Dojenčkov jok je univerzalni jezik, ki ga vsi starši in skrbniki po vsem svetu sprva dojemajo kot izziv. Strokovnjaki poudarjajo, da dojenčki in otroci nikoli ne jočejo brez razloga, zato je ključnega pomena, da se na njihov jok odzovemo. Vsak dojenček joka, saj je to edini način, da izrazi svoje potrebe in želje. Ne morejo namreč reči: “Hej mami, to potrebujem…”, temveč bodo - uganili ste - zajokali. Jok je najenostavnejše komunikacijsko sredstvo, s katerim nam sporočajo, da potrebujejo pomoč. To je povsem normalno za dojenčka, bolj težavno pa je za starše in okolico, saj se vse prepogosto počutijo nemočni. Za to obstajata predvsem dva razloga: ker ne razumejo, kaj dojenček sporoča, ali pa ker mu ne morejo pomagati.
Vzroki za Dojenčkov Jok: Od osnovnih potreb do sproščanja napetosti
Z jokom dojenček izraža predvsem svoje nezadovoljene življenjske potrebe. To so lahko osnovni fiziološki signali, kot so: "lačen sem", "utrujen sem", "zebe me" ali "previj me". Pogosto je jok tudi sredstvo za pridobitev pozornosti. Ta pozornost pomeni, da smo prisotni takrat, ko smo tudi z mislimi samo pri dojenčku in nikjer drugje - ne pogovarjamo se po telefonu ali pišemo sporočila, ne gledamo televizije, ne beremo časopisov in ne razglabljamo o stvareh, ki nas še čakajo ali skrbijo.
Poleg tega z jokom dojenček izraža tudi stisko, nelagodje ali bolečino. Jok pa je lahko tudi način za sprostitev nakopičene napetosti v dojenčku samem. Ta napetost je lahko posledica preveč intenzivnega dogajanja v okolici ali pa prevelike utrujenosti.
Za starša je nedvomno najtežje prebroditi večurni neutolažljiv jok, ki ga povzročajo trebušni krči oziroma kolike. V takšnih primerih je jok še posebej intenziven in zahteva veliko potrpežljivosti in razumevanja.
Jok kot Komunikacijsko Sredstvo in Uravnavanje Potreb
Tako z jokom dojenček komunicira z okolico in z njegovo pomočjo uravnava zadovoljevanje svojih potreb. Zato je jok dojenčka, še zlasti do prvega leta starosti, zelo neprijeten in pritegne intenzivno pozornost vseh v okolici, ne samo staršev. Na jok dojenčka namreč že fiziološko odzovemo vsi - otroci in odrasli, domači kot tudi nepoznani - in želimo pomagati. Seveda, lahko jokajo tudi zato, ker so zaspani in lačni.
Ker dojenček z jokom komunicira z okolico, se tisti, ki je najpogosteje ob njem, po navadi je to mama, zelo hitro nauči prepoznati različne vrste joka in razumeti, kaj z njim sporoča. Do tega pride na podlagi lastnih izkušenj. Če na primer dojite, vam lahko že sam jok vašega otroka sproži izločanje mleka - takrat je zagotovo lačen.
Za resnično uspešno razlikovanje sporočil, ki jih prinaša jok dojenčka, je potrebno prisotno opazovanje. Kadar dojenček joka zaradi svojih nezadovoljenih potreb, jih je seveda treba zadovoljiti. Večina staršev nagonsko jokajočega dojenčka vzame v naročje in ga ljubkuje, to pa je pogosto prav tisto, kar potrebuje: toploto, prisotno bližino in znane glasove.
Pomirjanje Dojenčka: Različne Tehnike in Pristopi
Kadar gre za dolgotrajni jok, ki ga povzročajo kolike ali nemir, je najbolj pomembno, da kot starši naredimo vse, da ostanemo čim bolj mirni in da smo prisotni. Naša vznemirjenost bo samo razpihovala nemir v dojenčku in mu onemogočala, da se umiri. Univerzalnega recepta za tolažbo kakršnega koli joka žal ni: kar velja za enega otroka, lahko pri drugem čisto odpove.
Večurni, količni jok težje potolažimo. Včasih pa pomaga tesno povijanje v štruco, saj občutek mehke in tople površine dojenčka pomiri, ker ga spomni na prijetno bivanje v materinem trebuhu. Pomirjujoč učinek ima lahko tudi nošenje in hoja z dojenčkom v nosilki ali na podlakti (s trebuhom navzdol) ali pa ritmično zibanje, ki ga dosežemo z vožnjo v avtomobilu, vozičku, plesom ali hojo. Pomaga lahko tudi sesanje palca, dude ali bradavice, kar pa odsvetujem, če je otrok tako nemiren, da poleg sesanja zajame in požira tudi veliko zraka.
