Prvi ultrazvočni pregled v nosečnosti, ne glede na način zanositve (spontana ali po postopku OBMP), predstavlja pomemben mejnik. Njegov namen je v prvi vrsti potrditev nosečnosti, kar vključuje oceno prisotnosti, velikosti in oblike gestacijske vrečke, rumenjaka ter ploda. Ženske, ki zanosijo po postopku OBMP, imajo prvi ultrazvočni pregled običajno med 7. in 8. tednom nosečnosti na kliniki za zdravljenje neplodnosti. Tiste, ki zanosijo spontano, so na pregled navadno naročene med 9. in 10. tednom. Že v 4. tednu nosečnosti (ob izostanku menstruacije) se lahko prikaže gestacijska vrečka, ki predstavlja najzgodnejši ultrazvočni prikaz nosečnosti. Ta se prvič pojavi pri približno 4 tednih gestacijske starosti in raste s hitrostjo približno 1 mm na dan do 9. tedna.
Ko nosečnost napreduje, postane vidna še druga pomembna struktura - rumenjak, ki oskrbuje zarodek s hranili do razvoja posteljice. Rumenjak se prvič pojavi v 5. tednu nosečnosti in zraste do največ 6 mm. S transvaginalnim ultrazvokom je pogosto mogoče zaznati srčno aktivnost ploda še pred določitvijo celične mase. Plodova srčna mišica začne z ritmično kontrakcijo zelo zgodaj, kar se lahko opazi ob robu rumenjaka. Sprva je srčni utrip počasnejši (60-90 utripov/minuto), a se z razvojem povečuje. Včasih pri normalni nosečnosti utrip ni viden, dokler plod ni dolg vsaj 4 mm. Odmevi ploda, ki predstavljajo skupek plodovih celic, se prvič pokažejo takoj po 6. tednu nosečnosti. Plod od 6. tedna gestacijske starosti raste s hitrostjo približno 1 mm na dan. Na podlagi tega se v zgodnji nosečnosti gestacijsko starost lahko določi z izračunom - izmerjeno dolžino plodovega odmeva prištejemo 6 tednom nosečnosti. Zaradi uvite drže ploda v zgodnji nosečnosti ni mogoče meriti dolžine od glave do pet, temveč od glave do zadka (CRL - Crown-Rump Length). CRL meritev je ponovljiva in natančno merilo gestacijske starosti.
Dejavniki, ki vplivajo na vgnezditev zarodka
V prvih tednih nosečnosti lahko glede na zgodnejšo ali poznejšo oploditev oziroma ugnezditev zarodka opazimo zelo različne slike, z odstopanji le za nekaj dni. Ugnezditev zarodka v maternično sluznico se praviloma zgodi peti do šesti dan po oploditvi. V prvih dneh po oploditvi ima zarodek dovolj hranilnih snovi za preživetje v rodilih, zato se prenos zarodkov v maternico lahko opravi drugi, tretji ali peti dan po oploditvi. Če je na voljo dovolj kvalitetnih jajčnih celic, se pogosto odločimo za embriotransfer na 5. dan po oploditvi (stadij blastociste), kar omogoča izbiro zarodkov najboljše kvalitete.
Na ugnezditev zarodka vpliva več dejavnikov. Kvaliteta jajčnih celic je ključna, pri čemer način stimulacije (vrsta zdravil in doza) vpliva na kvaliteto in število le-teh. Tudi starost ženske lahko vpliva na stopnjo uspešnosti vgnezditve. Pri starejših ženskah se lahko pojavijo diskretne "starostne spremembe", ki vplivajo na ožilje, hormonsko odzivnost tkiv in posledično na uspešnost vgnezditve.
Pomemben dejavnik so lahko tudi tako imenovane NK celice (naravne celice ubijalke) v maternični sluznici. V normalnih okoliščinah predstavljajo obrambo, vendar lahko v primeru povišanega deleža (> 5%) postanejo problem za vgnezditev, saj se obramba lahko obrne proti zarodkom. Preiskave s štetjem NK celic sicer v Sloveniji ne izvajajo rutinsko, vendar nekatere strokovnjake obstajajo pripravljene zdraviti ženske, kot da bi bil delež NK celic dokazano zvišan, in sicer z metilprednisolonom. Obstajajo primeri, ko so si ženske preiskavo uredile v tujini, dokazale zvišan delež NK celic, se zdravile s kortikosteroidi ter uspešno zanosile in donosile.
Vgnezditvena krvavitev: Zgodnji znak nosečnosti
Vgnezditvena krvavitev je eden prvih znakov nosečnosti, ki pa jo mnoge ženske zamenjajo za menstruacijo. Pojavi se, ko se oplojeno jajčece pritrdi na sluznico maternice, kar lahko sproži rahlo krvavitev. Gre za naraven proces zgodnje nosečnosti in ne predstavlja nevarnosti. Vgnezditvena krvavitev je načeloma lažja in krajša od običajne menstruacije. Količina krvi je majhna, trajanje pa od nekaj ur do dveh dni. Običajno se pojavi približno 6 do 12 dni po ovulaciji, kar je približno teden dni pred pričakovano menstruacijo. Če se krvavitev pojavi med 18. in 25. dnevom ciklusa (pri rednem 28-dnevnem ciklu), je priporočljivo narediti test nosečnosti.
