Dobra drža predstavlja stanje mišično-skeletnega ravnotežja, ki varuje telo pred poškodbami in deformacijami med aktivnostjo ali v mirovanju. Značilna je za naravno, sproščeno držo telesa, kjer hrbtenica zavzame dvojno S-krivuljo, lopatice so sproščene navzdol in poravnane v ravnino hrbta, ramena pa so vzporedna z boki. O dobri drži govorimo, ko smo neko stanje sposobni brez bolečin ohranjati dalj časa. Nepravilna drža sčasoma vodi do stranske ukrivljenosti hrbtenice, pri kateri se vretenca sočasno zasukajo, ter do drugih bolečih sprememb. Taka drža nastane zaradi neuravnoteženega delovanja mišic ali drugih dejavnikov, ki ne zagotavljajo ustrezne podpore in poravnave telesa.
Izvor nepravilne drže v otroštvu
Napačna obremenitev hrbtenice se žal prične že v zgodnjem otroštvu. Šolske torbe za prvošolčke so pogosto pretežke. Skupaj s ogrodjem, ki je potrebno zaradi trdnosti in stabilnosti, tehtajo okrog 1 kilogram. S knjigami in zvezki je torba hitro pretežka. Pri nakupu šolske torbe je pomembno biti pozoren na več stvari. Naramnice naj bodo ravno prav dolge (predolge se vlečejo po tleh, prekratkih se ne da uravnavati), podložene in široke najmanj 4 cm, da se ne zarežejo v ramena otroka. Poskrbeti je treba za pravilno nastavitev dolžine naramnic, s čimer bo torba tesno ob hrbtu (kar je pravilno in torba otroka ne vleče k tlom). Lahko imajo še medsebojno povezavo na prsih, da ne lezejo z ramen. Hrbtišče torbe naj bo podloženo (da vsebina ne tišči v hrbet) in naj se prilega hrbtu. Torba naj bo izdelana iz vodoodpornega in kompaktnega materiala, saj se sicer torba zvrača, vsebina pa se rada pomečka (zvezki in knjige). Predali naj se dobro in enostavno zapirajo. Tudi ko si otrok sam pripravlja torbo v skladu s šolskim urnikom, je treba večkrat preveriti vsebino torbe. Otroci namreč poleg obvezne "opreme" radi vzamejo še druge stvari.
Zdravniki priporočajo, da dodatna obremenitev otroka ne bi smela presegati 15 % njegove telesne teže, kar je pri 30 kg 4,5 kg dodatne obremenitve. Otroci višjih razredov zelo radi nosijo šolske torbe spuščene nizko na hrbtu ali pa svoje hrbtenice obremenjujejo z nošenjem torb zgolj na eni rami.
Gibanje je pomembno v vsaki starosti. Kolikor smo gibčni in močni, toliko je vzdržljiv naš hrbet. Otroci, ki pretežno sedijo, hitreje pridobijo na odvečni teži, njihove mišice pa so manj razvite. Zaradi slabše razvitih mišic se posledice nepravilne nošnje šolskih torb in odvečne teže hitreje pokažejo kot pri telesno razgibanih sovrstnikih.
Vpliv sedečega načina življenja na držo
V šoli in službi večinoma sedimo. Na našo držo vpliva predvsem pravilno organizirano delovno okolje. Glede na to, da pisarniško delo večinoma obsega delo z računalnikom, je treba ekran pravilno postaviti, temu primerno pa tudi tipkovnico in miško. Stol mora biti pravilne oblike in sedalni del ustrezno visok. Pravilen sedeči položaj oblikuje ledveni del hrbtenice navznoter. Ob "napol ležečem" položaju na stolu se naša hrbtenica deloma izravna, zgornji, vratni del pa zakrivi naprej. Taka napačna drža glede na normalno držo kar trikrat bolj obremenjuje mišice hrbta, vratu in ramen. Posledično so naše mišice bolj utrujene, zakrčene in boleče. Sedimo torej vzravnano in z rameni nazaj.
Tudi položaj nog igra pri pravilni drži veliko vlogo. Stegna morajo biti vzporedna s tlemi, stopala ravna in kolena v višini bokov (upognjena pod pravim kotom ali malo manj glede na tla). Če s stopali ne dosežemo tal, si jih ustrezno podstavimo.
