Nosečnost je čudovito obdobje, polno pričakovanj in veselja, ki pa prinaša tudi telesne spremembe in izzive. Mnoge ženske se med nosečnostjo soočajo z nelagodjem, bolečinami v medeničnem predelu, bolečinami v spodnjem delu hrbta, pogosto potrebo po uporabi stranišča, utrujenostjo ali nestabilnostjo. Težave, kot je simfizioliza ali razmik medeničnih kosti, so lahko še posebej naporne. Kljub temu pa je priprava na porod in materinstvo ključnega pomena za lažjo in bolj pozitivno izkušnjo.
Izkušnje porodov: Realnost in čustva
Naše spletne strani ponosno predstavljajo zbirko osebnih porodniških zgodb. To so zgodbe deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice priprave na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic.
Ena izmed mamic, ki je rodila 3. januarja 2016, je delila svojo izkušnjo: "Takoj po novem letu si je najina psička Vanny zaželela malo svežega zraka, zato smo vzeli povodec in odšli na en konkretno dolg sprehod. Ko smo prispeli domov sem se stuširala in skočila v pižamo, ki je bila že konkretno oprijeta. Med gledanjem televizije sem vmes okoli 23.00 ure zvečer začutila rahle krče in možu rekla, da bova najbrž počasi šla v porodnišnico. Odšli smo spat, jaz pa sem ponoči dežurala od WC-ja do postelje. Zjutraj okoli 10.00 ure so bili krči vse močnejši, zato sva se odpravila v porodnišnico Ptuj. Vso pot od doma do porodnišnice sem jokala. Ne vem zakaj ali zaradi sreče, pričakovanja ali strahu. Po prispetju v porodnišnico me je sprejela prijazna babica Angela, ki mi je s svojo toplino in prijaznostjo odgnala ves strah. Opravila mi je CTG in pregled, vendar popadkov aparat ni zaznal. Odšla sva v sobo za “čakanje” vmes pa so mi delali CTG. Ob 12.00 uri je prišla babica Angela in možu rekla, da naj gre na kosilo, ker bo ob 14:00 uri akcija, ob 18.00 pa boma že imela štručko pri sebi. Moj odgovor je bil samo: “Da bi se vam besede pozlatile.” Ona pa mi je samozavestno odgovorila: “Vrjemite mi.” Mož je odšel na kosilo, jaz pa sem se vmes hodila tuširat in se sprehajala po oddelku. Okoli 14.00 ure sta prišli novi babici, ki sta me začeli počasi pripravljati za porodno sobo. Ko sem videla posteljico za najino dojenčico sem vedela, da bom počasi postala mama. Začeli so se moji popadki, ki pa niso bili dovolj močni, zato sta mi dodajali umetne, ki so se kar hitro začeli stopnjevati v vse močnejše in pogostejše, a sem jih kljub vsemu s pomočjo moža, babice Brigite in Katje uspešno predihavala. Po nekaj času popadkov so mi predrli mehur, česar sploh nisem čutila. Ko sem bila že čisto utrujena, mi je babica Brigita rekla, da se naj še malo potrudim in dete bo rojeno. Res je bilo kar naenkrat sem začutila pekoč občutek (prerezali so mi presredek) in ob 17.43 sem rodila deklico težko 3200g in dolgo 50cm. Proti koncu poroda je bila zraven v porodni sobi tudi dr. Bosiljeva, ki mi je s pozitivnimi in toplimi besedami dala še dodatno moč. Deklico, ki sva jo poimenovala Maša, sem takoj po rojstvu dobila v naročje, jo podojila in jo lahko imela ob sebi koliko časa sem želela. Kasneje so jo umili in oblekli, ter nas pustili, da smo v troje uživali te nepozabne trenutke do 21.00 ure. Vmes sta nama bile vedno na voljo obe babici, ki sta nama pomagali pri prvih skupnih trenutkih, sploh kar se tiče dojenja, saj nama ni steklo tako kot bi moralo. Ampak po prijazni pomoči babice nama je uspelo. Potem smo se skupaj preselili na oddelek, kjer smo vsi trije preživeli prve skupne dni do odhoda domov. Ptuj ima na voljo nadstandardno sobo, kjer lahko skupaj z mamico in dojenčkom biva tudi ati. Vključeno ima spanje in hrano. Toplo priporočam, saj prijazna patronažna sestra Nada obema pokaže kako se rokuje z dojenčkom, sploh če si starš prvič. Bil je moj prvi porod in s pomočjo tebe Izidora, ki si me skozi vadbo in z delavnicami popeljala v čaroben svet nosečnosti, me pripravila na porod in materinstvo, prijaznih babic, dr. Damijane Bosilj, ki je bila prisotna pri porodu in dr."
