Rojstvo otroka je eden najpomembnejših mejnikov v življenju posameznika in družine. Skozi zgodovino so se ob tem dogodku razvili številni običaji, ki so izražali veselje, dobrodošlico ter želje po zdravju in sreči novorojenčka. V Sloveniji, zlasti na območju Prekmurja in Prlekije, se ti običaji prepletajo s sodobnimi praksami, hkrati pa se navdihujemo pri tujih kulturah.
"Torjenje" in "Gosakanje": Tradicionalni obredi v Prekmurju in Prlekiji
V pokrajini ob Muri, posebej v Prekmurju, je dolga tradicija, da ob rojstvu otroka sorodniki, prijatelji in sosedje natrosijo slamo okrog hiše, kjer bo otrok prebival. Ponekod se ta praksa razširi tudi na domove starih staršev. Ta danes povsem običajna praksa izvira iz preteklosti, ko pa ni imela nujno pozitivnega predznaka. Kot pojasnjuje etnolog Boštjan Rous, so se včasih natrosile pleve ob rojstvu nezakonskih otrok. Črta plev je vodila od hiše, kjer se je rodil otrok, do hiše, kjer naj bi živel otrokov domnevni oče.
"Kasneje se je ta praksa razširila, trosilo se je vse več in več slame, počasi se je tudi pozabilo, kaj je bil prvotni razlog tega," dodaja Rous. Spomni se celo primera, ko so prišli trosit slamo kar z nakladalno prikolico, da je je bilo po vsem dvorišču več kot meter v višino. V zadnjih letih so se slami pridružile še razne druge stvari, od perja do konfetov, stiropora in še česa, kar je ponekod postajalo že neokusno.
Na drugi strani Mure, v Prlekiji, so običaji drugačni. Tam poznajo t. i. "gosaka", kjer otrokovega očeta polijejo z vodo in nanj potrosijo perje, kar naj bi ponazarjalo tudi plodnost. O "polevanju" z vodo ali tudi z vinom, ki je značilno za Prlekijo, a se vse pogosteje pojavlja tudi v Prekmurju, piše Kleja Gregorinčič v svojem diplomskem delu. Ugotavlja, da se s polivanjem zagotovi zdravje otroka. Najpogostejša razlaga je, da je moški, ki se mu rodi otrok, "gosak" in se ga poliva zaradi povezanosti gosaka z vodo. Druga pogosta teorija je, da se z vinom blagoslovi očeta in se tako pridobi zdravje pri otroku. V preteklosti so bile ženske izključene iz te prakse in so nazdravljali ter polivali predvsem moški.
Simbolika zaščite in blaginje: Od lutk do maket štorkelj
Boštjan Rous med običaji, značilnimi ob rojstvu otrok, omeni še lutke, ki so jih včasih nesli na streho in zatlačili za dimnik, nato pa jo je moral nekaj dni kasneje nekdo sneti. Zatem so prišle makete štorkelj, ki jih še danes postavljajo, pa tudi otroška oblačila, izobešena na vrvi na hiši.
