneje« kot odrasli, saj so v primerjavi z nami dlje v REM-fazi, takrat pa možgani ne počivajo, temveč se razvijajo - dotok krvi v možgane se med REM-fazami kar podvoji, telo pa poveča proizvodnjo določenih živčnih proteinov, ki gradijo možgane. Glede na to, da se človeški možgani najbolj razvijajo ravno v prvih dveh letih življenja, se zdi razumljivo, da delujejo in se razvijajo tudi med spanjem. Še zlasti je to pomembno za nedonošenčke, pri katerih so opazili, da zavzema faza REM-spanja kar do 90 odstotkov celotnega spanca. Torej je s tega stališča nujno, da največ časa prespimo v lahnem spancu, ko se naši možgani najbolj razvijajo.
Nočno zbujanje je koristno še z enega stališča: dojenček ima v prvih mesecih izjemne potrebe, njegova možnost komuniciranja pa je najnižja. Če bi globoko spal celo noč, bi ostalo veliko njegovih osnovnih potreb nezadovoljenih. Majhni dojenčki imajo pač majhne želodčke, in če je spanec rahel ter možgani aktivni, se otrok z lahkoto prebudi in zahteva hrano. Prav tako med REM-spancem zazna, ali ga zebe ali mu je vroče, se pritoži nad zamašenim noskom in podobno.
Dojenčkovi Krči (Kolike)
Ko raziskujemo razloge za obisk dojenčkov pri pediatru, so v prvih treh do štirih mesecih starosti krči (kolike) v samem vrhu. Kar naenkrat - »iz ljubega miru« dojenček začne neutolažljivo jokati in se težko pomiri, nato pa sledi tekanje do zdravnika. Če se vaš dojenček joče dalj časa, je treba ugotoviti, ali obstajajo medicinski razlogi za tak hud jok (npr. vnetje srednjega ušesa ali zamašen nosek). Če se vam zdi, da ne gre le za krče, odpeljite otroka k pediatru. Če pa je dojenček zdrav, ni lačen, žejen in nima mokre pleničke, gre za krče. Najbolj pomembno je, da se zavedate, da gre za razmeroma pogosto stanje, ki pa ne pusti nobenih posledic. Spodbudite sami sebe, obdržite hladno glavo in ne bodite panični ter potrpežljivo počakajte na konec strašnega obdobja v življenju, ki mu pravimo „krči“.
Med 10 in 30 % vseh dojenčkov na svetu ima kolike; to število je najbrž še večje. Približno enako pogosto se pojavi pri dojenih dojenčkih in tistih, ki so hranjeni z mlekom iz stekleničke. To zelo jasno kaže, da gre za resno stanje, čeprav pri skoraj nobenem dojenčku NE gre za določeno bolezen, pač pa za navadne krče (kolike).
Kaj krči sploh so?Trebušni krči ali kolike se navadno pojavijo v prvih nekaj tednih življenja in trajajo najpogosteje do četrtega meseca starosti. Krči se večinoma pojavijo pozno popoldne in zvečer. Otrok neutolažljivo joka, krči nogice proti trebuščku, ima rdeča lička, stiska pesti. Teorije za nastanek krčev so različne, možni vzroki zanje so ne popolnoma razvita prebavila pri dojenčku (ko gre za bolečino, ki se pojavi zaradi kopičenja plinov v črevesju), preobčutljivost za laktozo itd. Preden ugotovimo, ali gre res za krče, je treba izločiti tudi druge možne vzroke za jok. Sem spadata predvsem utrujenost in lakota.
Kako lahko pomagate svojemu dojenčku, ko ima krče?
- Vzemite dojenčka v naročje, nežno ga zibajte ali se z njim sprehajajte po hiši.
- Zavijte dojenčka v odejico, da bi se počutil bolj prijetno, nato ga zibajte v vozičku ali zibelki.
- V kengurujčku ga lahko čvrsto privijete na svoje prsi in nosite. Dojenčki radi poslušajo utrip maminega srca, saj jih to pomirja.
- Nekateri dojenčki se pomirijo med vožnjo v avtu.
- Nežno masirajte dojenčkov trebušček, ki ste ga predhodno namazali s toplim oljem za dojenčke.
