Smeh je temeljni del človeške interakcije in razvoja, še posebej pomemben v zgodnjem otroštvu. Pri dojenčkih je smeh več kot le izraz veselja; je ključno orodje za komunikacijo, socialni razvoj in celo fizično dobro počutje. Razumevanje različnih faz in tipov smeha pri dojenčkih nam omogoča, da bolje podpremo njihov zdrav razvoj in poglobimo vez z njimi. Čeprav je vsak dojenček individualen, obstajajo splošne razvojne poti, ki jih lahko opazujemo.
Edinstvenost človeškega smeha
Človeški otroci so edini primati, ki se lahko nasmehnejo svojim staršem. To sposobnost potrebujejo zato, ker so telesno nemočni. Še posebej matere se zaradi te obrazne mimike 'stopijo', preplavi jih občutek topline. Otrok ima torej sposobnost, da s smehom mater zadrži ob sebi. Smeh v krvni obtok sprošča endorfine, posebne snovi, ki imajo naraven protibolečinski učinek. Poleg tega testi kažejo, da navali smeha znižujejo krvni tlak, spodbujajo imunski sistem, ki se bori proti boleznim, in znižujejo raven stresnih hormonov.
Naravni nagon in zgodnji odzivi
Smeh je prirojen, kar potrjuje dejstvo, da se znajo tudi otroci, ki so se rodili slepi in gluhi, smejati. Res je, otrok opazuje mimiko materinega obraza in jo poskuša posnemati, toda oponašanje za razvoj smeha ni potrebno. Vendar otrok, ki vidi, zre v materin obraz, medtem ko se smehlja, se zagleda v njene oči. To jo še toliko bolj nagradi.
Novorojenček se lahko nasmehne že v porodnišnici, morda že nekaj ur po rojstvu, v spanju ali ko je buden. A njegov nasmeh še ni zavesten ali hoten, naše babice bi rekle, da se »angelčkom smehlja«. Ni pomembno komu in zakaj, starši so nad tem navdušeni.
Tipi smeha pri dojenčkih
Ločimo tri tipe smeha: refleksni, splošen in specifični smeh.
Refleksni smeh se pojavi že tretji dan po rojstvu in ga lahko opazimo v prvem mesecu dojenčkovega življenja. Običajno se pojavi tik preden dojenček utone v spanec. Čeprav ta refleks občasno sproži povsem jasen nasmeh, gre kljub vsemu le za mišični refleks.
Ko dojenček dopolni štiri tedne, je zmožen že čisto pristnega smejanja. S tem se odzove na prisotnost odraslega obraza v svoji bližini. Dojenček še ni izbirčen, zato vrača nasmeh vsem po vrsti, najsi so domači ali tujci. To lahko imenujemo splošen smeh ali socialni nasmeh. Je nasmeh, ko se odrasli skloni nadenj. Otrok se nasmehne (vsakomur), ker ve, da se mu bo zgodilo nekaj prijetnega - crkljanje, hranjenje ipd.
Pri približno šestem mesecu starosti se to spremeni. Pojavi se selektiven, specifični nasmeh. Otrok se neznancem ne nasmehne več, kar je lahko za marsikaterega presenečenje, saj so še pred nekaj meseci prejeli topel pozdrav, zdaj pa se dojenček zanje ne zmeni več. Naučil se je prepoznavati domače in smeh je rezerviran le zanje.
Po prvem mesecu pa se dojenček že prične smehljati hote. To je nasmeh, ki je nedvomno namenjen konkretni osebi. Prvič ga boste opazili v trenutku, ko ga bo dojenček uporabil kot odgovor na komunikacijo z drugo osebo, recimo z vami. Vi ga boste prijazno ogovorili, njemu pa se bodo zasvetile očke, široko jih bo razprl, raztegnil usteca in zakrilil z ročicami. To je trenutek, ki ga zaklenite v srce!
