Velika noč, praznik barvanih jajčk, šunke, potice/kruha, hrena in drugih dobrot, je pred vrati. Medtem ko se nekateri zadržujejo do ameriške navade lova na pirhe in velikonočnega zajčka, ki nima nobene povezave s krščansko velikonočno tradicijo, je bistvo praznika druženje in skupno ustvarjanje. Otroci radi dobijo pirhe in pisanice ter si privoščijo slastne velikonočne dobrote, ki so jih pripravile njihove mamice, ampak še bolj izpolnjene se bodo počutili, če jih bomo vključili v velikonočna opravila. Velika noč lahko postane obred, ki si ga podarimo drug drugemu za druženje in skupno ustvarjanje. V galeriji lahko preverite ideje za neobičajne in čudovite pirhe, za katere ne potrebujete dragih pripomočkov in posebnih ročnih spretnosti.
Kaj lahko pripravimo tudi za svojega dojenčka oziroma mlajšega otroka ob teh praznikih? Velikonočni prazniki so namenjeni preživljanju časa z družino. Da boste ta čas preživeli igrivo in ustvarjalno, se lahko lotite še izdelave domačega "plastelina", iz katerega naredite velikonočno dekoracijo za vaš dom. Preverite enostaven postopek!
Otroški svet: Igranje vlog, rušenje stereotipov in prve besede
Otroci rastejo, pust pa je vsako leto pri nas bolj živahen in nasmejan. Letošnji pustni kostumi bodo škratkoma zagotovo prav še naslednje leto, saj pri Silly prodajajo takšne z elastiko na kapici in ježki za regulacijo pasu. Pred letom dni sem objavila nekaj prisrčnih pogovorov z našim malim nadobudnežem. Naš mali lump me še vedno zna nasmejati. Igrava se trgovino. Mami: To bo 15 evrov. Patrik: Gotovina. Joj, mami! Patrik divja z babico po dvorišču. Babi: Joj, Patrik. Jaz ne morem več. Patrik (se zasmeje): Babi, ti pa že nisi stara. Patrik: Ja. Ampak veš, on nima časa. Mami: Adijo, Patrik. Patrik: Joj, mami, no! Saj sem priden! Mami: Danes ne bo šlo. Patrik: Ok. Melanija se jezi, ker se ji stolp iz kock podira. Patrik: Joj, Melanči! Zakaj me grizeš?! Mamiiiiii, Melanija me je ugriznila, glej!
Naša dva mladiča stalno rušita stereotipe o stvareh, ki naj bi bile tipične za določen spol. Patrik je naša nežna duša. Po svetu hodi s svojim roza plišastim pujskom, ki ga varuje podnevi in ponoči pred vsemi pošastmi, čarovnicami in zlobnimi škrati tega sveta. Pred njim je imel za tolažbo Barbikino glavo. Med Melanijine prve besede pa sta se uvrstili besedi avto in joga (žoga). Ob vožnji avtomobilčkov po igralni preprogi in vmesnem brrm-brmmanju so pretekle neznatne količine sline, zaradi njenega levičnega prijema in močnega meta žoge pa se ji obeta perspektiva rokometna kariera. Odkar sem se nam je pridružila Melanija, je Patrik »mahnjen« na roza barvo. Če sta v kompletu dve otroški zobni ščetki, ena zelena in druga roza, si bo zagotovo izboril rozasto. Ko smo ob roza kapi s cofkom, ki jo imamo doma, razmišljali, da bi za pusta lahko otroka bila lika iz risanje Maša in medved, je Patrik iz prve izstrelil, da bo on Maša. Kadar se otroka borita za kakšno igračo, običajno zmaga najmlajša. Zato nas ni prav nič presenetilo, ko je Meli še pred prvim rojstnim dnevom, ko je šele dodobra začela plaziti, že zlezla na Patrikov avto-poganjalec in drvela z njim po celem stanovanju. Spomnim se, da ga Patrik dolgo časa niti pogledal ni. Šele pri letu in pol mu je postal bolj zanimiv, pa še to smo v strahu hodili za njim, saj se mu je večkrat uspelo prekucniti na levo ali desno stran. Melaniji je zadeva bila jasna že od samega začetka. Ugotovila je, da se z njim da hitreje priti od A do B, da z njegovo pomočjo doseže tudi nekaj točk, do katerih samo s plazenjem ni prišla, najbolj pa ji je bilo seveda všeč Patrikovo cviljenje, ko mu je »ne da bi ga vprašala« vzela avto in se z njim podila po stanovanju.
