Buča, ta vsestranska in barvita rastlina, se ponaša z bogato zgodovino, ki sega tisočletja nazaj. Njena uporabnost se razteza od kulinarike, farmacije, okrasnih namenov do ključne vloge pri uvajanju goste hrane v prehrano dojenčkov. Družina bučnic (Cucurbitaceae) združuje številne sorte, ki so se prilagodile različnim podnebnim razmeram in ponujajo nešteto možnosti za pridelavo in uporabo.
Zgodovina in izvor buč
Buča sodi med najstarejše poznane gojene rastline. Bučne pečke divje rastoče vrste je grizljal že paleolitski človek pred 15.000 leti. Buče izvirajo iz tropskih in subtropskih predelov vlažnih in zmerno suhih področij. Že Krištof Kolumb je v dnevnik svojega popotovanja kot pomemben dogodek zapisal ogled nasada buč na Kubi. Med tovorom na ladji, ki se je vrnila v Španijo, je pripeljal tudi buče. V Evropo so buče prišle v prvi polovici 16. stoletja.
Botanične značilnosti in razmnoževanje
Buča je njivska, vrtna ali okrasna rastlina družine bučnic (Cucurbitaceae). Kot tujeprašnica in žužkocvetka je oplodnja v naravi odvisna od aktivnosti opraševalcev, kot sta čebela in čmrlj. Rastline se običajno vrežasto razraščajo, nekatere sorte pa imajo grmičasto rast. Vrežaste sorte potrebujejo veliko prostora za svojo rast, zato jih sadimo na konce vrtov, ob ograje, na kompostne kupe ali na njive.
Bogastvo sort in njihove lastnosti
Zaradi splošne priljubljenosti in uporabnosti je za bučo značilen bogat sortni izbor. Vsako leto nas žlahtnitelji in narava znova presenetijo s kakšno novo sorto jedilne ali okrasne buče. Med številnimi sortami izstopajo:
- CUSTARD WHITE: Zelo zgodnja patišonka. Plod je krem do bele barve, meso je čvrsto in prav tako krem do bele barve. Rastlina je grmičaste rasti. Mladi in majhni plodovi so primerni za vlaganje.
- SUNBURST F1: Rumena patišonka z zelenim klobukom. Plodovi so manjši kot pri beli patišonki in se nekoliko bolje skladiščijo. Meso je zelo okusno.
- VEGETABLE SPAGHETTI: Rastlina se vrežasto razrašča. Zrele plodove kuhamo 20 minut, razrežemo in z vilico izvlečemo meso, podobno špagetom.
- STRIPETTI F1: Špageterica ima podolgovato-okrogle plodove. Obarvani so svetlo-zeleno do krem-belo s temno-zelenima progama. Dozoreli plodovi so obarvani rumeno z oranžnima progama.
- BABY BEAR: Razrašča se vrežasto. Je manjša, okrogla in oranžno obarvana "Halloween" buča, idealna za otroke. V povprečju tehta okrog 1 kg.
- ROCKET F1: Dokaj zgodnja "Halloween" buča, vrežaste rasti.
- HOWDEN: Je "Halloween" buča vrežaste rasti. Oranžni, rebrasti in okrogli plodovi tehtajo 5-8 kg.
- MESA QUEEN F1: Hibridna buča je grmičaste in slabo vrežaste rasti. Temno zeleni, rebrasti in okrogli plodovi tehtajo približno 1 kg. Njihov premer je 12-15 cm. Imajo zelo okusno meso.
- FESTIVAL F1: Vrežasto se razrašča. Plodovi so večji "Dumpling" tipa z belim in okusnim mesom. Zunanjost buče je dekorativna, koža je rumena z zelenimi in oranžnimi lisami. Zelo dobro se skladišči.
- UCHIKI KURI: Se razrašča vrežasto. Sorta je primerna za pridelavo v hladnejših predelih. Okrogli plodovi v "Hokaido" tipu so oranžni in relativno gladki.
- RED KURI: Ima zelo vrežasto rast. Plodovi so podobni sorti Uchiki Kuri.
- ROUGE VIF D'ETAMPES: Jedilna buča vrežaste rasti. Primerna je za skladiščenje. Plodovi tehtajo od 5 do 8 kg in so oranžne barve.
- ATLANTIC GIANT: Rastline imajo močno vrežasto rast. Velikanka je oker barve, rebrasta po površini in ima oranžno meso. Sejemo jo v sredini maja, obiramo v oktobru.