Druga mamica, ki je rodila 23. decembra 2016, je delila svojo izkušnjo: "Ko sem dne 28.4.2016 zagledala dve črtici je bila narava zasnežena. In ko je bilo dne 25.5.2016 potrjeno, da bova »midva« postala »trije« (PDP je bil 27.12.2016) sem vedela, da bova dobila najlepše božično darilo. Kmalu po prvem obisku na jogi za nosečnice sva se z Blažem odločila, da nas bo pri porodu spremljala Izidora in moram reči, da je bila to genialna poteza! Njeni neprecenljivi nasveti, vzpodbudne besede in iskrice v očeh, ko je na vajah govorila o porodih, so mi vlivali pogum in verjela sem, da bomo (Blaž, najina »Kiki« in jaz) s skupnimi močmi zmogli. IN SMO! Začelo se je na četrtkovo jutro dne 22.12.2016, ko so me ob 6h zjutraj zbudili popadki, ki sem jih brez težav, leže in na pol v snu, predihala ter jih prikrila pred Blažem, saj nisem želela, da ga skrbi. Do 8.00 ure, ko je Blaž odšel v službo, so minili, in čez dan jih ni bilo, sem pa dan več ali manj prelenarila in razen sprehoda z najinim Murijem nisem naredila prav ničesar. Kot da bi vedela, da moram moči »šparati« za večer! Popoldanski obisk na akupunkturi je kazal na mehčanje materničnega vratu, mene pa so med seanso ponovno napadli popadki, ki jih ni bilo težko premagati. Ko sem cca 17.00 ure odšla na bratov rojstni dan sem uspela pojesti pico, nato pa so bile bolečine v spodnjem delu trebuha in križu naenkrat premočne, da bi lahko »komot« sedela. Staršem sem dejala le, da me boli križ in da sem utrujena ter da zato odhajam domov…tudi njim nisem želela povedati, da jih ne bi skrbelo. Ob 19.00 uri, ko se je Blaž vrnil iz službe, se mi je odluščil čep, popadki so se pričeli gostiti, bili so znosni, predihala sem jih, bila sem mirna, začuda tudi Blaž, ves čas pa sem imela v mislih, da je z vsakim predihanim popadkom eden manj. Ko so se cca. 21.00 uri le-ti zgostili na slabe 3 minute sem počasi odšla pod tuš, vendar so se nato ob 23.00 ponovno začeli, tokrat na 2 minuti, zato smo nekaj pred 1 uro zjutraj odšli v porodnišnico, kjer so po pregledu povedali, da sem odprta 3 cm in nas namestili v sobo št. 1. Poklicala sem Izidoro, da ji povem, da sedaj pa gre zares. Njen glas me je pomiril in dogovorili sva se, da pride ob 3.00 razen če jo potrebujem prej. Nadaljevali so se redni popadki do 3 ure zjutraj, ni bilo problema, z lahkoto sem jih prebrodila, pomagal mi je Blaž, Izidori pa sem nekaj pred tretjo uro napisala, da sem odprta že 5 cm. »Jupi. Prihajam.« je bil njen odgovor. Do 5.00 ure sem se odpirala »po šolsko«, najlažje mi je bilo s popadkom spopasti se stoje ali pa na navadnem stolu, vse ostalo ni šlo. Priznam, ni bilo lahko, bolečina je bila, takšna kot jo je opisala Izidora na vajah, ampak bila je »edina smiselna bolečina«, prinašala je namreč najino dete in to mi je vlivalo poguma, volje in moči. Po prihodu Izidore smo vsi štirje postali uigran tim. Moja »komanda«»BOLI« je pomenila, da me je potrebno masirati po križu, saj me je le-ta namreč strašansko bolel, mislila sem, da mi ga bo razneslo! Eden (ali Blaž ali Izidora) me je držal za roko, drugi mi je masiral križ. Pomagalo je in znova in znova smo s skupnimi močmi bili bližje cilju. Vmes so mi ponudili protibolečinsko injekcijo, ki sem jo po premisleku sprejela, vendar pomagala ni, no, bolelo je isto. Ko sem bila ob 5 uri odprta 7 cm, so mi z dovoljenjem predrli ovoje, vendar mojega otročka, kljub umetnim popadkom, nisem in nisem mogla ali znala iztisniti, kar me je skrbelo, vendar se nisem vdela. Bolelo je, tiščalo celo bolj kot prva faza poroda (očitno spadam med tistih 20 % žensk), ampak Blaževa in Izidorina navzočnost me je pomirjala. Govorila sem jima naj ne hodita nikamor, naj ostaneta! Saj ne, da bi želela oditi, govorila sem jima, ker sem ju neznansko potrebovala… Ker »Kiki« ni in ni privekala na svet, je prišel v »kontrolo« zdravnik, naredil UZ, mi namenil nekaj »krepkih« besed, ki so me »streznile« in s pomočjo ter izrecnim dovoljenjem babice, ki se je krepko naslonila na trebuh sem začutila drugačno, pekočo bolečino. Po reakciji in pohvalah vseh navzočih sem vedela, da ni več daleč. In res ni bilo! Še samo en pritisk in 23.12.2016 ob 8.40 uri se je rodila naša AVA! Solze bolečine so zamenjale solze sreče! Ko so jo, povezano z menoj, položili na moje prsi sem drgetala (od napora in veselja hkrati). Pod črto lahko zaključim, da JE bolelo (svinjsko, kot običajno pove Izidora), ampak bilo je hkrati nepozabno in čarobno! Izidora mi je kasneje ob priliki dejala, da je bil naš porod »spoštljivo lep«. Kakorkoli…naša Ava je danes stara že dobra 2 meseca in za, kljub bolečini, lepe spomine na porod je zaslužen moj Blaž in naša Izidora! In ob koncu. Punce ZMORETE in »NIČ BAT« vse bo kot mora biti! P.S.: Šivana nisem bila! Jupi! In z Avo se polno dojiva!"