Odmori so pomembni. Vsake pol ure si privoščimo kratek predah in se sprehodimo, potelovadimo, zamenjajmo položaj, sprostimo roke in jih položimo na mizo. Ne pozabimo na raztezne vaje in vaje za sprostitev napetosti v mišicah, ki jih zlahka opravimo med odmori. Raztezne vaje so pomoč pri preprečevanju bolečine in poškodb, saj pospešijo pretok krvi in s tem prekrvavljenost in nahranjenost našega telesa s kisikom.
Preproste raztezne vaje so na primer: kroženje z rameni, zapestji, premikanje glave naprej in nazaj, rahlo stresanje rok, krčenje dlani v pesti, pogled proti levi rami in nato desni itd. Vse vaje delamo počasi in brez bolečine. Več kratkih odmorov med delom zvišuje pripravljenost na delo in zmanjšuje obremenitev telesa zaradi enoličnega, ponavljajočega dela. Odmori naj bi bili celo učinkovitejši od dobre drže in ergonomsko oblikovanega delovnega prostora.
S stola se dvignemo tako, da se najprej premaknemo na prednji del sedeža, nato pa vstanemo s pomočjo nožnih mišic. Izogibajmo se sklanjanju naprej ter upogibanju trupa.
Če pri svojem delu uporabljamo telefon, slušalk ne držimo med ramenom in ušesom (torej na rami z upognjeno glavo), saj ta drža pretirano obremenjuje vratne mišice in lahko v ramah povzroči resne bolečine. Danes brez računalnika ne moremo. Poskrbimo, da bo višina ekrana v višini oči oz. postavljena tako, da v sredino ekrana gledamo rahlo navzdol in pri tem ne premikamo brade. Izogibajmo se sunkovitim gibom vratu, ramena in boki naj bodo pri sedenju v isti liniji (torej ne premikajmo ramen naprej v "grbo" - držimo se pokončno vzravnano), poskrbimo tudi za pravilno višino delovne površine (niti prenizko niti previsoko). Ramena ne smejo biti "pozicionirana" navzgor, saj to kaže na napetost v vratnem predelu. Morajo biti sproščena, kar tudi kaže na pravo višino tipkovnice. Pri uporabi miške ne naslanjajmo dlani na podlago.
Kako brez uporabe ledvene opore poiščemo dober in pravilen položaj za sedenje? Sedimo na rob stola in se z ravno hrbtenico pripognimo naprej, potem se vzravnamo in poudarimo krivuljo hrbta, kolikor najbolj lahko ter jo zadržimo nekaj sekund, nato rahlo popustimo (za kakih 10°). Sedimo enako kot na stolu, ledveni del podpremo z ledveno oporo. Kolena morajo biti v višini kolkov ali malo nad njimi. Sedež premaknemo bližje k volanu, da obdržimo ledveno krivino. Pri tem ne pozabimo na pravilno razdaljo, ki še omogoča upogibanje kolen zaradi krmiljenja vozila s pedali (plin, sklopka, zavora).
Pravilno dvigovanje bremen in spanje
Preden dvignemo težko breme, ki naj ne presega 14 kg, poskrbimo za stabilnost v nogah. Nižja bremena dvigujmo z izravnanim hrbtom, ob upognjenih kolenih in kolkih. Iztegnjena kolena bi pomenila, da breme dvigujemo s hrbtenico in ne z mišicami. Ob pravilni obremenitvi telesa breme dvigujemo z napetimi trebušnimi in nožnimi mišicami. Izogibajmo se dvigovanju bremena preko linije pasu. Dvignjeno breme držimo blizu svojega telesa z upognjenimi rokami in s skrčenimi (močnimi) trebušnimi mišicami in ga prenesemo z majhnimi in počasnimi koraki. Postopek spuščanja bremena je enak kot pri dviganju.
Pravijo, da prespimo tretjino svojega življenja, zato je pravilno spanje še kako pomembno. Najprej poskrbimo za pravilno uporabo vzglavnika. Ne glede na položaj ležanja mora biti blazina le pod glavo, ne pa tudi pod rameni! Poskusimo spati v položaju, ki ohranja krivuljo hrbta. Pomagamo si lahko tudi z blazino pod koleni ali ledvenim delom ali ko ležimo na boku z rahlo upognjenimi nogami. Izberimo čvrsto žimnico in tako posteljno dno, da se ne upogiba. Če je potrebno, uporabimo dodatno ojačitev pod žimnico. Občasno lahko položimo žimnico tudi na tla.