Nekatere dojenčke pomirjajo stalni in enakomerni zvoki, kot so zvok sesalca, sušilnika za lase, pralnega stroja, tekoče vode ali čisto preprosto materinega mrmranja. Če dojenček trpi za količnimi napadi in/ali pogostim večurnim neutolažljivim jokom, vedno priporočam zvečer pred intenzivnim jokanjem pripravo kamilične tople kopeli, ki dojenčka sprošča. Pogosto je blagodejna tudi za prisotnega starša.
Vsekakor pa je, v kolikor ne najdete vzroka za neutolažljiv jok, smiseln posvet pri pediatru in hkrati s pomočjo dobrega terapevta odkrivanje in sanacija dejanskega, nematerialnega vzroka za nemir otroka.
Nenavadni Zvoki in Njihova Pomenljivost
Poleg joka pa se dojenčki oglašajo tudi z drugimi zvoki, ki lahko starše skrbijo. V prvih šestih mesecih se vsi dojenčki oglašajo enako, ne glede na poreklo. Vsi na enak način grulijo in eksperimentirajo z enakimi in nepovezanimi glasovi. To velja tudi za gluhe otroke. To prvo oglašanje nima nobene povezave s spodbudo staršev.
Po prvih šestih mesecih pa otroci postanejo občutljivi za ritmične značilnosti različnih jezikov. Raziskave kažejo, da se otroci že dobro spoznajo na svoj jezik pri starosti enega leta. Znanstveniki so to ugotovili tako, da so posneli čebljanje enoletnikov v Franciji. Čeprav ni bila pravilno izgovorjena niti ena beseda, so z lahkoto ugotovili, da ti otroci prihajajo iz Francije!
Že novorojenček ima vso zapleteno anatomijo, ki je potrebna za ustvarjanje glasov, vseeno pa traja dobro leto, da ti organi dovolj dozorijo in otrok lahko začne izgovarjati besede na smiseln način. Grlo je ob rojstvu dolgo in široko približno dva centimetra, kar je tretjina odrasle velikosti. Je visoko v vratu in se z rastjo otroka počasi spušča. Glasilke novorojenčka merijo približno štiri milimetre in ob normalnem dihanju zračni tok ni dovolj močan, da bi ju zanihal in ustvaril zvok. Kadar pa je izdih močnejši, se mišice v grlu napnejo, zmanjšajo velikost odprtine med glasilkama, zato ju iztisnjen glas zatrese in ustvarijo se glasovi. Pri majhnih otrocih tudi ni razlike med dečki in deklicami. Po tretjem letu starosti pa se pri dečkih podaljšajo in zadebelijo. Prav tako se podaljša in poveča grlo. A spremembe vseeno niso izrazite vse do pubertete. Lastnosti glasu so odvisne tudi od ustne votline, nosu, obnosnih votlin, žrela in prsnega koša. Oblika teh votlin da glasu za vsakega posameznika značilno kakovost in resonanco.
Takoj po rojstvu, ko otrok prvič zajoka, uporabi svoji glasilki. V prvih tednih življenja je jok edini zvočni signal. Starši pa kmalu prepoznajo različne načine joka, ki se razlikujejo po tem, kaj otrok potrebuje tisti hip. V prvih mesecih življenja je potreba po gruljenju in čebljanju prirojena.
Primeri Nenavadnega Oglašanja in Strokovni Nasveti
V spletnih forumih se starši pogosto sprašujejo o nenavadnih zvokih svojih dojenčkov. Na primer, starš se vpraša, ali je normalno, da se šestmesečnik popoldne in zvečer zelo glasno oglaša z nekakšnim piskanjem ali cviljenjem, ki je naporno za poslušanje. Pediater na to odgovori, da se šestmesečniki običajno grulijo, vriskajo, cvilijo, še ne vokalizirajo zlogov, zato se takšno oglašanje zdi normalno, še posebej, če je ves ostali razvoj primeren.
Drug primer je petmesečnica, ki se oglaša kot "osliček", pri čemer dela zvoke tudi pri vdihu in ne samo pri izdihu. Pediater pojasni, da je najverjetneje samo pogruntala, da se lahko tudi na ta način tvorijo glasovi, in staršem svetuje, naj ji ponudijo druge zvoke (gruljenje, brbljanje), da jo zamotijo in preusmerijo.