Slovenija z otroki: Ljubljana, Blejsko jezero, Blejski otok in Blejski grad
O šegah in navadah ob porodu v Prekmurju piše tudi Dušan Rešek v knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi. V Sebeborcih so tisto noč, ko se je rodil otrok, vaški fantje trosili po vasi pleve od hiše do potoka, da bi otrokov oče našel pot do njega in se umil. Podobna šega je bila tudi v Murskih Črncih. Poleg "torjenja" obstaja še kup drugih običajev in verovanj, povezanih z rojstvom otrok. Tako so v Veliki Polani verjeli, da morajo ženske po porodu dati pod mizo rdečo krpo, ali pa je morala babica po porodu otroka umiti z rdečo krpo, da je bil ta vse življenje rdeč in zdrav. V Melincih so pravili, da morata biti tisti dan, ko se rodi otrok, na mizi kruh in vino, saj takrat pridejo sojenice in določijo otroku prihodnost. Če ni kruha in vina na mizi, sodijo slabo in otrok ni srečen. V Rakičanu je bilo tako, da so po porodu posteljico vrgli v bister potok, da bi bil otrok vse življenje bister. V Porabju, natančneje na Dolnjem Seniku, so verjeli, da bo v letu, ko je dosti lešnikov, tudi dosti otrok. Vraža v Gančanih pravi, da je otrok, ki se rodi v nedeljo, srečen. Prav tako v Gančanih je botra po porodu porodnici šest dni prinašala hrano: prvi dan kuhano kuro v juhi z rezanci, nato kuhano govedino, retaše, gibanico in druge dobrote. Zadnji, šesti dan pa je prinesla vsakemu članu družine majhen vrtanik. Porodnica, tako je bilo v Lipi, po porodu ni smela zapustiti hiše tako dolgo, dokler ni šla prvič z otrokom v cerkev skupaj z babico. Temu so rekli "vpelavanje".
Nosečnost in porod: Verovanja in zaščitni rituali
Nekaj zanimivih verovanj je bilo povezanih tudi z nosečnostjo. V Sovjaku so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati, ko koljejo prašiča, ker bi otrok utegnil biti trdosrčen. V Gančanih pa so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati v zakurjeno peč, ker se ji lahko rodi otrok z rdečimi pegami na obrazu.
Nekateri viri omenjajo tudi verovanja, da se v času rojstva v intimnem prostoru družine odpreta zgornji in spodnji svet, da lahko duša nerojenega otroka vstopi v ta svet, s tem pa se na razpotju znajde tudi mama. Tudi vsi navzoči ob rojstvu so tako bolj odprti. Zato so predniki raje rojevali v prostorih, kjer se sicer niso dolgo zadrževali, torej, da rojstvo ni potekalo v dnevni sobi, spalnici, kuhinji ampak v kopalnici ali savni (oz. v ta namen so npr. v vzhodnoslovanskem okolju izdelovali posebne prostore).
V vzhodnoslovanskem okolju je ženska med nosečnostjo izdelala lutko, v katero je spravljala vse svoje skrbi, mračne misli ali neželene energije drugih. Te lutke ni smel nihče videti. Po rojstvu jo je vrgla stran. Otroku je takisto naredila lutko in še preden se je otrok rodil, je morala biti nekaj časa položena pod očetovim vzglavnikom, da se napolni z energijami zaščite. Po rojstvu se lutko položi v zibelko/posteljico otroka.
V nekaterih kulturah so verjeli, da moški izjemno zaščitniško vlogo do ženske, še posebno v času nosečnosti. Če svojega časa ne more deliti z njo, še posebej ponoči, mora ženska nositi njegove obleke ali del oblačil, dovolj je imeti pri sebi npr. kos njegovega oblačila. Naši predniki so verjeli, da se v času rojstva v intimnem prostoru družine odpreta zgornji in spodnji svet, da lahko duša nerojenega otroka vstopi v ta svet, s tem pa se na razpotju znajde tudi mama. Tudi vsi navzoči ob rojstvu so tako bolj odprti. Zato so predniki raje rojevali v prostorih, kjer se sicer niso dolgo zadrževali, torej, da rojstvo ni potekalo v dnevni sobi, spalnici, kuhinji ampak v kopalnici ali savni (oz. v ta namen so npr. v vzhodnoslovanskem okolju izdelovali posebne prostore).