Še vstajanje iz postelje: iz ležečega položaja se pravilno dvignemo tako, da se najprej obrnemo na bok, vzravnamo kolena in obrnemo noge na stran postelje. Usedemo se tako, da se dvignemo s pomočjo rok.
Skolioza: Tridimenzionalna deformacija hrbtenice
Skolioza hrbtenice je tridimenzionalna deformacija hrbtenice, ki je posledica prirojene napake pri razvoju vretenc ter hrbtenjače oziroma dednih bolezni živčno-mišičnega sistema ali močne travme. Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice, pri kateri pride do stranske ukrivljenosti hrbtenice in rotacije vretenc. Deformacija se najpogosteje razvije v obdobju rasti zaradi razvojnih sprememb ali neznanega vzroka. Pri skoliotični hrbtenici se pojavi stranski odklon od normalne vertikalne osi (hrbtenica se zamakne v levo ali desno), nastopi osna rotacija vretenc (vretenca niso več poravnana ampak ukrivljena) in spremenijo se fiziološke krivine prsne ali ledvene hrbtenice (spremeni se naravna oblika hrbtenice).
Ali ste vedeli, da se skolioza najpogosteje razvije v torakalnem (prsnem) predelu hrbtenice in je prisotna levostransko? Najpogostejša oblika bolezni je idiopatska skolioza, pri kateri natančen vzrok nastanka ni povsem pojasnjen. Pogosta oblika skolioze je tudi adolescentna skolioza, ki nastopi med 10. letom starosti.
Hrbtenica je anatomsko razdeljena na tri glavne dele - vratni, prsni in ledveni del. Vretenca so postavljena vertikalno v ravni liniji, vendar se ob prisotnosti skolioze pričnejo zamikati v levo ali desno (se odmaknejo na stran, zarotirajo), kar podre celotno telesno dinamiko. Povečano tveganje za funkcionalne težave, kot je zamik ramenskega obroča, rok, prsnega koša in medeničnega obroča, se pojavi, kadar je skolioza nezdravljena v otroštvu. Skolioza najpogosteje nastane pri otrocih do 16. leta starosti. Najpogosteje se razvije med 10. in 18. letom starosti.
Skolioza pri otrocih zahteva individualno obravnavo, ki je odvisna od starosti otroka, stopnje ukrivljenosti hrbtenice ter tveganja za morebitno poslabšanje. Pomembno je redno spremljanje otrokove skolioze. Včasih je veljalo zmotno prepričanje, da zdravljenje pri zelo majhnih otrocih ni potrebno, saj naj bi se njihova hrbtenica med rastjo samodejno poravnala. Večina primerov idiopatskih skolioz se pojavi med 10. letom in časom, ko otrok popolnoma odraste.
Odrasle osebe lahko s skoliozo živijo brez velikih težav ali bolečin. Običajni znaki skolioze pri odraslih vključujejo neenakomerna ramena, prisotnost "grbe" ter neenakomerne medenične kosti ali boke. Odrasli s skoliozo lahko doživljajo bolečino, ki jih pripelje k iskanju zdravstvene oskrbe. V nekaterih primerih se pojavi tudi bolečina, povezana z utrujenostjo mišic zaradi dejstva, da mišice na konveksni strani trdo delajo, da bi ohranile telesno ravnovesje, medtem ko so mišice na konkavni strani v slabšem položaju za optimalno delovanje.
Ko pride do stiskanja živcev, to stanje imenujemo spinalna stenoza. Pri pacientih s hudo skoliozo se stanje in ukrivljenost hrbtenice poslabšujeta, kar pomeni, da so zgoraj omenjene spremembe, povezane z blažjimi oblikami bolezni, bolj izrazite. Huda skolioza lahko vpliva tudi na organe, kot so pljuča. Ko skolioza povzroči deformacijo rebra, postane visoko tveganje za težave z dihanjem. Ko pride do nestabilnosti v sklepih hrbtenice zaradi nenormalne ukrivljenosti, se hrbtenjača razteza. Težave z ravnotežjem in propriocepcijo so prav tako povezane s skoliozo. Propriocepcija se nanaša na telesno sposobnost orientacije v prostoru brez vizualnih napotkov. Ravnotežje lahko prizadene tudi asimetrija telesa. Pogosto, ko se oseba s hudimi skoliozami usede, se sključi; to povzroči večji pritisk na sklepe hrbtenice in lahko povzroči več bolečine in napačno poravnavo.