- Položite na dojenčkov trebušček predhodno ogreto pleničko in ga nežno masirajte. Uporabite lahko tudi termofor proti krčem za dojenčke, saj so izjemno praktični.
- Pojte dojenčku pomirjujoče pesmice, vendar tiho in tik ob njegovem ušesu. Morda ga bo pesmica zanimala in se bo nehal jokati, da bi lahko slišal.
- Preverite, kakšna je vaša prehrana, če dojite. Izločite vsa živila, ki vas napihnejo (grah, fižol, zelje), zmanjšajte vnos gaziranih pijač, kave, čokolade, popra, pekoče paprike, čilija in drugih močnih začimb.
V primeru, da zgornji predlogi niso delovali, lahko morda poskusite tudi sledeče: v mirni sobi s tiho in pomirjujočo glasbo se bo morda dojenček v nekaj minutah umiril sam (vendar ga samega ne puščajte predolgo). Dragi starši, bodite še posebej potrpežljivi, pomirjeni in pogumni … Še pomežiknili ne boste in vaš mali angelček bo že sedel in se vam smehljal s prvimi zobki, obdobje krčev pa bo daleč za vami.
Vprašanje, ki ste ga postavili glede hčerke na Danskem, ki doji 2,5-mesečno deklico in ima ta boleče krče, ki se ob dvigu izboljšajo, ter ob tem pogosto "prdne", vendar ima redko odvajanje (na 6 ali več dni), je pomembno. Danski sistem svetuje masažo, gretje trebuščka in nič drugega. Vendar pa redno odvajanje blata ni le vprašanje udobja, temveč tudi zdravja prebavnega sistema.
Za odvajanje blata lahko pediatrinja svetuje zjutraj nekaj žličk toplega Donata, če to ne učinkuje, pa Lactecon (učinkovina je laktuloza) pol do 1 male žličke, 1-3 krat na dan. Potrebno je izključiti alergijo na kravje mleko ali druge alergene. Odvajati bi morala vsaj na štiri dni ali pogosteje. Verjetno so tudi krči povezani z redkim odvajanjem.
Vročinski Krči
Vročinski krči, znani tudi kot febrilne konvulzije, so skrb vzbujajoč pojav, s katerim se sooča marsikateri starš majhnega otroka. Gre za nenaden pojav epileptičnih napadov pri otrocih, ki so običajno stari med šest mesecev in pet let, najpogosteje pa se pojavijo med 14. in 18. mesecem starosti. Čeprav je prizor otroka, ki ga stresajo krči, izjemno strašljiv, je pomembno vedeti, da so v večini primerov vročinski krči neškodljivi in ne puščajo trajnih posledic.
Vročinski krči so nenadna motnja delovanja osrednjega živčevja, ki se pojavijo v povezavi s povišano telesno temperaturo, običajno nad 38,5 stopinje Celzija. V nekaterih primerih se lahko napad pojavi celo brez predhodne povišane telesne temperature, ki pa se nato pojavi nekaj ur kasneje. Nepopolno razviti otroški možgani se namreč na hitro naraščanje telesne temperature odzovejo nepravilno. Pomembno je razlikovati vročinske krče od krčev, ki jih povzročajo resnejše okužbe centralnega živčevja, kot sta meningitis ali encefalitis, saj se ti stanji zdravita bistveno drugače.
Vzroki za vročinske krče:Natančen vzrok za nastanek vročinskih krčev ni povsem znan, vendar obstaja več dejavnikov, ki povečujejo verjetnost njihovega pojava:
- Povišana telesna temperatura: To je glavni sprožilec. Vročina sama po sebi ni škodljiva, ampak je odziv telesa na okužbo ali vnetje. Vendar pa lahko hitro naraščanje temperature pri nekaterih otrocih sproži krče.
- Okužbe: Najpogostejši vzroki so virusne okužbe, kot so gripa, prehlad ali okužbe dihal. V redkih primerih pa lahko povzročijo tudi bakterijske okužbe, na primer vnetje srednjega ušesa.
- Imunizacija: Nekatera cepljenja, kot so tista proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju ali noricam, lahko v redkih primerih povečajo tveganje za pojav vročinskih krčev.