Mejniki za dojenčke in malčke, dr. Lisa Shulman
Nek drug starš skrbi, ker se njegov petmesečnik, ki je bil zaradi sepse pri porodu na fizioterapiji, ne vokalizira s samoglasniki in zelo redko se nasmehne. V zadnjih treh dneh se oglaša s čudnimi glasovi, ki so podobni tistim, ko otrok trmari. Pediater odgovori, da gre verjetno za začetno fazo brbljanja, kjer ni veliko samoglasnikov, in da skromni nasmeški niso znak bolezni ali motnje v razvoju. Prav tako ne gre za "trmo", saj je dojenček za tako kompleksen odziv še premlad. V takšnih primerih je ključno, da starši zaupajo pediatru, ki otroka spremlja in ga pregledava.
Prav tako se pojavi vprašanje, ali vsi dojenčki nujno vokalizirajo. Odgovor je, da je brbljanje in gruljenje za starše zelo subjektiven pojem in se večinoma izkaže, da se dojenčki veselo oglašajo, starši pa tega ne dojamejo na ta način.
Pomen Komunikacije in Odzivov za Starše
Ko otrok joka v sebi, vedno spremeni vedenje: postane bolj žalosten, zapira se vase, odklanja družbo, manj komunicira ali pa ravno nasprotno, da bi prikril svoj tihi jok, postane bolj glasen, bolj rine v središče pozornosti, govori neumnosti, s katerimi privablja pozornost in smeh. V vsakem primeru spremeni običajno vedenje.
Če želite pomagati dojenčku ali otroku, morate najprej spraviti v red sebe. Kajti če ste sami nemirni, zaskrbljeni, žalostni, ne morete ponuditi in vzpostaviti miru v otroku. Hkrati pa ste zaradi vznemirjenosti, zaskrbljenosti in strahov manj dovzetni za sporočila, ki vam jih pošilja dojenček ali otrok. V vsakem trenutku se zavedajte, da dojenček/otrok potrebuje vašo pomoč in da dojenček nikoli ne joče brez razloga. Drugo pa je, ali ta razlog prepoznate, razumete ali ne.
Tudi če ne morete ugotoviti, zakaj joka, kaj vam želi sporočiti, ne izgubljajte živcev in ne dovolite, da vas vaš razum spravi do občutka nemoči. V takšnem stanju zagotovo ne boste mogli pomagati dojenčku/otroku, ki vas kliče in potrebuje. Raje se popolnoma predajte situaciji, vse drugo spustite, bodite nesebično na razpolago, predvsem pa bodite z (umirjenimi) mislimi pri otroku.
Izzivi Izsiljevanja z Jokom
Izsiljevanje otroka je v prvi vrsti razvojna faza preizkušanja trdnosti mej. Če je ta pristop učinkovit za otroka, pa lahko izsiljevanje postane njegov način delovanja in se tako zavleče v poznejše obdobje. Z izsiljevanjem se nauči prepoznavati, kaj sme in česa ne, kje so meje in kaj je bistveno ter kdo je ‘glavni’ pri bistvenih stvareh. Zato je zelo pomembno, da si kot starši določite vrednote/področja, ki so za vas brezkompromisna in o katerih ne debatirate (npr. zdravje, šolsko delo in obveznosti doma, odhod v posteljo/prihod domov …). Pri vseh drugih, življenjsko nebistvenih področjih, se skupaj z otrokom le urite v iskanju kompromisov in sodelovanja. In na teh nebistvenih področjih ni nič hudega, če kdaj izgubite svojo starševsko avtoriteto.
Ko pride do izsiljevanja z jokom ali kako drugače, predlagam, da nežno, a vztrajno zavračate ta način, vendar ne otroka in njegove želje. Pristopite k njemu z razumevanjem, ljubeznijo in spoštovanjem, ter mu, če je v stanju poslušati, na kratko razložite svoj vidik (npr. zdaj ne bova kupila sladkarij, ker jih imamo še doma). Premislite, preden se odločite, ali boste otroku ugodili ali ne. Če mu boste ugodili, naj vas prosi na primeren način, naj ne dobi želenega na za vas nesprejemljiv način. Če se odločite drugače, je pomembno, da vaš Ne vedno ostane Ne, naj se ne spremeni v Nja in pozneje v Ja. Če to naredite, bo otrok vedel, da mora biti samo dovolj vztrajen, pa bo dobil, kar želi. Hkrati mu sporočate, da vaš Ne ne pomeni nujno vedno Ne. Ne podlezite skušnjavi, da bi za kratkotrajni mir žrtvovali svoje vrednote. Tega ne počnite.