Opravijo se meritve mišične moči, vzdržljivosti in sorazmerja. Po RTG slikanju se pri specialistu ortopedije določi vzorec zdravljenja. V kombinaciji z uporabo najsodobnejših naprav se učinkovito pospešujejo celični procesi, pospeši regeneracija in aktivno zmanjšuje bolečina. Zdravljenje skolioze je odvisno od velikosti ukrivljenosti hrbtenice. Blage ukrivljenosti se v večini obvladujejo brez operativnega zdravljenja, medtem ko se pri zmernih ali velikih ukrivljenostih lahko uporabijo stezniki ali operacija za obnovitev normalne drže hrbtenice.
Da, skolioza se lahko in se bo poslabšala s starostjo, saj je ta težava progresivna in se brez ustreznega zdravljenja s časom poslabša. Vadba je koristna za bolnike s skoliozo, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z drugimi terapijami, kot je nošenje steznika. Vadba lahko pomaga pri razvijanju in ohranjanju moči osrednjih mišic, ki podpirajo hrbtenico. V primerih blage in zmerne skolioze lahko specialne terapevtske vaje in nošenje steznika pomagajo pri zmanjšanju ukrivljenosti, izboljšajo držo ter pomagajo olajšati bolečine. Najbolj uveljavljena in dokazano učinkovita metoda obravnavanja skolioze so specifične korektivne vaje, ki dokazano zmanjšujejo napredovanje krivine in izboljšujejo mišično ravnovesje. Postopki manualne terapije pomagajo izboljšati gibljivost, kar omogoča učinkovitejše izvajanje korektivnih vaj. Redna in strokovno nadzorovana vadba dokazano izboljšuje funkcionalno zmogljivost, telesno simetrijo in zmanjšuje bolečino, tudi pri odraslih s kronično skoliozo.
V Medicofit kliniki izvajajo celostno zdravljenje skolioze, ki vključuje korektivne vaje, individualno prilagojene dihalne tehnike in natančno motorično re-edukacijo trupa. Pri napredovalih primerih, ko je Cobbov kot večji od 25-30°, se v skladu s smernicami uvede individualno prilagojena ortoza, kot sta Chêneau ali Boston opornica, ki z zunanjimi silami pomaga ohranjati korekcijo med rastjo skeleta. Klinični pregled vključuje tudi oceno rotacije trupa z inklinometrom, analizo drže in mišične simetrije. Slikovna diagnostika (RTG) je standard, MR pa se uporablja, kadar obstaja sum na nevrološko etiologijo. Če imate težave s skoliozo, vam svetujemo, da se naročite na diagnostično terapijo pri specialistu fizioterapije v kliniki Medicofit.
Ekstenzijski vzorec pri dojenčkih
V prvih mesecih življenja dojenčka se starši srečujejo s številnimi izzivi, med katerimi je ena od pomembnih tem tudi otrokov motorični razvoj, doseganje razvojnih mejnikov in ustvarjanje kvalitetnih gibalnih vzorcev. Relativno pogosta težava, s katero se srečujejo starši dojenčkov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju, je ekstenzijski vzorec ali pretirano upogibanje hrbtenice, glavice in okončin nazaj. V tem članku bomo raziskali, kaj pomeni ekstenzija hrbtenice, kako jo pri dojenčkih prepoznati, ter zakaj je to pomembno za starše. Navedli bomo tudi praktične nasvete za obravnavo v primeru, ko opazimo pretirano upogibanje hrbtenice nazaj in skrb za dojenčka. S tem želimo staršem omogočiti lažje razumevanje in hiter odziv na izzive, s katerimi se soočajo v tem obdobju dojenčkovega razvoja.
Kaj je ekstenzijski vzorec?