Pomembno je vedeti, da vgnezditvena krvavitev ne doleti vseh žensk; ocenjuje se, da jo doživi približno 25-30% žensk. Če je test nosečnosti pozitiven, je verjetno povezan z vgnezditvijo. Če je negativen, je smiselno počakati nekaj dni in test ponoviti. Čeprav je vgnezditvena krvavitev znak zgodnje nosečnosti, je pomembno biti pozoren na druge znake, kot so jutranja slabost, občutljive prsi in utrujenost. Ne pomeni vsaka krvavitev v zgodnji nosečnosti vgnezditvene krvavitve.
Metode asistirane reprodukcije in podpora vgnezditvi
Pri parih, ki imajo težave z zanositvijo, se uporabljajo različne metode asistirane reprodukcije. Intrauterina inseminacija (IUI) je osnovna metoda, primerna predvsem za pare z nekoliko slabšo kakovostjo sperme ali neredno ovulacijo. Pri tej metodi se spermiji olajša pot do jajčne celice.
Zunajtelesna oploditev (IVF) in intracitoplazemska injekcija spermija (ICSI) sta bolj kompleksni metodi. Postopek IVF/ICSI se začne s hormonsko stimulacijo ženske za pridobitev več jajčec. Zrela jajčeca se nato oplodijo s semenčico partnerja zunaj telesa. Nastali zarodki se gojijo v inkubatorju, nato pa se najboljši zarodek prenese v maternico (embrio transfer - ET). Pri IVF-u se uporablja klasičen IVF, če je seme zadovoljive kakovosti, ali ICSI, če je kvaliteta semena slaba, pri čemer se spermij vnese neposredno v citoplazmo jajčne celice.
Za uspešen razvoj zarodka izven maternice so ključni ustrezni pogoji v inkubatorju, ki posnemajo naravno okolje v jajcevodu in maternici. Zarodki se lahko izven telesa razvijajo največ 5-6 dni, do stadija blastociste. Izbira zarodka za prenos temelji na več kriterijih, vključno s številom, kvaliteto zarodkov, anamnestičnimi podatki in željami para.
Postopki zamrzovanja in hranjenja zarodkov bistveno izboljšajo uspešnost OBMP. Sodobne tehnike, kot je vitrifikacija (ultra kratko zamrzovanje), omogočajo učinkovito zamrzovanje zarodkov brez poškodb.
Kromosomske in genske napake so pogost vzrok neuspešnega zdravljenja neplodnosti. Z biopsijo dela zarodka (blastomere, trofektoderma ali polarnega telesca) se z metodami PCR, FISH ali NGS lahko zaznajo te nepravilnosti že pred prenosom zarodka v maternico. Na ta način se v maternico prenesejo zgolj zdravi zarodki.
Novejše metode omogočajo tudi neinvazivno testiranje gojiščnih medijev. Podaljšano gojenje zarodkov do stadija blastociste ter uporaba kvalitetnih gojiščnih medijev in stabilnih inkubatorjev omogočajo uspešno gojenje večjega števila zarodkov. V primeru večkratnih neuspešnih postopkov OBMP se lahko odločimo za umetno stanjšanje ali prekinitev ovojnice zarodka, kar olajša implantacijo. Posebni mediji, kot je EmbryoGlue, posnemajo mikro okolje v maternici in tako pripomorejo k uspešnejši vgnezditvi.
Podporna terapija in prehranska dopolnila
V želji po izboljšanju možnosti za vgnezditev zarodka se pari pogosto odločajo za različne podporne terapije in prehranska dopolnila. Med njimi se omenjajo Fidi Q10 (koencim Q10), selen, folna kislina, vitamini E in B12, matični mleček, melatonin ter brezglutenska dieta.
Pomembno je, da se uporaba teh sredstev predhodno uskladi z zdravnikom, saj nekatera nimajo uradno potrjenih učinkov ali pa imajo lahko neželene učinke. Na primer, melatonin ima lahko številne neželene učinke in ni dovolj raziskav o njegovem vplivu na plod. Brezglutenska dieta, čeprav lahko pozitivno vpliva na počutje, ni univerzalno zagotovilo za uspeh.
Športna aktivnost, zmerna telesna teža in uravnotežena prehrana z veliko zelenjave ter zmanjšanim vnosom sladkorja in mlečnih izdelkov lahko pozitivno vplivajo na splošno počutje in morda tudi na plodnost.
Kaj storiti po transferju zarodka?
Po transferju zarodka je pomembno vedeti, da zarodek ni "kamen", ki bi ob gibanju izpadel iz rodil. Je zelo majhen in se s pomočjo encimov, ki jih izloča, dobesedno potopi v sluznico maternice. Zato dejavnosti, kot so tresenje ali gibanje, niso ključne za uspeh vgnezditve.
Vgnezditev se prične v enem ali dveh dneh po transferju, rast ßhCG (hormona nosečnosti) pa lahko pričakujemo po 5 ali 6 dneh. Če se daje injekcija hCG, lahko ta povzroči lažno pozitiven test nosečnosti še do dva tedna po injiciranju.
Prvi ultrazvočni pregled po transferju zarodkov se običajno opravi 4 tedne po njem. Če je test nosečnosti pozitiven, je pomembno nadaljevati s predpisano terapijo in se naročiti na pregled. V primeru biokemične nosečnosti (pozitiven test, a brez vidnega razvoja v maternici) je potreben nadaljnji nadzor.
tags: #boljsa #vgnezditev #zarodka