Nenavadna izkušnja nosečnosti, ko se simptomi pojavijo pri osebi, ki ni biološko sposobna zanositi, je v medicini znana pod izrazi psevdocieza in Couvadov sindrom. Medtem ko psevdocieza opisuje namišljeno nosečnost pri ženskah, ki doživljajo vse fizične in psihične znake nosečnosti, čeprav niso noseče, Couvadov sindrom opisuje podobne simptome pri moških, ki pričakujejo otroka s partnerko. Oba pojava, čeprav redka in slabo raziskana, poudarjata kompleksno povezavo med umom in telesom ter globoko čustveno povezanostjo z željo po otroku ali s pričakovanjem novega življenja.
Psevdocieza: Ko telo posnema nosečnost
Strokovni izraz za namišljeno nosečnost je psevdocieza. Gre za dokaj redek pojav, vendar je za nenosečo žensko, ki ga doživlja, še kako resničen. Resničen v smislu, da je takšna ženska trdno prepričana, da nosi otroka, pri čemer ima tudi objektivne znake in simptome nosečnosti. Pojav lažne nosečnosti so začeli opisovati že v času Hipokrata, zato jo nekateri uvrščajo med prvo znano psihosomatsko motnjo. A kljub vse bolj naprednemu znanju medicine, ostaja zelo slabo raziskana. S strokovnega vidika motnjo uvrščajo med ginekologijo in psihiatrijo. V Sloveniji so v zadnjih 30 letih zabeležili zgolj 8 primerov psevdocieze, kar potrjuje njeno redkost.
Ženske z namišljeno nosečnostjo imajo lahko številne ali pa kar vse fizične znake, ki jih običajno povezujemo z nosečnostjo, in sicer:
- Izostanek menstruacije.
- Povečanje trebuha kot pri pravi nosečnosti.
- Povečane in občutljive prsi.
- Slabost in/ali bruhanje.
- Pogosto uriniranje.
- Povečana potreba po hrani in dvig telesne teže.
- Občutek gibanja ploda.
- Porodne bolečine.
Poleg opisanih fizičnih znakov, pa se pojavljajo tudi psihični - ti vključujejo prepričanje o nosečnosti. Ženska se začne intenzivno pripravljati na prihod otroka z gnezdenjem, nakupovanjem oblačil, urejanjem prostora in podobnimi nosečniškimi aktivnostmi.

Razlika med namišljeno in pravo nosečnostjo
Medtem ko ženske s psevdociezo poročajo o fizičnih znakih in simptomih nosečnosti, in verjamejo, da so noseče, pa pri njih vseeno manjkata to, kar je vedno prisotno pri resnični nosečnosti - pozitiven test nosečnosti za nosečniški hormon hCG (humani horionski gonadotropin) ali ultrazvočna potrditev, da je plod v maternici.
V stroki še vedno ni jasnega odgovora, zakaj in kdaj se motnja pojavlja. Obstajale naj bi tri vodilne teorije. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je na eni strani motnja lahko povezana z močnim strahom pred zanositvijo, po drugi pa z veliko željo po otroku. Sklepajo, da oboje vpliva na endokrini sistem, kar posledično povzroči simptome nosečnosti. Druga teorija se nanaša na izpolnitev želja. Strokovnjaki namreč verjamejo, da si lahko ženska po večkratnih splavih, neplodnosti ali neizmerni želji po otroku napačno razlaga določene telesne spremembe. Tretja teorija pa je povezana z določenimi kemičnimi spremembami v živčnem sistemu, ki se nanašajo na depresivne motnje. Strokovnjaki menijo, da so lahko prav te spremembe odgovorne za simptome namišljene nosečnosti. Nekateri k zgornjim teorijam dodajajo še druge dejavnike, kot so revščina, nizka izobrazba, spolne zlorabe v otroštvu in težave v odnosih.
Moški in psevdocieza
Namišljena nosečnost se lahko pojavi tudi pri moških. Zabeleženi primeri se nanašajo predvsem na tiste s težavami v spolni identifikaciji (homoseksualci in transseksualci) in posameznike s psihozo. Pri njih so se prav tako pojavljali fizični znaki nosečnosti, in sicer premikanje v trebuhu, izcedek iz prsnih bradavic, povečanje trebuha, slabost in bruhanje. A glede na to, da so bili opisani primeri obravnavani v preteklosti, se pojavlja dilema, ali bi v današnjem času sploh bili diagnosticirani za psevdociezo, ali bi jih opredelili pod katero drugo motnjo.
