Kajenje med mladimi predstavlja enega najbolj perečih problemov sodobnega časa. Kljub dolgoletnim prizadevanjem za njegovo zajezitev, se zdi, da so tradicionalni pristopi, kot so obveščanje o nevarnostih, dvig cen in omejevanje prodaje, premalo učinkoviti. V Sloveniji kadi približno četrtina prebivalcev, starejših od 15 let, kar pomeni nekaj več kot 430 tisoč ljudi. Na globalni ravni je ta številka osupljiva - približno tretjina odrasle populacije, kar znaša 1,1 milijarde ljudi. Vsako leto zaradi bolezni, povezanih s kajenjem, umre po svetu pet milijonov ljudi, v Evropski uniji 650 tisoč, v Sloveniji pa okoli 3000. Bolezni, kot so vnetja dihal, kronična obstruktivna pljučna bolezen, možganska kap, srčni infarkti, zamašitve arterij, astma, različne vrste raka (pljučnega, trebušne slinavke, požiralnika, želodca) in druge srčno-žilne bolezni, so le nekatere od posledic te razvade. V EU zaradi teh bolezni trpi skoraj 13 milijonov ljudi.
Mikronezijski paradoks: Ko samomor postane obred in ne tragedija
Srhljiv vpogled v problematiko samomorov na južnopacifiškem otočju Mikronezije ponuja presenetljivo paralelo z razumevanjem mladinskega kajenja. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja je bil samomor v Mikroneziji skorajda neznan. Vendar pa je do konca osemdesetih let število samomorov na prebivalca v Mikroneziji dramatično naraslo in postalo najvišje na svetu. Zlasti alarmantna je stopnja samomorov med moškimi med petnajstim in štiriindvajsetim letom starosti, ki znaša okoli 160 na 100.000 prebivalcev, kar je več kot sedemkrat več kot v Združenih državah. V tem kontekstu je samomor postal nekaj običajnega, sprožen že ob najmanjši neprijetnosti. Zgodbe o najstnikih, ki so si vzeli življenje zaradi prepira z očetom, nespodoben pogled dekleta, neslišane prošnje za denar za pivo ali ne kupjene maturantske obleke, kažejo na globoko zakoreninjen kulturni fenomen. Samomor je postal obred odraščanja, s specifičnimi pravili in simboli, kjer je žrtev skorajda vedno mlad moški, povod pa družinske narave. Poslovilna pisma pogosto izražajo ranjeni ponos in samopomilovanje, protest proti slabemu ravnanju, ne pa nujno globoke depresije. Dejanje se izvaja na specifičen, skoraj obreden način, kar nakazuje na prevzemanje kulture samomora.
Antropolog Donald Rubinstein poudarja, da so ti obredi postali del krajevne kulture, kjer se je ideja hranila sama s sabo in okužila vse mlajše fante. Idealiziranje samomora je razširjeno v popevkah, grafitih in napisih na majicah. Številni mladi fantje so za samomore prvič slišali že med osmim in desetim letom starosti, njihovi poskusi pa so pogosto posledica oponašanja ali zgolj "preizkušanja", kako to izgleda, ne z namenom umreti. Ta nalezljiva samouničujoča epidemija, v katero so vpleteni mladi, ki jih preveva duh eksperimentiranja, posnemanja in upora, se zdi kot nerazumsko dejanje, ki je dobilo obliko samoizražanja.
Kajenje in samomorilnost: Nalezljiva narava vedenja
Prav ta nalezljiva narava vedenja, ki jo opazujemo pri samomorih v Mikroneziji, ponuja nov pogled na problematiko mladinskega kajenja. Temeljna predpostavka protikadilskih gibanj je, da tobačne tovarne najstnike privabljajo s tem, da jim kajenje lažno predstavljajo kot privlačnejše in manj škodljivo, kot je v resnici. Zato se strategije osredotočajo na omejevanje oglaševanja, dvig cen in prepoved prodaje mladoletnikom. Vendar pa se je izkazalo, da ta pristop ni dovolj učinkovit.
Ekonomist W. Kip Viscusi s harvardske univerze je ugotovil, da kadilci ne kadijo zato, ker bi podcenjevali škodljivost kajenja; kadijo celo, če škodljivost precenjujejo. Prav tako je vprašljiva učinkovitost odraslih pri prepovedovanju kajenja. Najstniki imajo naravno nagnjenost k uporu, zato bolj ko odrasli napadajo kajenje in pridigajo o njegovi škodljivosti, več najstnikov si paradoksalno to želi poskusiti. Trendi v zadnjem desetletju to potrjujejo: kljub vse glasnejši protikadilelski kampanji, se je število kadilcev med študenti in dijaki povečalo, prav tako pa tudi splošno število kadilcev v ZDA od leta 1988.