- Genetska predispozicija: Če imajo bližnji sorodniki (starši, bratje, sestre) v anamnezi vročinske krče, je verjetnost, da jih bo doživel tudi otrok, nekoliko večja.
- Starost: Kot že omenjeno, so vročinski krči najpogostejši pri otrocih med 6. mesecem in 5. letom starosti, z vrhuncem med 12. in 18. mesecem.
Simptomi vročinskih krčev:Med potekom vročinskih krčev otrok izgubi zavest. Njegove roke in noge se začnejo nenadzorovano tresti, lahko se pojavi otrdelost udov, trzanje na eni strani telesa ali delu telesa, zavijanje z očmi, pena na ustih ali celo nehoteno izločanje blata ali urina. Dihanje je lahko zadržano, otrok je lahko zmeden, zaspan ali neodziven, včasih pa mu lahko pomodrijo obraz in ustnice. Krči se lahko pojavijo tudi med spanjem otroka.
Vrste vročinskih krčev:Glede na trajanje in značilnosti delimo vročinske krče na dve glavni vrsti:
- Preprosti vročinski krči: Ti trajajo od nekaj sekund do največ 15 minut in se ne ponovijo v obdobju 24 ur. So najpogostejša oblika in običajno ne puščajo posledic.
- Kompleksni vročinski krči: Ti trajajo dlje kot 15 minut ali se ponovijo v 24 urah. Lahko so tudi delno lokalizirani na eno stran telesa ali spremljani z drugimi nevrološkimi znaki. V redkih primerih lahko kompleksni vročinski krči, še posebej če trajajo dlje kot 30 minut (vročinski status epilepticus), povzročijo trajne poškodbe možganov zaradi pomanjkanja kisika.
Ukrepanje ob pojavu vročinskih krčev:Ob pojavu vročinskih krčev je ključno, da starši ohranijo mirnost in sledijo določenim korakom prve pomoči:
- Ohranite mirnost: Čeprav je prizor grozljiv, je vaša mirnost ključna za pravilno ukrepanje.
- Položite otroka na bok: To preprečuje zadušitev v primeru bruhanja in omogoča prosto dihalno pot. Pokrčite mu kolena.
- Zavarujte prostor: Odmaknite predmete, ob katerih bi se otrok lahko poškodoval med krči.
- Slecite otroka: Omogočite boljše hlajenje.
- Hlajenje: Otroka lahko ovijete v mlačno, ožeto rjuho ali brisačo (temperatura vode naj bo med 29 in 32 stopinj Celzija). Ta postopek lahko po nekaj minutah ponovite. Lahko ga tudi obrišete z vlažno krpo. V kolikor je otrok pri zavesti in odziven, ga lahko okopate v mlačni vodi.
- Zdravila za zniževanje temperature: Če je otrok nagnjen k vročinskim krčem, je priporočljivo zniževati temperaturo že ob prvih znakih vročine, torej nad 38,0 stopinje Celzija, z uporabo zdravil, kot je paracetamol (svečke ali sirup).
- Zdravila za pomiritev krčev: V primeru, da je otrok že imel vročinske krče in ima zdravnik predpisano zdravilo za pomiritev krčev (npr. rektalni diazepam ali bukalni midazolam), ga aplicirajte po navodilih. Če krči ne prenehajo v 5-10 minutah po prvi aplikaciji ali če se otroku ne povrne zavest, takoj pokličite nujno medicinsko pomoč na številko 112.
- Pokličite zdravnika ali pediatra: V vsakem primeru, še posebej ob prvem pojavu vročinskih krčev, je nujno poiskati zdravniško pomoč. Zdravnik bo pregledal otroka in ocenil stanje.
Opozarjanje na simptome:Če se krči ponovijo večkrat zapored, trajajo dolgo, ne popuščajo kljub zdravilu, se pojavljajo samo na eni strani telesa ali če se pojavijo dodatni znaki prizadetosti osrednjega živčevja (motnje zavesti, bruhanje, trd tilnik, hud glavobol, izpuščaj), je nujno takoj obvestiti zdravnika.