Psevdocieza skozi zgodovino
Koncept namišljene nosečnosti sega v čas Hipokrata, saj se prvi opisan primer nanaša na leto 300 pr.n.št. Tri znane zgodovinske osebnosti s psevdociezo so tudi: angleška kraljica Marija Tudor, Draga Obrenović - srbska kraljica in žena kralja Aleksandra Obrenoviča ter Anna O., med psihoanalitiki zelo znana pacientka Sigmunda Freuda. V državah z enostavnim dostopom do testov nosečnosti so postale namišljene nosečnosti precej redke. Pogosteje je psevdocieza opažena v kulturah, kjer povezujejo žensko vrednost z njeno zmožnostjo spočetja.
Psevdocieza bega zdravnike že od časa Hipokrata, ko je ta poročal o 12 ženskah, ki so mislile, da so noseče, ker so izgubile menstruacijo, njihove maternice pa so bile nenormalno povečane. Sam izraz psevdocieza izhaja iz grških besed »pseudes« (lažno) in »kyesis« (nosečnost).
S to redko in slabo raziskano motnjo se že dolgo ukvarjajo tako ginekologi kot tudi psihiatri, v sklopu medicine pa predstavlja diagnostični in predvsem terapevtski problem. Motnjo sestavljata psihološki in telesni del.

Psihološki del motnje
Psihološki del zajema bolnikovo oziroma bolničino prepričanje o nosečnosti. To prepričanje se giblje od bežne ideje do trdnega prepričanja o nosečnosti. Vključuje priprave na porod in prihod otroka ter upiranje medicinskim dokazom in socialnim pritiskom. Ima precej značilnosti blodenj, s to razliko, da resnični znaki nosečnosti dejansko obstajajo.
Telesni del motnje
Telesni del motnje zajema skupek znakov in simptomov, značilnih za nosečnost. Mednje spada povečanje trebuha, ki je na las podoben nosečniškemu, s to razliko, da je popek vdrt namesto izbočen, ob palpaciji pa se ne čuti ne maternice ne ploda. Prisotne so lahko tudi strije.
Pri nekaterih bolnikih prihaja do premikanja plodu (bili so primeri, ko je premikanje lahko čutil tudi zdravnik in slišal plodov srčni utrip) in gastrointestinalnih simptomov, kot so jutranja slabost, povečan tek, izbirčnost ter povečanje telesne teže.
Neredek pojav so spremembe na dojkah, kar vključuje povečanje in večjo občutljivost dojk, povečanje in pigmentacijo areole, nabrekanje bradavic in razširitev podkožnih ven. Pogosta je tudi galaktoreja, le redko pa pride do resnične laktacije.
Med telesne znake spadajo tudi porodne bolečine in psevdoporod, ki so zelo močne, lahko trajajo več dni in se pojavijo ob namišljenem pričakovanem dnevu poroda. Pri ženskah prihaja tudi do motenj menstruacijskega ciklusa, od nerednih krvavitev do amenoreje ter do povečanja maternice in zmehčanja materničnega vratu.

Vzroki za nastanek simptomov
Povečanje trebuha naj bi povzročalo zaradi plinov razširjeno črevesje, povečana maternica, preobilna maščoba v omentumu, zadržano blato, retenca urina, spazem trebušne prepone oziroma trebušnih mišic, prestavitev vsebine trebušne votline navzpred ali pa kombinacija teh vzrokov. Opisani so primeri, ko je povečanje trebuha izginilo med splošno anestezijo in po izpustu velike količine vetrov.
Fenomeni, ki so podobni premikanju ploda, so najverjetneje peristaltika in/ali nezavedno krčenje trebušnih mišic. Slišnost plodovih srčnih utripov bi lahko pripisali domišljiji preiskovalca, lahko pa jih zamenjamo z materino tahikardijo.
Tudi vzroki za pojav amenoreje in izcedka iz dojk niso povsem pojasnjeni. Prolaktin v teh primerih ni bil vedno povišan. Galaktorejo in laktacijo lahko povzroči tudi dolgotrajna stimulacija dojk ali bolj pogosto iritativno žarišče kot na primer brazgotina ali vnetni proces na ali ob dojki. Galaktoreja je lahko tudi posledica stranskih učinkov antipsihotikov.