- MOSCHATA DE PROVENCE: Sorta je močno vrežaste rasti. Plodovi so ploščato okrogle oblike, rebrasti po površini in oranžne barve, meso je intenzivno oranžno rdeče barve in zelo okusno. Plodovi tehtajo od 4 do 8 kg.
- ZENITH F1: Rastline se slabo vrežasto razraščajo. Plodovi so hruškaste oblike. Primerni so za obiranje, ko so bledo rumene barve. Oranžno meso je prefinjenega, kikirikiju podobnega okusa.
- LONG ISLAND CHEESE: Sorta se vrežasto razrašča. Plodovi so ploščato okrogle oblike, rebrasti po površini in srednje veliki. Tehtajo 3 do 5 kg. Na ocenjevanjih buč je Long Island Cheese vedno na vrhu.
- LANGER VON NEAPEL: Moškatna buča je dolga 75 do 100 cm, ima premer 15 do 20 cm, površina je temno zelena s svetlimi lisami. Pri dozorelih plodovih se lise obarvajo oranžno rumeno.
Buče v prehrani dojenčkov: Pametno uvajanje goste hrane
Za starše je vsak mejnik v življenju dojenčka pomemben. Kdaj poleg materinega (ali adaptiranega) mleka začeti dodajati hrano, se starši večinoma odločijo po občutku. Zlasti mame, ki ne dojijo, začnejo hrano uvajati prej - nekatere celo okoli četrtega meseca otrokove starosti, a pri tem velja opozoriti, da gosta hrana pred sedemnajstim tednom ni primerna.
Najprej se morate odločiti, katera bo tista hrana, ki jo bo vaš otrok prvič pokusil. Najpogosteje je to sadje ali zelenjava, odlična izbira je tudi riž. Odločitev je vaša. Starši otroka običajno najprej seznanijo z različnimi tipi zelenjave, saj se utegne zgoditi, da bo dojenček hitro ugotovil, da je sladko sadje veliko okusnejše kot zelenjava. Za najboljšo prvo zelenjavo strokovnjaki priporočajo korenček, krompir, kolerabo ali naravno sladko zelenjavo, kot so buča, muškatna buča in sladek krompir. Sadje, ki je primerno na začetku, pa so jabolka, hruške in banane. Ne pozabite, da je otrok do zdaj užival le tekočo hrano in mu pregosta kašica (vsaj na začetku) ne bo pogodu.
Nekatere mame imajo od prvega hranjenja velika pričakovanja. Oče stoji ob mizi s kamero ali fotoaparatom, da bi posnel veliki dogodek, mama pa ob njem stoji z žlico, vendar malček noče odpreti ust. Zavedati se morate, da se vse stvari zgodijo ob pravem času. Otrok naj bi na začetku pojedel le žličko ali dve, saj se šele seznanja z novimi okusi in teksturo hrane. Jedi torej količinsko uvajamo počasi, prav tako moramo biti zmerni pri uvajanju novih vrst hrane - tudi zaradi morebitnih alergij. Nekateri strokovnjaki priporočajo, da vsako novo zelenjavo ali sadje otroku ponujamo en teden, nato pa uvedemo drugo. Nekateri pravijo, da je dovolj, če vrsto hrane zamenjamo vsake tri dni, drugi pa, da to ni nujno potrebno. Pri tem je pomembno tudi, koliko je otrok star.
Ko smo ga navadili že na nekaj vrst hrane, jo lahko začnemo mešati - mešamo lahko različne vrste sadja ali zelenjave, dobro pa se obnesejo tudi sadno-zelenjavne mešanice, na primer kombinacija korenčka in jabolka. Tudi če se vam bo zdelo, da neka jed malčku ni všeč, ne pomeni, da mu je ne ponujajte več. V otrokovo prehrano začnemo počasi uvajati tudi različna žita. Lahko v obliki žitnih kašic, pri čemer pazimo, da kašic, ki vsebujejo gluten, otrok ne uživa pred dopolnjenimi petimi meseci. Sadne in zelenjavne jedi lahko popestrite tudi z začimbami, ki bodo jedi naredile še slastnejše - jabolku ali banani na primer odlično spada cimet, zelenjavne jedi pa popestrite s peteršiljem (vsebuje veliko vitamina C), timijanom, baziliko ali drugimi začimbami. Sledi uvajanje mesa, rib, jajc, kruha in (polnomastnih) mlečnih izdelkov. Zanimivo je, da se strokovnjaki še vedno povsem ne strinjajo, kdaj naj bi se uvajala določena vrsta hrane, pa tudi v zdravstvenih domovih dajejo različne informacije. V knjižici o prehrani dojenčka, ki jo mame dobijo v porodnišnici, celo piše, da lahko damo otroku meso že med četrtim in šestim mesecem. Pogovorite se torej z nekom, ki mu zaupate, morda s pediatrinjo ali drugo mamo, ali pa preprosto sledite materinskemu čutu.