Dolgotrajno spremljanje in prognoza:Večina vročinskih krčev je kratkotrajnih in ne pušča trajnih posledic. Otroci, ki doživijo preproste vročinske krče, imajo le nekoliko večje tveganje za razvoj epilepsije v primerjavi s splošno populacijo, približno 2-4%. Če pa otrok trpi zaradi zelo dolgotrajnih krčev (več kot 30 minut), je tveganje za razvoj epilepsije lahko večje, vendar se to stanje redko pojavi. Pomembno je, da starši po napadu ostanejo ob otroku, ga mirijo in opazujejo. Vročinski krči se običajno ne ponovijo po šestem letu starosti, ko so otroški možgani že bolj razviti in se lažje prilagajajo temperaturnim spremembam.
Preprečevanje vročinskih krčev:Čeprav vročinskih krčev ni mogoče povsem preprečiti, lahko z določenimi ukrepi zmanjšamo njihovo pogostost in resnost:
- Skrb za zdravo življenje: Krepitev imunskega sistema otroka s pravilno prehrano in dovolj gibanja na svežem zraku lahko zmanjša dovzetnost za okužbe.
- Preprečevanje okužb: Redno umivanje rok, izogibanje stiku z bolnimi osebami in skrb za higieno lahko zmanjšajo tveganje za okužbe.
- Pravočasno zniževanje temperature: Pri otrocih, ki so nagnjeni k vročinskim krčem, je priporočljivo začeti zniževati telesno temperaturo že ob prvih znakih vročine, torej nad 38,0 °C, s pomočjo antipiretikov ali fizikalnih metod hlajenja.
Pomembno je poudariti, da vročina sama po sebi ni sovražnik, temveč pomemben obrambni mehanizem telesa. Ključno je spremljanje otrokovega počutja in pravočasno ter ustrezno ukrepanje ob povišani telesni temperaturi.
Mama Petra je delila svojo izkušnjo prvega soočenja z vročinskimi krči svoje leto in pol stare hčerke, ki je opisala kot "grožljiv prizor", ko se je deklica tresla v krču in gledala v steno. Njen mož je hitro ukrepal, deklico odnesel v kopalnico in jo hladil s prho, kar je pomagalo prenehati tresenje, čeprav je ostala nezavestna. Takšne izkušnje so za starše izjemno stresne, zato je pomembno, da so dobro poučeni o pravilnem ukrepanju. Vročinski krči so, kljub svoji dramatični naravi, v veliki večini primerov neškodljivi in minejo sami od sebe.
Pediatrinja Anja Radšel o negi vročičnih, smrkavih in kašljajočih malčkov
Epilepsija in Sorodna Stanja
Epilepsija je bolezen, ki prizadane predvsem možgane. Lahko se začne v kateri koli starosti, običajno pa se začne v otroštvu ali pri ljudeh, starejših od 60 let. Epilepsija je nepojasnjena nevrološka motnja s številnimi simptomi, ki se pojavljajo z različno jakostjo in razsežnostjo, razlogi, zakaj prizadene določene ljudi, pa so odeti v mnoge skrivnosti. V okviru teh kategorij pa nadalje prepoznavamo napade krčev glede na vzorec napada. Epilepsija je četrta najpogostejša nevrološka bolezen na svetu, ocenjuje se, da 1 od 26 ljudi razvije to motnjo. Pri nekaterih ljudeh je mogoče ugotoviti vzrok epilepsije, pri drugih pa vzrok ni znan. En sam napad še ne pomeni, da imate epilepsijo. Prvi znaki epilepsije se ponavadi pojavijo v otroštvu ali v mladostniškem obdobju. Napadi krčev - stanja nenormalne možganske ali mišične dejavnosti - so glavni kazalec epilepsije.
Posvetujte se z zdravnikom, če se vam ali komu drugemu brez predhodne anamneze o epilepsiji prvič pojavi napad možganskih krčev. Potrebna je diagnoza, ki naj jo postavi zdravnik. Pri otrocih, ki imajo vročino, pa so lahko možganski krči znak meningitisa; takoj poiščite zdravniško pomoč. Vzroki za večino primerov epilepsije so nepojasnjeni. Včasih pa je vendarle mogoče ugotoviti genetsko osnovo ali zaslediti drug možen dejavnik, npr. okvaro ob rojstvu, zastrupitev s svincem, prirojeno okužbo možganov, poškodbo glave, alkoholizem, uživanje zdravil oz.