Ekstenzijski vzorec, oziroma pretirano upogibanje hrbtenice pri dojenčkih, je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju otroka, katerega je potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, ko odložijo otroka na bok ali trebuh, da pretirano izteguje glavico nazaj in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo povišan mišični tonus hrbtenice, zato prekomerno iztegujejo glavico in zadnjico nazaj, prsi in trebuh pa potiskajo naprej, tako da usločijo hrbtenico ter iztegujejo rokice nazaj. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo, neustrezen mišični tonus, bolečine in težave z ravnotežjem. Razumevanje tega pojava je ključnega pomena za starše, saj lahko ob prepoznavnem ukrepanju kasneje povzroča težave v razvoju in funkcionalnosti.
Razlika med normalno in patološko ekstenzijo
Ko dojenček usvoji položaj na trebuščku, se kmalu začne opirati na podlahti, kasneje pa še na dlani in dvigovati glavo v zrak. Pri tem je pomembno, da je glava v središčni liniji, poravnana s trupom in se ne izteguje nazaj. Na tak način krepi ramenski obroč. Pogosto opazimo tudi "plavanje" dojenčka, ko v trebušnem položaju privzdigne roke in noge od podlage in jih za nekaj sekund zadrži v zraku. Na tak način počiva roke in ramenski obroč. Pri tem pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to normalen pojav, ki se pri dojenčku razvije okrog 5. ali 6. meseca starosti in nato počasi preide v naslednjo fazo razvoja. Pozorni pa moramo biti, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa, da ne izteguje glave pretirano nazaj in se ne steguje nazaj tudi v bočnem položaju. V tem primeru obstaja tveganje za patološko ekstenzijo in se priporoča preventivni pregled pri fizioterapevtu.
Če opazite katerega od naslednjih znakov ali če ste zaskrbljeni glede vašega dojenčka, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Znaki ekstenzijskega vzorca pri dojenčku:
- Siljenje z glavico nazaj.
- Usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj.
- Omejena gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin.
- Jok v položaju na trebuščku.
- Zategnjenost v nogicah.
- Pogosto gledanje dojenčka nazaj.
- Nestabilnost pri sedenju ali stoji.
- Napetost v mišicah.
- Položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj).
Vzroki za pretirano ekstenzijo
Dojenček se lahko pretirano in pogosto izteguje nazaj v ekstenzijo zaradi več vzrokov, med katere uvrščamo:
- Nepravilno rokovanje z dojenčkom.
- Pogosto ležanje dojenčka na hrbtu.
- Šibek mišični tonus na trebušni strani.
- Povišan mišični tonus na hrbtni strani.
- Nekateri neintegrirani primarni refleksi (MNRI).
- Čustveni odziv (razburjenost, jok).
- Kolike, refluks.
- Cerebralna paraliza.
- Razne nevrološke okvare (avtizem, ADHD).
Vpliv na razvoj in funkcionalnost
Ekstenzijski vzorec lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj in vsakodnevno funkcionalnost. Po navadi imajo otroci z močnimi hrbtnimi ekstenzorji šibek trup in trebušne mišice, kar lahko vodi v centralno hipotonijo in posledično težje doseganje gibalnih vzorcev. Otroci, ki imajo to težavo, se včasih soočajo s težavami pri razvoju motoričnih spretnosti. Na primer, omejena gibljivost sklepov lahko vpliva na sposobnost sedenja ali plazenja. Posledično lahko otroci potrebujejo več časa in truda za dosego motoričnih mejnikov. Vpliva lahko na razvoj mišic in sklepov, pogosto se začnejo pojavljati asociacijski gibi otroka, ki so drugače abnormalni in nezaželeni, zato lahko pride do asimetrije in težav s hrbtenico in sklepi. Vpliva lahko tudi na biomehaniko hoje, držo in spretnost.
Poleg omejitev pri gibanju lahko ekstenzija pri dojenčku prinese tudi druge zaplete. To vključuje nepravilno oblikovane sklepe, povečano napetost v mišicah in nelagodje pri otroku. Zapleti se lahko razlikujejo glede na resnost ekstenzije in se lahko kažejo na različne načine.
Zato je ključnega pomena, da starši in skrbniki skrbno spremljajo razvoj svojih otrok in se posvetujejo z zdravnikom ali razvojnim fizioterapevtom, če opazijo znake ekstenzije pri dojenčku. Pravočasna obravnava lahko pomaga zmanjšati morebitne dolgoročne posledice in zaplete ter omogoči otroku boljšo kakovost življenja.