Prvi meseci: Od smehljaja do zvonke radosti
Prvi nasmeh je odgovor na prijetno vizualno spodbudo, dojenček pa ga nameni določeni osebi. Zato pravimo, da je to »socialni nasmeh«. Lahko pa se nasmehne tudi kakšni igrački, toda namen nasmeha je enak - pozdrav, z željo po komunikaciji. Naslednja spodbuda, ki dojenčka pripravi do nasmeha, je običajno slušna spodbuda. To so lahko nežne besede, s katerimi ga ogovarjamo, lahko pa tudi določena glasba, ki mu ugaja, ali pesmica, ki mu jo zapojemo. Dojenček se kmalu nato nasmehne tudi, če se ga kako drugače dotaknemo po telesu, recimo, če ga očka požgečka z brado po golem trebuščku ali če ga z usti »poprda« po golih podplatkih. Ne mine veliko časa, pa se dojenček ob takšnih priložnostih glasno zasmeji. Tedaj je običajno star štiri mesece.
Lahko bi rekli, da se dojenček vsak dan spreminja, vsak mesec dosega nove razvojne korake in med njimi je najlepši in najbolj opazen ravno smeh. Okrog treh, štirih mesecev starosti se bo dojenčkov nasmeh kar naenkrat spremenil v pravi izbruh. Žgečkanje po trebuščku med tem, ko ga boste previjali, biba, ki leze po njegovem telesu, ali pa kakšna njegova igračka ga bo spravila v glasen smeh. Odziv nad njegovo novo obliko smeha pa bo tako velik, da bo zelo hitro občutil, koliko pozornosti dobi s to preprosto gesto. Zanimivo je, da otroka nasmejejo najbolj preproste stvari, kot so žgečkanje po podplatih, pihanje v obrazek, prstne igre ali le ponavljanje zlogov kot so baba, buba … Seveda so pri tem najboljši strokovnjaki očki, ki so si »pozabili« obriti brado in male nožice požgečkajo z njo.
Kako se igra gume, lastike, lastiša, gumi-gumi
Sorojenci in razvoj smeha
Tisti starši, ki imajo doma že kakšnega otroka, bodo opazili, da so prvi dojenčkovi spontani nasmehi zelo pogosto namenjeni bratcu ali sestrici. Zakaj? Verjetno zato, ker so otroci bolj sproščeni, kot smo starši. Vloga starša zahteva, da za dojenčka skrbimo. Negujemo ga, hranimo, previjamo, kopamo, uspavamo… veliko več časa, kot ga namenjamo igri z njim. Sorojencem pa vsega tega ni treba. Kadar se oni približajo dojenčku, se mu približajo izključno z namenom, da bi se pozabavali z njim. Kadar se starši igramo z dojenčkom, se mu spakujemo (delamo grimase), se igramo »biba gre« ali »buci-buci«. Mislite, da dojenčku to kdaj pa kdaj ni že kar preveč? Kakšna dobrodošla sprememba je za dojenčka, ker ga sorojenec ne stimulira preveč, ampak se zadovolji s tem, da se mu pokaže ali da se sam žoga, dojenček pa ga lahko zgolj gleda? Kdo pa se ne bi utrudil kar naprej primerno odzivati na starševsko spakovanje, kikirikanje, petje, žgečkanje itd… Sorojenec se s tem ne trudi in prav zaradi tega se ga dojenček razveseli vedno znova. In sorojenec? Sorojenec je, če to starši opazijo ali ne, če to priznajo ali ne, ljubosumen na dojenčka. Starši se ukvarjajo z dojenčkom veliko preveč časa, ki je bil nekoč namenjen njemu. Kakšna čudovita kompenzacija je za sorojenca, ko tudi starši opazijo, da je dojenček bolj navdušen nad njim kot nad komerkoli drugim! Veselite se tega odnosa in nikar ne skušajte tekmovati s sorojencem »koga ima dojenček rajši«. Kaj pa, če tudi sorojenec prične zase zahtevati »buci-buci« igre? Privoščite mu jih polno mero. Ta regresija je zelo neškodljiva, otroku pa da občutek, da ga imate še vedno enako radi kot prej in tudi prav tako radi kot dojenčka.
Umetnost veselja in razvoj humorja
Otrok bo razvijal svoje sposobnosti, da se veseli in da izraža veselje, tako, kot bo potekal njegov splošni razvoj.