Poganjalci in tricikli: Ko igra raste z otrokom
Ko imaš več otrok, nekako pričakuješ, da bodo nekatere stvari romale od starejšega k mlajšemu. Da boš prihranil kakšen evro pri nakupu oblačil in igrač za drugega otroka. Tako smo se po nekaj trenjih odločili za nakup še enega poganjalca. Dolgo časa smo se odločali, kako kupiti poganjalca, ki bi nekako »rasel z otrokom«. Takšnega, ki bi bil primeren za več kot leto, ki bi bil stabilen ter primerne višine za enoletnega otroka in bi se po možnosti dal spremeniti v poganjalec na dveh kolesih. In ker imamo še posebej radi izdelke, ki so naravi prijazni, smo se ponovno obrnili na otroško trgovino Silly. Našli smo idealen lesen poganjalec in tricikel v enem, v katerega se je naša najmlajša zaljubila že na prvi pogled. S svojo baby pink barvo in ličnim ogrodjem že na daleč opozarja, da je namenjen le njeni mali ritki.
"SuperMom" in trenutki lenobe: Priznanje nepopolnosti
Priznam. Včasih se mi enostavno NE DA. Po nekaj neprespanih nočeh in napornih dnevih v službi se enostavno zleknem na kavč in stavkam. Dovolim si zapreti oči in le s poslušanjem spremljati dogajanje v dnevni sobi. Odkar sem mama imam namreč to nadnaravno sposobnost, da kljub temu, da ne gledam, točno vem, kje se otroka nahajata in kaj delata. Vem, kdaj Melanija odpira predale v dnevni sobi, ko misli, da je ne bom zasačila. Vem, kdaj si Patrik po prstih vlači pručko v kuhinjo, da bi dosegel na pult, kjer je škatla s priboljški. Ampak kadar imam stavko, se pretvarjam, da nič ne vidim in slišim. Dovolim si tudi listati knjigo in se pretvarjati, da ne vidim, kako Melanija dela slinaste odtise na nov komplet kart za tarok. Medtem ko Patrik kuha juho iz lego kock, jaz srkam kavo, listam knjigo in razmišljam o novodobnih mamicah, ki doma same izdelujejo pralni prašek in svojim otrokom za rojstni dan spečejo trinadstropno torto v treh različnih okusih, oblečeno v gladek fondant različnih barv in okrašeno z ročno izdelanimi figuricami v obliki Strele McQueen, Minionov in Mačka Murija. Mamice, katerim nikoli ne bi priznala, da smo lani božične piškote, s katerimi smo napolnili darilne posodice, kupili v lokalni trgovini, saj so naši iz pečice prišli preveč tropsko zagoreli.