Mamica, ki je rodila 10. decembra 2016, je delila svojo izkušnjo: "Rodila sem v ptujski porodnišnici mojega sončka Erika. Porodna izkušnja ni bila ravno lahka, saj je bil Erik kar velik novorojenček s 57cm in 4370grami. Rodila sem 10 dni po predvidenem roku poroda, in sicer 10.12.2016. Hvaležna sem, da sem naletela na dr. Bosiljevo, h kateri sem po roku hodila na kontrole, bila pa je prisotna tudi ob porodu. Zelo topla in razumevajoča zdravnica, daleč naokoli. Imela sem porodni plan, a vseeno ni šlo vse kot sem si želela. Namreč nisem dobila svojih popadkov, v petek 9.12. sem bila sprejeta v porodnišnico in dopoldan sem dobila tabletko za odpiranje MV, vendar ta ni povzročila pravih popadkov, tako da so mi naslednji dan predrli ovoje, nato so se začeli rahli popadki, a še vedno ne dovolj močni, da bi se odprla, zato sem dobila še umetne popadke in se šele nato začela odpirati, vse je dobro potekalo, tudi v vodi sem lahko predihavala. Nakar so se čez nekaj časa popadki zmanjševali namesto, da bi se krepili, zato sem morala ven iz vode. Babica me je skoz preganjala, da sem menjavala razne položaje in da bi prišlo do tiskalnikov. Vendar tudi teh na žalost ni bilo, mene je vse v križu bolelo in nisem čutila potrebe po pritiskanju. Tako da sem na koncu pristala na postelji, kar sem si najmanj želela. Pomagali sta mi dve babici, ki sta se mi vrgli na trebuh, in ker se je glavica zagozdila, je Bosiljeva morala uporabiti izhodni vakum samo toliko, da ga je vodila v pravo smer. Hvala bogu je po par pritiskih moj sonček priklical na svet ob 18.25 uri in bilo je z njim vse ok. Jaz sem sicer izgubila kar nekaj krvi, a se je na koncu vse dobro izšlo. Žal mi je bilo edino to, da so mi ga dali na prsa le za par sekund in so ga odnesli, tisto noč sem bila na intenzivni negi, a sem ga dobila nazaj naslednje jutro in sva lahko šla v sobo na oddelek. Dojenje nama je dobro steklo in tudi zelo lepo pridobivava na teži še naprej. Zelo sem hvaležna mojemu partnerju Misotu, ki mi je ves čas poroda stal ob strani in me bodril, ko mi je bilo najtežje, pomagala nama je tudi tvoja delavnica Priprava na porod, hvaležna sem celotnemu timu na porodni oddelku, predvsem dr. Bosiljevi in babici Dragici, ker sta mi prisluhnili in mi pomagali kolikor se je pač dalo, da bi bil porod v okviru mojih želja. In hvala tebi za vse koristne informacije, ki so mi pomagale lažje prebroditi težek porod. Ta izkušnja se je izplačala, saj sem dobila najlepše bitje na tem svetu. Biti mama je nekaj najlepšega!"
Tretja mamica, ki je rodila v Mariborski porodnišnici, je delila svojo izkušnjo: "Sprejeta sem bila v soboto(12.11.) zvečer (ker nisem naštela gibov) s strani dr. Mujezinoviča (predstojnik mb porodnišnice in tudi on je delal tretji kontrolni ultrazvok v četrtek 10.11. na redni kontroli v rizični ambulanti(nosečniški diabetes), ko so “ugotovili ” zastoj/nazadovanje ploda). Bila na opazovanju, 3x na dan ctg, ki je kazal popadke (ki pa jih jaz nisem čutila kot popadki, ampak samo kot otrdevanje in pritiskanje navzdol). Ponedelkovo noč preživela v porodni sobi na kontinuiranem ctgju. V sredo ob 8h zjutraj so se po slabem ctgju odločili, da bodo sprožili porod. Dobila prvo vaginaleto, ki ni sprožila ničesar. Ctgji konstantno kazali popadke. Ob 17h sem dobila drugo (vmes redni pregledi, odprta za konico prsta). Ob cca 18h so me po ctgju spakirali dol v porodno, da sem bila nonstop na ctgju (izborila sem si “začasni wc” kar zraven postelje. Nisem mogla odvajat blata, kljub temu da me je tiščalo nenormalno, zato sem v četrtek zjutraj vseeno pristala na (oni tamali) klistir (iz mene ni šlo skoraj nič ). Po tem so mi dali tretjo vaginaleto, ki je pripomogla le toliko, da sem se do 12h, kljub rednim popadkom, ki jih je kazal ctg, odprla na 3cm. Takrat sem tudi poklicala mojega. Nobeden od porodničarjev ni upal nič narediti (otroku je pulz zelo padal - na vsake toliko je padel pod 80) dokler ni prišel dr. Mujezinovič, me pregledal, pogledal ctg in mi predrl ovoje. Takrat se je začelo stopnjevat. Po predhodnih dogovorih so mi okrog 15h prišli nastavljati Epiduralno (velika možnost cr ki ga nisem želela imeti v splošni anesteziji). Popadke sem imela na 4 minute, zelo močne, ki sem jih mogla predihavati čisto na miru, zaradi vstavljanja kanala za EP. Hvala… sta tam bila moj in moja sestra (ki je anestezistka), da sta me dol držala na miru, saj so mi mogli kanal nastavljati kar 7x (!!!), saj se je tik pred postavitvijo vedno ustavil (moja super hrbtenica in 6 ledvenih vretenc so poskrbeli za to). Ko jim je le uspelo in sem dobila testni odmerek so imeli intervencijo in so morali it…. čez par minut meni ta testni odmerek popusti. Groza od bolečin (ker je prišlo naenkrat in ne postopoma)… sestra