Pri osmih ali devetih mesecih, ko bo že razumel, da predmeti obstajajo tudi tedaj, ko jih ne vidi, se bo rad igral skrivanje igrač. Vi mu boste pokazali njegovo račko in jo prvič skrili pod odejico tako, da bo videl, kam ste jo dali. Nato jo bo »našel« in se zasmejal. In vi tudi - zelo se boste razveselili račke. Drugič bo otroček že razumel, da se igrate skrivalnice z račko. Ne bo več potrebno, da vas vidi, kako jo skrivate. Razveselil pa se je bo s smehom vsakič, ko jo bo našel. Nato se bo rad igral opazovanje ročnih lutk. Kako se bo smejal, ko se bo ročna lutka skrila pod mizo ali za vrata in se spet pokazala z glasnim »ku-ku«. Te igre se malčki zlepa ne naveličajo.
Pri 16 ali 18 mesecih bo spoznal, da ima tudi sam moč, da nasmeje druge. To je starostno obdobje, v katerem se zelo poveča malčkova zmožnost, da oponaša ljudi v svoji okolici. Otrok bo za vami ponavljal gibe in izraze obraza. Če se boste smejali, kadar bo storil kaj značilnega, recimo, kadar bo vzel v roke svojo knjigico, se dvakrat presedel in se resno odkašljal, prav tako, kot to stori dedek, kadar vzame v roke svoj časopis, bo otrok razumel, čemu ste se zasmejali. Ne, ni se norčeval iz dedka, le oponašal je njegovo značilno vedenje. Ker pa je s tem razveselil vas, bo svoje dejanje ponavljal. Sedaj je namreč že zmožen razumeti preproste povezave med vzrokom in posledico - česar pred osemnajstim mesecem ni zmogel - in tudi že razume, da je vaše veselje sprožil on sam in ga lahko sproži z enakim dejanjem tudi znova. Naj vas opozorimo, da je pri smejanju otrokovemu dejanju potrebno nekoliko razmisleka: če kakšnega njegovega dejanja ne želite spodbujati, se mu nikar ne smejte. Recimo, da nehote spodmakne stol sorojencu, vi pa se zasmejete padcu.
Pri tej starosti se dojenčki smejijo tudi tistemu, kar dojamejo z razumom. Najbolj jih razveselijo različne grimase, ki jih delate z obrazom. Dobro že namreč ločijo, kaj je običajno in kaj ne. Torej, če bo otrokov bratec ali sestrica skakal po eni nogi in se pri tem spakoval, se bo malček temu smejal, saj ve, da običajno ne hodi tako. Smejal se bo smešni živalici v knjigi, dedku, ki bo kihnil in bo le zanj moral to večkrat ponoviti. Smejal se bo prav vsakemu, ki ga bo ogovoril ali mu namenil nekaj pozornosti. V tej starosti se še bolj zaveda, kako veliko prednost ima, če koga nagradi z nasmehom.
Pri letu in pol pa malček ni več zadovoljen le s tem, da ga zabavajo drugi. Tudi on sam bi rad nasmejal druge, imel svojo publiko. Pri tem najraje uporablja predmete, ki jih dobro pozna, le da jih uporabi na drug način, v drugi vlogi. Recimo, obuje se v dedkove čevlje in štorklja z njimi po stanovanju. Vzame žogo in si jo potisne pod majico, da bi pokazal, kako velik trebušček ima mamica, ki čaka na njegovega bratca. Zakaj je to dobro? Ko se vaš otrok izpostavi in nastopa, pritegne poglede, pozornost, smeh in nato še hvalo. To je za otroka zelo dober način pridobivanja samozavesti. Ampak, tako majhen, tako pameten, pa še vseeno ne ve vedno, kaj je prav in kaj ne. Njegova želja po tem, da nasmeje tudi vas ali druge, včasih nima meja in bo mali kratkohlačnik ušpičil tudi kakšno stvar, ki ne bo ravno pametna ali bo celo nevarna. Če se mu boste nasmejali, ko bo prvič v vas vrgel mehkega medvedka ali blazino, bo mislil, da bo enako tudi, če vam vrže v glavo skodelico, polno čaja. Zdelo se mu bo nenavadno, da ga boste v slednjem primeru grajali. To je tisto, česar se mora še naučiti: kje so meje humorja.