Baltski Slovani imajo navado posaditi drevo ob rojstvu otroka. Vrhovni bog (po nekaterih pričevanjih Svarog) je ustvaril prvega moškega iz hrasta in žensko iz lipe. Nato pa je njegova žena Lada (ali Vida ali Božena), ženskemu drevesu vdahnila življenje, on pa hrastu. Baltska ljudstva poznajo veliko boginj in bogov, med katerimi so še posebej pomembni Perkunas ali po naše Perun, zemeljska mati Žemyna in Laima, ki plete niti usode. Je tudi zaščitnica žensk in porodnic, še posebej čaščena v Litvi in Latviji, kot najpomembnejša ženska boginja. Dodeljuje dolžino življenj, srečo, nesrečo, bogastvo in revščino. V Litvi in Latviji so nekoč ženske rojevale v savni in se pred porodom obredno umile, po rojstvu pa so Laimi nosile darove. Laima se pojavlja v mnogih oblikah, tudi v obliki lipe, ki je njeno drevo.
V posoških koncih so staroverci povedali, da “otroška posteljica in popkovina tvorita živo vez med materjo in otrokom. Po porodu pa se ta vez nadaljuje, a je nevidna. Nadaljuje pa se lahko le, če živo vez vrnemo materi zemlji. Šele, ko jo v celoti sprejme, postane tista nam nevidna vez trajna. Ta čas pa traja trikrat po sedem lun. V primeru da bi kdo otroško posteljico in popkovino od tam odnesel, bi otrok umrl.”
Krstni obredi: Od zibelke do denarja v plenicah
Veliko zanimivih verovanj je povezanih tudi s krstom otrok. V Bogojini so otroku, ko so ga nesli h krstu, zavezali trak na desno roko, da ga ne bi "zvörkli". V Veliki Polani niso nikoli krstili otroka v tretjem tednu, ampak teden dni prej ali kasneje. V Sovjaku so pogače, pečene za "krstitke", razdelili tudi bližnjim sorodnikom in prijateljem, da bi otrok lepše rasel. V Tešanovcih so otroku v plenice na prsi zamotali večjo vsoto denarja (tega je dal boter) in list iz knjige, da bi bil bolj bogat in učen. V Puževcih je botra dala otroka po krstu najprej pod ognjišče, da bo znal opravljati vsa kmečka in ženska dela. V Lipi so verovali, da bo otrok, če je pri krstu močno jokal, dober pevec. Še en zanimiv običaj iz Turnišča: ko so prinesli otroka od krsta, so materi prinesli na prag liter vina in kos kruha. Botra je dala kruh na otroka, liter vina pa je prijela v roke in začela piti iz steklenice tako, da ji vino ni teklo v grlo, ampak po vratu in prsih.
V preteklosti je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu, saj so se ljudje bali, da bi otrok umrl nekrščen. Zgodil se je kmalu po rojstvu. Otroku so oblekli krstno oblačilo iz bele tkanine, pokrili pa so ga s čipkastim prtom. Deklice so imele rožnate prtičke, dečki pa modre. Vse do 2. svetovne vojne sta otroka h krstu nesla boter in botra, starši pa mu niso smeli prisostvovati. Porodnica je nekoč morala ostajati v domačem okolju še 40 dni po porodu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zbolela - za vse življenje. Otrok je bil med krstom v celoti pokrit, videl se je samo obrazek. Če je med krstom jokal, je to pomenilo, da bo zdrav, vesel in da bo dolgo živel.
Navade so se razlikovale od kraja do kraja. Tako so na Gorenjskem vse do danes ohranili običaj, da pred krstom spečejo pogačo pletenico ali kruh, ki ga na poti do cerkve podarijo prvemu, ki ga srečajo. Verjeli so, da zato otrok nikoli v življenju ne bo nesrečen in lačen. V Pomurju še danes ob rojstvu otroka trosijo slamo, čeprav mnogi pravzaprav niti ne vedo, zakaj to počnejo. Nekoč je veljalo za sramoto, če se je otrok rodil neporočeni materi. Sosedje so to sramoto drugim vaščanom razglasili tako, da so natresli plevel ali perje od hiše novopečene matere do hiše domnevnega očeta, če je bilo to potrebno, tudi čez vso vas. Kar je ostalo, so vsuli v vodnjak. Danes je ta navada dobila pozitivno plat. Ljudje namreč verjamejo, da natresena slama novorojencu prinaša srečo.