Priznam, da včasih pozabim preveriti zalogo rezervnih oblačil v vrtčevskem nahrbtniku, da štejem jogurt z bonbončki med zdrave obroke, da se Patriku včasih zlažem, da grem k zobozdravniku, da me brez pogajanja spusti iz hiše, kadar grem na kakšno zadevo, kjer otroška družba ni zaželena. Res je, včasih »hvatam krivine«. Še več! Ob tem nimam niti najmanjše slabe vesti! Če pa me ob takšnih trenutkih slučajno, ampak res slučajno, malce začne gristi slaba vest, jo hitro utišam. Spomnim se na vse trenutke, ko sem svoja jokajoča otroka več ur skupaj ponoči nosila na rokah ob prepevanju pesmi Sacrifice Eltona Johna. Spomnim se na vse kakce najrazličnejših oblik, barv in vonjav, ki sem jih bila deležna ob previjanju ritk v zadnjih skoraj štirih letih. In naj dodam, da so nekateri od teh bili namazani čez cel hrbet. Spomnim se na vsa kosila, ki sem jih pojedla stoje ali v več obrokih zaradi urgentnih otroških primerov. Nič ni narobe, če si tu in tam dovolimo biti leni. Če se ne trudimo ves čas biti dobri, boljši ali celo najboljši v vseh naših življenjskih vlogah.
Zimski večeri in ustvarjalna igra: Od vlakov do lutkovnih predstav
Zimski večeri so res dolgi. Sicer ima sprehajanje po mraku zunaj svoje čare, a žal se vse prevečkrat vrnemo domov z raztrganimi hlačami in popraskanimi dlanmi. Tako si pozimi popoldan doma krajšamo čas. Izmed vseh aktivnosti, s katerimi si naš 3-in-pol-letnik krajša čas, mu je še vedno najljubša igra vlog. Včasih je strojevodja in iz stolčkov sestavi vlak ter vabi svoje medvedje potnike na izlet. Drugič je prodajalec in mu moramo vse stvari pred uporabo prinesti pokazat, da jih spusti čez “optični bralec črtnih kod”. Ob naboru plišastih igrač, ki so tako ali drugače našla naš dom, se igramo včasih gledališče. Okrog obrnemo otroško mizico in že se lahko prične lutkovna predstava najbolj nenavadnih živalskih dogodivščin. Ker naš mali škrat zelo rad striže in lepi, sva se nekoč lotila tudi gradnje hiške iz odpadnih škatlic. Letos smo si za Božička želeli nekaj, kar spodbuja otroško domišljijo, kar nudi mnogo možnosti za raznoliko igro in kar bi zaposlilo našega malčka tako dolgo, da bi lahko po kosilu v miru spila svojo skodelico kave. Trenutki, ko se otroci v miru zaigrajo, so namreč zlata vredni. Sedaj, ko je najmlajša postala mobilna in jo že lovimo po stanovanju, se večkrat zgodi, da se skupaj z bratcem zaigra za nekaj trenutkov in takrat se čas ustavi. Z možem strmiva odprtih ust, se dregava s komolci in kot detektiva izza vogala škljocava s fotoaparatom, da zabeleživa te edinstvene trenutke božjega miru v hiši.
Ko smo tako razmišljali o darilu, ki bo naša malčka letos pričakalo pod smrečico, sem med poplavo spletnih trgovin z izdelki za otroke naletela na Silly. Ob izboru njihovih okolju prijaznih igrač z dovršenim dizajnom sem si zaželela, da bi bila ponovno otrok. In kot nalašč se je pod rubriko »igra vlog« skrivala cela paleta igralnih torb, pisanih na kožo našemu nadobudnežu. Na božično jutro nas je pod smrečico tako pričakal igralni grad. Naša mala škratka sta v nekaj trenutkih vzljubila ročno narejene figure princese in princa ter seveda čarovnice, ki je nepogrešljiv lik za zapletanje grajskih zgodb. Tako smo v božič zakorakali z lutkovno predstavo sredi naše dnevne sobe. Ob poplavi igrač z nadležnimi zvoki, narejenih po risanih junakih in zavitih v svetleče plastične embalaže s sumljivim vonjem, je res pravi balzam odkriti tiste pristne, ki nudijo otroku možnost ustvarjalne igre in ob katerih ti ni treba skrbeti, da jih bodo mlajši člani polomili ali celo pojedli.