Terapevtski pristopi in nasveti staršem
Ko se soočate z ekstenzijskim vzorcem pri dojenčku, je pomembno, da razmislite o različnih terapevtskih pristopih in metodah zdravljenja.
Fizioterapevtska obravnava: Bistvenega pomena je hitro ugotavljanje in pravočasno ukrepanje. V primeru, da pri svojem otroku opazimo znake ekstenzijskega vzorca, je priporočljiv posvet s pediatrom, ki nas usmeri na nevrofizioterapijo. Pravočasno ukrepanje pomeni odpravo nepravilnih vzorcev in preprečevanje nastanka posledic. Pomembna je pravilna edukacija staršev, rokovanje dojenčka, ter izvajanje vaj tudi v domačem okolju. Specializirani fizioterapevti lahko izvajajo različne vaje in tehnike, ki pomagajo izboljšati gibljivost sklepov in okončin. To vključuje nežne vaje za raztezanje mišic, krepitev trebuščka in spodbujanje pravilnega gibanja ter zatiranje abnormalnih vzorcev gibanja. Prilagojena je posameznim potrebam otroka in se lahko izvaja že v zgodnji starosti.
Ortopedski pripomočki: V nekaterih primerih lahko ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, pomagajo pri korekciji ekstenzije pri dojenčku. Ti pripomočki lahko stabilizirajo sklepe in omogočajo boljše gibanje. Izbor in uporaba ortopedskih pripomočkov sta odvisna od resnosti primera in priporočil strokovnjaka.
Zdravila in kirurški poseg: Zdravila se uporabljajo redko, le v primerih, ko je potrebna sprostitev mišic ali zmanjšanje vnetja, in to le po natančni oceni zdravnika. Kirurški poseg je izjemno redka možnost in se uporablja le v najtežjih primerih, ko druge metode zdravljenja ne prinašajo zadovoljivih rezultatov.
Nasveti staršem:
- Redni pregledi: Zagotovite, da vaš dojenček redno obiskuje pediatra ali specialista za otroški razvoj.
- Fizioterapevtske vaje: Če je zdravnik priporočil fizioterapijo, redno izvajajte predpisane vaje doma.
- Pravilno rokovanje dojenčka (baby handling): V rokah ga ves čas nosimo v položaju lunice. To pomeni, da je medenica privzdignjena navzgor, skupaj z nogami, saj s tem preprečujemo zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Pazimo, da podlagamo glavico, dokler še ni prave kontrole, oziroma v primeru, da jo rad steguje nazaj.
- Igra na tleh: Doma poskušamo imeti dojenčka čim več na tleh. Na tleh se gibalni razvoj zgodi prej in tudi bolj pravilno. Dojenčka doma večkrat na dan za kratek čas odlagamo tudi na trebušček in ves čas popravljamo rokice naprej.
- Spremljanje napredka: Zapisujte napredek in spremembe v otrokovem razvoju ter jih delite s svojim zdravnikom.
- Izobraževanje: Raziskujte in se izobražujte o ekstenziji pri dojenčku.
- Pomirjanje in potrpežljivost: Bodite potrpežljivi s svojim otrokom in mu nudite ljubečo podporo.
Handling - Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka med 0 - 3. meseca
Sindrom tresenja dojenčka: Nevarnost in posledice
Sindrom tresenja dojenčka (ang. Shaken Baby Syndrome) je oblika nasilja nad dojenčkom, pri kateri pride do resnih poškodb možganov zaradi sunkovitega, silovitega tresenja. Pogosto gre za trenutek frustracije odrasle osebe, a posledice so lahko uničujoče in trajne. Ker gre za izredno nevarno, a hkrati pogosto spregledano obliko zlorabe, je ključnega pomena, da jo prepoznamo, razumemo in preprečimo.
Kaj je sindrom tresenja dojenčka?
Gre za resno obliko travmatske poškodbe možganov, ki nastane, ko odrasla oseba zatrese dojenčka z dovolj silo, da se otrokove možganske strukture premikajo znotraj lobanje. To povzroči krvavitve, otekline in poškodbe, ki lahko vodijo v dolgotrajno invalidnost ali celo smrt. Dojenčkovi vratni mišici sta še nerazviti, zato ne moreta ustrezno podpirati glave, kar pomeni, da vsak nenaden premik povzroči izjemen pritisk na možgane.