Iz tega ne smemo sklepati, da je treba opustiti boj proti cigaretam, temveč da je treba bolje razumeti vzroke kajenja. Epidemija samomorov v Mikroneziji ponuja drugačen model: kajenje morda ne sledi običajnim načelom trga, temveč istim skrivnostnim in zapletenim družbenim pravilom ter obredom, ki povzročajo mladinske samomore.
Nalezljivost samomora in prometne nesreče: Ko se vedenje širi
Sociolog David Phillips je s svojimi študijami o samomoru pokazal, da je dejanje samomora lahko nalezljivo. Ko so se zgodbe o samomorih pojavile na naslovnicah vidnejših ameriških časopisov, je takoj zatem v regiji, kjer so ta časopis brali, naraslo število samomorov. Če je šlo za vseameriške časopise, je število samomorov naraslo po vsej državi. Smrti Marilyn Monroe je na primer sledil kratkotrajen 12-odstotni porast samomorov.
Phillips je ta vzorec potrdil tudi pri prometnih nesrečah. Zgodbe o samomorih, ki so se pojavile na naslovnicah časopisov, so sovpadale s povečanjem števila žrtev prometnih nesreč. Povezava ni razumsko ali zavestno dejanje, temveč nekaj bolj neoprijemljivega - nekakšno posnemanje. Kdor ne spoštuje predpisov, drugemu dovoli, da jih ne spoštuje tudi sam.
Ta oblika "dajanja dovoljenja" ni splošna, temveč zelo specifična. Phillips je v svoji študiji prometnih nesreč odkril jasen vzorec: zgodbe o običajnih samomorih so vodile do večjega števila nesreč z enim vozilom, zgodbe o umorih s samomorom storilca pa do nesreč z več vozili, zgodbe o mladih samomorilcih pa do več žrtev med mladimi. Vse to kaže na to, da samomorilno dejanje ni zgolj kretnja, temveč govorica z vnaprej določenim pomenom.
Kajenje kot novodobna "govorica" in njena regulacija
Če je samomor na Zahodu oblika preprostega jezika, je v Mikroneziji postal neverjetno izrazna oblika komunikacije. Podobno lahko razmišljamo o kajenju med mladimi. Morda ni toliko posledica zavestne odločitve o škodljivosti, temveč način izražanja, pripadnosti, upora ali iskanja identitete v zapletenem svetu.
V Sloveniji se soočamo s težavami pri izvajanju protikadilskega zakona. Manjkajoče definicije javnega prostora, kjer je kajenje prepovedano, in nejasnosti glede območij šol, so le nekatere od njih. Civilna družba in mednarodne organizacije predlagajo novosti, kot so uzakonitev generične embalaže tobačnih izdelkov, slikovna opozorila na škatlicah in popolna prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov na prodajnih mestih. Predlagana je tudi prepoved kajenja v avtomobilu, zlasti če je v njem otrok, kar bi lahko uredili v prometni zakonodaji, saj kajenje vpliva na zbranost voznika.
Tobačna industrija je znana po svoji agresivnosti in brezbrižnosti do kazni. Globa za nedovoljeno oglaševanje tobačnih izdelkov znaša 2000 evrov, ki se s plačilom v osmih dneh prepolovi. Tisoč evrov pa je znesek, ki ga tobačna industrija zasluži z enim kadilcem v enem letu, kar pomeni, da se jim plačilo kazni za nedovoljene načine oglaševanja celo izplača.
Znanstveniki in strokovnjaki za javno zdravje poudarjajo, da je tobak ubil že na milijone ljudi, a je trajalo kar 40 let, da so bile sprejete prve zakonske omejitve. Svetovni dan brez tobaka, ki ga je WHO razglasila leta 1987, opozarja na resnost problema. Raziskave kažejo, da med zdravstvenimi delavci v Sloveniji skoraj 21 odstotkov še vedno kadi, več kot 29 odstotkov jih je kadilo v preteklosti, polovica pa nikoli ni kadila. Med kadilci prevladujejo moški, zlasti v starostni skupini od 20 do 29 let in med tistimi s srednjo stopnjo izobrazbe, medtem ko je med zdravniki in farmacevti delež kadilcev bistveno nižji (okoli 10 odstotkov po raziskavi iz leta 2005).
Če želimo učinkovito nasloviti problem kajenja med mladimi, moramo presegati zgolj obveščanje o nevarnostih in se bolj poglobiti v psihološke, socialne in kulturne vzroke, ki vodijo do te razvade. Razumevanje kajenja kot kompleksnega družbenega pojava, ki se lahko širi po principih nalezljivosti in posnemanja, podobno kot samomorilnost v določenih kontekstih, je ključno za razvoj novih, bolj učinkovitih strategij.
tags: #nosecnost #in #kajenje #ilustracija