je prišla kak hitro je lahko (ko so oskrbeli nujni primer) in mi dala prvo dozo. Rečem vam, kot da bi se mi po 10h minutah nekaj prikazalo, bila sem popolnoma brez bolečin. Pride dr. Mujezinovič, me pregleda in odprta 9cm (nekje okrog 17h). Babica mi reče, da se obrnem na hrbet, ker boma počasi že začeli potiskati .. takoj za njo pridejo Dr. Mujezinovič in še 3 zdravniki in še dve babici. Jaz samo debelo pogledam… računaj, v sobi sta še bila moj in moja sestra, torej skupaj že 9 ljudi. In nato je sledil iztis, ki žal ni šel ravno po načrtih. .. ctg je kazal konstantni kritični pulz (pod 70). Poklicali so pediatricno ekipo za nujne primere (dodatnih 5 ljudi v sobi), saj bi se lahko otroku stanje zelo hitro poslabšalo. Glavica je bila nastavljena, laski zunaj, jaz pa ga nikakor nisem mogla spravit ven. Dr.Mujezinovič se odloči, da samo 1x proba z malo vakuma, potem pa žal sledi carski rez, saj je otrok že v veliki nevarnosti. On nastavi, jaz potisnem, babica pomaga s pritiskom na trebuh in nič. Babica predlaga samo še en iztis (kar brez njegove odobritve in HVALA ji za to), on hoče nastavit vakum, ampak sem ga prehitela in otroka samo s pomočjo babice in mojega rodila na svet ob 18.07. Otroka takoj vzamejo pediatri na ono mizico ob strani in začnejo z reševanjem. Naš Nick je sicer takoj zajokal po kakih 2h minutah (čeprav se je meni zdelo kot dva dni), se glavni pediater obrne proti nam in pove, da je vse v redu z otrokom. Za par minutk ga dobim na prsi (solze seveda tečejo v potokih), nato ga odvzamejo, pregledajo in očistijo in ga dobim nazaj. Mene medtem šivajo (sem se raztrgala ). Otrok je dobil po APGAR-JU 9, 9, 9. Vse pohvale mojemu dragemu, zelo dobro se je držal, mi pomagal in NI ubil pol bolnice. Edino ta nemoč pomoči zaradi bolečin ga je malo vrgla “iz tira”. In…
Pripomočki za lajšanje nosečniških težav
Nosečniški medenični pas je pripomoček, oblikovan za podporo medenice in hrbta med nosečnostjo. Namenjen je lajšanju bolečine v spodnjem delu hrbta, medenici, križu in pri sramni kosti, kar so pogosto posledice nosečnosti. Pas deluje tako, da podpira medenične kosti ter pomaga razporediti in zmanjšati pritisk na medenico in hrbtenico. Priporočljivo ga je uporabljati v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti. Pomembno je razlikovati med medeničnim pasom in trebušnim pasom. Medenični pas je ožji in se namesti nižje, okoli medeničnih kosti, križa in področja sramnice, medtem ko trebušni pas podpira celoten trebuh.
Ena izmed mamic je delila svojo izkušnjo z uporabo medeničnega pasu: "Spoštovani, rada bi se zahvalila trgovini Popek oziroma izredno prijaznima, profesionalnima in lastnicama trgovine, pri obravnavi prav specifične potrebe po nosečniškem medeničnem pasu, ki je zame že več kot 15 let nepogrešljiv del gibanja, še zlasti v vsaki nosečnosti in poporodnem obdobju. Zaradi simfiziolize - razmika simfize oz. medeničnih kosti, ki sem jo zaradi odsotnosti navodila o pravilnem ravnanju oz. gibanju, vključno z nepoznavanjem medeničnega pasu, "pretrpela" že v prvi nosečnosti in še eno leto po njej, sem v drugi nosečnosti iskala informacije in rešitev, v strahu pred ponovnimi neznosnimi bolečinami pri hoji po drugem porodu. Težavo je takrat prva prepoznala patronažna sestra in mi priporočila nošenje medeničnega pasu. Nošenje tega pasu je vsaj omogočilo hojo, čeprav je bila racajoča in boleča še leto po porodu. V tretji nosečnosti sem z nošenjem pasu pričela že med samo nosečnostjo, s čimer so bile bolečine bistveno manjše tudi po porodu, čeprav je bilo nošenje pasu še vedno potrebno. Tudi v naslednjih nosečnostih ter po njih sem potrebovala pas. Zaradi obrabe sem jih doslej zamenjala že kar nekaj. Bili so beli in precej hitro se je obrabila elastika. Vse dokler nisem prišla v kontakt s trgovino Popek. Ker sem nujno potrebovala nov pas, po možnosti ne več bel, ker se preveč vidi na oblačilih in zelo hitro umaže, sta mi lastnici trgovine hitro priskočili na pomoč in mi še isti dan po naročilu sešili črn medenični pas. Pas je odličen, zlasti elastika, ki zelo dobro stiska medenične kosti in mi omogoča v zadnji nosečnosti najbolj kakovostno gibanje. Je tudi moden, marsikdo me vpraša, kaj je to. Seveda, če se pas nosi vsak dan več mesecev več ur, je ježek malce popusti. Tudi tu sta mi lastnici trgovine Popek nemudoma priskočili na pomoč in mi ga samo v enem dnevu še malce bolje prikrojili. Zelo sem jim hvaležna, saj je od tega odvisna kakovost moje hoje ter preprečitev večjih poškodb, ki jih v nosečnosti povzroči hormon, nato pa tudi sam porod. Pas po porodu lepo poskrbi za pravilno hojo - ne preveč vstran in hitreje pride do pravilne celitve. Priporočam vsaki nosečnici, ki ji hoja v nosečnosti in po njej dela težave."