V Tešanovcih so otroku v plenice na prsi zamotali večjo vsoto denarja (tega je dal boter) in list iz knjige, da bi bil bolj bogat in učen. V Puževcih je botra dala otroka po krstu najprej pod ognjišče, da bo znal opravljati vsa kmečka in ženska dela. V Lipi so verovali, da bo otrok, če je pri krstu močno jokal, dober pevec.
Na Irskem shranjen kos z vrha poročne torte ob krstu zdrobijo dojenčku na glavo. To simbolizira krog življenja.
Sodobni običaji in izzivi: Od "baby showerjev" do občinskih odlokov
Novi družinski član so se konec maja razveselili tudi pri Lazarjevih z Vaneče, dojenčka so sorodniki, prijatelji in sosedje "sprejeli" na prav poseben način. Okolico hiše so namesto s slamo in perjem "okrasili" s plišastimi igračkami. Kot pove Dušan Lazar, novopečeni dedek, je bila to zelo lepa gesta. "Igračke so 'postavili' sorodniki, in ko so to videli tisti, ki so želeli natrositi slamo, jih je videno odvrnilo od tega dejanja, ker je bil prizor res ličen. Bilo je zelo lepo." S tem se lahko naredi veliko škode, opozarja Lazar, ki sicer podpira to, da se poveselimo ob prihodu novorojenčka na svet. "Prav je, da se malo proslavi, oznani, pa da se skupaj poveselimo. So pa pri nekaterih ti običaji šli že v skrajnost, zadeve so lahko bile zelo neokusne, zato so mi igračke toliko bolj všeč in dobra alternativa, pa tudi namenjene so navsezadnje otrokom. Pravijo sicer, da mora otrok 'priti na mehko', ampak navsezadnje so tudi igračke mehke."
V zadnjih letih so postale priljubljene lesene štorklje ali drugi okraski, ki jih postavijo pred hišo staršev. Ena posebnih slovenskih tradicij, ki ob rojstvu otroka prinaša toplino in veselje, so telegrami. Čeprav je bila ta praksa najbolj priljubljena v preteklosti, še danes mnogi ponosni starši prejmejo telegram z voščilom v porodnišnico.
"Baby shower", poznan tudi kot zabava ob prihodu otroka, je sodoben običaj, ki izvira iz ZDA. Čeprav je ta tradicija razmeroma nova, je zaradi svoje topline in edinstvenega namena hitro postala priljubljena tudi v Sloveniji in drugod po svetu. Baby shower je zabava, ki jo navadno pripravijo prijatelji ali družina nosečnice približno dva meseca pred predvidenim rokom poroda. Glavni namen dogodka je praznovanje prihoda novega družinskega člana in izkazovanje podpore nosečnici.
Zaradi zahtevnega čiščenja okolice hiše lastniki včasih za pomoč prosijo tudi komunalne službe. Tudi Komunala Murska Sobota je pred leti ponujala in opravljala to storitev. Kot pojasnjuje Dejan Kuhar z oddelka za urejanje javnih površin in zelenic, te dejavnosti že dlje časa ne izvajajo več, ker so v podjetju preobremenjeni z drugimi storitvami. "Načeloma vsak sam poskrbi za čiščenje, če pa je res nujno, potem pomagamo. Rojstvo otroka je lep dogodek in vsekakor ni potrebe, da s pretiravanjem pri »torjenju« delamo nekomu škodo."