Nosečniški dnevnik: Od prvega do drugega pričakovanja
Prva nosečnost je res nekaj najlepšega. Od trenutka, ko z bližnjimi deliš veselo novico, si deležna neizmernega veselja, in seveda tudi komplimentov: »Saj kaj žariš! Joj, ta trebušček ti takooo paše!« Manjka pa ne tudi modrih nasvetov: »Veliko počivaj! Pij dovolj tekočin. Zdaj moraš jesti za dva, ali pa kar za tri, za vsak slučaj. In nikar se ne naprezaj preveč!« Izmed vseh nasvetov pa je najbolj banalen: »Zdaj se naspi! Od trenutka, ko se zaveš, da v tebi raste novo bitje, začneš odštevati tedne do poroda. Naročiš se na e-poštne novice, ki te obveščajo o tem, kako napredujeta rast in razvoj otročička. Z nerojenim otročkom se pogovarjaš, božaš trebušček in sanjariš o tem, kako bo izgledal. Vsak teden/mesec narediš fotografijo rastočega trebuščka v istih oblačilih, da bo otrok nekoč lahko občudoval svojo rast, preden je prišel na svet. Nabaviš kompletno opremo za prihajajočega člana - od stvari, ki jih nujno potrebuješ, do tistih, ki jih tudi moraš imeti, čeprav jih v resnici ne rabiš. Narediš poglobljeno študijo o najprimernejših vozičkih za novorojenčka. Beležiš nosečniški dnevnik, se redno tehtaš in skrbno mažeš trebušček z najučinkovitejšo kremo proti strijam.
Druga nosečnost pa je nekaj povsem drugega. Seveda se ponovno vsi veselijo s tabo, vendar presenečenje ob novici ni isto kot je bilo prvič. Kot da bi novico nekako že vsi pričakovali. Še vedno ti pravijo, da moraš dovolj počivati, vendar je v drugem krogu to skorajda nemogoče, saj imaš doma že enega otroka, ki poskrbi za dnevno mero rekreacije. Tudi tokrat se naročiš na tedenske e-novice, vendar bolj zaradi tega, da te spomnijo, v katerem tednu nosečnosti si že. Slike ultrazvoka zatikaš za zadnjo platnico materinske knjižice. O duplikatih ali uokvirjanju slik tokrat niti ne razmišljaš - babice in dedki imajo sedaj že veliko čudovitih fotografij svojega prvega vnučka, zakaj bi torej želeli imeti nerazločno sliko malega vesoljčka? Ob usklajevanju skrbi za prvorojenca, službenih obveznosti in gospodinjskih opravil, niti pomisliš ne na to, da bi svoj trebušček vsak teden postavila pred fotografski objektiv. Bolj kot z organizacijo poroda, se obremenjuješ s tem, kako bo prvorojenec sprejel novega družinskega člana in kdo bo pazil nanj ob odhodu v porodnišnico. V drugo ti je prikrajšana skrb glede nakupa opreme za novorojenčka, saj imaš vse, kar ZARES potrebuješ, že doma. Malo pred predvidenim datumom poroda se spomniš, da bi bilo dobro spakirati torbo za v porodnišnico. Tokrat bo to zares »torba« in ne kovček, kot je bil pri prvem odhodu v porodnišnico. Na porodni načrt niti pomisliš ne, sedaj si bogatejša za izkušnjo prvega poroda in se dobro zavedaš, da je pri porodu najpomembneje poslušati nasvete babice oz.