Tudi sprožilci napadov so lahko zelo različni. Elektroencefalogram (EEG), opravljen po odtegnitvi spanja, lahko razkrije nenormalne možganske valove, značilne za epilepsijo. Pogosto je epilepsijo mogoče dobro nadzirati z zdravili. Z rednim jemanjem zdravil lahko pri številnih primerih zmanjšamo število napadov in njihovo jakost ali pa jih celo povsem zaustavimo; stranski učinki so lahko zelo različni, vendar so blagi. Epilepsije ne smete nikoli poskusiti zdraviti sami. Zdravniku morate povedati o vseh morebitnih dodatnih oblikah zdravljenja, da se izognete možnemu neskladju med zdravili.
Dietne terapije lahko pomagajo nadzorovati različne vrste napadov pri otrocih in odraslih, kadar zdravila sama po sebi ne delujejo. Če vam konvencionalna zdravila ne morejo povsem zaustaviti napadov krčev, boste morda želeli nasvet homeopata. Homeopatska sredstva so lahko zelo učinkovit dodatek konvencionalnim zdravilom, vendar ne pričakujte uspeha kar čez noč. Ljudem z epilepsijo lahko koristi elektroencefalo-gramski biofeedback, saj pomaga spremeniti možganske valove in tako preprečuje napade krčev. Kadar je epilepsija posledica možganske poškodbe, je lahko v pomoč kranialna osteopatija ali kraniosakralna terapija. Redno izvajajte tehnike biofeedbacka, ki ste se jih naučili pri izkušenem praktiku, in tako odvračajte epileptične napade. Ugotovite, katera hrana, dejavniki iz okolja ali telesni in čustveni znaki so pred napadom, in se jih izogibajte. Nič nenavadnega ni, če ste npr. nekaj ur pred napadom Grand Mal vznemirjeni ali se počutite vzneseno in če se neposredno pred napadom zaveste svarilne »avre« - morda posebnega vonja ali okusa. V primerih, ko je avra vonj, nekateri ljudje zmorejo odpraviti napad tako, da začnejo vohati nekaj, kar močno diši, npr. česen ali vrtnico. Če so napovedani znaki depresija, vzdražljivost ali glavobol, vam lahko pomaga preprečiti napad dodatni odmerek zdravila (z zdravnikovo odobritvijo). Vzroki za večino primerov epilepsije so nepojasnjeni. Včasih pa je vendarle mogoče ugotoviti genetsko osnovo ali zaslediti drug možen dejavnik, npr. zastrupitev s svincem, prirojeno okužbo možganov, poškodbo glave, alkoholizem itd. En sam napad še ne pomeni, da imate epilepsijo. Čeprav za epilepsijo ni znanega zdravila, je razvoj zdravljenja večini ljudi omogočil nadzor nad napadi.
Infantilni Spazmi in Westov Sindrom
Za krče se lahko skrivajo tudi druge težave, kot so infantilni spazmi (krči ali napadi salaam), ko novorojenčka strese za sekundo, kot da bi ga zmrazilo brez zunanjega vzroka. Pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko otroku zagotovita normalen razvoj in življenje. Pri infantilnih spazmih gre za obliko epilepsije, ki se pojavi pri nekaterih dojenčkih. Lahko se pojavijo med 2. in 12. mesecem starosti. Najpogosteje pa se pojavijo med 4. in 8. Za pojav infantilnih spazmov obstaja več vzrokov. Infantilni spazmi se navadno izrazijo v obliki krčev pri dojenčku. Simptomi pa so pogosto neopazni, lahko jih zamenjamo za prestrašenost, ali pa jih skoraj ni mogoče prepoznati. Kdaj najlažje odkrijete napade pri novorojenčkih? Pri dojenčkih in otrocih do 6. Infantilne spazme je treba odkriti čim prej. Če domnevate, da so se pri vašem otroku pojavili infantilni spazmi, se za ustrezno diagnozo obrnite na svojega pediatra.
Westov sindrom je epileptična encefalopatija, ki se pojavi pri poškodbi možganov. Sindrom je poimenovan po angleškem zdravniku dr. Westov sindrom se izrazi s 3 simptomi: napadi ali infantilni spazmi, zaostajanje ali nazadovanje v psihomotoričnem razvoju ter spremembe v elektroencefalogramu.