Kdaj je čas za uvajanje hokaido buč v otrokovo prehrano?
Hokaido buče so lahko ena prvih živil, ki jih ponudimo otroku, ko smo mu začeli uvajati hrano. Ker imajo malo sladkega priokusa, jih večina otrok rado je. Zmešamo jih lahko s krompirjem in tako povečamo energijsko vrednost obroka, ali pa z drugo zelenjavo, dobro pa gre tudi s sadjem. Na primer s hruško, banano, kakijem v obliki čežane.
dr. Golobova pri Izidori; Uvajanje goste hrane za dojenčke po novih smernicah
Kako pripraviti buče za dojenčke?
Juha, pire ali čežana so primerne za otroke, ki še ne žvečijo. Če pa poganjajo že prvi zobki, lahko ponudimo otroku tudi pečeno bučo (speče se podobno kot krompir). Ker je malo bolj mehka kot krompirček, je to dobra prehodna hrana iz kašic na trdo hrano.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki buč
Skupna vrednost karotenoidov je najpomembnejši dejavnik, ki buče uvršča v seznam "najhrane" za "najzdravje". Vsebujejo veliko betakarotenov, ki se v telesu spremenijo v vitamin A (to se kaže v njeni lepi oranžni barvi), ki se v telesu obnaša kot antioksidant, torej ščiti telo pred prostimi radikali. Vitamin A je pomemben za zdrav imunski sistem, kožo in dober vid.
Bučno meso je bogato z vitaminom C, beta-karotenom - provitaminom A, vitaminom B6, folatom in kalijem. Poleg teh, buče vsebujejo tudi druge biološko aktivne snovi, kot so polisaharidi, steroli in beljakovine. Zaradi vsebnosti antioksidantov podpirajo zaščitne mehanizme telesa proti oksidativnemu stresu, pri katerem nastajajo prosti radikali.
Buče so pogosto spregledan vir vlaknin, hkrati pa imajo zelo malo kalorij. Torej nasitijo, zaradi vlaknin pojemo manj, posledično pa lahko pomagajo pri hujšanju. Kot ostala oranžna živila, sladki krompir, korenje, breskve, vsebujejo buče ogromno antioksidanta betakarotena, ki naj bi po nekaterih raziskavah pomagal preprečevati nastanek raka. Karoteni v bučah, ki naj bi nevtralizirali proste radikale ter tako preprečevali nastanek rakavih celic, naj bi tudi ohranjali našo kožo napeto in mladostno. Po vadbi buče pomagajo telesu, da si povrne ravnotežje elektrolitov ter da mišice kar najbolje funkcionirajo, saj vsebujejo več kalija kot banana. Buče so odličen vir vitamina C, ki krepi naš imunski sistem in pomaga pri premagovanju prehladov.
Bučna semena - Bučnice
V bučah so semena, bučnice, ki so izvrsten prigrizek ali dodatek jedem. Posušeno seme vsebuje 35-55 % maščob, od tega 17 % nasičenih, 22 % enkrat nenasičenih in 61 % večkrat nenasičenih maščobnih kislin, kar predstavlja dokaj ugodno maščobno-kislinsko sestavo. Bučnice so zakladnica mineralov, po vsebnosti izstopajo kalcij in fosfor, magnezij, cink, baker in kalij. Semena vsebujejo tudi veliko maščob in beljakovin, okoli 20 odstotkov.
Bučnice uporabljamo tudi za bučno olje. To vsebuje veliko mineralov, vitamina E in fenolnih snovi. V trgovini posezite po tistem z zaščiteno geografsko označbo. Ta shema kakovosti tako označene kmetijske pridelke in živila s točno določene pokrajine ali kraja predstavlja kot tiste, ki jih odlikujejo posebna kakovost, sloves in druge značilnosti geografskega območja.
Bučnice lahko otroku ponudimo, ko jih lahko zgrize, torej okoli leta in pol. Če jih zmeljemo in dodamo ostali hrani, pa že prej. Odraslim se priporoča ena ali dve žlici mletih semen v hrano ali dobro prgišče za malico.