Dojenje: Izvir ljubezni in izzivov
Preden je prijokala na svet naša najmlajša družinska članica, sploh nisem dvomila o tem, da jo bom dojila. To se mi je zdelo nekaj najbolj naravnega in najlepšega, kar lahko ponudim svoji hčerki. V nasprotju s Patrikom, ki je potreboval kar tri mesece, da je izpilil svojo tehniko dojenja (in sem si do takrat mleko črpala ter ga hranila po steklenički), je Melanija od prvega dne točno vedela kako se stvari streže. Prve tedne sem jo dojila vsakič, ko je pokazala znake, da si želi - včasih na dve uri, včasih pa v eni uri tudi dvakrat. Ker sem dojila leže, sem čas izkoristila tudi za to, da sem si spočila, tamala pa je bila vidno zadovoljna, saj se je lahko stisnila k meni, se pomirila in seveda tudi nahranila. Od vsega tega povpraševanja po mleku, je bilo tudi ponudbe seveda na pretek, zato sem po tem, ko je tamala neko noč »po pomoti« prespala štiri ure v enem kosu brez hranjenja, pokasirala mastitis, ki me je prikoval v posteljo za skorajda cel teden. Čeprav se mi je ob dojenju takrat kar mešalo od bolečin, sem z njim nadaljevala. Melanija namreč ni sprejela nobene vrste in oblike flaške, zato sem do petega meseca ostala njen edini vir hrane. Malo po četrtem mesecu sem pričela z uvajanjem goste hrane. Izkazalo se je, da ji tudi hranjenje po žlički prav nič ne ustreza, saj je potrebovala slaba dva meseca, da je začela nadomeščati obroke dojenja z gosto hrano. Medtem ko so mi pediatri in znanci kimali in me hvalili, kako lepo je, ker še vedno dojim, saj je mala izgledala kot kvašen rogljiček, sem globoko v sebi komaj čakala na dan, ko bom lahko prenehala dojiti. Izčrpani od nočnega dojenja na uro in pol ter dnevnega dojenja na najmanj dve uri se mi je zdelo, da je tamala kot podaljšek mojega telesa, saj je kar naprej želela biti prisesana name. Nobene dude za tolažbo. Nobene stekleničke za hranjenje.
O prednostih dojenja sem že pisala in še vedno sem mnenja, da je materino mleko najboljše, kar lahko ponudiš dojenčku v prvih mesecih življenja. Zato sem prejšnji teden, ko sem že ovrgla željo, da bo naša najmlajša sprejela stekleničko, po kakšnem mesecu dni ponovno ponudila lonček za pitje in bila začudena, ko je naredila nekaj požirkov vode. Zadnji dnevi so zame bili polni upanja, sreče in vsekakor bolj sproščeni kot prej. Ne morem verjeti, da bom napisala sledeče, ampak vsekakor drži kot pribito: Vesela sem, da ne dojim več! Otroci potrebujejo srečne in zdrave starše in danes, bolj kot kdajkoli prej, spoštujem tako tiste mamice, ki so se odločile za dojenje, kot tudi tiste, ki izberejo drugo pot.
Ko zbolijo najmlajši: Pomen počitka za starše
Prejšnji teden je najmlajša članica naše družinice zbolela. Nič hujšega sicer - malce povišana telesna temperatura in zamašen nosek. Če se je prej v zdravem stanju zbudila najmanj trikrat na noč, je zamašen nosek podvojil (ali morda celo potrojil - na koncu že nisem več štela) število nočnih intervencij. Po nekaj zaporednih nočeh čiščenja noska s sesalcem ob nehvaležnih nočnih urah sem hodila po stanovanju kot zombi. In ker se je vse to zgodilo v istem dnevu, sem naposled le slekla svojo »SuperMom« majico, dvignila belo zastavo in se skrila pod odejo za večji del dopoldneva. Z veliko skodelico čudežnega napoja (a.k.a. kave) sem se nato vrnila v bojno polje proti bacilom oborožena z novim navalom energije. Včasih malce pozabim, toda takšni dogodki me vedno znova spomnejo na dejstvo, da je le naspana mama lahko dobra mama.
M: A res? P: Je hudo zbolela. M: A res? P: Ne, starejšo! M: Lizika pa res ni dobra za trebušček. P: Ja, pa je! Lizika je zdrava! P: V školjko! P: Je bil čuk v hiši. Ampak zdaj je že vredu.