Couvadov sindrom: Moška "nosečnost"
Čeprav je psevdocieza najbolj razširjena med ženskami, se pojavlja tudi pri moških. Številne mamice trdijo, da so vedele, da so noseče, še preden jim je to potrdil tudi ginekolog oziroma test nosečnosti. Intuicija, bi lahko rekli. Obstaja pa tudi redka motnja, pri kateri ženska verjame, da je noseča, čeprav v resnici ni. In to se ne dogaja le v njeni glavi, ampak se pojavijo tudi tipični fizični znaki nosečnosti, ki njeno prepričanje samo še dodatno okrepijo. To je fantomska nosečnost oziroma psevdocieza. Dogaja se zelo redko, zanimivo pa je to, da so motnjo zaznali tudi pri moških. Ponavadi pri homoseksualcih, transseksualcih ali posamezniki s psihozo.
31-letni Vid je v času ženine prve nosečnosti začel pri sebi opažati nenavadne znake, ki jim sprva ni posvečal posebne pozornosti, saj so se pojavljali posamično. Sprva mu je bilo malce slabo, čutil je tudi utrujenost, kar je povezoval z virusnimi okužbami. A ni ostalo le pri tem. Nadaljevalo se je z izjemno željo po sladkem in slanem, ko pa je začel opažati tudi vedno večji trebuh, je postal pozoren. S partnerko sta ugotovila, da ima povsem enake simptome in znake kot ona, o čemer sta se najprej le šalila. Ko pa je partnerka to omenila svoji ginekologinji, ji je ta omenila Couvadov sindrom.
Couvadov sindrom je neke vrste manifestacija nosečnosti pri moških, ki s partnerico pričakujejo otroka. Pojav imenujemo tudi 'sočutna' nosečnost, 'moška nosečnost' ali 'sindrom nosečega očeta'. Moški tako v tem obdobju opazi vrsto telesnih in psihičnih simptomov, povezanih z nosečnostjo. To so lahko bolečine v trebuhu in napihnjenost, bolečine v hrbtu, jutranja slabost, zobobol, hrepenenje po določeni vrsti hrane, utrujenost in številni znaki, ki jih opažamo pri psevdociezi oz. namišljeni nosečnosti. Med pogostimi psihičnimi simptomi pa opažajo predporodno depresijo in spremembe razpoloženja, pomanjkanje koncentracije, tesnobnost, razdražljivost in slabši spomin.

Vsi ti simptomi pomenijo empatično identifikacijo, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je moški z nosečo partnerico in nerojenim otrokom tako močno povezan na nezavedni ravni, da tudi sam razvije podobne simptome nosečnosti, kot jih ima bodoča mati. Simptomi sledijo kronološkemu vzorcu, ki se začne v prvem trimesečju nosečnosti, nato v drugem začasno izginejo in se ponovno pojavijo v zadnjem trimesečju. Pri nekaterih se podaljšajo tudi v obdobje po rojstvu otroka, v večini primerov pa izginejo.
Slavna Lisa Marie Presley, ki naj bi z glasbenim producentom Michaelom Lockwoodom pričakovala dvojčke, pravi, da njen partner doživlja navidezno nosečnost in se grozno počuti, medtem ko ona sama nima nobenih težav. "Ima vse moje simptome; občutek, da mu raste trebuh in tudi apetit se mu je povečal kot meni. Težave ima s trebušno kislino, prejšnji dan pa mu je bilo celo cel dan slabo. To je tako smešno," se je pozabavala na račun svojega partnerja 40-letna Lisa Marie.
Sindrom se pojavlja predvsem v razvitih državah sveta. Številne študije so pokazale, da je pojavnost 25- do 52-odstotna pri moških v ZDA, približno 20-odstotna na Švedskem in približno 61-odstotna na Tajskem, kar vključuje tako blage kot tudi izrazite simptome nosečnosti. Raziskovalci so v zvezi s Couvadovim sindromom postavili številne teorije, ki se nanašajo predvsem na psihoanalitične in psihosocialne razlage, vključno s čustveno navezanostjo na še nerojenega otroka in partnerico ter hormonskimi vplivi.