Dojenje: Izvodljiva znanost kljub izzivom
Dojenje je naraven proces, vendar se nanj, podobno kot pri mnogih področjih življenja z novorojenčkom, v resnici ne moreš popolnoma pripraviti. Smiselno je, da si prebereš vsaj eno knjigo ali se udeležiš predavanja, da dobiš osnovni vpogled. Vse ostalo se boš učila sproti. Ob tem je pomembno, da zaupaš v svoje telo in v dejstvo, da mleko je in bo.
Ena izmed mamic je delila svojo izkušnjo z dojenjem: "Dojenje ni mačji kašelj. Toda nanj se, podobno kot pri mnogih področjih življenja z novorojenčkom, v resnici ne moreš popolnoma pripraviti. Smiselno je, da si prebereš vsaj eno knjigo, na primer 10 P-jev za uspešno dojenje ali pa se udeležiš enega izmed mnogih predavanj na to temo, zgolj zato, da dobiš OSNOVNI VPOGLED v to vesoljno znanost. Vse ostalo se boš učila sproti. Ob tem je pomembno, da zaupaš v svoje telo in v dejstvo, da mleko je. In tudi bo, v takšni količini in kakovosti, kot ga potrebuje prav tvoj mali DOJENČEK. Da bi to zaupanje ostajalo v tebi ves čas, tudi takrat, ko vama morda z vajinim dojenčkom ne bo šlo kot po maslu, ti predlagam, da si nekje v predal, ZA VSAK SLUČAJ, shraniš seznam podpornih skupin na Dunaju (MAG 11, 7SternPraxis ali tistega iz tvoje porodnišnice) in svetovalk za dojenje, pa tudi recept za (brezplačno) izposojo prsne črpalke, ki ga prejmeš pri osebnem zdravniku ali lastno črpalko (skupaj s flaško z »naravno oblikovanim cucljem in grelnikom - da bo vse skupaj veliko lažje in manj stresno). Aha, še to. To soboto, 5. avgusta 2017, pa se bo pod okriljem administratorjev te skupine, v Mariboru, le slabe tri ure vožnje z Dunaja, odvijal prisrčen dogodek Normalno.je ali z drugimi besedami, FESTIVAL DOJENJA. Dojenje. Tako preprosto izgleda in naravno, toda v resnici je vse prej kot pa enostavno…vsaj na začetku. Podporne skupine za doječe mamice je sicer mogoče najti že skoraj na vsakem vogalu, toda ali se jih boš res poslužila? To je zdaj vprašanje. V nosečnosti namreč, je skoraj vsaka bodoča mami prepričana, da bo dojiti nekako pa že zmogla. Večino pozornosti pri pripravah zato nameni porodu in zdravemu preostanku nosečnosti, dojenje pa ostane nekje ob strani. Tudi sama sem bila prepričana, da se mi o dojenju ni potrebno pretirano informirati. Narava mi je dala prsi zato, da nahranim otroka in otrokom je dano, da ne samo zavohajo, pač pa tudi v temi, če je potrebno, poiščejo vir slastnega obroka. Dojenje mora biti torej nekaj tako naravnega, kot je lulanje, kihanje in zehanje. Poleg tega, pa sem že v nosečnosti vsem glasno zagotavljala, da je dojenje veliko boljše kot hranjenje po flaški, saj imaš hrano za svojega dojenčka vedno s seboj v sveži, topli in povsem sterilni obliki. In potem se je mali človeček rodil in že v prvih trenutkih svojega življenja odločno prisesal na mojo levo dojko. Mimogrede, izraz dojka mi je strašno smešen, saj me spominja na neko, iz ovčje kože zašito vrečko, iz katere curlja sirotka. Ne vem zakaj. Toda drugega alternativnega izraza za ženske prsi, ko so v dojilni funkciji, v slovenščini nimamo. Joška in ziza sta nekako pogosti v govorni uporabi, a v zapisani obliki delujeta prostaško. Kakorkoli, odločena, da bom dojila, sem se zelo razveselila sesalnega entuziazma svojega novorojenčka, čeprav je bilo samo fizično doživetje precej intenzivno. Ne bom rekla, da je bolelo, saj me v resnici ni, vsaj ne tako zelo kot morda katero drugo žensko in še posebej ne potem, ko sem preživela tako naporen porod… Obetala sem si torej idilični dojilni bonding, ki bo potrjeval moje skromno teoretično znanje, pridobljeno v tednih pred porodom. Ja. Malce pa sem se že pripravila tudi na tem področju, čeprav ne tako, kot bi se morala (bolj v glavi kot pa na papirju). Obiskala sem predavanje o dojenju v 7 Sternpraxis v 7. okraju, ki me je stalo 10€ (in ki se ga je celo udeležil en bodoči ati) in si izposodila knjigo Willme A. K., 10 P-jev za uspešno dojenje. Na predavanju je bilo zanimivo. Izvedela sem o osnovah dojenja (kar sicer niti približno ni bilo vse, kar sem potrebovala kasneje, v resničnem življenju), na primer o tem, da je dobro dojiti najprej na eni dojki in nato na drugi dojki, pa da se otrok sam odstavi, ko ima dovolj (kar sicer avtorica 10-ih P-jev nato v svoji knjigi izpodbija), pa da so kolike stvar odraslih, medtem ko imajo novorojenčki zgolj nerazvito črevesjece, ki jim ob