- Epileptični krči.
- Pozen psihomotorični razvoj. Do zastajanja v razvoju novorojenčka lahko pride pred ali po pojavu spazmov.
- Spremembe v elektroencefalogramu. Te so znane kot hipsaritmija, za katero so značilne nenormalne aktivnosti možganov.
V ospredju zdravljenja Westovega sindroma je zagotavljanje višje kakovosti življenja otrok. Tako zdravljenje infantilnih spazmov navadno vključuje predpisovanje zdravil za zmanjšanje ali odpravo napadov, kot so antikonvulzivi, kortikosteroidi ali vigabatrin. Če pa zdravilo ne uspe nadzirati spazmov, pediater staršem predpiše ketogeno dieto in jim jo pojasni. Ne glede na terapijo, lahko infantilni spazmi izginejo po petem letu starosti otroka.
Eden od načinov, kako prepoznati, da ima vaš otrok Westov sindrom, je, da opazite izgubo motoričnih sposobnosti, kot so težave pri obračanju telesa ali nezmožnost pokončnega sedenja. Pri otroku se lahko pokažejo tudi nevrološke težave, kot je pomanjkanje refleksov ali nezmožnost sledenja predmetom z očmi. Napad je silovito, nenamerno trzanje večine otrokovih mišic. Napadov pri novorojenčkih ni vedno lahko prepoznati. Pravzaprav se včasih napad izrazi le zato, ker novorojenček nenamerno premika usta ali žveči. Pri večjih dojenčkih ali otrocih je trzanje mišic, ki ga povzročijo napadi, bolj opazno. Epileptični krči so vrsta epileptičnih napadov, značilnih za obdobje otroštva, ki je bilo že v preteklosti pogosto povezano z Westovim sindromom. Epileptični krči povzročijo otrdelost rok in nog ter naprej nagnjeno glavo dojenčka. Običajno trajajo eno ali dve sekundi, čeprav se večinoma pojavijo v krajših razmikih. Vzroki za pojav infantilnih spazmov so lahko poškodba možganov dojenčka ali presnovne in genetske motnje.
Cerebralna Paraliza
Cerebralna paraliza je motnja gibanja, drže ali koordinacije, ki je posledica nenapredujoče okvare ali poškodbe nedozorelih možganov. Cerebralna paraliza zajema paleto različnih stanj, od najtežjih do blagih oblik in lahko prizadene posameznika na različne načine. To pomeni, da je vsak posameznik s cerebralno paralizo poseben - individum. Osnovna značilnost cerebralne paralize je nezmožnost v celoti kontrolirati motorično funkcioniranje, predvsem sta oteženi kontrola mišic in koordinacija gibov. »Cerebralna« pomeni, da vzrok težav leži v možganih in ne v samih mišicah, kot so najprej mislili. Poškodba vpliva na enega ali več naštetih področij, odvisno od tega, kateri del možganov je poškodovan/okvarjen: zategnjenost mišic ali spastičnost, nehotni gibi, težave s premikanjem in mobilnostjo, težave s požiranjem in težave z govorom.
Pogostost cerebralne paralize je med 2 in 4 primerov na 1000 rojstev. Cerebralna paraliza ni nova motnja; najbrž obstaja odkar obstaja človeštvo. Prvi medicinski opis je iz leta 1861, ko jo je prvi opisal angleški ortoped in kirurg William Little. V svojem članku je opisal nevrološke težave otrok s spastično diplegijo. Izraz cerebralna paraliza se je začel uporabljati konec 19. stoletja. Nekaj člankov o cerebralni paralizi je objavil tudi znani avstrijski psihoanalitik Sigmund Freud, ki je trdil, da je težak porod simptom negativnih vplivov na novorojenčka in ne vzrok motnje. Poudarjal je, da največji vzrok za razvoj motnje izhaja iz nosečnosti. Medicina pogosto ne more dati odgovora na vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je pri otroku povzročilo nastanek možganske poškodbe ali zastoj razvoja možganov.
Dejavniki tveganja za cerebralno paralizo:
- Prezgodaj rojen otrok (pred 37. tednom nosečnosti).
- Nizka porodnišna teža.