Kotiček za mamico: Sanje o lastnem prostoru
Pred nekaj dnevi sva s Patrikom sredi dnevne sobe iz blazin, stolov in odeje postavila nekakšen »bunker«. Tamali je bil navdušen! Takoj je začel v svoj novi brlog prinašati svoje najljubše igrače in pri tem zadovoljno brundati. In tako sem v mislih začela graditi svoj kotiček. Kotiček za mamico. Nekaj kvadratnih metrov pod soncem, ki bi bilo namenjeno le meni. Takšen prostor bi seveda imel nekaj osnovnih pravil bivanja, pod katera bi se zagotovo podpisala vsaka »novopečena« mamica. V kotičku za mamico bi pili pijačo iz steklenih kozarcev na dolgih pecljih brez motiva risanih junakov.
Nosečkin dnevnik Spar: Praktični spremljevalec nosečnosti
Nosečkin dnevnik je prvi nosečniški dnevnik pri nas, namenjen načrtovanju, pripravam in ohranjanju spominov na nosečnost. Zaradi svoje praktične vsebine in sodobnega dizajna bo postal tvoj vsakodnevni spremljevalec. Na voljo sta dve različni naslovnici, in sicer terrazzo vzorec v zemeljskih odtenkih in črno-bela “special edition” naslovnica. Uporabimo ga lahko za načrtovanje vsakodnevnih opravil, beleženje počutja in tistih “malenkosti”, ki jih čez leta pozabimo, čeprav mislimo, da jih ne bomo nikoli. Vanj si lahko zapisujemo posebnosti z zdravniških pregledov ter si prilepimo fotografije ultrazvoka in trebuščka, da bomo imele vse na enem mestu, ko bomo čez leta obujale spomine. V predalček na platnicah lahko shranimo zdravniške izvide in materinsko knjižico. Pri pripravah na majhno štručko si lahko pomagamo s seznami, ki jih najdemo med vsebino in dopišemo lastne želje, prav tako pa lahko izpolnimo tudi porodni načrt. Zaradi priročne A5 velikosti imamo lahko dnevnik vedno s seboj in se tako izognemo posledicam nosečniške pozabljivosti.
Bübchen otroška kozmetika: Tradicija nege od prvega dne
Izdelki Bübchen “Modra linija” so namenjeni našim otrokom od prvega dne dalje, za vsakodnevno nego. Izdelki vsebujejo naravne aktivne sestavine, kot so izvlečki kamilice, bio ognjiča iz kontrolirane pridelave, rastlinskih olj kot so mandljevo, sončnično in jojobino olje, prav tako karite maslo, naravni čebelji vosek, vitamine E,F in provitamin A. Naše izdelke že več kot 10 let za prvo nego dojenčkov uporablja ena naših največjih porodnišnic v Sloveniji, na kar smo zelo ponosni. Za nežno otroško kožo otrok starejših od 2 let, pa priporočamo poleg Modre linije, tudi Sadne šampone in gele, različnih vonjev in izpeljank. Izbira je na tem področju res pestra (marelica, malina, safari, jungle, šport, princesa Rosalea, 3 v1 in Panda) in prav vsak otrok najde svojega, najljubšega. Iskreno nas veseli, da otroška kozmetika Bübchen tudi kasneje ostane stalnica v slovenski družini. Vedno pogosteje jo namreč poleg otrok, uporabljajo tudi njihovi starši in celo stari starši. Naj vaš malček sam preizkusi naše izdelke - celotno ponudbo Bübchen otroške kozmetike si lahko ogledate na spletni strani www.bubchen.si. Izdelke lahko kupite v vseh trgovinah DM-drogeriemarkt, Lekarne po Sloveniji, Mercator trgovine, Pikapolonica otroške trgovine, Spar Slovenija in Interspar, Tuš Drogerije, Tuš Supermarketi.
tags: #nosecniski #dnevnik #spar