vnosu prve hrane (torej maminega mleka) v začetnih mesecih povzroča občutke nelagodja. Na predavanju je tudi bilo rečeno, da je za doječo mami pomembno, da jé čimbolj raznoliko in da se ničemur ne odpoveduje, še posebej, če je tudi v nosečnosti jedla raznoliko. Enako velja za kavo in kakšen deci vina ob kosilu občasno, ne pa tudi za kajenje in alkohol v »ne butičnih« količinah. Po drugi strani pa je knjiga spet govorila drugače. Predvsem me je svarila pred kravjim mlekom in vsemi izdelki, ki kravje mleko vsebujejo. V resničnem življenju sem sprva kravje mleko uživala v vsem njegovem obilju, ker so tudi prej mlečni izdelki sestavljali 90% mojega jedilnika. Nato so prihrumeli domnevni krči in sem prestrašena opustila kravje mleko, mlečne izdelke, sveže sadje in surovo zelenjavo, jajca, kis, česen in kakav (tudi v obliki čokolade). Krči so se še vedno pojavljali in jaz še danes ne vem, če je zanje resnično krivo kravje mleko…a si ga tudi še vedno ne upam piti. Kavo si tako naredim z Laktosefrei mlekom iz Denn’s-a (sem ugotovila, da je to edina oblika kravjega mleka, ki nima za posledico neutolažljivega joka), sirni namaz za kruh pa izberem kar kozji - je super okusen. Vse ostale izdelke, ki sem jih prej pripravljala z mlekom, sedaj uživam z ovsenim, torej Hafer mlekom (najugodnejše je trenutno prav tako v trgovini Denn’s, pa tudi v DM-u). Še vedno ne vem, ali ima moj način prehranjevanja resnično vpliv na krče mojega dojenčka, ali pa bi se ti pojavljali kljub vsemu. Po resnici povedano, sem preutrujena, da bi se lotevala študija ustrezne diete, čeprav sem obenem prepričana, da bi doječa mamica, če bi ji seveda kdo spisal jedilnik in ji potem še kuhal, morala jesti podobno kot športnik. Z dojenjem namreč ženska porabi tudi do 700 dodatnih kalorij na dan. To pomeni, da se potrebe po energiji pri doječi mamici dvignejo na raven odraslega moškega. Ampak v tem dejstvu je tudi zanka. Namreč, ko boš prestrašena pred dojenčkovimi prebavnimi tegobami s svojega jedilnika izbrisala sadje in zelenjavo (vitamine in vlaknine), mlečne izdelke in jajca (beljakovine), obenem pa boš povsem neprespana »fajtala« skozi dan z novorojenčkom s samodejno porabo sedemstotih dodatnih kalorij, se boš seveda neustavljivo lotila sladkega in mastnega…kaloričnega…zato, ker bo tvoje telo hrepenelo po dodatnem gorivu…seveda takšnem, ki ga sploh še lahko ob vseh »prepovedanih« živilih ješ. Tako se boš, namesto, da bi obljubljeno z dojenjem shujšala, zredila. Toda, rešitev je edino v tem, da si drzneš jesti vse in preslišati grožnje »poznavalcev«, da bo tvoj ubogi otrok zaradi tvoje nepremišljenosti trpel veliko bolj kot bi sicer ali pa, da se lotiš poglobljenega študija o tem, kako lahko ješ zdravo in močnato, brez da bi pri tem uživala živila, ki naj bi torej nagajala črevesjecu tvojega dojenčka. Na predavanju je bilo rečeno še, da se dojenje sicer lahko razvleče, v primeru, da se otrok sam ne odstavi, tudi do dveh ali treh let, če si tudi mami tako želi, ni pa priporočljivo… predvsem zaradi tega, ker se mleko v bistvu tvori iz krvi in zalog, ki so se v mami kopičile v času nosečnosti. Po določenem času teh zalog zmanjka in takrat priчә telo za proizvodnjo mleka črpati snovi, kot je na primer kalcij, iz maminih lastnih zalog, torej kosti, kar se v kasnejšem življenju lahko pozna skozi bolezni, kot je osteoporoza. Toda veliko raziskav govori tudi v prid večletnemu dojenju, predvsem v korist otroka. Dojenje kot »znanost« je zato še eno izmed področij, kjer se kregajo tako strokovnjaki kot tudi laiki. In jaz ga doživljam zelo drugače od tega, kar sem si predstavljala v nosečnosti. Spet. Za začetek naj povem, da sem se založila s čajem za dojenje in dojilno blazino kot teoretičnima osnovama za brezskrbno doživljanje tega idiličnega početja. Toda ne eno ne drugo v mojem primeru ni prišlo prav. Kdo bi si mislil, toda prav meni se je zgodilo, da sem že od vsega začetka imela preveč (in ne premalo, kot je to najpogostejša težava) mleka. Mleko je nastajalo v takšnih količinah, da bi lahko, če bi šlo za mlekarno, delavce brez skrbi zaposlili v ruski turnus. Toda tega obilja sem se težko veselila, saj moj ubogi novorojenček ni zmogel tako hitro piti, kot je vanjga brizgalo moje mleko. Zalivalo ga je! Obenem pa mi je dojilna blazina bila bolj napoti, kot pa da bi mi stvari olajšala. Novorojenček, vsaj moj je