Najpogostejši simptomi
Simptomi so pogosto nespecifični, kar pomeni, da jih je težko takoj povezati s tresenjem. Najpogostejši znaki vključujejo:
- Težave z dihanjem ali prenehanje dihanja.
- Zaspanost, ki presega običajno utrujenost.
- Razdražljivost ali neobičajen jok.
- Bruhanje brez druge razlage.
- Napadi (konvulzije).
- Modrice na rokah, nogah ali trupu.
- Težave z vidom ali slepota.
- Omedlevica ali nezavest.
V hujših primerih se lahko pojavijo tudi trajne poškodbe možganov, razvojne motnje, ohromelost ali smrt.
Zakaj pride do tresenja?
V večini primerov do tresenja pride v trenutku frustracije - najpogosteje zaradi dolgotrajnega joka otroka. Odrasla oseba, ki ne razume ali ne zdrži več joka, otroka zagrabi in začne tresti v upanju, da se bo umiril. Starši in skrbniki pogosto ne vedo, kako nevarno je tresenje dojenčka, saj na telesu pogosto ni vidnih poškodb.
Posledice
Poškodbe, ki jih povzroči tresenje, so pogosto trajne. Dolgoročne posledice so lahko:
- Trajna invalidnost.
- Duševna zaostalost.
- Težave pri učenju in govoru.
- Težave z gibanjem in ravnotežjem.
- Slepota.
- Epilepsija.
- Smrt (v približno enem od štirih primerov).
Kako ukrepati in zaščititi dojenčka?
Če sumite, da je bil otrok žrtev tresenja:
- Takoj pokličite nujno medicinsko pomoč.
- Ne stresajte otroka, da bi ga "prebudili".
- Otroka položite v varno lego in opazujte njegove vitalne znake.
- Če ste sami povzročili tresenje - poiščite pomoč.
Zelo pomembno je tudi, da o sumu obvestite center za socialno delo ali policijo - le tako lahko preprečimo nadaljnje poškodbe.
Preventiva temelji predvsem na ozaveščanju. Ključno je, da vsakdo, ki skrbi za otroka, razume:
- Da je tresenje izjemno nevarno.
- Da je jok normalen del otrokovega razvoja.
- Da obstajajo varni načini za umirjanje otroka (npr. zibanje, nošenje v nosilki, mirna glasba).
- Da je v redu, če se odrasla oseba umakne za nekaj minut, če čuti, da izgublja nadzor.
Nepravilna drža pri otrocih in najstnikih
Zaradi sedečega načina življenja ima vedno več otrok težave z nepravilno držo, ta pa lahko povzroči vse od bolečin v hrbtenici in glavobolov do manjše kapacitete pljuč in tesnobe. Približno 10 % predšolskih otrok ima nepravilno držo. Slaba telesna drža je ena vodilnih ocenjenih pomanjkljivosti v otrokovem razvoju, saj se pojavlja pri kar približno 10 % predšolskih otrok, s starostjo pa se število deformacij povečuje. Hkrati raziskave kažejo, da se nepravilna drža pri odraslih pogosto oblikuje že v otroštvu.
Glavni vzroki za nepravilno držo
- Premalo gibanja: Najpogostejši vzrok je premalo gibanja. Otroci so po naravi veliko telesno aktivni, saj s tem raziskujejo svet, se učijo in razvijajo svoje sposobnosti, a v sodobnem času že otroci vse več časa presedijo - sedijo v šoli, pri gledanju televizije in uporabi računalnika, marsikdo pa tudi pri prevozu na šolske in obšolske obveznosti.
- Utrujenost osrednjega živčevja: Pri predšolskih in šolskih otrocih je eden od vzrokov za nepravilno držo utrujenost osrednjega živčevja, ki nastane zaradi omejevanja gibanja s sedenjem, dodatnega mentalnega dela med šolskim letom in premalo počitka.
- Težke torbe, neprimerno pohištvo: Starši že dlje časa opozarjajo na to, da so šolske torbe pretežke. Otroci se pri nošenju težkih torb nagibajo naprej ali pa jih torba vleče nazaj. Poleg torb lahko držo slabšajo tudi prenizke šolske mize ali neustrezni stoli, na katerih otroci presedijo precej časa.
