Nosečnost, poroka in smrt so ključni mejniki v življenju, ki jih pogosto povezujemo s srečo, ljubeznijo in nadaljevanjem rodu. Vendar pa se v življenju posameznikov te prepletene poti lahko obrnejo v nepredstavljive tragedije, ki pustijo globoke rane in odprta vprašanja. Skozi štiri pretresljive zgodbe, ki segajo od sodobnih primerov do tistih iz preteklosti, bomo raziskali, kako lahko nosečnost in načrti za prihodnost nepričakovano trčijo ob smrt, pogosto v povezavi z okoliščinami, ki segajo od umorov do nepojasnjenih smrti novorojenčkov in prisilnih porok.
Ivana Hodak: Neizpolnjeni načrti in nepojasnjeni umor
V ponedeljek, nekaj minut po 10. uri, je Ivana Hodak vstopila v Odvetniško zbornico, kjer naj bi urejala zadeve pred pravniškim državnim izpitom. V stavbi je bila nekaj minut, nato pa se je usedla v avtomobil in se odpeljala proti stanovanju na Ulici Pavla Hatza 2. Zakaj se je 26-letnica sredi delovnega dne, bila je namreč zaposlena v očetovi odvetniški pisarni, odločila za vrnitev domov, ni znano. Možno je, da je bila s kom dogovorjena, vendar policija o podrobnostih preiskave molči.
V bloku jo je čakal morilec, na katerega je okoli 11. ure naletela na stopnišču. Za zdaj še neznani moški jo je dvakrat ustrelil in pobegnil. Na kraj zločina naj bi prva prišla soseda, kmalu zatem pa je prihitela Ivanina mati Ljerka Mintas Hodak, ki naj bi poklicala pomoč. Vendar je bilo za njeno hčer že prepozno.
Obdukcija naj bi medtem pokazala, da je bila Hodakova noseča, poročajo hrvaški mediji. Trditev je policistom potrdil tudi njen partner, 38-letni odvetnik Ljubo Pavasović Visković. Ivana je svojemu fantu, s katerim sta bila par dva meseca, povedala, da ji zaostaja mesečno perilo, ta pa je novico sprejel z navdušenjem. Ljubo je bil namreč od dne, ko jo je spoznal, vanjo zaljubljen kot najstnik. Že po nekaj dnevih ji je rekel, da je ona ljubezen njegovega življenja in z njo načrtuje svojo prihodnost, želel si je tudi otroke. Ona je ves prosti čas preživela z njim, skoraj sta že živela skupaj. "Ivana je bila noseča, nameravala sva se poročiti,“ je v večurnem razgovoru s policijo zlomljen povedal Ljubo. Policija je seveda izprašala tudi njega, a jim ni dal nikakršnih sledi.
Sicer pa je policija prepričana, da je na sledi naročniku umora Ivane Hodak. Do sedaj so izprašali že 200 oseb, danes tudi vse tri sinove Hrvoja Petrača, ki prestaja šestletno zaporno kazen zaradi ugrabitve sina generala Vladimirja Zagorca. Potem ko je Ivanin oče Zvonimir za umor njegove hčere javno obtožil Hrvoja, so namreč Novica, Nikola in Roko sami zahtevali poligraf. Vsi so ga uspešno prestali, Novica pa je povedal še, da se bo jutri udeležil pogreba na zagrebškem Mirogoju, saj je Ivano poznal. Sicer pa je družina Petrač javno zanikala vpletenost v umor. Sočutno so dejali, da razumejo njihov odziv in verjamejo, da bi sami v obratnem položaju ravnali enako. Policija domneva, da je moril po naročilu in očitno imel pomočnike, ki so mu te informacije priskrbeli, morda celo preko zasebnih preiskovalcev. "Tega ne morem potrditi. Lahko povem le, da na primeru delajo strokovnjaki, če bo treba, bomo zaprosili za mednarodno pomoč. Trdno smo prepričani in verjamemo, da smo morilcu na sledi."
Tragične usode v Jemnu: Prisilne poroke in smrt zaradi nosečnosti
V Jemnu, najbolj siromašni arabski državi, kjer prevladujejo plemenski zakoni, ni nič nevsakdanjega, če v zakon stopijo otroci. Več kot četrtina deklic se namreč poroči pred 15. letom starosti, kažejo najnovejše raziskave socialnega ministrstva. Veliko število dogovorjenih zakonov je posledica siromaštva, zato se starši odločijo in svoje hčerke dajo v zakon za bogato kupnino.