bil takšen, namreč ni žakeljček, poln krompirja, ki bi ga lahko nastavljal in pristavljal pod koti, ki ustrezajo tebi. Je majhno živo bitje, ki ima tudi samo rado udobje maminega intuitivnega prijema. Na koncu sem ugotovila, da bi bilo izrednega pomena, če bi v smislu dojenja bila pripravljena predvsem na to, da bom NEKAJ TEDNOV ugotavljala, kako in kaj pomeni najino dojenje in kakšen položaj nama bo na koncu ustrezal. Namreč, po šolsko, pravijo, morajo biti uho, rama in bok poravnani v liniji, otrok pa se mora s trebuščkom naslanjati na tvoj trebuh. To je po šolsko, toda ne nujno najudobneje za vaju. Pri nama do nedavnega to nikakor ni delovalo. In ker sem bila prepričana, da je samo tako ustrezno in na dopuščanje lastne improvizacije nisem bila pripravljena, sem trpela ob vsakem pristavljanju, ki se je običajno pričelo in zaključilo z njegovim, včasih pa tudi z mojim jokom. Potem pa sem končno nekega dne preprosto odložila dojilno blazino v kot, zaprla oči in otroka pristavila k prsim po občutku. Ni bilo niti približno po šolsko - moj »mali« je skorajda sedel na mojih stegnih, z glavo ostro obrnjeno proti dojki in usti na ozko (auč), prisesanimi na mojo bradavico. Jaz sem bila v hrbtu usločena kot polžja hišica, s prsti na nogah pa sem dvigovala svoja stegna in dojenčka na njih višje k svojim prsim. Izgledalo je trpeče in je tudi bilo. Toda delovalo je. Tako sem povsem neidilično, toda končno, lahko pričela v rednih intervalih, brez joka, hraniti svojega mladička. In to je nato trajalo nekaj tednov, dokler se ni pojavila nova težava. Poleg tega, da je mojega majhnega človečka občasno zalilo, kar je bilo zanj izredno frustrirajoče, ga je po novem ob dojenju še na veliko začrvičilo. In tako se je moje, do takrat uspešno improviziranje ponovno sprevrglo v neidilično zgodbo o mučeništvu matere, ki poskuša nahraniti svojega lačnega otroka. Namreč po samo dveh ali treh minutah na videz lepega dojenja, je moj novorojenček zdaj besno jokal in se nato v naslednjih minutah, včasih tudi urah, ni želel več pristaviti. In to ni trajalo kakšen teden ali nekaj dni, kot faza »kreganja na dojki«, ki jo opisuje avtorica 10-ih P-jev. To je kar trajalo in trajalo. In bilo je res mučno, predvsem psihično, ubijajoče, ker otrok zavrača tvojo srčno potrebo po tem, da ga nahraniš, ne samo z mlekom, pač pa tudi s tolažbo. V teh trenutkih sem resnično podvomila v to, da je dojenje nekaj najbolj naravnega. Kako namreč se lahko zgodi, da nekaj najbolj naravnega, nikakor ne steče po naravni poti. Poskušala sem vse. Dojila sem ga leže, stoje, med hojo, na trebuščku, na hrbtu (in jaz na vseh štirih) in nato sem se nekega dne prebudila z vročino in topo bolečino v levi dojki. »Brustentzündung,« je zaključila moja zdravnica po hitrem pregledu. Mastitis, po domače (in strokovno) povedano in seveda ti na misel pridejo krave. Zveni veliko bolj grozeče, kot v resnici je, še posebej, če ga pravočasno odkriješ in zdraviš. Bistveno zdravilo pri mastitisu je dojenje, torej praznjenje prizadete dojke čim pogosteje, k temu pa se, kadar pride do močnejšega vnetja (kar se izkaže z vročino), priložijo še antibiotiki. Ker moj »mali« nad pogostim in vztrajnim dojenjem v teh dneh seveda ni bil pretirano navdušen (če bi bil, do mastitisa sploh ne bi prišlo, tako pa je dojka bila premalokrat izpraznjena in je zastalo mleko povzročilo vnetje), sem na koncu iz predala potegnila črpalko. Ja, sem. Otrok je bil lačen in povsem iz sebe, iz sebe pa sem bila tudi jaz, vneta ter utrujena od poskusov in prisiljene samotolažbe, da bo že minilo. Aventovo črpalko sem prejela v dar, skupaj z grelnikom za flaške…za vsak slučaj, če bo kdaj potrebno mleko načrpati. No, zdaj je bil ta slučaj. »Poskusimo,« sem sama sebi rekla in se priklopila na črpalko. Bilo je presenetljivo enostavno. Sklepam, da zato, ker s količino mleka in brizgalnim refleksom pri meni ni bilo težav. V petih minutah sem napolnila 125-mililitersko flaško za mojega besnega dojenčka in mu jo ponudila, v obupu in strahu, da nato ne bo več nikoli želel mojih dojk, medtem ko je bil on udobno nameščen v gnezdu iz dojilne blazine in ves jezen, ker ne more v miru jesti. Cucelj je pristal v njegovih ustih nežno, a je bil moj »mali« vseeno nekoliko presenečen. Pa ne za dolgo, najbrž je aroma maminega mleka pridišala in sprožila njegov sesalni refleks. Flaško je spraznil