Smisel za humor in jezik
Kako pa se razvija malčkov smisel za humor? No, za to bo potrebno še počakati. Prve znake, da ima malček smisel za humor, boste opazili šele pri dveh ali treh letih. Za to je potrebno imeti že določene izkušnje in biti sposoben nekaterih abstraktnejših miselnih procesov, pa tudi govor je potrebno razumeti in uporabljati precej dobro. Smisel za humor izražamo namreč v veliki meri v besedni izmenjavi. Dokler pa malček še ne govori dobro, bo to zanj nemogoče. Strokovnjaki pravijo, da je smisel za humor v tesni povezavi z izobrazbo, pa ne govorimo le o formalni izobrazbi. Gre za splošno izobrazbo in za družinsko ter drugo okolje, ki malčka obdaja. Močan spodbujevalec smisla za humor je tudi družinsko ozračje, v katerem je humor cenjen in spodbujan, in kjer se tudi starši pogosto pošalijo ter nato skupaj smejijo.
Drekec pekec pri dveh do treh letih: Ja, to so besede, ki so triletnikom zelo smešne. Vse, kar je povezano z "bljak" in "kak", je smešno. Za odrasle sicer nerazumljivo, a za malčke neverjetno zabavno. V tem obdobju otroka že počasi navajate na stranišče; tudi če se trudite, da tega ne bi občutil kot prevelik pritisk, pa se otrok prvič sooča z zelo pomembnim korakom k samostojnosti. V tem obdobju tudi malček raziskuje telo, ve, da imajo fantki lulčka, deklice pa luliko. Zato so tudi besede, povezane s straniščem, zanj tako aktualne in smešne. Po drugi strani pa je že tako navihan, da dobro ve, kako bo odreagirala mamica ali očka, če bo rekel stricu, ki je prišel na obisk: »O, drekec pekec!« Ja, to je njegovo malo orožje, s katerim razjezi starše. Pametno je, da se z otrokom igrate besedne igre, a z lepšimi in bolj primernimi besedami, kot na primer: roža-boža, buja-baja, avto- bavto. Malčku se bo zdelo zabavno, da to znate tudi vi, hkrati pa bo dojel, da lahko rima in izgovarja tudi lepše besede.
Od štiri do pet let: mali papagaji. Pri tej starosti so otroci kot mali papagaji - najprej zato, ker zelo radi vsako besedo do onemoglosti ponavljajo za vami, sorojencem ali prijateljem, drugič pa zato, ker lahko tudi desetkrat gledajo eno in isto risanko, pa se jim bo zdelo še vedno smešna. Veliko staršev se sprašuje, zakaj si želi otrok večkrat gledati isto risanko. Strokovnjaki menijo, da je zato, ker otrok potrebuje ponavljanje, ki mu daje občutek varnosti. Ko zna zgodbo, oziroma dogajanje že na pamet, ve, kaj lahko pričakuje v naslednji sceni, npr. tisti, ki se je boji. Malček se bo smejal vedno istim prizorom - vam se bo to zdelo nenavadno, njemu pa bo povsem normalno. Dogajanje v prvem letu otrokovega življenja je burno in intenzivno. Otrok se hitro razvija.
Pri tej starosti otrok lahko dvanajstkrat zapored gleda isto risanko in posluša isto pravljico, pa se bo vedno znova smejal na istem delu. Zakaj je to dobro? Otrok potrebuje ponavljanje, ker mu to daje občutek varnosti. Ko zna zgodbo, oziroma dogajanje že na pamet, ve, kaj lahko pričakuje v naslednji sceni, tisti, ki se je boji. Čaka na tisto sceno in ko se zgodi, se počuti varnega. Kaj bi dalo večji občutek varnosti kot te ponavljajoče se, »fiksirane« nevarnosti? Življenje otroka je v tem starostnem obdobju - z otrokovega stališča - negotovo, vedno drugačno, polno nepredvidljivih dogodkov. Ko bo otrok gledal svojo najljubši risanko ali film na DVD, sedite poleg njega. Občasno komentirajte: »Boš videl-a, tole bo v kratkem postalo res strašno!« In nato, ko pride do scene, pri kateri se otrok smeji, se smejte z njim, pa čeprav vaš osebni humor, humor odraslega, v tistem ne vidi prav nič smešnega.