- Hitra rast: Z slabo telesno držo se pogosto srečajo tudi najstniki, ki hitro rastejo. Ker moč mišic in koordinacija ne sledita hitri rasti kosti, postanejo mišice šibke in se hitreje utrudijo, to pa pomeni, da hitreje prihaja do sprememb drže telesa. Poleg tega, da se začne marsikateri najstnik držati puklasto, ima lahko tudi slabšo koordinacijo in je bolj neroden.
Posledice nepravilne drže
Nepravilna drža ne povzroča le bolečin v hrbtenici. Posledice puklaste drže ali drugih sprememb v telesni drži so lahko dolgoročne in lahko predvsem pri otrocih, ker se ti še razvijajo, vodijo v deformacije skeleta. Ima pa nepravilna drža mnogo večje posledice, kot so le bolečine v hrbtenici. Ker se pri puklasti drži sključi prsni koš, to vpliva tudi na dihanje. To postane bolj plitvo, saj otrok ne diha s celotnimi pljuči. Ker so pljuča nepredihana, se lahko zmanjša tudi njihova kapaciteta.
Kako popraviti nepravilno držo otroka
Preprosto navodilo "poravnaj se" včasih ni dovolj in lahko vodi celo v pretirano poravnavo ter pretirano aktivacijo hrbtnih mišic. Otroka moramo naučiti, kaj je pravilna sproščena drža s čim manj mišičnega dela.
Fizioterapevt lahko naredi natančno analizo in oceno drže ter vas in vašega otroka nauči, kakšna je pravilna drža. Predstavil vam bo tudi specifični trening z vajami za pravilno držo in krepitev mišic, ki ga boste lahko z otrokom izvajali doma. Vaje za korekcijo vključujejo vaje za zavestno spreminjanje drže, vaje za krepitev in povečevanje vzdržljivosti hrbtnih in trebušnih mišic ter raztezne vaje prsnega koša. S tem znanjem boste lažje popravljali otrokovo držo, otrok pa bo tudi sam razvil zavedanje telesa in se držo naučil popravljati sam.
- Otroka opazujte med sedenjem: Najprej poskrbite za optimalno učno okolje s primerno mizo in stolom, potem pa otroka popravljajte med sedenjem. Spodbudite ga, da med učenjem dela odmore, ki pa naj jih preživi aktivno, z raztezanjem prsnih mišic, ki odpirajo prsni koš, z dihalnimi vajami in preprostimi kratkimi igrami, ki vključujejo gibanje. Če se bo igral na prostem, še toliko bolje.
- Spodbudite ga h gibanju v naravi: Bolj kot izbira točno določenega gibanja ali aktivnosti je pomembno, da otroku ponudite čim več priložnosti za gibanje. Prosto gibanje in igra v naravi ali igrišču je odlična izbira. Glede na količino časa, ki ga otroci preživijo v sedečem položaju, določena aktivnost 2x tedensko po 1 uro ne bo izničila dolgih ur sedenja. Otroci naj se čim več gibajo in igrajo v naravi.
- Usmerite ga v šport, ki posnema naravne oblike gibanja: Tek, ples, plezanje in plavanje so športi, ki posnemajo naravno gibanje. Nesimetrični oz. enostranski športi, kot so igre z loparjem in igre z žogo, pa lahko pripomorejo k nepravilni drži, zato je pametno, da v te športe otroke usmerimo nekoliko kasneje. Kljub vsemu pa naj velja pravilo, da otroka ne silimo v šport, ampak mu dovolimo, da si izbere aktivnost, ki mu je všeč.
"Plonk listek" za korekcijo drže:
- Pri fizioterapevtu spoznajte, kakšna drža je pravilna.
- Z otrokom izvajajte vaje za korekcijo drže po nasvetu fizioterapevta.
- Poskrbite za korekcijo sedenja in čas sedenja zmanjšajte, kolikor lahko.
- Prostor za učenje opremite z ustrezno mizo in stolom.
- Otroka spodbujajte k aktivnemu življenju, igri.
- Majhne otroke usmerite v športe, kot so plavanje, plezanje, ples, tek in vadba za moč.
- Če otroka zanimajo nesimetrični športi (npr. tenis, rokomet), naj se zanj specializirajo čim kasneje.
tags: #nepravilna #drza #dojencka