Kadar dojenček joka, ga vzemite v naročje - ne morete ga razvaditi. Tudi joka starejšega otroka, pa čeprav z njim izsiljuje, ne smemo prezreti. Zavedati se moramo, da otrok ignoriranje, neukvarjanje z njim razume kot zavrnitev. Da ni vreden. Da ne pripada. Da ni pomemben. Da njegova volja nima nobene teže. Čeprav se morda ne strinjate z njim ali ga ne razumete povsem, mu bodite na voljo. Stojte mu ob strani. Spoštujte otroke in sočustvujte z njimi.
Preprečevanje Zadušitve in Reševanje V Nujnih Primerih
Dojenčki se morajo naučiti veliko različnih veščin: kako se plaziti, stati, kako čebljanje spremeniti v tekoč pogovor, kako ne spustiti žličke na tla, temveč jo nesti k ustom. Na tem seznamu sta tudi varno žvečenje in požiranje - dojenčki se namreč rodijo pripravljeni za hranjenje, kljub temu pa lahko pride do dušenja. Od rojstva do starosti približno 4 mesecev naprej nevarnost zadušitve predstavlja vse, kar dajejo v usta. To pomeni, da se novorojenček lahko zaduši tudi z materinim mlekom ali slino, pozneje pa tudi z otroško hrano in redkeje s sluzjo (mukusom zaradi dihalnih bolezni). Če se pričnejo dušiti zaradi tekočine, mu je potrebno odpreti usta in jo odstraniti z aspiratorjem.
Ko se otrok začne plaziti, pa se igra bistveno spremeni, saj dojenčki z usti raziskujejo svoje okolje. Najpogostejši vzroki zadušitve premikajočega se dojenčka vključujejo majhne predmete, ki blokirajo dihalne poti (igrače, gumbi, koščki trdne hrane ali kovanci). Istočasno lahko tovrstno težavo povzroči tudi hranjenje, ko si napolnijo usta s preveliko količino hrane. Idealno bi bilo, da se udeležiš tečaja o preprečevanju zadušitve in oživljanju otrok.
V ključnem momentu, ko pride do dušenja, je sicer težko vedeti, kako to storiti pravilno. Če se dojenček davi ali kašlja, ima težave z dihanjem ali postane v obraz rdeče ali modre barve, nekaj verjetno ovira dihalno pot. V primeru delne zapore nekaj zraka še vedno vstopa v otroška pljuča in se iz njega izteka okoli tujega predmeta in dojenček se najpogosteje začne daviti ali kašljati. Najbolje je, da otroku pri tem nič ne pomagaš in dovoliš, da ga sam izkašlja - to je najboljši način, da se blokado odstrani sama. Vsekakor pa moraš ukrepati, če dojenček ne uspe uspešno izkašljati predmeta ali če ima popolno zaporo zraka (kar pomeni, da v pljuča otroka ne pride zrak ali iz njih).
Postopki v primeru zadušitve pri dojenčku:
- Dojenčka namestiš na svojo podlaht, da ima svoj trebuh naslonjen na tvojo roko in je obrnjen z glavo navzdol (proti tvoji dlani).
- Otroka nagnite naprej in ga z ostrimi, močnimi udarci udari med lopaticami. Pred vsakim naslednjim udarcem preverite, če je tujek že odstranjen.
- Na tem mestu uporabiš tehniko Heimlichovega prijema: Postavi se za otroka in ga nagni nekoliko naprej. Eno dlan stisni v pest, drugo pa položi nanjo. Ta položaj rok položi na področje med popkom in žličko, palca sta pri tem obrnjena proti trebuhu. Izvedi sunkovit sunek, pri čemer trebušno steno otroka potisneš navzgor in navznoter proti sebi.
- Če je otrok v nezavesti, začni z oživljanjem še preden pridejo rešilci. Preveri, če je dojenček ali otrok zavesten in sicer tako, da ga popraskaš po stopalu. Morda je zaradi izgube nezavesti obraz postal tudi modre barve, saj takrat pride do pomanjkanja kisika. Vpihni vdih v dolžini 1 - 1,5 sekunde, da se prsni koš vidno dvigne. Največ 10 sekund bodi pozorna na znake dobrega krvnega obtoka (spontano gibanje, kašljanje, jok, dihanje).