Fawziya Abdullah Youssef je bila stara vsega enajst let, ko jo je oče dal 24-letnemu kmetu iz Savdske Arabije za ženo. Kmalu je zanosila, zapletlo pa se je pri porodu, saj je po treh dneh mučnega rojevanja zaradi močnih krvavitev v bolnišnici v jemenskem mestu al-Zahra umrla. Stara je bila komaj dvanajst let.
Podobno usodo je doživela deklica, ki je odraščala v revni družini v jemenskem obmorskem mestu Hodeidah. Lani je morala na ukaz staršev zapustiti šolske klopi in se poročiti s 24-letnim moškim, s katerim je kmalu zanosila. Nosečnost ji je povzročala precej preglavic, dokler ni pred nekaj dnevi po treh dneh težkega in bolečega poroda umrla zaradi velike izgube krvi. Kmalu po novici o tragični smrti so se oglasile organizacije za zaščito in pravice otrok, med katerimi je bila najglasnejša organizacija Seyaj. Smrt male Ammodi namreč nikakor ni prva nesrečna zgodba jemenske deklice, ki je prišla v javnost. Podobne zgodbe po navedbah tujih medijev v Jemnu niso redkost, saj se kar polovica jemenski deklet poroči, preden dopolnijo osemnajst let, najpogosteje pa jim starši poiščejo starejše može, ki imajo nemalokrat že več žena. Tako so poroke otrok v Jemnu nekaj povsem običajnega, še posebno v krajih ob obali Rdečega morja, od koder je bila tudi mala Ammodi. Tam so namreč še zelo živi nekateri plemenski običaji, hkrati pa starše k siljenju svojih hčera v zakon spodbujajo tudi finančni motivi, saj marsikateri jemenski starši svoje otroke težko preživljajo. Nekateri jemenski politiki so že februarja skušali starost otrok, ki vstopajo v zakon, omejiti na 17 let, vendar so naleteli na burne odzive tako javnosti kot tudi drugih politikov. Nasprotniki pobude so se sklicevali na islamske zakone, ki starosti poročenih ne omejujejo.
"Gre za pogost pojav v Jemnu. Razlog je pomanjkanje izobraževanja, zaradi katerega številne deklice končajo v zakonih," je pojasnil Ahmed al-Quraishi, direktor društva Siyaj za človekove pravice, ki se bori za pravice otrok v Jemnu. Povedal je še, da natančnih statističnih podatkov o tem, koliko deklic vsako leto stopi v zakon, ni. Razprava o dogovorjenih zakonih v muslimanskem svetu je vzdignila veliko prahu pred dvema letoma, ko je osemletnica iz Jemna sama odšla na sodišče, kjer je zahtevala ločitev od svojega 30-letnega moža. Februarja letos so zakonodajalci spremenili predlog zakona, po katerem je najnižje leto starosti za poroko 17 let.
Jessica Guedes: Nočna mora na poti do oltarja
SAO PAULO - To naj bi bil najlepši dan v njunem življenju, a se je sprevrgel v nočno moro brez primere. Sedela je v limuzini v poročni obleki in se peljala na poroko. Jessica Guedes iz Sao Paula je bila v tistem trenutku v šestem mesecu nosečnosti in zdelo se je, da življenje ne more biti lepše. Kar naenkrat je občutila slabost in močne bolečine v vratu. Njena mama je mislila, da je to zaradi razburjenja ob tako velikem dnevu. V limuzini je izgubila zavest in nemudoma so jo prepeljali v bolnišnico, kjer so naredili urgentni carski rez in rešili dojenčka. Njeni ni bilo pomoči, saj je bila v tem času že klinično mrtva.
Ta tragični dogodek poudarja krhkost življenja in nepričakovane preobrate, ki lahko doletijo posameznike, ne glede na okoliščine. Nosečnost, ki bi morala biti obdobje pričakovanja in veselja, se je v Jessicini primeru spremenila v zadnje trenutke njenega življenja.