- Okužbe med nosečnostjo ali po rojstvu (do 2. leta starosti).
- Jajčne bolezni ali poškodbe glave v zgodnjem otroštvu.
- Genetske motnje.
- Težak porod ali zapleti med porodom.
Zdravnik bo posumil na cerebralno paralizo, če otrokov motorični razvoj zaostaja za normalnim, če je prisoten nenormalen mišični tonus, neobičajni gibi ali refleksi, oz. so primitivni refleksi še vedno prisotni. Opozorilni znaki so, če otrok pri treh mesecih ne drži glave, če pri 10. mesecih ne sedi samostojno in če pri 18. mesecih samostojno ne hodi (upočasnjen motorični razvoj). Opozorilni znak je tudi nezmožnost prinašanja predmetov v usta v starosti 6 mesecev. Pri spastični obliki cerebralne paralize je pogosto onemogočena iztenitev roke in s tem oteženo prijemanje. Če je pri otroku prisoten zaostanek v razvoju govora, bo pediater najprej preveril sluh (možne so težave s sluhom). Na težave z vidom bo zdravnik posumil, če otrok pri treh mesecih ne fiksira pogleda na obraz ali s pogledom ne sledi predmetu, ki se premika. Čustveni in socialni razvoj je vedno pogojen s socialnim in kulturnim okoljem, zato so možna velika odstopanja. Če se otrok pri treh mesecih ne nasmehne poznanemu obrazu, je to lahko opozorilni znak za cerebralno paralizo. Vsa odstopanja so opazna že v prvih treh mesecih življenja, vsekakor pa do šestega meseca. Da bi se diagnoza lahko čim prej postavila, se vodi tako imenovani register rizičnih otrok. Tu so zabeleženi vsi otroci, ki so bili ogroženi v času nosečnosti, med samim porodom ali v prvem letu življenja. Zajema 20% vseh otrok in znotraj teh 20% se nahaja 80% vseh otrok z motnjo v razvoju. Diagnoza cerebralna paraliza se postavi na osnovi nevrološkega pregleda in obnašanja otroka.
Oblike cerebralne paralize:
- Spastična cerebralna paraliza: Je najpogostejša oblika. Vzrok zanjo leži v poškodbi živčnih celic v možganski skorji. Osnovna značilnost te oblike je stalno povečan mišični tonus in šibkost v mišicah prizadetih delov telesa. Povečan mišični tonus (hipertonija) povzroča zategnjenost mišic in zmanjšano gibljivost sklepov. Pri spastični diplegiji je prisotna značilna »škarjasta hoja« ali križanje nog zaradi spastičnosti in napetosti v nogah. Oseba s spastično hemiparezo ima običajno malo težav in doseže visoko raven neodvisnosti.
- Atetoidna cerebralna paraliza (diskinetična): Vzrok te oblike cerebralne paralize je v poškodbi bazalnih ganglijev v srednjem delu možganov. Kaže se v obliki nehotnih gibov, ki včasih zajamejo celotno telo - predvsem kot počasno, ritmično tresenje. Največkrat ni mogoče nadzorovati gibov dlani in stopal. Govor je lahko težko razumljiv zaradi težav pri nadzorovanju jezika, dihanja in glasilk. Pogoste so tudi težave s sluhom. Večini ljudi s to obliko cerebralne paralize je pokretnih, vendar imajo večje ali manjše težave pri gibanju.
- Ataksična cerebralna paraliza: Vzrok te oblike cerebralne paralize leži v nepravilnem delovanju malih možganov, zato ljudje s to obliko cerebralne paralize težko lovijo ravnotežje. Pogosto imajo težave s prostorskim zavedanjem, kar pomeni, da težko presodijo položaj lastnega telesa v prostoru v odnosu do stvari, ki jih obkrožajo. Mnogi se naučijo hoditi, vendar je njihova hoja pogosto nestabilna. Navadno tresejo z glavo, njihov govor pa je sunkovit.
- Mešana cerebralna paraliza: Kombinacija spastičnosti in atetoze je pogosta.
- Cerebralna paraliza z znižanim mišičnim tonusom (hipotonija): Ta oblika je zelo redka. Hipotonija v obdobju dojenčka je pogosto prisotna pri kasnejši spastični in atetoidni obliki - spastičnost in nehotni gibi postanejo očitnejši tekom prvega leta življenja.