Vaš otrok postaja velik. Vedno več besed pozna in vedno več jih zna uporabiti. Razume jih in jih pravilno izgovori. Postaja sposoben besednih iger, vidi smešnost v rabi besed z dvema pomenoma, obrnjenih glasov v besedi… Vse mu pride prav, da se smeji. Zakaj je to dobro? Otroka bo smisel za humor spremljal vse življenje. Pomagal mu bo, da se bo bolje integriral v družbo, da bo sprostil napetosti, pridobil naklonjenost, da bo premagal svoje strahove… Na tej stopnji otrokovega humorja lahko brez skrbi vzkliknete: »Tole je odličen, čudovit, naravnost popoln primerek - kravjega dreka!«, ko postavite na mizo čokoladno torto, ki se vam sicer na pogled ni posrečila, zato pa je brez vsakega dvoma dobra. Otrok bo razumel smešnost situacije in vašo samoironijo. Ampak previdno s takšnimi šalmi, ker ste na spolzkem terenu.
Ali preveč smeha škodi dojenčku?
Kljub vsemu pozitivnemu vplivu smeha, se včasih starši sprašujejo, ali je pretirano veselje in smeh dojenčka lahko škodljivo. Nekateri se celo sprašujejo, ali je redko jokanje in pogosto jokanje znak za avtizem. Vendar, kot je razvidno iz zgornjih odstavkov, so otroci zelo različni. Temperament, ki ga prinesejo s seboj na svet, igra veliko vlogo. Enim se bolj paše smejati kot drugim, pa tudi tisti, ki so bolj smejoči, se jim ne paše smejati stalno. Sploh pa so dojenčki ravno nekje od 8-10 meseca najbolj nezaupljivi do tujcev.
Če se vaš dojenček redko smeje, to še ne pomeni, da je kaj narobe. Vsak otrok ima svoj ritem razvoja. Kot je bilo omenjeno v forumu, je kolegica imela hčerko, ki se do enega leta sploh ni smejala, sedaj pa je stara 3 leta in ne zna drugega kot se smejati. Skrb je normalna, vendar je pomembno, da ne primerjamo svojega otroka z drugimi, saj so si otroci v tej starosti preveč različni, da bi jih lahko enačili. Če se vam zdi, da je vaš dojenček resnično drugačen ali da vas skrbi njegovo vedenje, se posvetujte z otrokovim pediatrom, ki bo lahko dal strokovno mnenje. Vendar, v večini primerov, ko se dojenček redko smeje, gre za posebnost otroka, ki se bo sčasoma prav gotovo spremenila. Skrb je odveč.
Vsak med nami bi se moral pogosteje smejati. Ko se dobro nasmejimo, popustijo napetosti, tudi tiste, ki so se nabrale že prej. S smehom se sprostimo in odpremo novim doživetjem. Smeh povezuje tistega, ki se je potrudil s šalo, in tistega, ki se je nasmejal. Pravzaprav povezuje vse, ki so se smejali, družinske člane ali skupino otrok v vrtcu. Če se znamo veliko smejati, to prispeva k občutku zadovoljstva z življenjem. Kadar se napetosti v družini ali med partnerjema pričnejo kopičiti, ni bolj elegantnega načina rešitve, kot da se pošteno nasmejemo. Potem je laže rešiti vsako težavo. Smeh koristi ljudem vseh starosti - od najmlajših do najstarejših. Je kot družinski zaklad, odlična dota, ki jo podarimo svojim potomcem. Ampak smeha se ne naučimo tako kot vožnje s kolesom ali branja. Pač pa ga starši lahko prenesemo na svoje potomce. Prenesemo jim lahko sposobnost, videti v vsaki situaciji tudi njeno smešno plat. To jim bo pomagalo relativizirati vsako težavo.
Smeh in nasmeh sta za dojenčka zelo pomembna. Z njima izraža čustva in komunicira z drugimi ljudmi. Dojenčki, ki še niso zmožni besedne govorice, pač morajo biti pravi mojstri neverbalne komunikacije, zato nasmeh kot svojo govorico uporabljajo pogosto. Poleg tega dojenčki svoja čustva izražajo zelo odkrito, saj nimajo nikakršne potrebe, da bi jih skrivali. Če so veseli in zadovoljni, se pač smejejo na vsa ustka.
Vsekakor pa je pomembno vedeti, da dojenčki in otroci niso pomanjšani odrasli. Njihovi odzivi in potrebe se razlikujejo. V primeru, da vas skrbi razvoj vašega dojenčka, je vedno najboljše poiskati strokovno pomoč.