na »eks« (naj omenim, da ima Aventova flaška poseben »naravno« oblikovan cucelj, skozi katerega mleko ne teče, če otrok ne sesa - to uspešno preprečuje preveč posrkanega zraka, pa tudi možnost sesalne zmede zmanjša na minimum). In sedaj sem bila še bolj zmedena. In prestrašena. Kaj, če ga bom zavedno morala hraniti na tak, nenaravni način?! Bilo me je strah, vendar sem hkrati bila srečna, da sem svojega dojenčka lahko nahranila. Odločila sem se, da bom nadaljevala s črpanjem, ampak vedno šele po tem, ko bom poskusila z dojenjem. In tako se je najino »polomljeno« dojenje sedaj še dodatno nalomilo, a sva nadaljevala, kakor da je to povsem normalno. Jaz sem pristavila, on je pil tri minute in se nato upognil nazaj v krču neodobravanja ter pričel jezno tuliti. Potem je bilo na vrsti, v grelniku zagreto, izčrpano mleko iz flaške, ki jo je izpraznil na mah, rignil in se mi zadovoljno nasmejal. Sledilo je novo črpanje, da sem izpraznila »načeto« dojko in shranitev flaške v hladilniku do naslednje priložnosti. Flaško sem svojemu malemu kraljeviču namreč servirala samo, če je pil manj kot pet minut. Pet minut se mi je zdelo, glede na »šus« mleka iz moje dojke v usteca mojega novorojenčka, dovolj časa, za primerno količino obroka. Čeprav, pri dojenju nikoli ne veš, koliko otrok dejansko spije. Toda, ker sem pred porodom prejela v dar tudi tehtnico za dojenčke, sem se ob tedenskem tehtanju vedno znova lahko potolažila, da kljub najinemu akrobatskemu in ekstremno improviziranemu dojenju, moj »mali« še zmeraj raste in se debeli…čeprav veliko počasneje, kot »ta mali« moje dunajske somamice, ki je že od vsega začetka »pridno« jedel kar z obeh dojk na en podoj. »Nekateri otroci tudi tri minute ne zdržijo. Vedno je lahko še slabše in težje in bolj nezavidljivo,« sem si vsak dan znova prigovarjala. Želela sem vztrajati in se še naprej tolažiti, da je tudi to bila ena izmed stvari, ki bodo minile. Nekaj dni zatem, ko je moj dojenček dopolnil tri mesece sem ga v enem trenutku, povsem spontano, pristavila po šolsko, torej trebušček na trebuh in ušesce, ramica in bokec v ravni liniji. Priklopil se je, kakor da bi bil drug otrok in se namestil tako, da je izgledal kot majhen polhec, ki je strašno lačen; mleka in ljubezni. In potem je pričel sesati, z zaprtimi očmi in z zadovoljnim jamranjem, kar se je idilično odvijalo naslednje…"
Uporaba piškotkov na spletnih straneh
Naša spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje. Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih spletna stran shrani v vaš brskalnik. Delimo jih v dve skupini:
- Skupina 1: Ključni piškotki. Ti so ključni in brez njih spletna aplikacija ne bo delovala, kot bi morala. Omogočajo osnovne funkcije, kot je navigacija preko klikanja na enostavne povezave.
- Skupina 2: Analitični piškotki. Z njimi analiziramo promet na spletni aplikaciji, da lahko izboljšamo uporabniško izkušnjo. Google Analytics za svoje delovanje uporablja več piškotkov, ki omogočajo merjenje statističnih podatkov obiska spletne strani. Ti piškotki beležijo, kolikokrat posameznik obišče našo stran, kaj ga zanima v teh obiskih, kdaj jo je obiskal prvič in kdaj zadnjič. Omogočajo izračun, kako dolgo traja posamezen obisk uporabnika. Informacije o uporabljenem brskalniku, naslovu IP (ki se obdela le v skrajšani obliki z zadnjimi 8 števkami), kraju, kjer se je uporabnik nahajal, ko je dostopal do spletne strani, se pošljejo v Google strežnik. Ti piškotki potečejo po 6 mesecih.
Večina spletnih strani ima možnost enostavnega deljenja vsebin na uporabniku ljubih omrežjih. Socialni mediji za to dejanje uporabljajo piškotke. Vi odločite, ali boste dovolili shranjevanje piškotkov na vaši napravi. Nadzirate in spreminjate jih lahko v vašem spletnem brskalniku. Če piškotke izklopite, spletna stran ne bo delovala optimalno oz. bodo nekatere funkcije onemogočene.
Vtičnik, ki omogoča analizo pri uporabi vaše spletne strani, je prikazan na strani, ker so ti podatki sporočeni v vaš brskalnik. Strežniku pošljemo informacije o tem, katere naše spletne strani ste obiskali. Več informacij o varstvu podatkov lahko najdete na Googlovih spletnih straneh. Ti podatki se obdelujejo v imenu Googla, kar bo še naprej učinkovito. S tem soglašate s obdelavo podatkov, pridobljenih o vas, na zgoraj opisani način in za navedeni namen.
tags: #naredi #sam #nosecniska #majica