Bučna semena so bogata z aminokismino imenovano triptofan, ki je pomembna za proizvajanje serotonina, tako imenovanega “hormona sreče”. Torej pest bučnih semen je dovolj, da se vaše razpoloženje izboljša in začnete na svet gledati spet bolj pozitivno. Oreščki in semena, vključno z bučnimi semeni, so naravno bogati s fitosteroli, ki naj bi pomagali pri zmanjševanju holesterola.
Buče v kulinariki
Bučo uporabljamo v kulinariki, farmaciji in predelavi olja. V kulinariki je uporabno meso, cvetovi in seme buč, ki jih lahko pripravimo na nešteto načinov. Nekatere buče (hokaido) se lahko uživajo skupaj z lupino, ker imajo mehko lupino, druge pa lahko kar izdolbemo z žlico ali olupimo, ker imajo debelejšo, voščeno lupino. Če pečemo kose buč, jih spečemo z lupino vred in jo odstranimo pred ali med jedjo.
Posebej dobre so v raznih bučnih juhah, lahko jih spečemo in uporabimo kot alternativo pečenemu krompirju ali ocvrtemu krompirčku, oziroma jo pripravimo kot prilogo. Imajo lahko rahlo sladkast okus in aromo po oreških, zato jih lahko uporabimo tudi v sladicah.
Recept za pečeno hokaido bučo
Moja najljubša jesenska jed je v pečici pečena hokaido buča. Bučo operem (nič ne lupim) in narežem na 5-6 cm dolge rezine. Položim v pekač, posolim in dodam olivno olje ali maslo, začimbe po želji. Pečem v pečici, kot krompir, le manj časa, približno 40 minut pri 180 stopinj C.
Recept za bučni pire z banano in jogurtom
V mešalnik damo 4 žlice ohlajene muškatne buče, banano, jogurt, pest ovsenih kosmičev, pest orehov, mleko ter cimet po okusu.
Gojenje buč
Buče obiramo od sredine poletja do pozne jeseni in prve zmrzali. Plodove nekaterih jedilnih sort lahko dolgo in uspešno skladiščimo v zimskem času.
Sadike vzgajamo kar v rastlinjaku ali v zunanjem zaščitnem prostoru (kjer ostale sadike utrjujemo) z dovolj naravne svetlobe. Vzgoja sadik buč se sklada s časovnico utrjevanja sadik paradižnika, paprik, feferonov in jajčevcev. Kot sadike naj rastejo v okolju s temperaturo med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C, kar mlade buče še uspešno prenesejo. Konec aprila v posamezne srednje sadilne enote z vlažnim substratom posejemo eno seme 2 cm globoko. Buč ne pikiramo. Če jih vzgajamo v srednjih plastičnih posodah, te s substratom pri setvi napolnimo samo do polovice. Ko sadika raste, substrat postopoma dodajamo, dokler ga ne napolnimo do vrha. Ker uspešno kalijo v temi, sadilne enote pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v treh dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko se klična lista odpreta, je že čas za presajanje v veliko sadilno enoto, to je v roku od 7 do 10 dni od setve. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri presajanju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Buča raste zelo hitro, zato lahko semena sejemo tudi v veliko sadilno enoto (preskočimo srednjo). Buča kot sadika je pripravljena na presajanje v 20 dneh po setvi oz. takrat, ko ima izoblikovan vsaj en pravi list. Na prosto jih presajamo v sredini maja.
Ena rastlina potrebuje 4 m2 prostora, a ni nobene potrebe po pripravi vrtnih tal za to celo površino, po kateri se bodo buče razraščale. Pripravimo jim posebno, manjšo gredo površine 0,5 m2, iz katere razraščata največ dve rastlini. Najenostavneje to naredimo s kompostom, ki ga natrosimo 10 cm na debelo, za kar ga potrebujemo približno 1 samokolnico. Lahko pa jih zgolj posadimo na rob kakšne grede, da se razrašča iz nje. Sadilno luknjo izdatno zalijemo. Če jih sadimo v golo zemljo (brez komposta), jih ne sadimo globlje, saj če nam zemlja po vrhu zaskorji, lahko poškoduje krhko steblo. Zaradi posebne in velike površine, ki jo buča zaseda s plazenjem po tleh, se na gredah najbolje ujamejo z višje rastočimi rastlinami. Odlično dopolnjujejo gredo s koruzo in visokim fižolom ter sončnicami. A imejmo v mislih, da vse visoke rastline senčijo buče, kar se pozna na počasnejši rasti in manjšemu številu pridelkov. Zelo zanimiv način je tudi vzgoja buč na gredi za krompirjem. Sproti, ko buča raste, lahko v juniju začnemo s pobiranjem mladega krompirja. Tako sproti buči delamo prostor za rast.