Običaj odpira vprašanje, ali bi bili morda potrebni odloki na ravni občin, s katerimi bi omejili ravnanje ob praznovanju rojstva otroka, da to ne bi povzročalo škode na lastnini. Mestna občina Murska Sobota ima v odloku o javnem redu sicer navedeno, da je zaradi varstva občanov in premoženja prepovedano stresati, puščati ali metati na javno pot kakršne koli predmete in material, kar bi ogrožalo ali oviralo promet na njej oziroma ogrožalo ali oviralo hojo pešcev. Ta določba se na zasebne površine ne nanaša. V Občini Šalovci so poudarili, da ne nasprotujejo tradiciji praznovanja ob rojstvu, a imajo v javni obravnavi predlog odloka o javnem redu in miru, ki uvaja določene prepovedi, vezane tudi na ta običaj. Tako je med drugim določeno, da je prepovedano metati, spuščati ali odlagati predmete, snovi in odpadke v naravno okolje, na javne površine in na druge prostore, ki niso za to določeni.
Mednarodni običaji ob rojstvu otroka
Na Finskem, podobno kot v Sloveniji, vsaka novopečena mati prejme t. i. "materinsko škatlo", ki vsebuje osnovne potrebščine za otroka, kot so oblačila, plenice in igrače. Škatla je praktična in služi tudi kot prva posteljica za novorojenčka. V severni Nemčiji je tradicija, znana kot Babypinkeln, kjer očetje praznujejo rojstvo otroka s prijatelji. Gre za sproščeno druženje, ki vključuje nazdravljanje s pivom ali penino. Na Japonskem ima rojstvo otroka globok kulturni pomen, ki se odraža v številnih starodavnih običajih. Eden najbolj posebnih je "Oshichiya" (お七夜), tradicionalna slovesnost poimenovanja otroka, ki poteka na sedmi dan po rojstvu. Navajo tradicija praznovanja prvega otroškega smeha, znana kot First Laugh Ceremony, temelji na prepričanju, da smeh simbolizira otrokov prehod v družbeno skupnost. Prva oseba, ki izzove otrokov smeh, ima čast organizirati praznovanje, kjer deli sol in pogosti skupnost. Sajenje drevesa ob rojstvu otroka je običaj, ki simbolizira rast in življenje. Drevo, ki ga posadijo starši ali stari starši, raste skupaj z otrokom, kar ustvarja čustveno povezavo med naravo in novim življenjem.
Na Finskem so pogosto otroka položili v kartonasto škatlo in ne v zibelko ali posteljico. Še danes nekateri novopečenim mamicam darujejo odejico za škatlo. Ta tradicija je stara 75 let, začela pa se je v obdobju siromaštva, ko so želeli, da imajo vsi otroci enak začetek.
V Bolgariji se odrasli ne smejo plaziti proti dojenčku, če ne prikličejo hudiča, ki lahko postane ljubosumen in ga celo ukrade. Da ga zle sile ne odnesejo, lahko odrasla oseba pljune na otroka in reče: ''Naj se kokoške pokakajo nate.''
Na Kitajskem začnejo že od dne, ko otrok lahko drži glavico pokonci, z uvajanjem na stranišče. Dojenčka večkrat nosijo s sabo na stranišče in tam oponašajo zvoke opravljanja potrebe, ga hvalijo in objemajo.
V Gvatemali so novopečenim mamam svetovali, da otroka kopajo v mrzli vodi, ker bodo tako lažje zaspali. To so predlagali tudi stari Maji, ki so bili prepričani, da se tako prepreči tudi plenični izpuščaj.
V Pakistanu v prvih sedmih dneh dojenčku popolnoma obrijejo glavo. Po običaju naj bi otroku kasneje lasje hitreje zrasli in bili gostejši. Starši lase stehtajo in odmerjeno količino v srebru darujejo.
Na Japonskem hranijo popkovino v leseni škatli.
Običaji ob rojstvu niso zgolj starodavne tradicije; so način, kako ohranjamo čustveno povezanost in identiteto v sodobnem svetu. Današnji čas ponuja priložnost za ustvarjanje novih običajev, ki odražajo naš življenjski slog.