Alenka Skamlič: Nejasne smrti novorojenčkov in iskanje resnice
Alenka Skamlič je bila stara dvajset let, ko je 24. januarja 1972 ob 1.30 ponoči v mariborski porodnišnici rodila svojo drugo hčerko. Doma jo je že čakala dveletna Suzana, rojena leta 1970, zdrava deklica, ki je rasla brez zapletov. Nosečnost je, kot pripoveduje, potekala povsem normalno. Pregledi so bili redni, brez kakršnihkoli zapletov. Po porodu so ji novorojenko Sabino položili v naročje. »Prinesli so mi jo, crkljala sem jo, se z njo pogovarjala, tako kot vsaka mama. Vse je bilo v redu.« Nato so jo položili v prenosni inkubator in jo odpeljali. Ob sedmih zjutraj je v sobo vstopil moški v beli halji. Sedel je k njeni postelji in jo vprašal, koliko je stara in ali ima doma še kakšnega otroka. »Rekla sem, da imam punčko. On pa mi je rekel: saj boste še lahko rodili, mladi ste še. Vaša punčka je namreč umrla.« Spomin na trenutek je ostal neizbrisen. »Tisti krik, ki sem ga dala iz sebe, ga še danes slišim. Takoj so mi dali injekcijo za pomiritev. Mož mi je kasneje rekel, da nisem bila prisebna, da sem bila kot odklopljena.« Danes se sprašuje, kdo je bil moški, ki ji je novico sporočil. »Zdravnik ima vse podatke pred sabo. Po odpustu ni prejela nobene dokumentacije. »Šla sem domov brez papirjev. Le povedati sem morala, kako sem dala deklici ime.«
Njen mož Ivan je bil kmalu zatem pozvan, da pride podpisat dokumentacijo. »Rekli so mu, naj nekaj podpiše,« pripoveduje. »On pa je rekel: najprej mi povejte, kje je moj otrok. Hočem videti svojo hčerko.« Po Alenkinih besedah mu je administratorka odgovorila, da takšnih otrok ne dajejo domov in da jih »pokopljejo zraven drugega trupla«. Ta stavek ga je močno pretresel. »On je rekel: brez mojega dovoljenja boste mojega otroka dali k drugemu truplu? To je moj otrok, donošen otrok.« Dokumentov ni želel podpisati, domov se je vrnil brez pojasnil ali odgovorov. Kasneje so ugotovili, da novorojenčkov niso nikoli pokopavali poleg drugih trupel. O deklici Sabini ni prejela jasnih pojasnil, niti ni bila opravljena obdukcija.
Leto pozneje, 6. marca 1973, je v isti porodnišnici ob 2.00 zjutraj rodila dečka Robija. Nosečnost je bila, kot pravi, znova brez posebnosti. Porod je bil zahteven, otrok se je rodil v medenični vstavi. »Rekli so, da to ni nič posebnega, da se zgodi, da se otrok ne obrne pravočasno.« Po dokumentaciji je deček tehtal približno 2.500 gramov in meril 45 centimetrov. V zapisniku je označen kot mrtvorojen. »Slišala sem jok. Jaz sem slišala, da je otrok zajokal,« vztraja. Ko je prosila, da bi ga videla, ji je zdravnik odgovoril: »Gospa, bolje je za vas, da ne. Že enega otroka ste izgubili.« Dečka ni videla, niti se ni mogla od njega posloviti. »Čez nekaj dni sem šla domov, znova brez vseh papirjev. Ves čas sem razmišljala samo o tem, da sva dva otroka zapored izgubila.« Zdravnik ji je kasneje dejal, da njeno telo morda ni preneslo dveh nosečnosti v tako kratkem času. Deček naj bi bil mrtvorojen, po rojstvu ga ni smela videti.
Leta 1979 je ponovno zanosila. Nosečnost je spremljala nova ginekologinja v Lenartu, ki se je po njenih besedah zanjo posebej zavzela. »Rekla mi je: če je otrok donošen in ima svojo težo, mora živeti in živi.« Te besede so se ji vtisnile v spomin. Deset dni pred rokom so jo sprejeli v bolnišnico. Porod je bil načrtno sprožen in 17. februarja se je rodila hčerka, težka skoraj štiri kilograme. Pri porodu je bila ves čas navzoča nova ginekologinja, ki je budno spremljala, da bo z Alenko in njeno hčerko vse v redu. Kljub temu je Alenko ves čas spremljal strah. »Ko je nisem dobila ob uri, ko sem pričakovala, sem začela kričati. Tekla sem na hodnik. Rekla sem: dva otroka sem že izgubila tukaj. Kje je moj otrok?« Tokrat je bila deklica zdrava.