Na srečo zadušitve enostavno preprečimo, saj imamo starši naše malčke navadno pred očmi večino časa, pozorni pa smo tudi, da je okolje primerno starosti otroka. Prvo, kar lahko narediš je, da odstraniš majhne igrače, kot so frnikole, baloni in skokice, kroglice ter manjši gospodinjski predmeti - baterije, gumbi ter pokrovčki pisal. Potreben je tudi stalni nadzor otroka v času hranjenja. Dobro se pozanimaj o velikosti kosov hrane, ki jo ponujaš otroku. Eni starši se odločijo za daljše obdobje pasirane hrane, drugi prisegajo na BLW (baby-led weaning) metodo, ki vključuje ponujanje hrane od uvajalnega obdobja dalje. Najbolje bi bilo, če vsi, ki varujete otroka (starši, stari starši, varuška) poznate osnove oživljanja in imate na splošno dovolj informacij o tem, kaj je potrebno storiti, če pride do dušenja.
Razvojna Odstopanja in Potrebna Pozornost
V nekaterih primerih lahko nenavadno oglašanje ali vedenje nakazuje na razvojna odstopanja. Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80% jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.
Pri Aspergerjevi motnji nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče se vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo. Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji, vključujejo pomembno prizadetost nebesednega komuniciranja, s katerim se vzpostavlja kontakt z ljudmi (otrok pri pogovoru ne gleda v oči, se ne zanima za otroke v okolici, ne opazuje ljudi, deluje sam sebi dovolj, ima nenavaden (odsoten) izraz na obrazu). Prav tako otrok ne razvije odnosov z vrstniki, ki bi bili primerni njegovi starosti, ne zna se na primeren način vključiti v igro vrstnikov oz. ga ta ne zanima (socialna izolacija in egocentričnost).
Drugi znaki vključujejo: otrok ne deli interesov, zadovoljstev ali dosežkov z drugimi ljudmi; odsotnost socialne in čustvene navezanosti; zapozneli ali nerazvit govor (brez poskusov nadomeščanja z drugimi načini komuniciranja, npr. z mimiko, gestami); pri otrocih z razvitim govorom je izrazito prizadeta sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja dialoga; stereotipna in ponavljajoča uporaba jezika (ponavljanje besed); težave z uporabo zaimka »jaz«; odsotnost simbolične igre ter posnemanja v igri; preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, ki je abnormna zaradi intenzitete ali usmerjenosti; določene sposobnosti so lahko nadpovprečno razvite (npr. mehanski spomin, računanje, konstrukcijske sposobnosti); nefleksibilno vztrajanje na specifičnih, nefunkcionalnih rutinah in ritualih; stereotipni in ponavljajoči gibi (npr. zvijanje prstov ali dlani, hoja po prstih, nenavadni načini hoje, tekanje v krogu, kriljenje z rokami); trajna preokupiranost z deli predmetov; jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti na aktivnost, ki si je otrok ni sam izbral; kratkotrajna pozornost; slabo zavedanje pravil vedenja; pretirana ali premajhna občutljivost na dražljaje (npr. preobčutljivost na zvoke, vonje, neobčutljivost na bolečino ipd.); nerazumljivi strahovi pred običajnimi stvarmi, odsotnost strahu pred nevarnostmi; neodzivnost na dogajanje v okolju (deluje, kot bi bil gluh); ne razume humorja; lahko je gibalno nespreten.
Avtizem je ena od motenj, ki jo je težko opaziti, zlasti takrat, kadar je otrok govorno in intelektualno normalno razvit. Pri težje prizadetih otrocih, ki zaostajajo tudi v duševnem razvoju, so simptomi opazni takoj po rojstvu in jih je lažje prepoznati. Sistematski pregledi pri pediatru, logopedu ali psihologu (3 leta) v primeru manj izraženih simptomov pogosto niso dovolj občutljivi in ne odkrijejo teh otrok oz. ugotovijo zaostanek v razvoju, ne pa tudi vzroka.
Kadar vas skrbi, da se otrok ne razvija po pričakovanjih ali ima neobičajne značilnosti vedenja, se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico ali učiteljico, ki otroka opazuje v vsakodnevnih stikih z vrstniki. V sodelovanju s psihologom bo morda izpolnila lestvico Socialno vedenje otrok, s pomočjo katere se ocenjuje otrokova socialna spretnost in zrelost. Obiščite otrokovega pediatra, ki bo opravil osnovne preiskave. Kadar obstaja sum na pervazivno razvojno motnjo, otroka pregleda in opazuje več strokovnjakov, kot so: (razvojni) pediater, nevrolog, klinični psiholog, logoped, specialni pedagog, otroški psihiater. Idealno je, če se ti pregledi opravijo med 2. in 3. letom otrokove starosti. Na osnovi diagnoze je otrok vključen v intenzivni terapevtski program, ki je tem bolj učinkovit, če je začet dovolj zgodaj, vsekakor v predšolskem obdobju.