Dodatne težave pri cerebralni paralizi:Težave z motoriko, ki se lahko kažejo kot počasni, nespretni ali sunkoviti gibi, otrplost, slabotnost, mlahavost, prisotni so lahko mišični krči in nehotni gibi. Nekateri otroci imajo več teh težav, drugi manj. Osebe s cerebralno paralizo imajo lahko težave z govorom, žvečenjem in požiranjem. Možno je, da bo njihov govor nerazumljiv. Pri tem lahko posvetujete in prosite za pomoč logopeda. Nekatere osebe s cerebralno paralizo imajo epilepsijo. Otroci in odrasli s cerebralno paralizo imajo lahko težave s spanjem, zaprtjem in krči. Nekateri ljudje s cerebralno paralizo imajo lahko težave z razlikovanjem in primerjanjem oblik. Ljudje s cerebralno paralizo imajo lahko nekatere oblike učnih težav, ki povzročajo, da se težje učijo. Težave so lahko blage, zmerne do težje. Po revidirani definiciji cerebralne paralize (CP) niso samo težave z motoriko, temveč še paleta drugih problemov, ki dnevno povzročajo težave otrokom in odraslim osebam s cerebralno paralizo. Dodatne težave so pogostejše pri osebah, ki ne hodijo.
Bolečina pri cerebralni paralizi:Bolečina in vedenjske težave se enako pojavljajo na vseh stopnjah motorične prizadetosti. Zgodovinsko gledano, se je najprej vsa pozornost posvečala kostno - mišičnemu funkcioniranju in komplikacijam v grobem gibalnem funkcioniranju, sčasoma pa se je usmerila še na delovanje fine motorike, komunikacijo, prehranjevanje in slinjenje. Prisotnost bolečine je najpogostejša težava povezana s cerebralno paralizo, vendar ji zanimivo, v raziskavah posvečajo najmanj pozornosti. Za to obstaja več razlag. Ena je ta, da zdravniki po bolečini sploh posebej ne vprašajo. Torej se postavlja najprej vprašanje, kako prepoznati in oceniti bolečino pri osebah s CP. Prisotnost bolečine s starostjo narašča, vendar ni povezana z vrsto ali težo motorične prizadetosti. Obstaja nekaj instrumentov za merjenje bolečine, ki tudi upoštevajo medkulturne razlike. Primeren merski instrument za merjenje bolečine mora tudi ločiti med akutno (npr. pooperativno) in kronično bolečino oz. se za različne vrste bolečine uporabi drug instrument. Zaenkrat še ne obstaja sistematičen, standardiziran pristop za identifikacijo vzroka bolečine. K problemu bolečine je treba pristopiti holistično in mora zajeti mišični, kostni, gastro - intestinalni, dentalni in psihološki pregled. Ko je vzrok znan, in tudi če ni znan, obstaja kar nekaj možnosti zdravljena bolečine. Tudi zdravljenje bolečine zahteva multidisciplinarni tim (kar je praksa v klinikah specializiranih za zdravljenje bolečine), vendar večinoma le-to ni širše dostopno osebam s cerebralno paralizo.
Pomembno je poudariti, da cerebralna paraliza ni bolezen. Je stanje in zaradi tega tudi neozdravljiva. Cerebralna paraliza ni napredujoča, zaradi možganske poškodbe se ne slabša ali izboljšuje, lahko pa se z leti povečujejo posledice (npr. zategnjenost mišic).
Zaključek
Razumevanje možganskih krčev pri dojenčkih zahteva celosten pristop, ki upošteva tako normalne razvojne procese kot tudi morebitna patološka stanja. Od narave dojenčkovega spanca, ki je ključen za njegov razvoj, preko pogostih in običajno neškodljivih kolik, do redkejših, a resnejših stanj, kot so vročinski krči, infantilni spazmi ali cerebralna paraliza, je ključnega pomena, da starši poiščejo zanesljive informacije in se ob morebitnih skrbeh takoj obrnejo na strokovno pomoč. Pravočasna diagnoza in ustrezno ukrepanje lahko bistveno vplivajo na zdravje in dobro počutje otroka.