Društvo Izgubljeni otroci Slovenije združuje starše in svojce, ki so v preteklosti izgubili novorojenčke v okoliščinah, ki po njihovem prepričanju niso bile ustrezno pojasnjene. Člani društva opozarjajo predvsem na pomanjkljivo komunikacijo zdravstvenih ustanov v preteklosti, nepopolno dokumentacijo ter na primere, ko starši po odpustu iz porodnišnice niso prejeli jasnih informacij o poteku dogodkov, kraju pokopa ali uradnih zapisih. Danes ima Alenka Skamlič dve odrasli hčerki in obe ima neizmerno rada. Med njima pa ostajata dve rojstvi, ki sta se po uradnih evidencah končali s smrtjo. Šele leta 2015 sta se z mlajšo hčerko odločili za vpogled v arhiv mariborske bolnišnice. Hčerka je vztrajala pri pridobitvi dokumentacije. »Cele noči je sedela in brala papirje,« pravi Alenka. V dokumentih so opazili mnogo nepravilnosti. »Manjkali so listi. Videlo se je, da je bilo nekaj odstranjeno.« V zapisniku za Sabino je navedeno, da naj bi imela popkovnico ovito okoli vratu. V obdukcijskem zapisniku za dečka Robija pa je zapisano »brez jasnih znakov živorojenosti«, hkrati pa so navedene telesne mere donošenega otroka. Pri dečku je označeno »mrtvorojen«, ime ni zapisano, zgolj oznaka »deček«. Po navedbah pobudnic iniciative parafinskih vzorcev, ki praviloma ostanejo po obdukciji, ni bilo mogoče najti. »Če je bila obdukcija, morajo obstajati vzorci. Po navedbah Alenke je bila obdukcija izvedena, a danes naj ne bi bilo razpoložljivih vzorcev za nadaljnje analize. Obdukcija naj bi bila objavljena samo za dečka. Po njenih besedah naj bi bil v enem primeru podatek o smrti naknadno vpisan v evidenco. »Ko je hčerka šla na občino, so rekli, da morajo šele zdaj zapisati, ker ni bilo vpisano.«
V zadnjem desetletju so se matere s podobnimi izkušnjami povezale. Po njihovih podatkih je prijavljenih več kot sto primerov domnevno spornih smrti novorojenčkov iz obdobja nekdanje Jugoslavije. Približno dvajset jih je pričalo pred preiskovalno komisijo državnega zbora. Alenka je svojo zgodbo predstavila septembra lani. »Stala sem tam in povedala vse. Državni zbor Republike Slovenije je ustanovil preiskovalno komisijo, katere naloga je preučiti navedbe o domnevno nepojasnjenih primerih smrti novorojenčkov v slovenskih porodnišnicah v preteklih desetletjih. Komisija je obravnavala arhivsko dokumentacijo, zaslišala nekdanje zdravstvene delavce ter predstavnike institucij. V posameznih primerih so bile odrejene ekshumacije in DNK-analize. Postopki še niso zaključeni. V razpravah so nekateri predstavniki zdravstvene stroke poudarjali, da sistemske kraje otrok ne bi bile mogoče brez sodelovanja večjega števila ljudi. Alenkin mož Ivan odgovorov ni dočakal. »Pred desetimi leti je umrl. Tako mu je bilo hudo, sploh za sina. Bil je krasen mož. Takšnega si lahko samo želiš,« pove s solzami v očeh. »Hočem samo resnico. Če sta umrla, hočem vedeti, kje sta pokopana.«
Primeri, ki poudarjajo ranljivost in potrebo po zaščiti
Vse te zgodbe, čeprav različne po svoji naravi, delijo skupni imenovalec: tragične usode, ki so se zgodile v povezavi z nosečnostjo in načrti za prihodnost. Od nepojasnjenega umora mlade nosečnice v Zagrebu, preko prisilnih porok otrok v Jemnu, ki vodijo v smrt, do nepojasnjenih smrti novorojenčkov v slovenskih porodnišnicah, se soočamo s temnimi platmi človeške izkušnje. Ti primeri poudarjajo ranljivost posameznikov, še posebej žensk in otrok, ter nujnost zagotavljanja ustrezne zdravstvene oskrbe, pravne zaščite in družbenega zavedanja o pomembnosti pravic in dostojanstva vsakega posameznika. Iskanje resnice, kot v primeru Alenke Skamlič, je ključnega pomena za spravo in preprečevanje podobnih tragedij v prihodnosti.