Teorije o vzrokih za Couvadov sindrom
Psihoanalitične teorije: Ena od teorij predpostavlja, da se sindrom razvije iz moške zavisti zaradi ženske nosečnosti. Moški se zaradi tega lahko počuti zavrnjenega, je tesnoben, ambivalenten, pasiven in odvisen, kar je v nasprotju z moško potrebo po avtonomiji. Druga teorija predpostavlja, da lahko bodoči očetje na nerojenega otroka gledajo kot na tekmeca za materino pozornost. Ta razlaga bi lahko nakazovala, da ima sindrom zaščitno funkcijo, saj moškemu omogoča, da se identificira z nosečo partnerico in krepi zaščitniške instinkte do nje in otroka.
Psihosocialne teorije: Teorija, ki upošteva predvsem socialne okoliščine, se osredotoča na marginalizacijo moških med nosečnostjo in porodom, zlasti tistih, ki pričakujejo prvega otroka. Dejstvo, da moški ne morejo donositi in roditi otroka, jih lahko postavi v obstransko vlogo, se počutijo neuporabne, nekoristne. Za razrešitev takšnega stanja moški nehote preusmeri pozornost nase s pomočjo Couvadovega sindroma.
Kriza in prehod v novo obdobje: Teorija predpostavlja, da je prehod v očetovstvo za moškega zelo stresen in poln notranjih konfliktov. Za moškega naj bi bil prehod iz diade (moški-ženska) v triado (moški-ženska-otrok) eden najbolj kataklizmičnih. K temu lahko prispeva tudi dejstvo, da moški sprejmejo nosečnost brez sočasnih fizičnih sprememb, ki bi okrepile njeno resničnost. Manjkajo jim torej biološki 'dokazi' prehoda v starševstvo in ta breztelesna izkušnja nosečnosti se zelo razlikuje od ženske. To pa v tem obdobju sproži številne konflikte, ljubosumje, rivalstvo z nerojenim otrokom, ambivalentnost do lastnih staršev in konflikte zaradi spolnosti. Ob vsem tem ni presenetljivo, če moški razvije Couvadov sindrom.
Navezanost: Zanimivo je, da moški, ki se aktivno pripravljajo na starševsko vlogo (npr. s poslušanjem bitja srca, spremljanjem partnerice h ginekologu, gledanjem ultrazvočnih posnetkov, obiskovanje šole za starše …), kažejo večjo dovzetnost za ta sindrom. Teorija navezanosti predpostavlja, da sta prav bližina še nerojenega otroka in navezanost nanj razlog za številne simptome nosečnosti.
Hormonski vplivi: Zdi se, da Couvadov sindrom kaže tudi na povezavo s hormoni, vendar je raziskav malo. Do danes sta hormonsko podlago za sindrom podprli le dve študiji, ugotovitve obeh pa kažejo na znatno povečanje ravni prolaktina in estrogena v prvem in tretjem tromesečju, a nižje ravni testosterona in kortizola.
Pri Couvadovem sindromu bodoči očetje občutijo jutranjo slabost, bruhanje, določene hormonske spremembe (padec ravni testosterona in porast prolaktina), zaprtje, vnetje sečil, krče v nogah, težave s kožo, bolečine v hrbtu, zobobol, povečan trebuh oz. zatekanje trebuha in veliko željo po točno določeni hrani. Sindromi se lahko pojavljajo posamično, partner pa lahko razvije povsem enake simptome kot nosečnica. Beseda izvira iz francoščine in prihaja iz živalskega sveta, v katerem lahko samec razvije simptome brejosti. Pojav imenujemo tudi sočutna nosečnost, sindrom nosečega očeta ali moška nosečnost.
Druga teorija breztelesne izkušnje nosečnosti pravi, da moški razvijejo Couvadov sindrom iz zavisti do noseče partnerice, ker se lahko zaradi tega počutijo zavrnjene, pasivne in anksiozne, spet tretja teorija pravi, da bodoči očetje na otroka gledajo kot na tekmeca za pozornost nosečnice in ima sindrom pravzaprav zaščitniško vlogo, ki omogoča, da se moški identificira z nosečnico in tako krepi zaščitniško funkcijo do ženske in tudi do otroka. Poleg psihoanalitičnih teorij obstaja tudi psihosocialna. Ker moški ne morejo roditi, imajo v nosečnosti postransko vlogo in se počutijo nekoristne, s pomočjo sindroma pa preusmerijo pozornost nase. Ker moški ne doživljajo fizičnih sprememb, to povzroča notranje konflikte.

tags: #namisljena #nosecnost #pri #moskih