Po presaditvi sadik na prosto jih najmanj teden dni vsak drugi dan redno zalivamo. Med mladimi sadikami redno odstranjujemo plevel, dokler rastlina gosto ne preraste površine. Rastne vitice usmerjamo na ploskovno zastirko, ki jo razgrnemo takoj v celoti ali pa to počnemo postopoma, medtem ko buča raste. Proste robove agrotekstila (ki jih buča še ne preraste) sproti obtežimo s kamni ali opeko. Črni agrotekstil se na soncu segreje, kar bučam ustreza. Vrh vitice ima buča vedno v zraku, tako da je ne more prežgati. Listi začno kmalu prekrivati površino, jo senčijo in s tem preprečijo pregrevanje agrotekstila. Če bučam med rastjo zmanjka prostora, vitice usmerimo nazaj ali pa raztegnemo še dodatno ploskovno zastirko. Veliko bolje, kot pa da raste po zelenici, kar oteži košnjo. Če poleti več kot mesec dni ne kosimo zelenice, nam ta preraste buče in jih senči. Tudi plodovi so na zastirki čisti in enakomerno zorijo. Pod tako veliko ploskovno zastirko se zadržuje tudi vlaga, ki je ključna za lep pridelek.
Najpogostejši problem je pepelasta plesen, ki napade in pobeli liste bučk. Navadno gre za začasno stanje, ki je odvisno predvsem od vremena. Vroče in vlažno okolje namreč spodbuja razvoj te bolezni. Mile oblike plesni se popravijo ob izboljšanju vremena. Ob poletni vročini lahko čez dan listi ovenijo, zvečer pa »nabreknejo« nazaj. To je znak, da je rastlina toplotno zelo obremenjena in nima na voljo dovolj vlage za hlajenje. Od konca avgusta dalje se začno listi sušiti, kar je znak, da plodovi zorijo. S tem ni nič narobe.
Buče pobiramo, ko so zrele, kar je velika razlika v primerjavi z bučkami, ki jih pobiramo nezrele, zato se sprotna uporaba začne avgusta ali septembra. Buče pustimo dolgo zoreti, tudi ko se septembra ali oktobra začne rastlina sušiti. Za pobiranje z namenom skladiščenja je pripravljena takrat, ko se osuši pecelj, na katerem je plod. Pobiramo jih skupaj s pecljem, da sam plod minimalno ranimo. Buče za skladiščenje pobiramo konec septembra ali v oktobru, da jih ne dobi zmrzal. Temperatura -2 °C že uniči plodove, zato jih raje pospravimo pred prvo slano. Če vzgajamo buče za pridelek semen, jih oktobra izdolbemo in semena posušimo. Najprimernejša sorta za to je avtohtona golica, iz semen katere nastaja tudi bučno olje.
Zanimivosti o bučah
- V Prostem slovarju žive slovenščine zasledimo dvopomensko rabo prodajanja buč. V pogovornem jeziku to izrečemo, kadar nekdo pripoveduje nekaj, česar mu ne verjamemo.
- Na sedmem državnem tekmovanju za najtežjo bučo je zmagala buča velikanka, ki je dosegla kar 639 kilogramov. Po besedah pridelovalca, Uroša Fifolta, letos ni bilo pravo leto za buče velikanke, saj je bilo poletje sončno in brez padavin, septembra pa je ves čas deževalo.
Buče in sezonska prehrana
Prišla je jesen in z njo buče. Za to obdobje leta so značilna številna obolenja - nadležni prehladi, različne viroze in podobne neprijetnosti. Zato je morda ravno jeseni še posebej pomembna raznovrstna in uravnotežena prehrana, s katero bomo okrepili imunski sistem. Nekatere snovi so za polno formo našega imunskega sistema pomembnejše kot druge. Mednje bi po mnenju strokovnjakov lahko uvrstili vitamin A, vitamin B6, vitamin B12, vitamin C, vitamin D, folno kislino, selen, cink, baker in železo.
Buče so zelo cenili že naši predniki, saj so vsestransko uporabne tako v prehrani ljudi kot tudi živali. Slovenci smo imeli do buč vedno poseben odnos, saj smo skozi težko zgodovino znali ceniti živilo, pri katerem tako rekoč ni odpada. Meso buče se poje, kar ostane na njivi, je za gnojilo, iz semena stisnemo olje, ostanki pri stiskanju pa so zaradi visoke vsebnosti beljakovin zelo iskana krma za živali.
Sejemo jo v sredini maja, obiramo v oktobru. Zrele plodove kuhamo 20 minut, razrežemo in z vilico izvlečemo meso podobno špagetom. Vrežasto se razrašča.
Užitne buče prepoznamo po tem, da ko jih poskusimo (lahko tudi že surove), njihovo meso ne vsebuje grenkega kukurbitacina. Uporabna je cela buča in je zato ni potrebno lupiti. Posebej dobre so v bučnih juhah, lahko jih spečemo in uporabimo kot alternativo pečenemu krompirju ali ocvrtemu krompirčku, oziroma jo pripravimo kot prilogo v obliki bučnega pireja. Muškatno bučo razrežemo, ji odstranimo semena in zavijemo v večji kos aluminijaste folije. pečemo v pečici na 180 °C približno 40 minut. Pečeno bučo spasiramo v pire, jo ohladimo in shranimo v hladilniku.
Če bi imela na voljo poletno sadje, bi poleg naštete sveže zelenjave in sadja dodala tudi kombinacije z marelicami, breskvami in nektarinami. Pri kombinacijah res ne rabite komplicirati. Sama večinoma izberem dva okusa naenkrat, ker nočem preveč zapletenih okusov. Z uvajanjem mesa sem začela šele kakšen teden nazaj in sicer s piščančjim mesom. Torej, začela sem z mesom pri dopolnjenih 6 mesecih. Naši začetki s kašicami so bili zelo popestreni z rokicami in zelo umazani. Danes nismo več tako umazani.
Predstavljamo vam 8 zdravih razlogov, zakaj bi morali to jesen čim pogosteje jesti hokaido bučo. Končno je nastopila sezona buč in možnosti, kako jih pripraviti, so neskončne: bučni kruh, bučni ravioli, bučna pita, bučna rižota in še bi lahko naštevali. Ne samo, da so buče zelo vsestransko uporabne v kuhinji, imajo tudi številne koristne lastnosti za naše zdravje.
- Buče za boljši vid: Skodelica bučnega pireja vsebuje več kot 200 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa vitamina A, ki pomaga izboljševati vid. Buče so bogate tudi z betakarotenom, ki ga telo spremeni v eno od oblik vitamina A, ta pa varuje naš vid.
- Buče pomagajo pri hujšanju: Buče so pogosto spregledan vir vlaknin, hkrati pa imajo zelo malo kalorij. Torej nasitijo, zaradi vlaknin pojemo manj, posledično pa hujšamo.
- Bučna semena za boljše delovanje srca: Oreščki in semena, vključno z bučnimi semeni, so naravno bogati s fitosteroli, ki naj bi pomagali pri zmanjševanju holesterola.
- Buče kot preventiva proti raku: Kot ostala oranžna živila, sladki krompir, korenje, breskve, vsebujejo buče ogromno antioksidanta betakarotena, ki naj bi po nekaterih raziskavah pomagal preprečevati nastanek raka.
- Buče za lepšo kožo: Karoteni v bučah, ki naj bi nevtralizirali proste radikale, ter tako preprečevali nastanek rakavih celic, naj bi tudi ohranjali našo kožo napeto in mladostno.
- Bučna semena za boljše razpoloženje: Bučna semena so bogata z aminokislino imenovano triptofan, ki je pomembna za proizvajanje serotonina, tako imenovanega “hormona sreče”. Torej pest bučnih semen je dovolj, da se vaše razpoloženje izboljša in začnete na svet gledati spet bolj pozitivno.
- Jejmo buče po vadbi: Verjetno ste že slišali, da bi morali po vadbi jesti banane, saj imajo enak učinek kot energijski napitki ali ploščice. Toda izkazalo se je, da vsebuje skodelica kuhane buče še več kalija, ki zagotavlja telesu gorivo, kot banana. Kalij pomaga telesu, da si povrne ravnotežje elektrolitov, ter da mišice kar najbolje funkcionirajo.
- Buče za boljšo odpornost: Buče so odličen vir vitamina C, ki krepi naš imunski sistem in odhaja prehlade.
